Nova seksualna revolucija

Dr. Renata Salecl v knjigi Izbira piše, da kapitalistični sistem produciranja dobrin deluje po načelu ’izbiram, torej sem – in uživam’. Iz tega izhaja, da se mora danes vsak izmed nas na vsakem koraku nenehno spraševati, ali je izbral prav, ali nekaj dela prav in kaj bi bilo prav. Smo potemtakem storili prav, da smo pred 50 leti pridobitve seksualne revolucije vzeli kot nekaj pozitivnega?

Medtem ko razmišljamo, si lahko krajšamo čas z opazovanjem kapitala, ki si je z menedžerskim prevzemom prilastil spolnost in pridobitve seksualne revolucije nasploh. In kako vemo, da se je to zares zgodilo? Preprosto, če se to ne bi zgodilo, pornografija dandanes ne bi bila zastonj in ne bi govorili o zasvojenosti s spolnostjo ter tistih, ki si želijo, da bi nas te odvisnosti odvadili. Sharon O’Hara z Inštituta za spolno zdravje (Sexual Recovery Institute) v Los Angelesu pravi, da so moški od nekdaj narejeni tako, da gledajo slike golih žensk. »To ni odvisnost od seksa,« pravi. »Pri odvisnosti od seksa gre za to, da živiš dvojno življenje. Včasih se je bilo treba kar pošteno potruditi, da si prišel do pornografije. Zdaj imamo svetovni splet in ta je iz ljudi, ki to drugače ne bi postali, naredil odvisnike.« Povedano drugače, problem nastane, ko raje visiš na pornografskih spletnih straneh, kot da bi seksal s partnerjem. Nekoč tudi do partnerja nisi prišel zlahka, če nisi obvladal določenih socialnih kodov obnašanja in osvajanja, pravi O’Harova in dodaja: »Danes druženje pred spolnim odnosom sploh ni več potrebno.« Ali kot bi rekel Don Jon, tradicionalnim vrednotam zavezani samski 30-letnik, ki ga v istoimenskem filmu igra izvrstni Joseph Gordon-Levitt: »Za naslednjih nekaj minut vse sranje odplava stran, vse, kar je važno na svetu, so ti joški ... ta rit ... fafanje ... jahanje, dogi, špricanje in to je to. Nič mi ni treba reči. Nič mi ni treba narediti. Pozabim na popolnoma vse.« Mimogrede, Don Jon, ki se »tiča sploh ne dotakne, dokler ne naleti na ustrezen prizor«, je v primerjavi s kritiško hvaljeno, a skrajno patetično Sramoto neprimerno bolj življenjski in verodostojnejši portret pornografskega odvisneža, ki se svoje odvisnosti zaveda, a iz tega ne dela drame, in svoje ’ljubezni’ kakopak ne jemlje kot odvisnost. Njegov moto je: »Malo je stvari, ki mi veliko pomenijo v življenju. Moje telo. Moj tablični. Moj avto. Moja družina. Moja cerkev. Moji fantje. Moje punce. Moj porno.« Don Jon (tisti ’don’ pride od Don Juana) pri spovedi vsako nedeljo pove, kolikokrat je imel zunajzakonske spolne odnose (dvakrat do trikrat), da je gledal pornografske filme in pri tem masturbiral (17-krat). Za te in druge grehe se pokesa, faše prgišče očenašev in gre z bogom. Do naslednje nedelje, ko se grehi, kesanje in pokora ponovijo. Don Jon je pač simbol življenjskega sloga, ki se je prijel v zahodnem svetu, krepi pa se tudi v Sloveniji, za kar je treba deloma kriviti sedanje gospodarske razmere. V Sloveniji naj bi več kot tri četrtine mladih, starih od 25 do 30 let, živele pri starših, večinoma na njihov račun, narašča pa tudi samskost po 30. letu, kar ni ravno znak zdrave družbe, a družbe ta pojav očitno ne skrbi kaj prida. Ste se vprašali, zakaj mladi v Sloveniji ničesar ne zahtevajo, zakaj jih ni nikjer slišati, ko gre za njihove interese? Zato, ker mislijo, da že vse imajo, pa čeprav v resnici nimajo nič. Ali kot bi rekel George W. Bush, varnost zanje pride pred svobodo, pri čemer ta ’varnost’ funkcionira kot generator socialne odvisnosti, brezbrižnosti in pasivnosti. Tudi v spolnosti.

