Manca G. Renko: Alternativa je privilegij

Prijatelj, švedski založnik, je pripovedoval zgodbo o tem, kako se je pred leti po naključju znašel na snemanju priljubljene ameriške pogovorne oddaje Ricki Lake. Tisto ni bila navadna oddaja, je poudaril. Niso torej razkrivali šokantnosti – brat gostje ni spal z njenim možem in nihče ni izvedel, da otrok, ki ga je imel za svojega, v resnici ni njegov. Družinske drame je zamenjala državna: pogovarjali so se o enem od pokolov na srednji šoli in prosti prodaji orožja. O stvareh, ki ameriško javnost zadevajo. Ko so se kamere ugasnile in je občinstvo še sedelo v studiu, je voditeljica izkoristila priložnost in ljudi vprašala, ali jim je bila oddaja všeč in ali bi želeli, da v oddaji večkrat namenijo prostor resnim stvarem, ki zadevajo vse. Za nekaj trenutkov je zavladala tišina. Nato je starejša ženska v trenirki vstala in zakričala: »No, we want trash!« Njen vzklik je bil deležen bučne podpore.

Ko je prijatelj končal pripovedovanje, je omizje bruhnilo v krohot. Šele kasneje mi je postalo jasno, da je ženska v trenirki v resnici zavpila slogan današnjega časa.

Večna začasnost

Opazili ste, da se v stanovanjih naših staršev ali starih staršev stvari niso spreminjale tako pogosto, kot se danes. Omare so bile leta enake in njihova vrata se niso povešala. Police so ostajale trdne in kuhinje funkcionalne, stoli se pod ljudmi niso lomili. Podobno velja za obleke. Se spomnite, da bi vaši stari starši velikokrat kupovali kaj novega? Zamenjali so pošvedrane čevlje, sicer pa so večino časa nosili obleke, ki so jih kupili še v času, ko so odraščali naši starši. Danes česa takega zlepa ne vidimo več. Stanovanja so uniformirano ikeasta in obleke zaraste in ha&emovske, vse to pa je kupljeno z izgovorom začasnosti. Kolikokrat ste že slišali, ali pa celo sami rekli, da je bil plašč poceni, ampak eno sezono bo že zdržal, nato pa bo sledil nov nakup? In da trenutno res ni denarja za nove stole, zato se je treba odpraviti v Ikeo po začasne, ki jih bodo zamenjali trajnejši, ko bo denar. Ampak ta začasnost se ponavadi iz leta v leto podaljšuje in na koncu stane več, kot bi prvi nakup z daljšim rokom trajanja. Večna začasnost pa ni le najdražja, ampak tudi najškodljivejša rešitev, saj na meji preživetja denimo drži skoraj tri in pol milijone delavcev v Bangladešu (od tega 80 odstotkov žensk), ki za 14-urni delovnik šest dni na teden prejmejo manj kot trideset evrov plačila na mesec. To je dovolj, da ne umrejo od lakote in lahko še naprej ostajajo poceni delovna sila. In začasna rešitev je tista, zaradi katere v imenu rasti lahko izsekavajo ruske pragozdove in za vašo nočno omarico, ki bo stala 19,90 evra, posekajo, kakor v delu Cheap: The High Cost of Discount Culture piše Ellen Ruppell Shell, drevo, ki planet že 200 do 600 let oskrbuje s kisikom. V času, ko osnovne življenjske potrebščine postajajo vedno dražje, so naše obleke čedalje cenejše, naše pohištvo pa je za vedno manj denarja videti čedalje lepše. In Nemčija, država z največjo gospodarsko rastjo v Evropski uniji, je največja odjemalka oblačil iz bangladeških sweatshopov. Ampak vi vse to veste. In vam gre moraliziranje na živce, ker, tako se prepričujete, itak ne morete narediti nič, da bi stvari spremenili. Za povrh pa je tistim bangladeškim delavkam v tovarnah bolje, kot če ne bi imele dela, saj je slabih trideset evrov na mesec v neznosnih razmerah še vedno bolje kot nič evrov na mesec v neznosnih razmerah, kajne?

Nemčija, država z največjo gospodarsko rastjo v Evropski uniji, je največja odjemalka oblačil iz bangladeških sweatshopov. Ampak vi vse to veste. In vam gre moraliziranje na živce, ker, tako se prepričujete, itak ne morete narediti nič, da bi stvari spremenili.

