Bitcoin, zgodba o pohlepu

V New Yorku delimo špekulante na finančnih trgih na tri vrste: biki stavijo na to, da bo neka cena v prihodnosti še rasla, medvedi stavijo na to, da bo cena v prihodnosti padala, prašiči pa ne razmišljajo kaj dosti, ampak sledijo drugim ob rastočem trendu v pohlepnem upanju na enostaven zaslužek.

Bitcoin je virtualna valuta, katere vrednost je v preteklih mesecih precej zrasla. Ime je sestavljeno iz besede »bit,« ki je merska enota za digitalne informacije, ter iz besede »coin«, ki pomeni kovanec, mersko enoto za vrednost. Bitcoin nima centralne banke, ampak skrivnostnega izumitelja, katerega identitete še vedno ne poznamo – ter pravilo, da je skupno število bitcoinov omejeno, kar omejuje inflacijo. Bitcoin nima poslovalnic, ampak se transakcije vršijo digitalno prek interneta.

Hitra rast bitcoina je privabila horde špekulantov v »mesoreznico« v novembru in decembru. Ko namreč neka vrednost raste, so vsi navdušeni. Ko pa vrednost pade in se znajdejo v »klobasi«, se vsi sprašujejo, kako naprej. Optimistični (biki) pravijo: »Bitcoin je svetla tehnološka prihodnost denarja.« Pesimistični (medvedi) pravijo: »Bitcoin je precenjen balonček, ki bo počil.« Oh, in kaj naj stori pohlepni prašič? Kaj se dogaja?

Kaj sta resnična vrednost in cena bitcoina? Vrednost je nič, cena bitcoina pa čista špekulacija.

Kako sploh bitcoin deluje? Zdi se absurdno. Špekulanti so v zameno za svoje evre in dolarje namreč dobili v last številke. Dobesedno, plačali so skoraj po 1000 evrov za lastninsko pravico na številko z zanimivimi matematičnimi lastnostmi, ki naj bi bila zdaj samo njihova. Upajo, da bo v prihodnosti hotel tudi kdo drug plačati še več denarja za to isto številko. Bolj prebrisani špekulanti so na vrhuncu prodali številke in dobili evre.

Lastniki bitcoinov nimajo v lasti redkih kovin, energetsko bogate nafte, hranljive soje, rodovitne zemlje ali celo tulipanovih čebulic. Nimajo valut, kot sta evro ali dolar, ki sta zakonito plačilno sredstvo in ju upnik mora sprejeti za poplačilo dolga. Ne, lastniki bitcoinov nimajo niti nalepkic ali točk zvestobe.

Bitcoini so torej res le lastninske pravice do številk. Nihče nima prav velikega interesa, da bi ščitil ugled bitcoina, in v nasprotju s centralnimi bankami, ki morajo v svojih trezorjih hraniti depozite, v nasprotju z vladami, ki plačujejo svoje uradnike z valutami ter ščitijo lastninske pravice svojih državljanov z vojsko. Še podjetje, ki je izdalo točke zvestobe, jamči zanje s svojim ugledom.

Torej, zakaj bi kdo kupil bitcoine? Enostavni odgovor je pohlep: več ljudi ko pride v piramidno shemo, dražji postane bitcoin. Špekulanti vidijo, da cena raste, kupijo bitcoine. Potem povedo vsem svojim lahkovernim »prijateljem«, da cena raste, lahkoverniki kupijo, cena res zrase, špekulanti prodajo na vrhuncu, žalostni lahkoverniki pa prodajo, preden pade še bolj. A tu se ne konča. Takrat namreč bitcoine po nižji ceni spet kupijo špekulanti in spet zaženejo cikel propagande: bitcoin začne spet rasti in tako se stvar ponavlja, dokler lahkovernikom ne zmanjka denarja.

