Neoliberalizem v šolah

Ko T. Harv Eker stopi na oder, občinstvo najprej vpraša: »Kdo si želi več denarja?«. Ob glasnem odobravanju vsi dvignejo roke. Potem vpraša: »Kdo si želi veliko več denarja?«. Odzovejo se še glasneje in bolj navdušeno. Devetinpetdesetletni Kanadčan gostih črnih las je vedno zagorel, vedno široko nasmejan, da kaže popolne bele zobe, in rad si odpne zgornja gumba na srajci, da pokaže zlato verižico, ki se ujema z drago uro in ogromnim poročnim prstanom. Eker je eden najbolj znanih motivacijskih govorcev in ljudi uči, »kako razmišljati bogato, da bi postali bogati«.

»Končno je tu odgovor, ki je preprost in deluje kot zakon in tudi vas ne bo obšel. Strnili bi ga lahko preprosto takole: če vaš podzavestni ’finančni zapis’ ni ’naravnan’ na uspeh, bo učinek vsega, česar se učite, vsega, kar veste, in vsega, kar počnete, silno skromen,« je zapisal v knjigi Skrivnosti uma milijonarjev, ki velja za biblijo prakse ustvarjanja osebnega bogastva.

T. Harv Eker je tovarna citatov o vzrokih za revščino in bogastvo, te vzroke pa vedno najde samo v posamezniku in njegovi psihologiji. Bogati in revni pač ne razmišljajo enako. Revni so revni, ker »raje izberejo vlogo žrtve, kot da bi prevzeli odgovornost za dogajanje v svojem življenju«. Bogati so bogati, ker »so dovolj zavezani, da bodo storili vse, kar je treba. Dokler bo treba.«

Ljubezen ne plača elektrike

Prihodnje šolsko leto bodo te nauke učili v slovenskih šolah, ki bodo izvajale krožek Mladi in denar. Kot interesna dejavnost bo na voljo učencem zadnjih treh razredov osnovne šole ter dijakom, torej otrokom, starim od 12 do 18 let.

Učitelji, ki bodo krožek izvajali, so se na poučevanje začeli pripravljati v sredo in pri tem v roke dobili priročnik, ki so ga skupaj z urednikom revije Moje finance Matjažem Nidorferjem pripravili trije finančni svetovalci in strokovnjakinja za kadre. Priročnik učitelja natančno vodi skozi vsako uro pouka, ki bo razdeljen na 22 učnih enot.

Nauk v ozadju krožka je, da so revni revni, ker so izbrali vlogo žrtve, bogati pa so bogati, ker so pripravljeni storili vse, kar je treba.

Prva učna enota ima naslov »Kaj moram spremeniti, da bom imel več denarja?«. »Veliko ljudi trdi, da sta zdravje in ljubezen pomembnejša od denarja. Je ta primerjava sploh smiselna? Kaj je bolj pomembno, vaša roka ali vaša noga?« se retorično sprašujejo pisci priročnika.

»Mogoče sta pomembni obe,« odgovarjajo in citirajo T. Harva Ekerja: »Denar je izredno pomemben na področjih, kjer deluje, in izredno nepomemben na področjih, kjer ne deluje. Z ljubeznijo verjetno ne boste mogli plačati elektrike, zato primerjava med področjema ni smiselna.«

Pri krožku bo imel učitelj nalogo »postaviti nove temelje, s katerimi boste razvili drugačen odnos do denarja in postali uspešni«. Pisci priročnika namreč izhajajo iz ugotovitve, da je »marsikaj le v naših glavah in marsikaj nas ovira, da zaradi napačnega razmišljanja ne dosežemo tistega, kar bi lahko«.

Napačno razmišljanje naj bi se kazalo v trditvah in frazah, kot so: »denar je vir vsega zla, pokvarjeni denar, bogati ljudje so nesrečni, denar ne raste na drevesu, tega si ne moremo privoščiti« in podobno. »Vse to je mogoče spremeniti,« so spodbudni pisci priročnika, »a najprej je treba spremeniti nekatera prepričanja in postaviti nove temelje, s katerimi boste razvili drugačen odnos do denarja in postali uspešni«.