Osebna odgovornost

Čuteče mamice malčke učijo, naj bodo prijazni do drugih malčkov in z njimi nesebično delijo svoje igrače. Igrače, ki so jih z nezaščitenimi rokami naredili otroci na neki drugi celini. Par se odloči, da bo svoje stanovanje raje opremil v Ikei in si z denarjem, ki ga bo tako prihranil, privoščil še potovanje, kjer bo spoznal nove kulture. Ob vrnitvi bo znancem z zaskrbljenostjo v glasu pripovedoval o bedi, v kateri živijo ljudje tam daleč, tam, kjer so izdelali pohištvo za njun topli dom. Mladi marksist v majici za štiri evre govori o nečlovečnosti prekarnega dela in o domačem intelektualnem proletariatu, hkrati pa pozablja na internacionalnost delavskega gibanja in na to, da delavstvo, čeprav ga nima pred očmi, še ni izginilo. In ne, niti osnovnih delavskih pravic nima. Vsi se zavedajo, da nekdo plačuje visoko ceno za njihove poceni nakupe. Vedo, da podpirajo izkoriščanje najrevnejših držav, da njihove države lahko živijo bolj poceni. A o tem raje ne razmišljajo. Avtor odličnega članka, ki je bil pred dvema letoma objavljen v Die Zeitu, je sledil poti H&M majice, ki ne sme presegati magične cene 4,95 evra, ter prišel do ugotovitve, da bi potrošniki, če bi bili pripravljeni ceni majice dodati še drobiž dveh kav, lahko poskrbeli za boljše delovne in življenjske razmere delavcev, ki šivajo naše obleke. Ali drugače: Ruppel Shellova v svoji knjigi poroča o ugotovitvi ekonomistov, da bi, če bi majico, ki stane dvajset dolarjev, podražili za 1,2 odstotka ali 24 centov, plačo mehiškega delavca lahko dvignili za trideset odstotkov. Nam res ni do tega? Smo tako ignorantski, da se nam ne zdi vredno bojkotirati multinacionalk, ki izkoriščajo ljudi in planet? Ljudje me nikoli ne napadejo bolj brezglavo, kot kadar omenim, da bi se zlahka odpovedali izdelkom tistih podjetij, ki najbolj surovo izčrpavajo, za povrh pa se, kakor denimo Ikea, še izogibajo plačevanju davkov in se skrivajo za navidezno dobrodelnostjo. Vedno slišim isti odgovor: če bi nam šlo bolje, če bi sami zaslužili več, bi si kaj takega lahko privoščili. V nekaterih primerih je to res in iskreno mi je žal za tiste, ki nimajo izbire. A pri mnogih gre za vprašanje udobja. Gre samo za to, da lahko na koncu za enak znesek domov odpeljejo bolj polne vozičke, v katerih kraljujejo stvari, ki jih ne potrebujejo. Večji del Ikeinega dobička namreč ne izvira iz prodaje pohištva, kuhinj ali kopalnic, temveč iz prodaje dodatkov za dom. In ljudje so se pripravljeni v avtu voziti ure, porabiti veliko goriva in zapraviti cel dan v nakupovalnem labirintu, da na koncu domov prinesejo dišeče svečke, vaze, serviete in okraske. Z dejanji pokažejo tisto, kar je gospa v oddaji Ricki Lake povedala: We want trash! Ljudje imajo pravico do navlake in te jim nihče ne more odvzeti. Tudi lastna vest ne.

Ceneno razkošje namesto revolucije

Kakor 30 evrov na mesec omogoča bangladeškim ženskam, da preživijo in v svoja življenja spustijo drobec svobode, pa njihovi proizvodi po drugi strani malo svobodo dopuščajo potrošnikom Zahoda. Ženskam, ki si lahko vsak mesec (ali še pogosteje) privoščijo novo obleko, podobno tisti, ki jo je neka pop zvezdnica nosila na naslovnici revije. Moškim, ki lahko nosijo takšne spodnjice kot David Beckham. Tako tudi ljudem Zahoda, v zadnjem času čedalje bolj ponižanim in razžaljenim, za hip pričarajo občutek, da si lahko nekaj privoščijo. In to ni nič novega. George Orwell je v Poti v Wigan (v slovenščini je izšla letos v odličnem prevodu Sovretove nagrajenke Tine Mahkota) leta 1936 zapisal, da sta od prve svetovne vojne do tridesetih let dve stvari povzročili največjo razliko: množična proizvodnja poceni oblačil in kino. Kino, ki ponuja nadomestek za sanje, in cenena oblačila, s katerimi se sanjam skušamo približati. Nato dodaja: »Trgovanje se je od vojne naprej moralo prilagoditi, da je lahko izpolnjevalo potrebe slabo plačanih, slabo hranjenih ljudi, rezultat pa je ta, da je dandanes razkošje skoraj zmeraj cenejše od nujnih potrebščin.«

