Bine Kordež

»Nikoli nisem rekel in nikoli ne bom, da v Sloveniji ni pravne države, samo zato, ker sem bi obsojen, kot to počnejo mnogi. Zaradi mojega primera pravne države ni nič več in nič manj.«

Bine Kordež je še vedno videti, kot da je pravkar stopil z jadrnice, čeprav bo kmalu leto dni, odkar je začel prestajati šestletno zaporno kazen. Nekoč uglednega poslovneža, menedžerja leta 2007, javnost zdaj pozna kot prvega tajkuna, ki je moral v zapor. Sam zase trdi, da to ni. Ne trdi, da je nedolžen. Pač pa, da za svoje grehe plačuje visoko ceno, drugače od drugih soodgovornih za prevzem Merkurja. Oni, posebej omenja domače in tuje avtorje napovedi gospodarskih gibanj ter bankirje in regulatorje trga, so pač spremenili napovedi ali se kako drugače prilagodili. Zapora ne doživlja tragično – zaposlil se je z analiziranjem javnofinančnih podatkov v preteklosti in sedanjosti –, pač pa nanj gleda kot na pomembno življenjsko izkušnjo.

Čeprav Kordež kazen prestaja na polodprtem oddelku, kar pomeni, da tam ni rešetk, dejanske svobode pa nič več kot na zaprtem oddelku, smo se z njim pogovarjali v najbolj varovanem slovenskem zaporu na Dobu. Sestali smo se v zaporskem krilu, ki mu pravijo »šola«, v majhni učilnici, brezizrazni sobi, kakršnih je zapor sicer poln. V tej je bila na steni tudi stara zelena šolska tabla, na mizi računalnik, na oknu pa rešetke. Do učilnice nas je pospremil paznik, ki pa potem ni stal pred vrati in nadzoroval pogovora. Dogovorjeno uro časa za intervju smo brez težav raztegnili na dve. Takoj sta minili, čeprav čas v zaporu sicer teče počasi.

Zjutraj sem po telefonu govoril z mamo in sem ji dejal, da se mi mudi na intervju z vami. Rekla je, bodi prijazen do sogovornika, navsezadnje je vendarle človek.

Lepo se ji zahvalite.

Današnji dan je za vas verjetno nekoliko drugačen od preostalih, glede na to, da ste dobili obisk z Mladine?

S tega vidika niti ne, saj si redno dopisujem s širokim krogom ljudi, profesorji, tudi novinarji, tako da bolj ali manj redno izmenjujemo mnenja. Je pa res, da je prvič, da dajem intervju, ki ga vidim kot izziv oziroma priložnost, da mogoče predstavim še kak pogled, drugačen od tega, kar se o meni še vedno vsak dan objavlja v medijih.

Da imate veliko stikov z ljudmi zunaj zapora, da pišete celo spletni dnevnik, je znano. To del javnosti hudo razburja, češ drugi so zaprti, Kordež pa se prosto sporazumeva z zunanjim svetom.

Ja, to je res zanimivo. Mediji prikazujejo nekatere moje aktivnosti kot neke posebne ugodnosti oziroma privilegije, ki sem jih deležen. V resnici gre za stvari, do katerih je upravičen vsak zapornik glede na statusu, ki ga ima. Nedavno sem v nekem časopisu bral, da me lahko obišče žena in da potem dobiva celo sobo. Vsi obsojenci imajo to pravico. Ampak če se napiše, da to pripada meni, se to razume kot privilegij. Glede tega naj povem, naj nikogar prav nič ne skrbi, da bi tu imel posebne privilegije. Pripada mi zgolj tisto, kar pripada zapornikom, ki so v primerljivem položaju. Je pa res, da je moj način komuniciranja z zunanjim svetom nekoliko drugačen od načina večine sojetnikov. Dopisujem si z različnimi ljudmi na način, kot bi si vsak lahko, prek prenašanja zgoščenk. A večinoma sojetnikom ni do tega, temveč se zamotijo z drugimi aktivnostmi in delom, če ga imajo. Sam pač pišem strokovne članke in si dopisujem. Če je to privilegij, da deset ur na dan pišem, študiram, namesto da bi gledal televizijo, se sprehajal ali dvigal uteži, potem ta privilegij dejansko imam.

Zakaj ste se pravzaprav odločili, da javnost nagovorite tudi prek medijev, z intervjujem. Iz dolgčasa?