Da bi razumeli, kaj se dogaja, je treba najprej razlikovati ceno in vrednost. Spomnite se cen in vrednosti nepremičnin.Vrednost nekega polja izhaja na primer iz podatka, koliko se tam na leto pridela koruze. Vrednost nepremičnine pa se na primer izpelje iz približno 30 odstotkov tistega, kar lahko v tistem kraju zaslužijo stanovalci, in to plačajo kot najemnino. To je vrednost. Cena nepremičnine pa je lahko precej višja. Ampak ta cena je fiktivna: predpostavlja, da bo kdo po tisti ceni res to kupil.

In kaj sta torej resnična vrednost in cena bitcoina? Vrednost je nič, cena bitcoina pa čista špekulacija. Visoka cena temelji na tem, da bo nekdo drug hotel zamenjati lastninsko pravico za številko, torej bitcoin, za nekaj, kar ima vrednost, recimo za kavo, za najemnino ali za elektriko.

Pri tem vsem skupaj pa potrebujemo gorivo, in to je pohlep. Vsak, ki že ima bitcoine, ima interes, da širi propagando o njem. Propaganda je sestavljena iz dejstev in iz manipulacije. Dejstva so hrana za možgane, ki nas zaposli in nas spodbudi, da se strinjamo, da rečemo »da!«. Manipulacija, po drugi strani, pa je hrana za pohlep in gorivo za navdušenje.

Vsak uspešno izveden cikel seveda zmanjša kredibilnost kritikov bitcoina ter poveča kredibilnost in bogastvo špekulantov.

Seveda tu trčimo v realnost. Dejstva namreč izhajajo iz nesposobnosti zahodnih centralnih bank, da bi spodbudile svoja gospodarstva. A resnična težava je v tem, da je nekoč Zahod imel znanja, ki jih preostanek sveta še ni imel – zdaj pa je ta prednost splahnela. Ob tem pa so se zahodne države razbohotile in polenile. Ta situacija se rešuje z inflacijo, tiskanjem denarja, ki ga potem dobijo banke in s politiko povezane organizacije – prihranki ostalih pa splahnijo.

Finančni sistem si prilasti velikanske količine denarja, ki pa ga noče ali ne zna pametno investirati v gospodarstvo – med drugim si ga izposojajo države same za neraz-

vojne oziroma kratkovidno »socialne« namene: ker je že tako, da razvoj ustvari službe in prihranke, to pa je najboljša vrsta dolgoročne sociale. Krediti so bili izdani špekulantom z nepremičninami in s podjetji pri cenah višjih od vrednosti, pa čeprav je naloga banke, da ob odobravanju kredita gleda na resnično vrednost in ne na špekulativno ceno neke nepremičnine ali delnice. Bančniki, ki so v preteklosti delali tovrstne neumnosti, so nekoč v tem primeru ostali brez vsega premoženja in še svojih služb, danes pa jih politiki rešujejo tako, da si od bančnikov izposojajo denar, ki ga potem naprej posojajo drugim bančnikom. Ob takem bizarnem sistemu si res želimo nečesa boljšega. Nečesa drugega. Bitcoin se je predstavil kot takšen, mar ne? Pa to res je?

Manipulacija bitcoina temelji na skrivnosti tehnologije. Na nečem, česar večina ne razume, a je nad tem očarana in vanj verjame. Res, pomembnost računalnikov in interneta raste. A kriptografska narava omejenega števila bitcoinov je čista manipulacija: s čarovniškim trikom poskuša nekaj otročje enostavnega prodati kot globoko dognanje, kako se zaščititi pred inflacijo. Kriptografsko »izkopavanje« bitcoinov je zelo neroden način, da se omeji količina številk, ki imajo vrednost – kar naj bi preprečilo inflacijo.

Kar ta trik zakriva, je, da so prvi ob koritu z minimalnim vložkom lahko nakopičili cel kup bitcoinov. Manj kot 1000 največjih bitcoin računov ima več kot 50 odstotkov vseh bitcoinov. Sploh ne vemo, kdo so ti baroni in baronese, koliko računov nadzira vsak od njih in kakšni so njihovi cilji: so namreč anonimni. Menda ima skrivnostni izumitelj bitcoina več kot milijon le-teh, kar je bilo vredno več kot milijardo dolarjev ob prejšnjem vrhuncu. Če kupujete bitcoine, gradite gradove tem neznancem ali pa izplačujete dobičke špekulantom. Tisti, ki so se izkopavanja lotili šele zdaj, uporabljajo posebne računalnike – pa še denar za elektriko, ki je potrebna, da se z mučnim računanjem odkrije še tistih nekaj bitcoinov, ki so ostali.

