Svet selfijev

Bodimo iskreni. Vsak je že kdaj fotografiral samega sebe. S kompaktnim fotoaparatom, ko v bližini pač ni bilo nikogar, ki bi pritisnil na sprožilec. Ali pa z mobitelom, ker so kamere in aplikacije na njih že tako izpopolnjene, da moraš že iz radovednosti narediti kakšen posnetek.

Igralka Merly Streep je avtoportret skupaj s Hillary Clinton, takratno ameriško zunanjo ministrico, z mobilnim telefonom naredila februarja lani, na slovesnosti v State departmentu. Junija letos je po Twitterju zakrožila fotografija, na kateri Clintonova pozira s hčerko Chelsea. Še bolj pa je završalo avgusta, ko je skupina mladih objavila avtoportret s papežem Frančiškom.

In nazadnje, pred natanko dvema mesecema, je angleška beseda selfie, ki se je po vsem svetu uveljavila kot poenostavljen opis tega vse bolj množičnega pojava, tudi uradno postala nova beseda v Oxfordovem slovarju. Selfie, pri nas pogovorno selfi, je »fotografija samega sebe, navadno posneta s pametnim telefonom ali spletno kamero in potem objavljena na katerem izmed družabnih spletnih omrežij«.

Običajnost avtoportretiranja

Nekateri jih objavljajo le občasno – kakšnega na mesec, morda dva. Mlajši, ki rastejo s pametnimi telefoni, jih delajo vsak dan. Med poukom. Med odmori. Zunaj ali doma. »Na dan jih narediš okoli 50. Seveda ne objaviš vseh. Kakšne tri ali štiri na teden. Druge pa večinoma izbrišeš,« pravijo 15-letne Maša, Lana in Leja. »Sam objavim fotografijo le, če mi je všeč in presodim, da bo všeč tudi drugim. Sicer pa selfije delajo predvsem dekleta, mislim, da tista, ki na ta način iščejo pozornost,« je prepričan njihov vrstnik Izidor. Lana to popolnoma zavrača: »Fantje se zmrdujejo, ko se me fotkamo, če pa vzameš njihov telefon, imajo tudi sami na njem polno svojih fotografij ...«

Standup komik in prevajalec Pižama je na lanskem knjižnem sejmu s slovenskimi pisateljicami in pisatelji naredil kratko serijo »duckface« selfijev, pri katerih so pozirali z našobljenimi usti. Slike so nastale spontano. »Globlje sporočilo lahko išče vsak sam, moj namen je bil predvsem zabavne narave. Postaviti znane ljudi, ki so dejansko nekaj naredili, v poze, v kakršnih navadno videvamo ljudi z drugega konca spektra znanih, ki so znani zato, ker so v medijih, v medijih pa so zato, ker so znani,« danes razmišlja Pižama in dodaja, da njegov namen ni bil globlje preizprašati vlogo umetnika v sodobni družbi ali se samopromovirati.

»Na dan jih narediš okoli 50. Seveda ne objaviš vseh. Kakšne tri ali štiri na teden. Druge pa večinoma izbrišeš,« pravijo 15-letne Maša, Lana in Leja.

A marsikdo počne tudi to. Zgodovina je sicer polna umetniških avtoportretov, prejšnji mesec pa se je na sejmu sodobne videoumetnosti Moving Image v Londonu pod kuratorsko taktirko Kyla Chayke in Marine Galperine 19 umetnikov predstavilo z novim izraznim sredstvom – s selfiji. Že pred časom pa so po selfijih dobesedno planili zvezdniki. Fotografije, ki jih naredijo in javno objavijo sami, dajejo oboževalcem večji občutek povezanosti z njimi, kot so ga imeli kdaj prej. Lahko, da zvezde pri tem vodi osebna želja po ugajanju oboževalcem, še verjetneje pa so fotografije del širše kampanje za njihovo promocijo. Zato skoraj ne mine dan, da pevki Jessie J in Rihanna ter pevec Justin Bieber na Instagramu ne bi objavili kakšnega novega avtoportreta.