Aktualne teme v okolju tekoče spremljam in jih analiziram, čeprav nimam dostopa do interneta, prek katerega bi lažje pridobil nekatere podatke, ki jih potrebujem pri delu. Na začetku sem se odločil, da se popolnoma umaknem iz javnosti, da morda nekoliko vendarle padem v pozabo. A ker sem kljub temu dan za dnem izpostavljen v različnih medijih, sem presodil, da je nemara pametno, da predstavim še kakšne druge vidike naše zgodbe. Mogoče bo kdo temu pripravljen prisluhniti.

Pravite, da študirate in analizirate ekonomske podatke in iz tega delate sklepe in pišete komentarje. Bine Kordež je vendarle obsojeni tajkun, on nam pa že ne bo govoril, kako in kaj.

Vsak si ustvari mnenje o mojem pisanju in pogledih, a na primer na zadnje besedilo, ki sem ga objavil na blogu, so bili večinoma pozitivni komentarji, da sem razumljivo in izvirno prikazal neko problematiko. Vse življenje sem bil navajen delati po ves dan in to nadaljujem tudi tukaj, tako najlaže prenašam bivanje na tej lokaciji.

Glede na to, da ste bili navajeni delati po ves dan, kako ste se sprijaznili s tem, da imate zdaj veliko prostega časa? Kako ste se sprijaznili s povsem drugačnim življenjem?

Po naravi sem stoik in zadeve sprejemam takšne, kakršne so, in se poskušam ne obremenjevati s stvarmi, na katere ne morem vplivati. Čas pa si poskušam vedno organizirati tako, da počnem kaj, kar me zadovoljuje. In v zadovoljstvo mi je, če lahko potem kaj pokažem, da pokažem, da nekaj znam, namesto da bi gledal v zrak.

Moj načrt prevzema Merkurja je temeljil na napačnih pričakovanjih gospodarskih gibanj, to odgovornost prevzemam. Je pa res, da za to napako plačujem zelo visoko ceno.

Zaposlitve znotraj zaporskih kapacitet nimate?

Nisem še prišel na vrsto. Želim si sicer, da bi nadaljeval študij in vpisal doktorat, kar se šteje kot delovna obveznost. A čeprav se bo to komu zdelo smešno, si pri vseh milijonih, ki naj bi jih bil nakradel, ne morem privoščiti, da bi za to plačal 10 tisoč evrov, kolikor stane študij. Poleg tega bi moral študirati nekatere stvari, ki me ne zanimajo. Nima smisla, da bi študiral nekaj samo zato, da bi potem dobil naslov doktorja, če je veliko drugih področij, ki se mi zdijo zanimiva in kjer lahko dodam kak nov pogled.

Da nimate 10 tisoč evrov, pa ne verjamem, gotovo ste si kje kaj malega spravili za hude čase.

Če mi kdo verjame ali ne, to ni tako. Za projekt prevzema Merkurja sem zastavil vse svoje osebno premoženje, ker sem verjel, da bo projekt uspel. Tako kot so tudi vsi drugi verjeli, da bo uspel, drugače ne bi dobili potrebnih posojil. S tem, ko je projekt padel, sem izgubil tudi osebno premoženje in tu se zgodba konča.

Ampak sodišče je na prvi stopnji odločilo, da morate vrniti 2,5 milijona evrov, kolikor naj bi bil vaš delež pri 10-milijonskem oškodovanju Merkurja v poslu, zaradi katerega ste bili obsojeni.

S sodbami sodišča, posebej, če še niso zaključene, ne bi želel polemizirati. Sodbo sodišča spoštujem, čeprav se z njo ne strinjam. Tudi nikoli nisem rekel in nikoli ne bom, da v Sloveniji ni pravne države, samo zato, ker sem bi obsojen, kot to počnejo mnogi. Zaradi mojega primera pravne države ni nič več in nič manj. Lahko rečem zgolj, da je bilo v dosedanjih sodnih postopkih definitivno ugotovljeno, da si iz prevzema nisem ničesar izplačal. V primeru, o katerem govorite, je sodišče sprejelo mnenje tožilstva, da je Merfin prejel neupravičeno premoženjsko korist 10 milijonov evrov, in ker sem bil četrtinski lastnik podjetja, naj bi bila moja premoženjska korist samodejno 2,5 milijona, ne glede na to, da si tega denarja nisem izplačal in je šlo podjetje kasneje v stečaj.