Diktatura izbire

V dobi agresivnega liberalnega kapitalizma, ki nam stalno dopoveduje, da je pomembna možnost izbire, ne pa tisto, kar izberemo (in kar je zaradi tega lahko tudi vir frustracij), se je občutno spremenila tudi vloga zakonske zveze, ki je bila v zgodovini nekakšen politično-ekonomski sporazum med posameznikoma, požegnan od njunih družin, skupnosti in cerkve. Po spoznanju, da za ženski užitek penetracija ni več nujna, je olja na ogenj prililo še znanstveno odkritje, da ženske tudi za prokreacijo ne potrebujejo več mož oziroma moških nasploh. Zakaj bi potem potrebovale zakonsko zvezo? Po zadnjih raziskavah javnega mnenja kar 43 odstotkov pripadnikov tako imenovane generacije Y, rojene med letoma 1980 in 1995, meni, da je zakonska zveza zastarela in odvečna. Obstaja alternativa poroki? Obstaja: ljubezen. Ženske lahko zdaj same izboljšujejo svoj status in socialno varnost, osvobodile so se tako rekoč vseh potreb po moških in odvisnosti od njih, kar drugače povedano pomeni, da si zdaj lahko dovolijo, da so jim moški preprosto všeč – brez obveznosti in patriarhalnega drobnega tiska. »Danes so ženske vse manj pripravljene sprejemati takšne rešitve, kakršne so bile običajne za ženske prejšnjih generacij, ki so se prilagajale možem ne glede na svoje pravice in potrebe,« pravi dr. Veronika Podgoršek. »Lahko bi rekli, da smo sedaj priča postopnemu izginjanju veziva, ki je v preteklosti zagotavljalo obstoj zveze med moškim in žensko (seveda za ceno neenakosti žensk), torej izginjanju stare ženske vloge, žrtvovanja za druge, pripravljenosti trpeti nenehne in nevidne napore, ki omogočajo uravnoteženo čustveno ozračje. Na kratko bi lahko rekli, da so bile prejšnje oblike odnosov med spoloma sporne, ker so zatirale ženske, a vendarle je bilo prav zatiranje žensk tisto, kar je partnerstva držalo skupaj. Sedaj pa se v zgodovini žensk, pa tudi v življenju moških in žensk začenja novo obdobje. Šele sedaj se začne dogajati, da se v trenutku ljubezni združita človeka, ki oba živita vsak svojo, samostojno, ’lastnoročno izdelano’ biografijo, podrejeno specifičnim možnostim in prisilam. V sodobnem zakonu se torej partnerska skupnost ustvari na podlagi ljubezni in čustev,« še dodaja dr. Podgorškova.

V Sloveniji naj bi več kot tri četrtine mladih med 25. in 30. letom živelo pri starših, večinoma na njihov račun, narašča pa tudi samskost po tridesetem, kar ni ravno znak zdrave družbe, a družbe ta fenomen očitno ne skrbi kaj prida.

V devetdesetih letih se je z ameriških univerz tudi med ’civilno’ prebivalstvo razširil trend tako imenovanih ’hookup’ razmerij, razmerij za eno noč oziroma za en fuk, odvisno pač od kompatibilnosti sodelujočih. Pripadnikom moškega dela študentske populacije je kakopak padla sekira v med in odprl se jim je raj na zemlji, ko so med kolegicami na lepem našli zavidanja vredno število takih, ki jih je zanimal rekreativni seks brez obveznosti. Raziskave, ki so jih nato naredili med privrženci ’hookup’ kulture, so razumljivo pokazale, da o moških, ki se odločajo za tak tip razmerij, nima smisla izgubljati besed. Moški kot moški, nobenega že dolgo znanega stereotipa o pripadnikih svojega spola niso ovrgli, ženske, ki so se zapletale v ’hookup’ razmerja, pa so se izkazale za spolno izkušene, spolno razgledane, spolno osveščene, ekstrovertirane, nadpovprečno izobražene in materialno neodvisne, večinoma pa so anketirane ženske poudarile, da so sicer zamenjale veliko partnerjev in veliko seksale, vendar se jim noben spolni odnos ni zdel posebej vznemirljiv, kaj šele čuten. In čeprav o poroki niso razmišljale, se jim misel o vzpostavitvi trajnejšega in bolj poglobljenega odnosa s primernim moškim partnerjem večinoma ni zdela tuja. Zanimivo je tudi, da je o možnosti trajnejšega in resnejšega odnosa razmišljalo precej več anketiranih moških kot žensk, a skoraj vsi moški so to možnost prestavili daleč v prihodnost. »Napetost med ljubeznijo in spolnostjo je naravna, saj je ljubezen apoteoza varnosti, predvidljivosti in poznavanja, seks pa apoteoza tveganja, odkrivanja, avanture,« je v intervjuju za Dnevnik povedal Aleksandar Štulhofer, predstojnik Katedre za seksologijo na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Zagrebu, ki se je izobraževal na ameriški Univerzi v Indiani, v okviru katere deluje tudi Kinseyjev inštitut, najbolj znana seksološka institucija na svetu. »Dolgotrajnim zvezam so torej te napetosti med strastjo in stabilnostjo inherentne, zato je treba biti za dobro zvezo in dobro spolnost inteligenten in dojeti, da gre za dva različna principa, ki ne gresta samoumevno z roko v roki. Ljudje so na primer pogosto prepričani, da mora biti seks spontan. Če to verjamete, verjamete, da sta seks in ljubezen isti princip, to pa ne drži. V dolgo trajajočih zvezah je seks redko spontan, to pa ne pomeni, da je slab, če ga načrtuješ. Triada zaljubljenost, spolnost, ljubezen torej v življenju večine ljudi pomeni preizkušnjo, a prepričanje, da se bodo napetosti same rešile, je najslabša možnost.«