Za tiste, ki jih svet selfijev še čaka, obstaja že cel kup nasvetov in navodil. Ena najpodrobnejših najdemo v kratkem videu ljubiteljice selfijev Michelle Phan, ki je zaslovela z blogom in demonstracijami ličenja na YouTubu. Njen nasvet je: »Pazi na svetlobo, podbradek, nasmeh, višino, na kateri držiš telefon, in na koncu najpomembnejše: izbira filtra!« Vse več je tudi poklicnih fotografov, ki zaračunavajo za nasvete o tem, kako se lotiti popolnega selfija, ali pa tega naredijo namesto vas, vendar tako, da je videti kot avtoportret.

Tehnologija in razvoj

Češki filozof, pisatelj in novinar Vilem Flusser je že konec osemdesetih let pisal, da svet doživljamo, spoznavamo in vrednotimo skozi fotografije. Kot je zapisal v knjigi K filozofiji fotografije, je vsaka posamezna fotografija »magični model« za vedenje tistega, ki jo gleda. Poleg tega so nas oglaševalci sprogramirali, da kupujemo tudi vedno nove fotoaparate. Izboljšave teh temeljijo na odzivu in mnenjih kupcev. Industrija se torej uči iz vedenja potrošnikov.

Flusser je govoril o fotoaparatih, a danes isto velja tudi za številne druge naprave – zdaj predvsem za pametne telefone. Sploh četrta inačica Applovega iPhona je bila revolucionarna, tudi zaradi možnosti videopogovorov s kamero, pozicionirano na isti strani kot zaslon, čeprav je imel sprednjo kamero že pred njim Sony Erricson Z1010. Videoklici z iPhonom se sicer niso pretirano prijeli. So pa pravi razcvet doživeli selfiji. Zaradi njih so proizvajalci pametnih naprav dobili dodatno spodbudo za tekmovanje v izboljšavah kamer, nastajajo pa tudi vedno nove aplikacije za pametne telefone, ki spodbujajo k razširjanju lastne podobe.

Po mnenju družboslovnega informatika in raziskovalca na Fakulteti za družbene vede (FDV) dr. Andraža Petrovčiča je kljub vsemu zgrešeno prepričanje, da so selfiji le posledica prihoda pametnih telefonov. »Še preden so spletna družbena omrežja sploh obstajala, je bila v slovenskem prostoru priljubljena spletna stran glasujzame.com. Če danes pogledamo arhive, so se dekleta že takrat fotografirala v zrcalu. Telefoni s kamerami so se pojavili že okoli leta 2005. Leto kasneje je bil v urbani slovar (Urban Dictionary) vpisan pojem ’myspace angle’ – avtoportret, posnet iz specifičnega kota malo nad višino glave. In tudi Facebook, ki je za vse dostopen od leta 2006, je zgrajen na predpostavki deljenja slik – s telefona ali fotoaparata,« opominja Petrovčič.

Narcisoidnost?

Leja, Maša in Lana delanju selfijev ne prepisujejo velikega pomena. Posvetijo jim pač tistih nekaj minut med odmorom v šoli ali pa se jih lotijo, ko jim je doma dolgčas. Petindvajsetletna Anja obžaluje, da jih v preteklosti ni naredila več: »Slikati se je treba čim večkrat, da se vidi, kako človek dozoreva, raste in se razvija,« pravi. »Po mojem vsak dela selfije, le da z leti nimaš več toliko poguma, da bi jih pogosto objavljal. Niti ne potrebuješ več zunanje potrditve, ki jo dobiš, ko drugi všečkajo tvoje objave,« razmišlja.

