Papež Frančišek

»Pustimo se presenetiti,« je že kar uveljavljena fraza ob zadregah in ugibanju med čakanjem na izvolitev vsakokratnega novega papeža. Tisti, ki se imamo ali nas imajo za bolj posvečene v cerkvene zadeve – pa smo zato nadlegovani z vprašanji –, skušamo odgovarjati tako, da lahko po izvolitvi rečemo, da pravzaprav nismo bili presenečeni ... Sam sem zadnjič napovedoval – ker ni šlo drugače –, da bo novi papež najverjetneje vendarle Evropejec, če pa ne, pa vsaj kdo, ki je dovolj »evropeiziran« in dobro pozna cerkvene zadeve tudi v Evropi.

V tem okviru izvolitev 76-letnega argentinskega nadškofa in kardinala Bergoglia res ni bila presenečenje: prihaja sicer z najbolj katoliške celine, iz Latinske Amerike, toda je potomec italijanskih priseljencev in prihaja iz tistega dela Latinske Amerike, ki je zaradi zaporednih valov različnih evropskih priseljencev veljal za njen najbolj evropski del (skupaj s Čilom, Urugvajem, južno Brazilijo). Poleg tega je pripadnik izrazito kozmopolitskega jezuitskega reda – in je bil deležen ambicijam tega reda primernega šolanja tudi v Evropi (Španiji, Nemčiji) –, s tem pa gotovo nekdo, ki je ali naj bi bil tako latinskoameriški kot evropski in resnično katoliški.

Seveda pa tako pojasnjevanje vendarle ne zanika dveh presenečenj: da je bil – prvič – izbran papež z neke druge celine in da je bil prvič izbran za papeža član jezuitskega reda. Ne glede na (ne)soglasje o tem, ali je treba že v sami izvolitvi buenosaireškega nadškofa videti presenečenje ali ne, pa zdaj, po koncu prvega leta njegovega pontifikata, gotovo prevladuje soglasje, da pomenita presenečenje njegovo dosedanje ravnanje in delovanje na tem položaju.

Spomnimo se njegovega ravnanja v nekaj primerih.

V Sloveniji je ljudi v RKC in zunaj nje presenetila odstavitev dveh nadškofov – »obglavljenje slovenske cerkve«, kot je rekel znani glasnik te cerkve. Čeprav se je zadeva spletala in razpletala že pred papeževo izvolitvijo, ostri poseg gotovo ni bil izpeljan brez njegove vednosti in privolitve, če že ne tudi spodbude. In karkoli si mislimo o mogočih drugih, ne papeških, računih in poračunih z odstavitvijo obeh nadškofov, je bila povsem v skladu z njegovo vizijo nujne reforme cerkvene usmerjenosti in delovanja, kot jo razberemo iz njegove poslanice Evangeljsko veselje in nekaterih njegovih drugih dejanj. Vsekakor lahko vidimo vatikanski poseg v slovenske cerkvene razmere kot izraz nasprotovanja usmeritvi, za katero je v poslanici zapisal: »Bog nas reši Cerkve, ki s spiritualno in pastoralno draperijo skriva svojo posvetno usmerjenost! … Ne pustimo si vzeti evangelija!« (t. 97)

Na splošno je bila najbolj in takoj opažena zavrnitev najbolj kričečih ritualov in simbolov papeškega blišča v oblačenju, stanovanju, avtomobilu, ceremonialnih prenapetostih papeškega dvora. Če si predstavljamo, koliko »minulega dela« na vseh ravneh je bilo vloženega in koliko dela in ljudi je še danes potrebnih za delovanje takega dvora, si lahko predstavljamo, kako težko je posamezniku – četudi je papež – to zavrniti in v tej zavrnitvi vztrajati. Vidimo, a bomo videli ...

Papežev osebni poseg v varstvo beguncev ob tragičnem brodolomu pred Lampeduso: kdor vsaj malo pozna siloviti odpor v številnih italijanskih (tudi katoliških) okoljih do priseljevanja iz Afrike – usmerjen proti vedno številnejšim priseljencem samim, a tudi proti licemerni politiki EU –, ve, da ta njegov poseg ni bil pričakovan in še manj zaželen. Pa vendar papež, ki/ker resno jemlje evangelij, drugače ni mogel ravnati; še posebej, ker izhaja iz dežele, ki so jo ustvarili priseljenci in je sam potomec izseljencev iz dežele, ki je bila v preteklih dveh stoletjih eno največjih žarišč izseljevanja zaradi revščine in želje po boljši bodočnosti. Da ne govorimo, da so rimsko cerkev z njenim domnevnim prvim škofom Petrom ustanovili priseljenci z Bližnjega vzhoda (pa čeprav je bil ta takrat znotraj meja tedanje EU – Rimskega imperija).