Ironično je tudi to, da si lahko kdorkoli izmisli drugačno formulo, in že zdaj obstajajo litecoin, zerocoin, dogecoin, primecoin, primecoin, ripple in tako naprej. Svoj lastni coin si lahko naredite na http://coingen.bluematt.me. Inflacija!

Drugi misterij je decentralizacija. Lastniku bitcoina je treba zagotoviti, da je neka številka res njegova. To zagotavlja gigantska datoteka, evidenca, ki jo mora imeti pri sebi vsak lastnik bitcoinov – in v kateri je evidentirana vsaka transakcija. Ker ima vsak svojo kopijo in ker nobena kopija ni boljša od druge, se tu pojavi zapleten izraz decentralizirirane valute.

Ta trik skriva, da zaradi decentraliziranosti bitcoina nihče ni za nič odgovoren. Datoteka evidenc tudi raste vsak dan in je že zdaj nemogoče velika. To bodo seveda rešili centralizirani sistemi, ki jih Silicijeva dolina zna hitro postaviti in mastno zaračunati preostalemu svetu – ravno tako, kot sta Google in Facebook centralizirala prej decentralizirani internet, ki smo ga vsi gradili skupaj, v zameno pa le obogatili nekaj prebivalcev Kalifornije.

Države ne vedo točno, kako bi obravnavale bitcoin. V Sloveniji ga recimo obravnavajo kot izdelek in dobiček špekulantov se sploh ne šteje h dohodnini: »Skladno z navedenim se od dobička iz kapitala, ki ga fizična oseba dosega s prodajanjem bitcoinov, ne plača dohodnina,« pojasnjuje na svoji spletni strani slovenska davčna uprava.

Torej, če greste delat v službo ali če igrate loto, plačate kakih 50 odstotkov državi. Če pa doma špekulirate z bitcoini, ne samo, da je ta piramidna shema dovoljena, celo neobdavčena je! Mogoče se bodo zdaj preselili vsi bogati špekulanti ravno v Slovenijo. Sprejemanje plačil v bitcoinih ali rudarjenje bitcoinov je sicer obdavčeno v protivrednosti evra.

A zakaj je kljub padcem vrednosti bitcoin vedno znova predmet navdušenja, če je vendar njegova vrednost že vsaj trikrat vidno padla? Med cikli se po navadi pusti kakega pol leta, da lahkoverni špekulanti pozabijo prejšnji padec vrednosti bitcoina, in potem se lahko cikel pohlepa in razočaranja ponovi. No, v naravi se taki cikli nikoli ne ponavljajo v nedogled. Že zdaj špekulanti zapuščajo bitcoin in gredo na druge hitreje rastoče altcoine. Tehnologija je še v razmeroma zgodnjih fazah razvoja in kdo ve, koliko časa bo bitcoin vladal naši pozornosti. Vprašanje je, koliko ciklov rasti ima bitcoin v sebi – in ali je sploh kdo zainteresiran, da bi bil bitcoin stabilen.

A vsak uspešno izveden cikel seveda zmanjša kredibilnost kritikov bitcoina ter poveča kredibilnost in bogastvo špekulantov. Kritiziranje tovrstnih shem je zato skrajno nehvaležno opravilo.

Vrednost bitcoina temelji izključno na povpraševanju po bitcoinu. Glavni razlogi za povpraševanje sta poleg špekulacij pranje denarja ter kriminal: ko je FBI oktobra lani zaprl črni trg Silk Road (kjer so poleg prepovedanih drog prodajali tudi umore po naročilu), je cena bitcoina padla za več kot 30 odstotkov. Nasploh se ocenjuje, da je bil ta črni trg eden od glavnih razlogov za rast bitcoina med februarjem 2011 in oktobrom 2013.