Tako bodo pri tem krožku najstniki dobili odgovor na vprašanje, kakšna je razlika med bolj in manj premožnimi ljudmi: »Premožni ljudje niso nič pametnejši od manj premožnih, imajo le boljše navade ravnanja z denarjem.« Ali kot pravi T. Harv Eker: »Glavni razlog, da večina ne dobi tistega, kar hoče, je ta, da ljudje ne vedo, kaj hočejo.«

Ekerjeva knjiga Skrivnosti uma milijonarjev je ena od štirih knjig, ki jih v 103 strani dolgem priročniku svetujejo kot dodatno literaturo. Na kratkem seznamu je tudi Bogati očka, revni očka ameriškega motivacijskega govorca Roberta T. Kiyosakija.

Za motivacijske govorce je značilno, da nauke podajajo skozi osebne zgodbe, in tako je tudi pri Kiyosakiju. Revni očka je bil njegov pravi oče, »izjemno pameten in izobražen« učitelj, ki je umrl zadolžen, bogati očka pa oče njegovega prijatelja, ki ni končal osnovne šole, a je z nepremičninskimi naložbami postal eden najbogatejših ljudi na Havajih.

Pravi oče mu je govoril: »Ljubezen do denarja poraja vse zlo na tem svetu.« Drugi mu je govoril, da »zlo povzroča pomanjkanje denarja«. Prvi je rekel, da »bi morali bogati plačevati več davkov, saj bi tako poskrbeli za tiste manj srečne«, drugi, da so »davki kazen za delavca in nagrada za tistega, ki ne dela«. In tako naprej.

Kiyosaki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja obogatel in prepričan je, da zato, ker je razmišljal tako kot njegov bogati očka. »Če hočete več denarja, morate preprosto spremeniti razmišljanje,« zdaj svetuje v knjigah in govorih.

T. Harv Eker, Robert Kiyosaki ter Nidorfer in sodelavci najprej postavijo denar nad vse druge dejavnike zadovoljstva – »z ljubeznijo verjetno ne boste mogli plačati elektrike« – in potem odgovarjajo na edino preostalo pomembno vprašanje, kaj mora posameznik narediti, da bo imel več denarja. Odgovor, ki ga ponujajo, pa ni zgolj odgovor na to vprašanje, ampak sporoča veliko več.

»V trditvi, da so bogati bogati, ker imajo boljše navade ravnanja z denarjem, je individualizacija odgovornosti,« razlaga dr. Srečo Dragoš z ljubljanske Fakultete za socialno delo. »Ne samo individualizacija zaslug bogatih, ampak tudi individualizacija krivde revnih. Sami so krivi, ker ne znajo ravnati z denarjem. To je nevarna ideologija, ampak tipična za čas, v katerem živimo.«

Finančno nepismeni

Zamisel za krožek Mladi in denar je nastala spomladi 2012, je povedal Nidorfer. »Že pred dvema letoma smo naredili raziskavo finančne pismenosti v Sloveniji, ki je pokazala, da je znanje s tega področja zelo slabo. Enako ugotavlja tudi Nacionalna raziskava finančnega izobraževanja, vendar se doslej ni spremenilo še nič, zato smo kot vodilna revija za upravljanje osebnega premoženja prevzeli pobudo, da to izboljšamo,« je razložil.

»Nacionalne raziskave finančnega izobraževanja« v Sloveniji sicer nikoli ni bilo. Slovenska vlada je leta 2010 res pripravila Nacionalni program finančnega izobraževanja, v katerem piše zgolj, da je finančna pismenost v Sloveniji verjetno slaba, ker je slaba v drugih državah in ker so Slovenci podpovprečno funkcionalno pismeni.

Slaba finančna pismenost Slovencev ni samoumevna. V prejšnjem desetletju so se državljani številnih razvitih držav množično zadolževali, Slovenci pa se niso. V Evropi so le še slovaška gospodinjstva manj zadolžena od naših. Slovenske banke so potopili najpodjetnejši med nami, menedžerji.

Res pa je »alarmantno« slabo finančno pismenost Slovencev leta 2011 razkrila revija Moje finance. Pripravila je spletni test z 21 vprašanji, povezanimi z osebnimi financami, in izmed 508 ljudi, ki so test rešili, jih je več kot dve tretjini dobilo oceno nezadostno ali zadostno. Le vsak šesti testiranec je na primer vedel, kolikšno vsoto bi moral sam pokriti, če bi mu ukradli in zlorabili plačilno kartico. Za vse »finančno nepismene«: odgovor je 150 evrov.