To načeloma ni sporno. Merkur je bil oškodovan, če vam tega denarja ni uspelo spraviti v žep, je to vaš problem.

Ne glede na to, da naj bi po mnenju sodišča naredil škodo, tega denarja ne morem vrniti, ker ga nisem prejel, nisem nikoli imel in ker ga preprosto nimam. Ne vem, kakšen smisel ima tožiti ljudi za silne milijone evrov, kadar je jasno, da tega denarja nimajo. Take tožbe tožnika stanejo na desettisoče ali stotisoče evrov, edini, ki pri tem zaslužijo, pa so odvetniki. Primernejša bi bila denarna kazen v realnem znesku, ki ga je mogoče v nekem obdobju dejansko odplačati, razen seveda, če je nesporno ugotovljeno izplačilo oziroma prejem konkretnih sredstev iz nekega oškodovanja.

Kaj vam pomeni bivanje na polodprtem oddelku s sproščenim režimom varovanja in z različnimi ugodnostmi? Vaši sojetniki na tem oddelku, s katerimi sem govoril, pravijo, da nazaj ne gredo za nobeno ceno, da je tam prava groza v primerjavi s tem tu?

Ko se govori o milejšem ali strožjem režimu varovanja, gre vsekakor še vedno za zapor. Odvzeta ti je svoboda, v obeh primerih si odmaknjen od najbližjih. Je pa res, da so razmere bivanja tu manj strogo določene kot v zaprtem delu. S tega vidika je prestajanje kazni zapora tu nedvomno lažje. Kot razumem, sem bil sem premeščen v skladu s pravili, ki veljajo in so za vse enaka. Naj pa nekaj dodam. Ravno te dni je bila aktualna informacija, da so v zaprtem delu zapora lani odvzeli 60 priključkov za internet. Če vemo, da jim gotovo ni uspelo odvzeti vseh, gre za precejšno številko. Na polodprtem oddelku, kjer bi takšne priključke ali karkoli drugega še veliko lažje spravili v zapor, se ljudje obnašajo bistveno odgovorneje in v tem času nisem videl enega sojetnika, ki bi imel mobilni telefon ali priključek za internet. Pravzaprav bi bilo smiselno, da bi se ta oddelek povečal, saj tu ljudje ravnajo bistveno odgovorneje in v skladu s pravili, čeprav so pod občutno manjšim nadzorom. V humanih družbah je glavni namen zapora, da ljudje iz njega pridejo odgovornejši in da se vanj ne vračajo.

Ljudje so me tedaj bolj malo občudovali, prej so bili zavistni, potem ko so me zaprli, pa so postali privoščljivi. S tem mislim na širšo javnost in z njo se preprosto ne smem preveč obremenjevati.

Boste iz zapora prišli boljši človek?

Vsekakor bo čas, ki ga bom preživel tu, velika življenjska izkušnja, to nedvomno. S tega vidika se mi bo obzorje gotovo še dodatno razširilo. Boljši človek? Pri pogovorih s pristojnimi za prevzgojo, če temu tako rečem, je pogosto vprašanje, ali si kritičen do svojega dejanja. Nekdo, ki je oropal banko, je jasno, da je lahko kritičen do tega, kar je storil. Sem jaz kritičen do svojega ravnanja? Da sem posel, zaradi katerega sem bi obsojen, naredil, ni bilo nikoli sporno. A če bi tedaj vedel, da bo to dejanje kasneje opredeljeno kot kaznivo, bi si namesto tega brez kakršnihkoli ovir povsem zakonito izplačali redne dividende, kot je bilo tudi predvideno v finančnem načrtu …

Zakaj si jih niste?

Ker sem mislil, da posel ne bo sporen. To je tako, kot bi šel ropat banko, čeprav bi imel ček, ki bi ga lahko unovčil in za katerega bi verjel, da ni sporen. Sodišče pa je potem ta posel opredelilo kot krajo. V tem kontekstu je vprašanje, ali sem lahko kritičen do svojega dejanja. Lahko rečem, da sem bil res zelo zelo neumen, da sem to storil, glede na to, da bi isto izplačilo lahko realizirali popolnoma legalno. Tudi rezultat za podjetje bi bil enak.

No, potem je pa nekaj hudo narobe s pravno varnostjo v Sloveniji, če ljudje, ki se spoznajo na posel, ne vedo, da je neko poslovno ravnanje kaznivo.