Če želite uporabljati bitcoin za legitimne nakupe, morate zamenjati stabilne valute v nestabilen bitcoin, potem pa še pretvarjati ceno. Če bitcoin raste, ga nočete porabljati. Če pada, ga prodajalec noče sprejemati. Če želite sprejemati plačila v bitcoinih, boste morali implementirati nov plačilni sistem, določati ceno sproti zaradi nestabilnosti, dohodek boste tudi morali menjati v vašo valuto, preden bi ga lahko porabili, zaradi davkov boste morali vse transakcije v bitcoinih voditi tudi v evrih ob menjalnem tečaju tisti trenutek, ko dobite plačilo. Povrh tega pa prodajate svoje delo skoraj za nič zgoraj omenjenim špekulantom in baronom. Žal ne vidim računice.

Ko ne bo več rasti, tudi ne bo več toliko povpraševanja. Investitorji v podjetja, ki gradijo storitve za bitcoin, so zato morali razložiti, od kod bo prišlo povpraševanje. Njihov argument temelji na visokih stroških bančnih storitev za plačila in prenose. No, prenos zneska iz ene države v drugo stane približno 20 EUR, kar ni tako šokantno. Poleg tega bodo morali dokazati stabilnost vrednosti bitcoina ob odsotnosti centralne banke ter doseči legalnost tovrstnih finančnih storitev v sistemu, ki ga zdaj obvladuje monopolistični bančno-politični kartel.

Tragedija je, da bitcoin jemlje pozornost resničnim inovacijam na tem področju. Islamsko bančništvo na primer preprečuje bankam, da bi tiskale denar – lahko ga le posojajo. Na Zahodu lahko banka posodi več denarja, kot ga ima v rezervi – zaradi česar imamo toliko kriz in nelikvidnih bank. Iz islamskega bančništva izhaja tudi Grameenov sistem mikroposojil, kjer se denar posoja skupnostim in ne posameznikom: Mohamed Junus je za to dobil Nobelovo nagrado.

Na finančnih trgih so optimistični biki, pesimistični medvedi in požrešni prašiči. Biki služijo, medvedi služijo, prašiče pa zakoljejo. Ne bodite prašiči. Ne bodite pohlepni.

Eden od avtorjev evra, Bernard Lietaer, pa na primer zagovarja nujnost večjega števila valut, kjer ima vsaka svoj namen, kar omejuje špekuliranje. Že Slovenija sama je z vrednostnimi boni leta 1991 omogočila delovanje ekonomije ob nesodelovanju jugoslovanske centralne banke: na isti način bi se dalo stimulirati gospodarstvo tudi zdaj. Med nemško hiperinflacijo med prvo in drugo svetovno vojno so nekatera mesta izdajala svoje bone – vendar so centralni bančniki to videli kot grožnjo lastni moči in to ustavili. Banco de Palmas v Braziliji je rešil problem revščine z izdajanjem lokalnih bonov. To so zgodbe, o katerih je treba govoriti – ne pa dolivati goriva pod bitcoinov balon.

Bitcoin ne rešuje resničnih problemov: zagnati gospodarstva brez inflacije, poenostaviti plačila po internetu ter omogočiti globalno ekonomijo brez vmešavanja lokalnih oblasti. Prvi problem rešimo z boni, drugega na primer rešujem sam v svojem podjetju s tehnologijo, tretji pa bo zahteval svetovno gibanje. Sam upam, da bo bitcoin rodil ravno to gibanje, bitcoin sam pa bo kmalu odstranjen ravno tako, kot odstranimo grd in umazan zidarski oder, ko ima stavba končano fasado.

Na finančnih trgih so optimistični biki, pesimistični medvedi in požrešni prašiči. Biki služijo, medvedi služijo, prašiče pa zakoljejo. Ne bodite prašiči. Ne bodite pohlepni. Mar nas ni sem pripeljal prav ta pohlep?