Najbolj in takoj opažena je bila papeževa zavrnitev najbolj kričečih ritualov in simbolov papeškega blišča v oblačenju, stanovanju, avtomobilu, ceremonialnih prenapetostih papeškega dvora.

In ko smo pri Bližnjem vzhodu: papež je takoj in odločno – najučinkoviteje s pismom v podporo Putinu na zasedanju G20 – nastopil proti vojaškemu posegu v Siriji (zaradi kaznovanja in preprečevanja uporabe kemijskega orožja, za katero se je domnevno odločila sirska vojska). To je storil v času, ko so samo(na)zvani »prijatelji Sirije« nestrpno čakali na ameriško bombardiranje, da se mu pridružijo ali ga vsaj z »obžalovanjem« in »razumevanjem« vzamejo na znanje. In to vsi, od velikih demokratov Savdske Arabije in Katarja, velikih zaščitnikov narodnih in verskih manjšin, kot je Turčija, do doslednih varuhov človekovih pravic – še posebej v svojih nekdanjih kolonijah – v vladah držav EU s Francijo in Veliko Britanijo na čelu (in seveda Slovenijo bolj na začelju) ... Glede na moč, vpliv in denar omenjenih je bilo to resnično presenečenje in je bilo pri marsikom tudi sprejeto kot »obžalovanja vredno presenečenje« ... Vsekakor pri tistih, ki zaradi orkestriranega poročanja »svetovnih medijev« vidijo in slišijo le o nasilju in zločinih Asadovega režima, vse do nedavnega pa tako rekoč nič o zločinih, ki jih od vsega začetka počno na drugi strani, prav tako od vsega začetka spodbujani, plačevani in oboroževani od tega ali onega izmed tako imenovanih prijateljev Sirije. In kdo pri nas ve, da je papež izrecno in jasno obsodil napad upornikov na šolski avtobus z otroki – ko se tudi o tem in podobnih napadih sploh ni poročalo?

I.

Ključna za presojo papeža Frančiška kot presenečenja je gotovo njegova »apostolska spodbuda«, 180 strani dolgo in na 288 točk razčlenjeno napotilo o »oznanjevanju evangelija v sedanjem svetu« (Evangelii gaudium/Evangeljsko veselje). Papeški dokument je naslovljen na »škofe, duhovnike, redovnike in v Kristusa verujoče laike« in enako kakor podobni dokumenti se končuje s himno Mariji kot zgledu in opori za njegovo uresničevanje. Kakor vsi taki dokumenti se sklicuje na dosedanje koncilske dokumente, papeže predhodnike in cerkvene očete ter jih navaja. To stori tudi v podporo izhodiščnemu prepričanju, da je »oznanjevanje evangelija prva naloga cerkve« in da so zato ključna vprašanja, kako oznanjati in kako z oznanjevanjem doseči oddaljene, kakšen je svet, ki se mu evangelij oznanja, kakšna je oziroma naj bo cerkev, da bo sama zvesta in poslušna evangeliju. Oznanjati evangelij po papežu pomeni oznanjati veselo sporočilo (širiti »veselje evangelija«), da se je »odrešujoča božja ljubezen do ljudi razodela v umrlem in vstalem Jezusu Kristusu«. Slediti evangeliju pomeni oznanjati in udejanjati to božjo ljubezen, se ji pridruževati z usmiljenjem, solidarnostjo in sočutjem do vseh ljudi, posebej pa tistih (»ubogih«), ki v svoji stiski to najbolj potrebujejo.

Kaj je po papežu na poti in napoti takemu cerkvenemu poslanstvu?