»Osvoboditeljev ni«

Izbruhnila je pred skoraj natančno pol stoletja, seksualna revolucija, množično gibanje mlajših generacij v zahodni Evropi in ZDA med letoma 1964 in 1975. Privrženci tega gibanja so se zavzemali za odpravo seksualnih tabujev in pretrganje popkovine, ki je stoletja povezovala zahodno civilizacijo in kulturo s krščanstvom in patriarhalno dvojno moralo. Seksualna revolucija je potekala sočasno s številnimi osvobodilnimi gibanji tistega časa in z organiziranim uporom proti omejitvam in normam, ki jih posamezniku vsiljuje razcvet potrošniške družbe. Bila je eden od odgovorov na človekovo odtujenost v vse bolj razvitem tehnološkem svetu ter obenem odziv na občutek tesnobe in negotovosti, ki ju je generirala grozeča možnost jedrskega holokavsta, ki bi bil lahko posledica hladne vojne in oboroževalne tekme med vzhodnim in zahodnim vojaškim blokom. Seksualna revolucija je odpihnila številne predsodke, povezane s človeško intimo, in spodbudila neštete razprave o spolnosti v medijih in umetnosti, še posebej književnosti in filmu. Ustoličila je seksologijo kot relevantno in vplivno znanstveno panogo ter popularizirala njene izsledke, med drugim tudi, da je treba že otrokom in mladini na sistemski ravni zagotoviti možnost strokovne in zdrave spolne vzgoje, odraslega posameznika in posameznico pa spodbujati k sproščenosti in odkrivanju raznolikosti v spolnosti, kar bi zagotovilo enega od temeljnih kamnov za srečno in zadovoljno eksistenco. Seksualno revolucionarno gibanje je destigmatiziralo promiskuiteto in se nato v drugi polovici osemdesetih let, pod vplivom epidemije virusa HIV, obrnilo v revolucijo v odnosih med spoloma oziroma ponovno vrednotenje potencialov seksualne monogamije, pogosto serijske, ki se je zavleklo tja do konca tisočletja, do partnerske in družinske revolucije.

23%
petnajstletnikov ima pogoste spolne odnose, s prvimi spolnimi odnosi pa začenjajo že pri trinajstih letih.
78,4%
žensk in moških med 18. in 49. letom podpira spolne odnose pred poroko.

Ampak kot vsaka revolucija tudi seksualna ni bila tisto, za kar se je izdajala na začetku. Ko je minil začetni entuziazem, ko je duh že zdavnaj zapustil stekleničko, se je zdelo, da bi seksualna revolucija zlahka podpisala besede, ki jih je nekoč izrekel Che Guevara: »Nisem osvoboditelj. Osvoboditeljev ni. Ljudje se morajo osvoboditi sami!« Ob vseh spoštovanja vrednih pridobitvah je nekaj vendarle umanjkalo in o tem je že pred davnimi 30 leti pisal dr. Marijan Košiček, najvplivnejši jugoslovanski in nato slovenski psihiater in seksolog, ki je opozarjal, da seksualna revolucija ni prinesla nobenega bistvenega napredka v poglabljanju odnosov med spoloma, ni se pretirano ukvarjala z doseganjem enakopravnosti spolov, spodletelo ji je pri usposabljanju širše množice ljudi za pravo spolno ljubezen, je pa zato čezmerno poudarjala telesno komponento človekove spolnosti in s tem podpirala že tako izrazito precenjevanje seksualnosti. To so s pridom izkoristili posamezniki, ki si zaradi najrazličnejših psiholoških težav v zvezi s spolnostjo niso znali ustvariti uspešne ljubezenske zveze oziroma zakona. In da, seksualna revolucija je nehote okrepila tudi moški šovinizem, ki je v povezavi z neoliberalno logiko trga ob pomoči zabavne industrije za odrasle pobiral smetano s procesa spolnega osvobajanja zahodne civilizacije in ustvarjal svoj ekonomski sistem, ker pač vsaka ideologija potrebuje budžet, če hoče preživeti. Seksualna revolucija je zgrešila svoj osnovni namen, ker ni odstranila poglavitne ovire, to pa je spolna odtujenost, ki se povečini kaže v nekritičnem in nepremišljenem ločevanju nagonskega dela spolnosti od drugih delov lastne osebnosti. In če se na to podlago zalepijo še navidezna resničnost, gospodarska kriza, paradoks izbire, ko objektov poželenja nismo več sposobni kompetentno primerjati, ter nezaupljivost do velikih idej in zgodb, se stvari korenito zapletejo in dobimo ... Kaj že?