Tega ne bi tako formuliral, seveda pa tudi ne ocenjeval dela sodišč. Zato mogoče samo dva citata: odvetnik dr. Peter Čeferin je zadnjič v nekem intervjuju dejal: »Konec lanskega leta smo prebrali, da se je za 20 odstotkov povečalo število obsodb. Ali so sodniki v zadnjem letu doživeli nekakšno razsvetljenje, opravili kakšen tečaj? In kaj so počeli pred tem zmagovitim letom?« Jože Mencinger pa je napisal, kako hitro se, žal najbrž pod pritiskom ljudskega gneva, spreminjajo vrednostne sodbe sodišč, kar kažejo njihove razsodbe. Zdaj drakonsko kaznujejo dejanja, ki so jih pred krizo v enakem pravnem redu presojala povsem drugače oziroma jih sploh niso presojala. Lahko rečem le, da se stvari spreminjajo, nekaj, kar je bilo nekoč povsem normalno, danes ni več.

Iz ugledneža, ki ga ljudstvo vsaj potihoma občuduje, ste se spremenili v tajkuna, ki je okradel državo, povzročil krizo in šel v zapor. Se je bilo težko sprijazniti s tem?

Kot sem rekel, na stvari poskušam gledati čim bolj racionalno. Marsikaj sem že izkusil in nekatere stvari zato lažje prenašam. Dejansko sem imel večje travme, ko so se stvari v Merkurju začele zapletati. Vsak mesec zagotoviti plačo 5000 ljudem, to je velik pritisk. Tisti čas je bil zame psihično bolj obremenjujoč kot ta sedaj. Kar pa se občudovanja ljudi tiče, pa je tako – ljudje so me tedaj bolj malo občudovali, prej so bili zavistni, potem ko so me zaprli, pa so postali privoščljivi. S tem mislim na širšo javnost in z njo se preprosto ne smem preveč obremenjevati, ne v takih in ne v drugačnih razmerah. Krog ljudi, s katerimi sem imel prej pristne stike, pa je ostal in glede tega ni nobenih sprememb, ker me poznajo in vedo, kako sem deloval in razmišljal.

Ne glede na to, da naj bi po mnenju sodišča naredil škodo, tega denarja ne morem vrniti, ker ga nisem prejel, nisem nikoli imel in ker ga preprosto nimam.

Ta krog ljudi ni nič manjši kot tedaj, ko ste bili na vrhuncu?

Nič manjši ni. Seveda, kar se tiče preprostih ljudi, zaposlenih v Merkurju, je prisotna tudi jeza, veliko pa je takih, ki me še vedno cenijo zaradi načina vodenja in odnosov v podjetju. Kar se tiče poslovnih povezav, je pa tako, da je v poslu vedno prisoten samo interes in so razmerja med ljudmi zgolj, ko za to obstaja interes. Pri ljudeh, s katerimi danes komuniciram, skorajda ni bilo človeka, ki sem mu pisal, pa da mi ne bi odgovoril. Njihov odnos je podoben, kot je bil pred tem, s to razliko, da imajo svoje mnenje glede tega, zakaj sem bil ravno jaz najprimernejši, da so me spravili v zapor.

Konec leta 2007 ste dobili celo nagrado menedžer leta, in sicer zaradi izjemnih gospodarskih dosežkov podjetja, ki ste ga vodili.

Iz lokalnega trgovca smo naredili mednarodno podjetje. Uvrstili smo se med 20 največjih trgovskih podjetij v Evropi, edini iz vzhodne Evrope. V tem času smo zaposlili 4000 ljudi, ki sem jih vsako leto pred novim letom tudi obiskal. Seveda je bil na koncu za težave Merkurja kriv prevzem, a veliko tega bi se dalo rešiti, kot so reševali drugod po Evropi, kjer so bili v podobnih težavah kakor v Sloveniji. Težava je bila, da smo šli preganjat tajkune, namesto da bi reševali podjetja, kot danes priznavajo ekonomski strokovnjaki. Velike izgube zaradi zmanjšanja vrednosti premoženja in hkrati financiranja s posojili so doživljali povsod po svetu. Le da so tam težave hitro priznali in sanirali položaj, pri nas pa smo se ukvarjali z vsem drugim. Saj ni treba uničiti podjetja, da spraviš direktorja v zapor. Ampak namen je bil dokazati, da smo potopili podjetja, zato Merkur leto in pol ni dobil niti evra svežega denarja in je v tem času izgubil pol tržnega deleža. Če sem povzročil nesrečo, morajo zdravniki vseeno oskrbeti poškodovanca, ne pa razglabljati o tem, kdo je kriv, da se je nesreča zgodila, ker je to stvar drugih, kasnejših postopkov.