Zvezdniki za svoje fotografije dobivajo tisoče všečkov. Najstniki jih za avtoportrete med 200 prijatelji s Facebooka naberejo vsaj 50, pa tudi več kot sto. Gre za generacijo, ki ogromno prostega časa preživi na spletu in družbenih omrežjih ter prek teh tudi oblikuje samopodobo. Po podatkih večletne mednarodne raziskave EU Kids Online, ki jo je koordiniral London School of Economics, njeni izsledki pa so bili objavljeni lani, v Sloveniji splet uporabljajo skoraj tri četrtine otrok, starih od devet do 16 let, od tega 74 odstotkov zato, da obiskujejo svoje profile na družbenih omrežjih.

Leta 2011 je bila objavljena obširna slovenska raziskava Mladi na netu, h kateri sodi tudi poročilo Internet v vsakdanjem življenju slovenskih otrok in mladostnikov. V njem so analizirali odgovore skoraj 700 mladih, starih od osem do 19 let, zajetih v reprezentativnem vzorcu. Kot sta v končnih ugotovitvah navedli raziskovalki Bojana Lobe in Sandra Muha, je 34 odstotkov mladih spletna družbena omrežja uporabljalo večkrat na dan, 32 odstotkov pa vsak dan. Svoje fotografije jih je na internet nalagalo 16 odstotkov, vendar se je ta delež medtem verjetno že precej spremenil, saj je raziskava potekala med letoma 2009 in 2010.

Vseeno je že takrat 35 odstotkov anketiranih odgovorilo, da si na omrežjih ogledujejo fotografije drugih, 38 odstotkov pa jih je tudi komentiralo. »Ko si mlajši, pridejo všečki prav, za večjo samozavest. No … že to, da objaviš selfija, je kazalec, da nimaš ravno nizke,« o potrebi po potrditvi razmišja Anja. So selfiji torej samo zabava ali način ohranjanja stikov s prijatelji ali pa so tudi sredstvo za pridobivanje samozavesti, kazalec samovšečnosti, morda celo narcisoidnosti?

Strokovne raziskave kažejo, da več fotografij dejansko objavljajo narcisistični posamezniki, pravi izredna profesorica in sodelavka Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na FDV dr. Metka Kuhar. Težko pa bi rekli, da družba zato postaja bolj narcisoidna. »Vse več je poklicev, kjer ti ta način samopromocije pride zelo prav. Zaradi tega pa ni treba zganjati panike. Novi mediji vsakič, ko se pojavijo, zahtevajo večplastno obravnavo,« meni Kuharjeva.

Selfiji so za zdaj razpeti med dve skrajnosti – nekaterim se zdijo sporni, drugim nekaj povsem vsakdanjega, logična posledica razvoja tehnologije.

Vse je odvisno tudi od tega, kako sploh razumemo pojem narcisoidnosti. »Nekateri raziskovalci spletna družbena omrežja že označujejo kot prostor izražanja tako imenovane omrežne narcisoidnosti. Gre za širšo kulturo narcisoidnosti, v kateri narašča individualizacija ljudi, ki pa namesto v umik v zasebnost vodi k poudarjanju posameznikovih lastnosti in prednosti,« pravi Petrovčič in dodaja, da se – paradoksalno – prav s tem v skupine povezujejo posamezniki, ki si želijo biti drugačni od drugih.

Tudi če si tega nočemo priznati, vsak avtor selfija računa na odziv in si želi odobravanja, komunikacije z drugimi. Zato je vprašanje, ali danes sploh še obstaja razlika med objavljeno fotografijo samega sebe ali kraja, ki smo ga obiskali v prostem času. Kot pravi komunikolog Domen Savič, ob tem svojo samopodobo utrjujemo v mehurčku, kamor informacije prihajajo nadzorovano in filtrirano. »A vseeno bi rekel, da se pri objavah selfi fotografij kaže nekakšna seksualizacija telesa, ki pri fotografijah hrane, potovanj in drugega ni prisotna,« razmišlja Savič.