Digitalna puberteta

Leta 2004 je bila s sodelovanjem Centra za mladostnike Ginekološke klinike Kliničnega centra v Ljubljani, Mreže za varovanje spolnega in reproduktivnega zdravja mladostnikov v Sloveniji ter Zavoda RS za šolstvo opravljena reprezentativna raziskava o spolnem vedenju slovenskih srednješolcev, ki je potekala pod vodstvom doc. dr. Bojane Pinter, dr. med. Namen raziskave, ki naj bi v kratkem dobila novo, posodobljeno verzijo, je bil oceniti tveganje pri spolni dejavnosti mladostnikov. Izsledki so pokazali, da se delež spolno dejavnih srednješolcev v Sloveniji povečuje, starost, pri kateri imajo prve spolne odnose, pa znižuje. Konkretno, pogoste spolne odnose ima že 23 odstotkov otrok pri 15 letih, s spolnimi odnosi pa začenjajo že pri 13 letih. To spoznanje po mnenju Fani Čeh, višje svetovalke za zdravstveno vzgojo pri Zavodu za šolstvo, je zelo resno opozorilo, da bo treba nekatera dejstva v vzgojno-izobraževalnem procesu nehati sistematično zanemarjati še pred srednjo šolo. Dejstvo je namreč, da bo mladostnik spolnost kot sestavni del človeške narave spontano vključil v svoj čustveni in socialni razvoj le, če mu bo predstavljena kot nekaj normalnega in če se bo lahko o njej odkrito in sproščeno pogovarjal. Dejansko stanje ni ravno spodbudno, to dokazujejo primeri 13-, 14-letnic, ki svoje gole in pogosto zelo nazorne fotografije, posnete z mobilnim telefonom, razpošiljajo sošolcem in celo na naslove nekaterih sumljivih spletnih strani, da o ekshibicionizmu na družbenih omrežjih niti ne govorimo. Skratka, ker mladostnice in mladostniki s pametnimi telefoni hitreje fotkajo kot mislijo, se na svetovnem spletu pogosto znajde gradivo, ki lahko hitro postane sredstvo izsiljevanja, zaničevanja, obžalovanja ali motiviranja potencialnih spolnih predatorjev. Če ste videli provokativni srbski film Klip, potem veste, da mladostniki tega ne počnejo iz kakega posebnega užitka, marveč zato, ker hočejo biti sprejeti, ker hočejo izstopati in ker želijo biti v središču pozornosti. In seks je bližnjica do vsega. Ko imaš 14 let in se naenkrat začne vse vrteti okoli tebe, magari zaradi tvojih golih fotk, dobiš občutek, da si uspešen in priljubljen. O posledicah ne razmišljaš. Šteje samo število ’lajkov’.

Po spoznanju, da za ženski užitek penetracija ni več nujna, je olja na ogenj prililo še znanstveno odkritje, da ženske tudi za prokreacijo ne potrebujejo več svojih mož oziroma moških nasploh. Zakaj bi potem potrebovale zakonsko zvezo?

Iz omenjene raziskave med slovenskimi mladostniki je razvidno tudi, da se mladi o spolnosti največ naučijo od vrstnikov, bistveno manj ali celo nič pa od staršev, šole ali zdravstvenih delavcev. Mladostniki se zaradi pomanjkljive komunikacije pogosto zaprejo pred odraslimi in živijo v svojem svetu, temu primerna pa je tudi pot do informacij. Pogovore o spolnosti večinoma doživljajo kot duhamorne monologe odraslih, od katerih nimajo nikakršnih koristi. Mladi z vsako novo generacijo prej odkrivajo spolnost, kar je po svoje mora za zagovornike tradicionalnih krščanskih vrednot, hkrati pa sanjska priložnost za neoliberalno, potrošniško usmerjeno družbo.