Nekje sem prebral, da menite, da ste bili obsojeni, ker je bil prevzem Merkurja največji in deležen največje pozornosti, poleg tega pa za vašo obsodbo ni bilo političnih zadržkov. Želite reči, da ste bili obsojeni tudi zato, ker nimate političnih prijateljev?

Definitivno s politiko pomembnejših stikov nisem nikdar imel, ne z eno, ne z drugo in ne s tretjo opcijo. Osebno nisem nikogar nikoli prosil za pomoč in tudi mene ni prosil nihče. Za potrebe prevzema Merkurja niti ni bilo potrebno lobiranje. V času do leta 2008 za to ni bilo nobene potrebe, banke so imele poslovni interes, da so sodelovale pri poslu. Zato tudi nobena politika nima do mene nobenih zadržkov ali obvez in nikogar ne skrbi, da bi o kom kaj neprimernega povedal, saj ni bilo nikakršnih povezav. Sem se pa ravno te dni, ko je spet aktualen prihod Ikee v Slovenijo, spomnil hecne zgodbe. Ko je pred leti Ikea kazala zanimanje, je njene predstavnike sprejel tedanji gospodarski minister Matej Lahovnik, češ da bo država pomagala, da bo Ikea dobila primerno lokacijo. Pa sem mu pisal, da bi sprejel tudi mene in bi država pokazala zanimanje za pomoč pri razvoju velikega slovenskega podjetja. Odgovora nisem dobil. Danes mi nekateri pravijo, da sem končal, kot sem, tudi zato, ker nisem imel posluha za politiko in njena pričakovanja glede uspešnih podjetij. Odkrito povedano, mogoče sem naiven, ampak v to ne verjamem. Drugače od večine ne verjamem v strice iz ozadja in neko roko, ki iz ozadja vodi stvari. Po mojem je večja težava, da nam manjka močna avtoriteta, ki bi ji ljudje lahko zaupali.

Pravite, da spoštujete sodbo sodišča, čeprav se z njo ne strinjate. Trdite, da ste nedolžni in da ne bi smeli biti obsojeni?

Imam še odprt postopek, zato težko govorim o tem. Kar se moje vloge v vsem tem tiče, sem storil napako, napačno sem presodil nekatere stvari. Gledano z današnjega vidika, je bila vsekakor napaka, da sem se odločil za prevzem Merkurja. Izhajali smo iz nekaterih predpostavk, optimizma, ki je preveval ves svet, da se bo trend zadnjih 15 let nadaljeval. V 15 letih, kar sem jih preživel v Merkurju, smo vsako leto za 15 odstotkov povečali obseg prodaje in zaposlili nove ljudi. Iz Merkurja, ki je bil nekoč vreden 50 milijonov evrov, je naša ekipa naredila podjetje, vredno 500 milijonov evrov. Taka rast, vidimo danes, je bila nerealna. A tedaj smo bili pod vtisom, da se bo to nadaljevalo. Moj načrt prevzema Merkurja je temeljil na napačnih pričakovanjih gospodarskih gibanj, to odgovornost prevzemam. Je pa res, da za to napako plačujem zelo visoko ceno. Napačno sem presodil, a to so storili tudi vsi bankirji, tuji in domači, ki so nam posodili denar. V načrtu prevzema je lepo pisalo, da posojil ne bomo odplačevali, pač pa jih bomo podaljševali, obresti pa bomo plačevali iz dividend. Banke so se strinjale. Prav tako nadzorne institucije tujih in domačih bank, pa tudi vse tuje in domače revizorske hiše in navsezadnje vsi državni regulatorji. Leta 2007 in 2008 ni v tem poslu nihče videl nič spornega. V posel je bilo v taki ali drugačni obliki prek kreditiranja in ocenjevanja vpletenih več kot 500 ljudi iz različnih krogov, sedim pa samo jaz. Ne želim s tem valiti odgovornosti na druge, gre za realno oceno, kaj se je takrat dogajalo in kako smo takrat vsi gledali na te posle.