Globlja ko je kriza danes, bolj se ljudje zatekajo k cenenim razkošjem, ki vsaj na videz ohranjajo njihovo dostojanstvo. So kot razjarjena gospa v oddaji Ricki Lake: nočejo poslušati o globalnih problemih, dovolj imajo svojih. Nočejo pogledati v zevajočo praznino, ampak se želijo zamotiti. Orwell je bil v času, ko je Hitler zavzel Porenje, ravno v Yorkshiru, kjer so se delavci razburjali, ker je Nogometna zveza nehala vnaprej objavljati razporede tekem, da bi zadušila nogometne stave. Hitler, Locarno, fašizem in grožnja vojne so zanetili komaj iskro zanimanja v primerjavi z nogometom, ki je množice pahnil v bes. Cenena razkošja so predvsem v prid oblastnikom, meni Orwell in dodaja: »Povsem verjetno je, da so ocvrte ribe s krompirčkom, nogavice iz umetne svile, losos v konzervah, pocenjena čokolada /…/ kino, radio, močan čaj in nogometne stave vsi skupaj odvrnili revolucijo.« A tega ni načrtoval vladajoči razred, saj po Orwellu ne premore dovolj modrosti. Je posledica stika potrebe proizvajalca po tržišču ter potrebe sestradanih ljudi po cenenih nadomestkih za blišč.

O tem smo se lahko prepričali lani, ko se je tisto, kar bi lahko bila londonska revolucija, izrodilo v londonske izgrede. Boj za boljše življenje se je končal z ukradenim televizorjem in športnimi copati.

Danes, sto let pozneje, se zdi, da je edina stvar, ki v industrijskem svetu še obstaja, brezobzirnost. Po eni strani do tistih, ki jih za trideset evrov na mesec komaj drži nad vodno gladino, in po drugi strani do onih, za katere delo brutalno izkoriščanih pomeni edino veselje.

Na Zahodu nič novega

Nemški ekspresionistični dramatik Carl Sternheim, čigar dramo Iz junaškega življenja meščanov si v režiji Aleksandra Popovskega lahko ogledate v Mestnem gledališču ljubljanskem, je v delu z naslovom 1913, napisanem leta 1915, v središče postavil prepir ostarelega industrialca Christiana Maskeja s svojo naslednico in hčerjo Sofie. Oče jo opozarja, da se lahko zgodi, da bo prišlo do stavke potrošnikov, kar ona zavrne, češ da je to nemogoče, če bodo proizvajali vedno cenejše stvari. Christian ji odvrne, da se bo potrošnik uprl: »Ker je sit ničvredne robe, ki mu jo vsiljujemo, ker bi mogoče rad dobil v roke nekaj poštenega. Ker ga je množična potrošnja vseh življenjskih dobrin naučila, naj se ne meni za posamezno; občutja, sodbe in samega sebe zato zavrže in potroši kot vse drugo /…/ Ker se mu na koncu vse zagnusi. Pogosto sem vam rekel, da si ne razbijajte glave samo s tem, kako bi izdelali dvakrat, trikrat, stokrat več; vedno sem vam govoril, da si morajo v obratih in laboratorijih prizadevati za kakovost.« Sofie pravi: »Naš cilj je enostavnost, množičnost, ne izdelava po meri. Vse, kar je posebno, nam je zoprno, ker deluje zaviralno.« Maske ji oporeka in se zgovarja na kakovost, dokler mu ona ne zabrusi: »Kdo je kopičil kapital, kdo ga je monopoliziral in neprestano fuzioniral? /.../ Naša generacija je industrijsko državo v celoti prevzela od vas, zato odklanja vsakršno odgovornost za njen obstoj. Zapustili ste nam vse recepte; glavna sestavina vseh receptov pa je – brezobzirnost.«

Danes, sto let pozneje, se zdi, da je edina stvar, ki v industrijskem svetu še obstaja, brezobzirnost. Po eni strani do tistih, ki jih za trideset evrov na mesec komaj drži nad vodno gladino, in po drugi strani do onih, za katere delo brutalno izkoriščanih pomeni edino veselje. Zatirani z vseh strani zemeljske oble so tako v medsebojni odvisnosti, nad njimi pa bedijo tisti, ki na njihovo bedo nalagajo svoje bogastvo.

Izkoristimo izbiro, ki jo imamo na voljo. Dokler navlaka ni edino veselje, ki nam na tem svetu še preostane, imamo možnost bojkotirati izkoriščevalce. Sicer bomo še prekmalu tudi sami vpili: »We want trash!« ter hlastali po resničnostnih šovih in cenenih razkošjih. Takrat bodo naša nuja, ne izbira. Danes si še lahko privoščimo bojkot in zahtevamo alternative, jutri bo morda prepozno.