Nidorfer je, spodbujen s temi podatki, začel snovati krožek, ki bo ponujal znanja, kot so: kako preživeti z žepnino, zaslužiti kakšen dodaten evro, kateri poklic izbrati, kje in kako varčevati, kako si postaviti različne finančne cilje in jih uresničiti, kako odpreti podjetje in podobno.

Obrnil se je tudi na zavod za šolstvo in se dogovoril, da bo pripravil priročnik, zavod pa bo šole obvestil o krožku. Ko so v zavodu videli priročnik, niso želeli imeti nič opraviti s tem. »Žal smo ugotovili, da se naša stališča in njihovi pogledi razlikujejo,« je skopo odgovorila Nadja Malovrh iz zavodove službe za odnose z javnostmi.

Šole so pri izvajanju krožkov povsem samostojne, omejitve obstajajo zgolj glede verskih vsebin. Za Nidorferja sodelovanje zavoda ni bilo nujno, z njim bi si zgolj prihranil pošiljanje vabil šolam. Ko je moral to narediti sam, je bil nad uspehom presenečen, saj se je za izvajanje krožka odločilo 72 šol. Za priročnik, kako izvajati pouk, ter za seminarje, kjer se bodo učitelji tega učili, bodo šole plačale po 50 evrov.

Nidorfer si želi, da bi njegov program čim prej postal izbirni predmet, »ali pa še bolje, redni predmet«, vendar to ni zelo verjetno. Krožek se izvaja brez omejitev, izbirni predmeti pa morajo imeti učne načrte, ki jih potrdi strokovni svet za splošno izobraževanje. Tako bi lahko težave, ki jih je zaznal zavod za šolstvo, postale pomembna ovira.

V šolah so znanje nadomestile kompetence, ki so po prepričanju učitelja filozofije Andreja Adama stroškovno okleščena znanja, znanja po meri kapitala.

Podjetništvo pri predmetih

V slovenskih srednjih šolah se že izvaja podjetniški krožek, ki nima teženj postati predmet. »Nočemo biti ukalupljeni v učni načrt,« je pojasnil Matija Goljar, direktor Ustvarjalnika, društva za spodbujanje podjetništva, ki je pripravilo podjetniški krožek.

Krožek se izvaja na 50 srednjih šolah. Vsako leto se začne z »motivacijskim vikendom«, sledi »prepoznavanje lastnih poslovnih idej do razdelanega koncepta za razvoj lastnega produkta« ter »spoznavanje z metodologijo poslovnega modeliranja in konceptom prototipiranja«, piše na spletni strani Ustvarjalnika. Proti koncu se dijaki učijo pridobivati stranke, pospeševati prodajo ter iskati partnerje in vlagatelje.

Ustvarjalnik se ne sklicuje na T. Harva Ekerja in podobne ideologe individualizacije zaslug za bogastvo, a to ne pomeni, da mu ta ideologija ni blizu. Programa izvajanja krožka kljub obljubi niso poslali, je pa bistvo krožka razložil Goljar v telefonskem pogovoru.

»Gre za promoviranje novega pogleda na svet,« je povedal. »Ljudi želimo naučiti, kako svoje sposobnosti prodati na trgu dela, v svojem podjetju ali v podjetju drugega. Želimo jih opolnomočiti, da bodo lažje prišli do cilja, da bodo znali izbirati, ali želijo biti filozofi, trdi neoliberalci ali kaj drugega,« je izbral zanimiva primera in dodal, da želijo, »da bodo ljudje vztrajni in optimistični, da se ne bodo samo pritoževali nad državo«.

Slovenski osnovnošolci se sicer o osebnih financah učijo v petem in šestem razredu osnovne šole pri predmetu gospodinjstvo. Del predmeta, ki se imenuje Ekonomika gospodinjstva, naj bi učence seznanil s tem, kako se znotraj družine upravljajo človeški viri, čas, energija, hrana, zdravje, dobrine in okolje. Ko se učijo o dobrinah, izvedo tudi nekaj o denarju, njegovi funkciji, njegovi vlogi skozi zgodovino, izdelajo finančni načrt letnih stroškov in spoznajo pojme, kot so vloga na tekočem računu, delnice, obročno odplačevanje, kombinirani načini posojila … Slovenske šole ideologijo čaščenja denarja zavračajo.