Vsekakor bo čas, ki ga bom preživel v zaporu, velika življenjska izkušnja, to nedvomno. S tega vidika se mi bo obzorje gotovo še dodatno razširilo.

Glede tega se vam pogosto očita izjava, da ste posojilo za prevzem Merkurja dobili na dobro ime.

To sem res dejal, a tu je potrebno pojasnilo. Bankam smo predstavili načrt prevzema podjetja, za kar smo zastavili premoženje, ki smo ga kupovali, tako kot to storiš, ko kupiš hišo. Poleg tega sem zastavil vse svoje osebno premoženje. Vse je bilo zavarovano, kolikor se je dalo. Je pa res, da je za odločitev, da nekdo dobi posojilo, ključno zaupanje. Sam sem to zaupanje bankirjev imel. Imel sem dobro ime. To je aksiom, ki je veljal tedaj in še danes velja v finančnem svetu, brez zaupanja ne gre. To pa je nekaj povsem drugega kot se govori danes, da sem posojilo dobil zgolj na dobro ime, na lepe oči, če tako rečem.

In dobili ste ga tudi zato, ker so bila to najboljša leta v zgodovini človeštva doslej?

Težava je v tem, da smo predrago kupili Merkur in iz tega naslova je nastalo 250 milijonov evrov izgube. Za nazaj smo potem vedno vsi pametni. A Mednarodni denarni sklad je leta 2008 v letnem poročilu za Slovenijo predvidel 3,7-odstotno rast do leta 2013. Prav tako UMAR, kjer danes natančno vedo, kaj vse je v Sloveniji narobe. Skratka, ocena vseh strokovnjakov je bila enaka moji, saj je ta temeljila na njihovih ocenah. Razlika je zgolj v tem, da sem jaz zdaj kriminalec, predstavniki MDS pa danes hodijo v Slovenijo in napovedujejo, da bo kriza še trajala, in nas strašijo, da bomo še padali, in potem smo vsi prestrašeni. Zaradi moje napačne projekcije gospodarskih gibanj je v težavah Merkur. Zaradi njihovih pa vsa Slovenija. Ravno včeraj, ko so se razkrivali slabi krediti pri slabi banki, je bilo objavljeno, da je tam tudi 80 milijonov evrov slabih kreditov iz Merkurja. Veste, zakaj je tako? Ker smo KAD-u preplačali njegov delež in teh 80 milijonov je šlo leta 2007 in 2008 v pokojninsko blagajno; KAD je imel zgolj s tem denarjem za dve leti poplačane obveznosti do pokojninske blagajne. Ta denar, za katerega imajo ljudje občutek, da sem ga pokradel in je danes luknja pri slabi banki, je šel za pokojnine. Vzemimo primer Petrola. V času Kryžanowskega je Petrol plačal za delnice Istrabenza, ki nazadnje niso bile vredne nič, 200 milijonov evrov. Izgubili so 200 milijonov. Petrol je imel tedaj 600 milijonov kapitala in po tem poslu ga je imel pač zgolj 400 milijonov. V intervjuju so ga potem vprašali, ampak 200 milijonov ste pa vrgli skozi okno … Pa je dejal, to že, a pravočasno smo oblikovali rezervacije, naredili popravek in je bilo vse v redu. Toda to je bilo še vedno 200 milijonov izgubljenega denarja, ki ga je imela država v Petrolu.

Iz te izkušnje boste na koncu izšli modrejši in boste v prihodnje ravnali drugače?

Da bom ravnal drugače? Vsekakor bom previdnejši, seveda pa ne bom imel priložnosti, da bi se še kdaj odločal o čem podobnem. Tako da so te skrbi odveč.

Gotovo pa, kot vsak, ki je dlje zaprt, delate načrte za prihodnost?