Najprej razmere v sodobnem svetu. Frančišek ob vsem tehničnem, znanstvenem in informacijskem razvoju, ki ga ugotavlja, zapiše: »Prav tako kot postavlja zapoved ’Ne ubijaj’ jasno mejo, da bi zaščitili vrednost človeškega življenja, moramo danes reči ne ekonomiji izključevanja in naraščajoče neenakosti prihodkov. Ta ekonomija ubija /.../ Vse se dogaja po merilih konkurenčnosti in po zakonu močnejšega /.../, ki izključuje velike množice ljudi in jih odriva na rob brez dela, brez perspektive, brez izhoda.« (t. 53) Teorije, da bo »od trga spodbujena gospodarska rast sama privedla do večje enakosti in družbene povezanosti, dejstva ne potrjujejo; tako gledanje izraža naivno zaupanje v dobroto tistih, ki imajo v rokah ekonomsko moč in v sakralizirane mehanizme vladajočega gospodarskega sistema« (54). »Danes mirno sprejemamo nadvlado denarja nad nami in našimi družbami /.../ Ustvarili smo nove malike /.../ v fetišizmu denarja in diktaturi gospodarstva brez obraza in pravega človeškega cilja.« (55) »Te ideologije zagovarjajo absolutno avtonomijo trgov in finančne špekulacije, zato nasprotujejo nadzorni pravici držav, ki so dolžne skrbeti za skupno dobro. Nastaja nova, nevidna, marsikdaj virtualna tiranija, ki enostransko in neizprosno vsiljuje svoje zakone in pravila /.../ Sla po moči in posesti ne pozna meja.« (56). »Nekateri si privoščijo, da revne in revne dežele obtožujejo za lastne slabosti, in si domišljajo, da jih bodo tako ’prevzgojili’, da bodo postali mirni in krotki.« (60) Nasproti temu papež poziva »finančne strokovnjake in vladajoče raznih dežel«, naj premislijo besede starega modreca: »Ne deliti dobrin z ubogimi, pomeni krasti jim; dobrine, ki jih imamo v lasti, ne pripadajo nam, ampak njim.«

Papež sicer poudari, da ne on ne cerkev nimata monopola nad interpretacijo družbene resničnosti ali nad predlogi za reševanje sodobnih vprašanj; pravi, da ne piše dokumenta o socialnih vprašanjih, in napoti na Kompendij cerkvenega socialnega nauka (184). Toda kljub temu vztraja in opozarja, da zasebna lastnina ni nekaj izvornega: taka lastnina dobrin je upravičena, če se te »tako varujejo in množijo, da lahko bolje služijo skupnemu dobremu«. »Solidarnost je treba doživljati kot odločitev, vrniti revnemu to, kar mu pripada.« Pri tem nikakor ne gre samo za sicer hvalevredno dobrodelnost pri hrani in oskrbi, temveč tudi za izobraževanje, dostop do zdravstva in še posebej dela s »pravično plačo«. Treba je odstraniti »strukturne vzroke revščine«. »Če problemi revnih ne bodo rešeni pri samih koreninah tako, da se odpovemo popolni avtonomiji trgov in finančne špekulacije in se spoprimemo s strukturnimi vzroki neenake delitve prihodkov, sploh ne bodo rešeni. V neenaki delitvi prihodkov korenini socialno zlo.« (202) Odločilna pri izhodu iz tega je ustrezna politika, z etično držo pri skrbi za skupno dobro in za revne še posebej.

Papež poziva finančne strokovnjake in vladajoče raznih dežel, naj premislijo besede starega modreca: Ne deliti dobrin z ubogimi, pomeni krasti jim; dobrine, ki jih imamo v lasti, ne pripadajo nam, ampak njim.

Prav zato pa je bistvenega pomena evangeljska naravnanost cerkve in vernikov, cerkve kot organizacije in posameznih vernikov. Oznanjevati in uresničevati evangelij pomeni iti iz sebe k drugim, posebej najšibkejšim, revnim. »Revni so prvi naslovniki evangelija in prva skrb cerkve.« Kaj je na taki poti v napoto v sami cerkvi? Glavni skupni imenovalec tega najde papež v »spiritualni posvetnosti« vernikov in cerkve kot ustanove: gre za vase in zase obrnjeno religioznost, ki »išče svojo korist in ne tega, kar je Jezusa Kristusa« (kot je zapisal apostol Pavel v Fil 2,21). Napaja se pri sodobnem egoizmu, antropocentričnem imanentizmu in se sama steka vanj, v usmerjenost k lastni blaginji, v tem primeru posebej k »duhovni«. Razširjena je v sodobnem svetu in družbi, v sodobnih novih religioznih gibanjih, toda – ostro opozarja papež – tudi med krščanskimi verniki in v cerkvi kot instituciji. Tudi tu se »namesto božje slave išče človeška slava in lastna blaginja«. Ne le pri posameznih vernikih, ki se zapirajo vase in v svoje kroge; tudi v cerkvi pod pogosto varljivim nasprotnim videzom, ko se vneto skrbi za liturgijo, nauk in zunanji ugled, ali/in se menedžersko ukvarja s statistikami, načrtovanjem in vrednotenjem, usmerjeno v samodokazovanje cerkve kot organizacije, ne pa h koristim vsega božjega ljudstva. Gre za zakrinkano »uživanje v egocentrični samovšečnosti, ne pa za resnično vnemo za evangelij« (95): evangelij zahteva, da cerkev izstopi iz sebe, da neha krožiti okrog same sebe in z religioznim videzom prekrivati brezbožno praznino. Zvestoba evangeliju pomeni zavzetost za revne, za to da se »sliši krik revnih«. Vsi kristjan in vse skupnosti so poklicani, da so »božje orodje za osvoboditev in podporo revnih pri vključevanju v družbo«; »avtentična vera ni nikdar udobna in individualistična – vključuje željo po spreminjanju sveta« (183). »Jasnega, neposrednega, preprostega sporočila« Svetega pisma o božjem in človeškem usmiljenju »ne sme relativizirati nobena cerkvena hermenevtika« (194).