Odpiranje vrat zasebnosti

Za zvezdnike objavljanje lastnih fotografij lahko pomeni bolj nadzorovan prikaz zasebnega življenja, kot ga prikazujejo paparaci. Če smo optimistični, se skozi selfije lahko pokažejo tudi v »normalnih« življenjskih okoliščinah, z manj blišča in retuširanja, s tem pa se širi ozaveščenost o tem, da so družbeno zapovedani in s potrošništvom spodbujeni lepotni ideali daleč od resničnosti. In ker selfije lahko objavlja vsak, bi se z njimi lahko množično uprli idealom, ki jih vsiljujeta modna in oglaševalska industrija.

Druga, verjetnejša možnost je, da se uveljavljeni lepotni ideali s porastom selfijev le še utrjujejo. Je to za mlade lahko sporno? Ne nujno, pravi Kuharjeva: »Adolescenca je v smislu iskanja identitete čas raziskovanja. V najstniških letih so selfiji predvsem metoda preizkušanja sebe v vrstniških odnosih, pa tudi vzpostavljanje odnosa do različnih medijskih in drugih potrošnih vsebin in oblik.« Z leti se potreba po poudarjanju telesnega videza in predvsem po ukvarjanju z njim praviloma vsaj nekoliko zmanjša. Takrat stopijo v ospredje hobiji, prostočasne dejavnosti, delovni uspehi ...

Odrasli so kljub vsemu zaskrbljeni, da ne bi »grehi«, javno objavljeni v adolescenci, mladim kasneje škodili. Tisto, kar je objavljeno na spletu, je namreč težko zares za vedno izbrisati. V raziskavi Internet v vsakdanjem življenju slovenskih otrok in mladostnikov je skoraj tretjina otrok in mladih, starih od 11 do 19 let, navedla, da so se z mobilcem že fotografirali brez obleke in da so fotografijo poslali naprej. Selfiji so zato lahko ena najintimnejših osebnih informacij.

Dr. Andraž Petrovčič in njegov kolega s FDV dr. Gregor Petrič sta začela pred kratkim preučevati paradoks zasebnosti. Gre za vprašanje, kdaj in zakaj so si ljudje na spletnih družbenih omrežjih pripravljeni izmenjati osebne podatke. Kot pravi Petrovčič, je izmenjava osebnih podatkov tam že postala del norme. Če jih ne bi objavljali, omrežja ne bi bila več zanimiva za uporabnike. Hkrati pa obstaja pritisk na uporabnike, češ da bodo sicer izključeni. »Zaradi tega nastaja razlika med praviloma zadržanim stališčem ljudi do zasebnosti in osnovnimi načeli komuniciranja na omrežjih, ki predvidevajo izmenjavo osebnih podatkov,« še ugotavlja Petrovčič.

Na fotografskem družabnem omrežju Instagram, ki ima več kot 150 milijonov uporabnikov, je z oznako #selfie označenih več kot 50 milijonov fotografij, 145 milijonov jih ima oznako #me (jaz). Zagotovo poleg teh obstaja še malo morje neoznačenih avtoportretov, saj je na tem družbenem omrežju vsak dan (!) objavljenih kar 55 milijonov fotografij. Pred kratkim je nastala aplikacija Frontback, oglašuje pa s kot aplikacija, »ki vam ponuja izgovor, da naredite selfija!«. Deluje tako, da posameznik hkrati posname fotografijo s sprednjo in z zadnjo kamero, potem pa sta objavljeni druga pod drugo. Aplikacija Snapchat je namenjena dopisovanju skozi fotografije ...

Fotografiranje samega sebe torej postaja vse bolj samoumnevno. Selfiji pa so za zdaj še razpeti med dve skrajnosti – nekaterim se zdijo sporni, drugim nekaj povsem vsakdanjega, logična posledica razvoja tehnologije. Kot razmišlja Petrovčič, trenutno kažejo predvsem na to, da svet vse bolj dojemamo refleksivno. Kakšne posledice bo to imelo za nas kot uporabnike profilov na družbenih omrežjih in na naše zasebno življenje, pa bomo videli šele v prihodnjih letih.