Čezmejna izmenjava

Osteria Ai 2 ladroni
Via Tarabocchia 4, Trst
Tel.: +39 348 0626210
Urnik dveh tržaških razbojnikov je tipično italijanski: obeduje se vsak dan za kosilo ali za večerjo; zaprto pa je ob ponedeljkih.

Fino:
domiselna, duhovita in izvedbeno prepričljiva kuharija
bakalar na belo
soparjena tunina s hrenom

Ne tako fino:
črne testenine s škampi in šparglji

Za cel komplet s štirimi principalnimi krožniki, stranskimi prigrizki, aperitivno penino, krasno dišečim odprtim sauvignonom, digestivom in kofetom smo plačali 40 evrov na udeleženca.

Vandrovci po na zahodu Slovenije posejanih gostinskih obratih so se v zadnjih dveh desetletjih navadili kakovost oštarij meriti po številu pred lokalom parkiranih avtov s tržaškimi registrskimi tablicami, češ da Italijani pa že vedo, kaj je dobra košta, in da Italijanov pa pač ni mogoče nategovati s slabo hrano. No, čelništvo Konzumove komisije za čezmejno sodelovanje razpolaga s kredibilnimi rezultati kar nekaj prvoosebnih raziskav, ki trdijo, da Tržačani tostran meje iščejo predvsem poceni, ne pa nujno tudi dobro košto.

Zadnji v nizu dokazov je provokativno poimenovana oštarija Ai 2 ladroni (kar lahko ponašimo v Pri dveh razbojnikih). Po ekstenzivnem testiranju z vseh mogočih aspektov (skupaj z razmerjem kakovost/cena, prikazanim na zaključnem računu) na naši strani obalne Primorske namreč ni niti enega gostinskega objekta, zaradi katerega bi se Tržačanu splačalo zapustiti domače mesto.

Z lesenimi vinskimi škatlami domačno dekoriran plac z nenarejeno sproščeno prijaznostjo obvladuje podjetna natakarica, ki k mizi takoj prinese aperitivni požirek ohlajenega prosecca, goste lepo popelje skozi pester, a ne preobsežen jedilnik in jim praznino med odločanjem urno zapolni z najbolj kremastim, sočnim in zapeljivim bakalarjem na belo vseh časov, za nameček pa prinese še dva firklca belega – rebule in sauvignona, da se bomo odločili, ali in s katerim bomo nadaljevali.

Na krožnikih smo namreč šibali z redko videno duhovitostjo v nadgradnji znanih okusov in oblik: tu je bila fantastična rezina šunkasto soparjene tunine, postrežena s hrenom in gorčico; ljubljanski zrezek sestavijo iz fileja škarpine, rezine tunine in kapesante ter ga po dunajsko ocvrtega zavijejo v papir; še ena polenovkina mojstrovina je opečen file, postrežen s praženim krompirjem ter kremo iz rdeče pese; eksotičarje kani na hrbet spraviti na melanž koromača, pomaranče in ingverja položen file kovača, zagovornike svobode izbire pa pester nabor hladnih prigrizkov, na čelu s pod sladkokislo rdečo čebulo položenim kosom ocvrtega fileja kirnje. Da je dotična razbojniška jama hud pašnik tudi za paštoslovce, je zelo jasno ob krožniku kreftnih kruhovih njokov z rustikalnim golažem iz morske žabe in ob gigantskem tortelonu, polnjenem s kapesantami ter vloženem v močno ribjo juho, malo manj pa ob črnih rorčkih z ne čisto preprečljivo omako iz špargljev in škampov. Ampak hej – ko smo po mini sladkih zalogajčkih naredili rezime in med dvanajstimi hudobci locirali le en podpovprečen krožnik, je povzetek jasen: naj Trieštini le hodijo jest k nam. Mi bomo pa k njim.