Naj bo dovolj iz dokumenta, v katerem so seveda še druge teme in podteme.

Je napisano/povzeto za nas presenečenje? Ne in da. Katoliški cerkveni socialni nauk starejših papeških okrožnic vse od prve iz leta 1891 že pozna pretresljive opise in obsodbe človeških stisk delavcev in njihovih družin, brezposelnih, marginaliziranih v brezobzirnem pohodu modernega kapitalističnega gospodarstva, prav tako pozna povzdigovanje pravic in dostojanstva vsakega človeka kot osebe, pa tudi konkretne predloge za pravičnejšo ureditev razmerij med bogatimi in revnimi, med delom in kapitalom, iščoč na različne načine neko tretjo pot med liberalizmom/kapitalizmom in socializmom/komunizmom. Pri tem so papeži v spreminjajočih se družbenih kontekstih tudi nihali: Leon XIII. je v prvi socialni encikliki bičal kapitalistično izkoriščanje in podpiral sindikalno združevanje, hkrati pa se mu je zdelo potrebno posebej poudariti »svetost in nedotakljivost zasebne lastnine«; Pij XI. je izrecno zavračal »nepravične zahteve kapitala« na eni in »nepravične zahteve dela« na drugi strani; Janez XXIII. se je posebej izrekel za »opredelitev cerkve za uboge«; Pavel VI. je opozarjal, da ima skupno dobro lahko prednost pred nedotakljivostjo zasebne lastnine; Janez Pavel II. je dajal prednost pravicam dela (ki je izraz človeka kot osebe) pred kapitalom/stvarmi, toda hkrati v imenu pravic in svobode osebe kritiziral kolektivizem in državni centralizem »realnega socializma«.

Frančišek se sklicuje na izrecno zapisane misli in opredelitve svojih predhodnikov, pri tem pa – morda je tu najopaznejša drugačnost/novost njegovega pisanja – ne poskuša uravnotežiti in dopolniti svoje ostre kritike kapitalističnega gospodarstva in njegovih vedno bogatejših profiterjev s kritiko »druge« strani. Ker/ko začuti to neuravnoteženost, le pojasni: »Papež ljubi vse, bogate in revne, toda v Kristusovem imenu ima dolžnost opozoriti, da morajo bogati pomagati revnim, jih spoštovati in podpirati.«

Je to zato, ker je v cerkvi dozorelo spoznanje o njenem pravem mestu v svetu družbenih neenakosti in krivic? Ali zato, ker po zatonu »realnega socializma« in v času slabitve, celo rušenja socialne države ni več mogoče iskati uravnoteženja z neko tretjo potjo, ampak se ravnotežje lahko poskuša doseči samo s tem, da se postavi na šibkejši in ogroženi pol? Cerkev na mestu socializma/socialne države ...?

Papež je takoj in odločno, s pismom v podporo Putinu, nastopil proti vojaškemu posegu v Siriji in to v času, ko so samo(na)zvani »prijatelji Sirije« nestrpno čakali na ameriško bombardiranje.

II.

Naj bo eno ali drugo, vsekakor gre pri Frančiškovih opredelitvah za pogumno odločitev. Iz zgodovine cerkve in že lastnih izkušenj ve, kako težko je/bo uresničevati vizijo cerkve, v kateri in za katero naj imajo prednost revni, kot »prvi naslovniki evangelija« (48). Ve, kako močne so sile bogastva, kapitala, trga v svetu, navsezadnje v cerkvi sami! V svetu dominantnih medijev je bilo njegovo pisanje že deležno kombinacije molka in selekcionirane predstavitve, pa podučevanja o dejstvih in zakonitostih sodobnega gospodarstva ... RKC sama – njena hierarhija in verniki – je preveč speta in zvezana (tudi) s svetom kapitala bogatih in bogatih dežel, da bi usmeritev k »ubogim« lahko postala njeno edino ali vsaj dominantno vodilo občutenja, mišljenja in delovanja. Čeprav papež to ve – in v svoji poslanici tudi pove – se opredeljuje, kot se opredeljuje, in se ne utrudi to podkrepiti z evangeljskim duhom in besedo (ne nazadnje tisto Jezusovo: »Kar ste storili kateremu od mojih najmanjših, ste meni storili.«