Po duši sem bil vedno finančnik in vedno velik operativec. Računovodstvo in finance sem poznal v podrobnosti. To je področje, na katerem bom, ko bodo to razmere dopuščale, nekoč spet lahko delal. Se razume, v manjših podjetjih, kjer bo znanje, ki ga imam in mi ga mnogi tudi priznavajo, lahko zelo uporabno. Samo za primer, mesece se vleče razprava o objavi slabih kreditov, ki so pri slabi banki. Gre zgolj za šov, ker so dostopi do bilanc podjetij javni, to sploh niso tajni podatki. Sam imam podatke, ki so podlaga za moje analize, za deset let nazaj, za vseh 60 tisoč podjetij. Na podlagi tega imam natančno izračunano, koliko je kje slabih posojil in v katerih podjetjih. Kar je zdaj objavila slaba banka, je le delček tega in v bistvu nepopolna in zaradi tega zavajajoča informacija. Moji podatki so bistveno točnejši in odražajo realno stanje. Zanimivo je, da je tretjina slabih kreditov v sto največjih podjetjih, tretjina v naslednjih tisoč podjetjih, preostala tretjina pa v vseh preostalih malih podjetjih. Ves čas pa se govori le o petih ali desetih velikih podjetjih, ki naj bi bila kriva za bančno luknjo. Sam menim, da je bilo mogoče med malimi podjetji nezakonitega in spornega poslovanja ter okoriščanja celo več kot v nekaj deset velikih podjetjih. Poleg tega so tako rekoč vsi slabi krediti nastali že do leta 2009. Le da se takrat niso šteli za slabe, ker so to banke drugače vrednotile. V letih do leta 2008 je bila glavno merilo za odobritev ter presojo kakovosti posojila vrednost premoženja, ki se kupuje, in ne zgolj denarni tok, ki je merilo danes. Po sedanjih merilih za slaba posojila pa je povsem jasno, da jih je bilo že tistega leta skoraj 10 milijard, ne pa zgolj milijarda, kakor kažejo uradni podatki. To bi morali v centralni banki odkrito priznati.

Moja usoda je povsem odvisna od subjektivne presoje posameznih ljudi, najsi bodo ti v zaporu ali na sodišču. Seveda gre za odločanje v skladu z zakonom, a ta ni nikoli črno-bel.

Marsikaj bi moral marsikdo odkrito priznati, ampak povsem človeško je, da se vsak poskuša otresti krivde za krizo.

Zdaj trdijo, da je slovensko gospodarstvo na psu. Trdijo, da je večina slovenskih podjetij prezadolžena in v težkem finančnem položaju. Ampak podjetij, ki nimajo posojil ali jih imajo tako malo, da gre za zdrava podjetja, je precej več kot polovica. Ta finančno zdrava podjetja v Sloveniji ustvarijo kar 73 odstotkov dodane vrednosti celotnega gospodarstva. Dejansko je problematičnega 10 do največ 20 odstotkov gospodarstva, odvisno od meril, in nič več. Težava je v tem, da velika večina podjetij, ki bi se brez težav zadolžila, nima projektov ali potrebe po tem, da bi se zadolževala, širila …

Čas za intervju se nama izteka. Jaz odhajam v Ljubljano, vi pa še nekaj let ne …

Moja prihodnost je povsem odvisna od subjektivne presoje posameznih ljudi, najsi bodo ti v zaporu ali na sodišču. Seveda gre za odločanje v skladu z zakonom, a ta ni nikoli črno-bel. S tega vidika bi bilo daleč najbolje, če bi bil tiho, kot sem bi do sedaj. Ampak do sedaj sem bil tiho, pa ni nič kaj dosti pomagalo. Na televiziji pač objavijo, da je pri slabi banki 80 milijonov evrov slabih kreditov iz Merkurja, in zraven objavijo mojo sliko, ljudje pa tako dobijo občutek, da sem ta denar ukradel in ga imam nekje skritega. Morda bodo, če ob vsaki priložnosti povem, da je ta denar šel v pokojninsko blagajno, nehali manipulirati, čeprav v to ne verjamem.

Mimogrede, ste gledali film Kaznilnica odrešitve? Sprašujem, ker ste človek, ki obvlada ekonomijo precej bolje kot drugi jetniki in tudi pazniki. Tako kot v filmu Tim Robins, ki je v zaporu vsem po vrsti, sojetnikom in paznikom, izpolnjeval davčne napovedi …

Ja, sem ga videl. Ne, nismo tako daleč. Tu vlada previdnost zaradi medijskega pritiska, tako da so odnosi, recimo z zaporskim osebjem ali vodstvom, strogo profesionalni. Tudi med sojetniki za moje znanje doslej ni bilo velikega zanimanja. Tu in tam komu napišem kako seminarsko nalogo, kaj več pa ne. Je pa nemara škoda, da mojega znanja ni mogoče bolje uporabiti, da moje raziskovanje ni priznano, če bi delal srednjo gostinsko šolo, bi pa bilo. A pač moram razumeti in sprejeti pravila, kakršna so, in tega se tudi strogo držim.