Pod zemljo ni žleda

Elektro Primorska ima le 20 odstotkov omrežja pod površjem. Delež kablovodov v primerjavi z daljnovodi se že od leta 2009 ni spremenil, razkrivajo njihova poročila o kakovosti oskrbe z električno energijo. In to kljub temu, da zaradi višje sile, največkrat močne burje, brez elektrike vsaj enkrat na leto ostane polovica od 130 tisoč odjemalcev. V povprečju je samo zaradi atmosferskih vplivov en odjemalec vsako leto brez elektrike 80 minut, še dodatno uro pa zaradi preostalih nenačrtovanih prekinitev napajanja. Za primerjavo – odjemalec Elektra Gorenjske je zaradi vseh nenačrtovanih izpadov skupaj vsako leto brez elektrike okrog 40 minut. Njihov delež kablovodov je 58-odstoten.

Ob sedanjem »koncu Notranjske«, ki je prišel v obliki žleda, je predsednik uprave Elektra Primorske Uroš Blažica za Primorske novice dejal, »da težav ne bi bilo, če bi bile žice, ki so danes v zraku, vkopane v zemljo«. Zakaj so torej čakali na katastrofo in kablov niso vkopali prej?

Omrežje se seveda ne prenavlja, če še deluje. »Menjavati infrastrukturo, ki ni pri koncu življenjske dobe, je tako, kot bi obnovili avtocesto, tudi če je asfalt še v redu,« slikovito pove doc. dr. Boštjan Blažič s Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave ljubljanske Fakultete za elektrotehniko. »Je pa tendenca, da distribucijska podjetja omrežja, tam, kjer je to smiselno in možno, vkopljejo.«

Prednosti vkopa je več. Ne samo, da distribucijsko omrežje ni izpostavljeno vremenskim dejavnikom, zaradi česar je izpadov desetkrat manj kot pri daljnovodih, nekoliko manj je tudi izgub električne energije, pojasnjuje Blažič. In čeprav je gradnja kablovoda res vsaj 2,5-krat dražja od postavitve daljnovoda, je občutno cenejše njegovo vzdrževanje: stane okrog 100 evrov na kilometer na leto, vzdrževanje daljnovoda pa 1000 evrov na kilometer na leto.

In slabosti? Poleg višje cene investicije predvsem dve: težje je najti napako v omrežju in jo težje odpraviti. Že sedaj, ko so bili zaradi žleda poškodovani zračni vodi, so gospodinjstva brez električne energije ostala več dni, pri vkopanih omrežjih pa vzame sanacija vsaj en teden, pojasni Marko Hrast, direktor področja za infrastrukturo prenosnega omrežja pri Elesu. »Večinoma pa se napake na kablovodih vendarle pojavljajo le na spojih, ki so po navadi v jaških in torej lahko dostopni,« prvi mož Elektra Primorske pojasnjuje, zakaj bi vseeno morali razmišljati o vkopu nizkonapetostnega distribucijskega omrežja. »Vkopavanje seveda ni edina rešitev in je ne moremo izvesti za vsako ceno. Nekje je smiselno, drugje ne. Na Tolminskem in Cerkljanskem, na primer, je zaradi hribovitosti predrago in dejansko tudi neizvedljivo,« doda.

Žled je sicer poleg distribucijskega omrežja »pokopal« tudi del visokonapetostnega prenosnega omrežja, ki ga upravlja Eles. Ta se praviloma pod zemljo ne daje, pojasnjuje Hrast. »V Evropi je visokonapetostnih kablovodov dobrih sto kilometrov. Predvsem se zgradijo takrat, ko ni druge možnosti – prehodi pod avtocesto, pod letališčem ali kakšnim delom mesta,« potrdi tudi Blažič, saj je »vkopavanje visokonapetostnih vodov zelo drago, nadzemni vod pa je od kablovoda tudi tehnično boljši za prenos električne energije«.

Čeprav bi torej ob ponovitvi podobne ujme, kot je Slovenijo prizadela te dni, distribucijsko omrežje že imeli v kablovodih, pri oskrbi z električno energijo to ne bi nujno pomagalo, saj bodo glavne »žile dovodnice« vedno nad zemljo. Bi se pa lahko vsaj priključili na omrežja sosednjih držav, denimo na Hrvaško, prek katerega se zdaj napaja zahodni del Slovenije. Ob morebitni odločitvi za vkop distribucijskega omrežja bi bilo zato mogoče še dodatno zazankati distribucijsko omrežje, pravi Blažič. Kaj to pomeni? To, da bi se večina krajev napajala iz več točk, kar bi v primeru izpada ene povezave omogočilo vsaj delno napajanje odjemalcev iz druge.

Omrežja seveda niso grajena tako, da bi prenesla čisto vse. »Ko nastopijo razmere, ki jih že 50 let ni bilo, omrežje temu ni prilagojeno. Omrežij, prilagojenih izrednim razmeram, nimajo niti drugod po svetu, saj predimenzionirana omrežja niso ekonomsko upravičljiva,« še pojasni predavatelj.

Poleg obnove prenosnega visokonapetostnega omrežja in morebitnega vkopa distribucijskega je zato treba razmišljati tudi o drugih načinih, kako se ob pojavu naravnih katastrof izogniti nemogočemu življenju brez elektrike. Manjše sončne elektrarne bi lahko prevzele napajanje hiš, na katerih so postavljene, med drugim predlaga Blažič, a poudarja, da bi ob oblačnem vremenu te proizvedle zelo malo energije. Predsednik uprave podjetja Gen-I Robert Golob pa meni, da bi bila dovolj in najbolj poceni vzpostavitev meddržavne mobilne enote z več agregati, ki bi bila v nenehni pripravljenosti priskočiti na pomoč. Poleg trajnih rešitev je namreč po njegovem treba iskati tudi »mobilne in fleksibilne rešitve, saj lahko naslednjič škoda nastane drugje in zaradi drugega vzroka in bomo spet na istem«.