Podjetništva pa naj bi se slovenski učenci učili pri vseh predmetih. Leta 2008 so bili prenovljeni učni načrti predmetov v osnovnih in srednjih šolah, tako da je bilo vanje vključenih »osem ključnih kompetenc«: sporazumevanje v maternem jeziku, sporazumevanje v tujih jezikih, matematična kompetenca in osnovne kompetence v znanosti in tehnologiji, digitalna pismenost, učenje učenja, socialne in državljanske kompetence, samoiniciativnost in podjetnost ter kultura in izražanje.

To nam je dve leti prej priporočila Evropska unija, ki sedmo kompetenco, samoiniciativnost in podjetnost, razlaga kot »sposobnost posameznika za uresničevanje svojih zamisli«. Za to mora biti zmožen »ugotavljati razpoložljive priložnosti za zasebne, poklicne in/ali poslovne dejavnosti«, kar pomeni, da mora razumeti gospodarstvo in »priložnosti in izzive, s katerimi se sooča delodajalec«. Bistveno pa je, da zna človek »presojati lastne prednosti in pomanjkljivosti ter ima sposobnost oceniti in po potrebi sprejemati tveganja«.

Čeprav se priporočilo EU ujema z ideologijo individualizacije odgovornosti za lastno življenje, le malo bolj blago od Ekerjeve in Kiyosakijeve, bi za učenje te kompetence v praksi to težko rekli. Slovenski učitelji so v anketi, ki jo je opravil zavod za šolstvo, našteli, da jo razvijajo s tem, da dijaki sami izberejo teme projektnih nalog, da sami oblikujejo raziskovalna vprašanja in raziskovalni načrt ali izdelajo raziskovalno avtentično nalogo. Takega načina dela v šolah se spomnijo tudi tisti, ki so šolanje že zdavnaj končali.

Neoliberalne kompetence

Eden od tistih, ki so prepričani, da smo v šolah prevzeli ideologijo neoliberalizma, je gimnazijski učitelj filozofije Andrej Adam. V seriji člankov s skupnim naslovom Kapitalistična ideologija v šolah, ki so izšli v reviji Šolski razgledi, je zagovarjal mnenje, da je neoliberalistično že nadomeščanje znanja s kompetencami.

»Nismo opazili, da beseda kompetenca ni preprosto sopomenka besede znanje; kompetence so stroškovno okleščena znanja, ’vitka’ znanja, znanja po meri kapitala, znanja, katerih osnovni namen ni zadovoljstvo delovnega človeka, temveč donosnost in dobiček kapitala,« je zapisal.

Pogled na poučevanje skozi kompetence, ki je danes v šolah skoraj samoumeven, Adam vidi kot poskus, da bi znanje postalo merljivo, to pa je vizija neoliberalizma. Milton Friedman, eden najbolj znanih ideologov neoliberalizma, je leta 1962 v članku Vloga oblasti v izobraževanju zapisal, da je šolanje »oblika investiranja v človeški kapital, ki je natanko takšno, kot so investicije v stroje, stavbe ali druge oblike ne-človeškega kapitala. Njegova funkcija je povečati ekonomsko produktivnost človeškega bitja. Če v tem uspe, je posameznik v družbi svobodne pobude nagrajen s prejemkom višjega povračila za svoje storitve, kot bi ga lahko zahteval sicer.«

Številni filozofi, vsaj od Louisa Althusserja naprej, trdijo, da je v vzgoji in izobraževanju ideologija vedno prisotna, odkrito ali prikrito. Pri ideologiji človeškega kapitala gre za podrejanje kapitalu, za katerega je kakovosten proizvod šolskega sistema posameznik, ki se čuti sam odgovoren za svoj uspeh in je zato »za vselej priklenjen na vlaganje vase, na izgradnjo lastnih kompetenc«, kot piše Adam.

»In zakaj? Zato, da kot človeški kapital služi svojemu gospodarju, da se mu ne upira, ko mu prinaša presežno vrednost oziroma presežno uživanje, temveč da celo tedaj kleči pred njim, moli k njemu in ga ljubi: vse ostalo je namreč povezano z dodatnimi stroški, vlaganji v represijo,« pojasnjuje.

Sliši se črnogledo, a tako lažje razumemo, zakaj se nekaterim zdi, da je čas, da se v šolah skupaj s T. Harvom Ekerjem učimo, kako razmišljati bogato, da bi postali bogati.