To, da izvira iz Latinske Amerike in jezuitskega reda, mu je pri tej opredelitvi gotovo lahko v spodbudo in oporo. Svet revnih množic Latinske Amerike, izpostavljenih posledicam delovanja divjega domačega in sofisticiranega tujega kapitala, je njegovemu vedenju in čustvovanju gotovo bližji kot vatikanskim prelatom in vernikom zahodnih metropol (pa čeprav ne omenja teologije osvoboditve). V oporo mu je lahko tudi izkušnja jezuitskega reda, ki je nastal kot najuspešnejši bojni red protireformacije, se potem zrasel s katoliškimi absolutističnimi dvori, a od teh tudi doživel zgodovinski udarec, ko ga je zaradi njihovega pritiska papež prepovedal. Po francoski revoluciji in Napoleonu je bil v času monarhistične restavracije od njih zopet priklican na prizorišče, a se je prav v Latinski Ameriki zadnjega pol stoletja v družbenih konfliktih večkrat znašel na strani upirajočih se »ponižanih in razžaljenih«. Za jezuite je bil vseskozi značilen etos »za svet zavzetega krščanstva«, usmerjenost ne v kontemplacijo, ampak v delovanje pri spreminjanju sveta »v večjo slavo božjo«. Tako delovanje je vedno izpostavljeno nevarnosti zdrsa v delovanje v lastno slavo in samohvalo, v delovanje za svoje in ne za božje kraljestvo ... Tudi ko/če se dela za šibke in ne le, ko se dela za močne in z njimi. Tudi z opredelitvijo za šibke in zadnje se lahko gradi položaj moči in prvenstva, še več, poudarjanje svoje zavzetosti za šibke, uboge, ponižane na neki način že izraža dejanske ali zamišljene pozicije močnejšega in višjega. Skušnjava elitizma prav jezuitom ni bila tuja in neznana.

Svet revnih množic Latinske Amerike, izpostavljenih posledicam delovanja divjega domačega in sofisticiranega tujega kapitala, je papeževemu vedenju in čustvovanju gotovo bližji kot vatikanskim prelatom in vernikom zahodnih metropol.

Pa vendar: čeprav papež to lahko ve, vztraja pri opredelitvi, kakršno simbolno izraža že ime, ki si ga je izbral. Prav ob utemeljeni predpostavki, da ve za težavnost, celo neuresničljivost dosledno evangeljske opredelitve, za njeno ranljivost in spornost – v svetu, kakršen je, in v cerkvi, kakršna je –, je njegova jasna in radikalna evangeljska opredelitev za »ubogo cerkev za uboge« pogumna in smiselna.

Pogumna, ker se je odločil zanjo pri vsej vednosti o njeni utopičnosti in neuresničljivosti in pri vsej odgovornosti, ki jo papež ima. Papeške opredelitve namreč vedno zbujajo zanimanje in s tem je velika tudi odgovornost tistega, ki jih izreka. Tudi luteranska in reformirana svetovna zveza sta že imeli in imata na čelu ljudi iz Afrike, Latinske Amerike, Azije; tudi resolucije, ki sta jih sprejemali, so bile večkrat radikalno kritične do močnih in bogatih sodobnega sveta. Toda spričo načina organiziranosti in vendarle manjše razširjenosti se odmevnost njunih stališč težko meri z odmevnostjo papeža v katoliški cerkvi. Smiselna še posebej, ker ne gre samo za sedanjo odmevnost in sedanjo odgovornost. Zaradi doktrinarno in zgodovinsko utrjenega načina delovanja hierarhije RKC so papeški dokumenti nekaj, čemur nasledniki ne morejo preprosto nasprotovati, jih zavreči ali prezreti: morajo jih upoštevati in se ukvarjati z njimi. Kot taki ostajajo in učinkujejo, če ne kot vodilo, pa vsaj kot zavora ali spodbuda: zavora za drugačne opredelitve in spodbuda za nova iskanja in prizadevanja v isti smeri. V našem primeru je jasno, v kakšni.

O avtorju

Dr. Marko Kerševan je eden od očetov preučevanja religije na Slovenskem. Je zaslužni profesor na Filozofski fakulteti, v svojem širokem znanstvenem opusu pa se je vseskozi ukvarjal s položajem cerkve v družbi in njenim razmerjem do družbenih pojavov in z družbo kot celoto.