29,9%
žensk med 18. in 49. letom je mnenja, da s homoseksualnimi spolnimi odnosi ni nič narobe.
20,1%
moških med 18. in 49. letom je mnenja, da s homoseksualnimi spolnimi odnosi ni nič narobe.

Na Zavodu za šolstvo ugotavljajo, da med učitelji prevladuje mnenje, da bi s pogovorom o spolnosti mladostnikov posegli na področje, ki sodi v izključno pristojnost staršev, hkrati pa številni starši menijo, da bodo otroke najbolje zavarovali pred spolnim nadlegovanjem tako, da jih bodo čim dlje obvarovali pred informacijami o spolnosti. Kar ni samo v nasprotju z zdravo pametjo, marveč tudi z vsemi vrednotani seksualne revolucije. Navadno se za takšen odnos odločijo starši, ki nimajo pojma, kaj njihovi otroci počnejo na svetovnem spletu in zakaj potrebujejo najnovejši model pametnega telefona, s čimer svojo pasivnost uspešno prenašajo na mlajše rodove. Če začnete s teorijami, da je treba 13-letnike v vzgojno-izobraževalnem procesu obvarovati pred informacijami o spolnosti, boste v praksi končali s 30-letnikom na grbi, ki ga je treba nujno obvarovati pred resničnim svetom oziroma samostojnostjo. Pasivnost v dobi informatike pogosto mutira v interpasivnost, koncept prenašanja uživanja na nekaj ali nekoga drugega, ki ga v filmu Ona pooseblja odlični Joaquin Phoenix v vlogi Theodora Twomblyja, osamljenega, deprimiranega in ekstremno pasivnega avtorja ljubezenskih pisem, ki hodi na čisto resne zmenke – s svojim računalnikom. Oziroma s Samantho, operacijskim sistemom s senzualno zapeljivim glasom Scarlett Johansson. Samantha ga posluša. Samantha pozna njegove želje. Samantha je pametna, ustrežljiva, nežna, poslušna, čuteča in razumevajoča. Da, Samantha je edina ženska, ki ga razume. Nič čudnega, za to je bila ustvarjena. In Samantha je njegova najboljša prijateljica. Z eno samo napako: bolj ko se Theodore druži z njo, bolj je sam. A smo se res za to borili? Je preteklost res – kot pravi Samantha – le zgodba, ki si jo pripovedujemo?

»Človek ne zna več reči stop in uživati v doseženih ciljih.«
Dr. Veronika Podgoršek, avtorica knjige Nezvestoba

Dr. Veronika Podgoršek je na Univerzi v Ljubljani doktorirala iz družinske in zakonske terapije in je specializantka objekt-relacijske terapije in prakse na Mednarodnem psihoterapevtskem inštitutu v Washingtonu, kjer se je dodatno izobrazila tudi za medpartnersko terapijo. Je članica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije in od leta 2006 vodi Psihoterapevtski inštitut (PTI) v Ljubljani. Leta 2008 je objavila knjigo Nezvestoba, ki je zbudila veliko zanimanja, v njej pa podrobno opisuje tipe nezvestobe, vzroke zanjo, njene posledice in pot zdravljenja. Knjiga je, kot pravi, namenjena nezvestim, prevaranim in tretjim osebam v odnosu, pa tudi tistim, ki želijo nezvestobo v svoji zvezi preprečiti.

Zakaj je osamljenost v zahodnih družbah tak problem in zakaj zakonske in partnerske zveze še naprej pospešeno razpadajo?

Težava je v splošnem nezadovoljstvu, v občutku nezmožnosti nadzora in občutkih nemoči, s katerimi se ljudje v današnji družbi in v obdobju krize spoprijemajo. Menjavanje partnerjev lahko začasno prinese občutek nadzora vsaj na enem področju, občutek premikanja z mrtve točke. Najhuje je, ko ljudje v bistvu ne vedo, kaj si želijo, kdo so in kam se hočejo premakniti, ter vsakič znova zgolj begajo, iščejo in čakajo, da bo od nekod prišel pravi odgovor. Posledice tega so depresije, odvisnosti, plastična seksualnost, instantni odnosi in tudi samomori. V odnosu se moramo vedno vprašati, zakaj smo v tem odnosu, kakšne so naše vrednote, kakšna so naša prepričanja, način življenja, naše potrebe. Nekateri odnosi so lahko resnično destruktivni in za take je dobro, da se končajo. Za vsak dober odnos sta seveda potrebna dva, zato se pri tem postavlja vprašanje, do kdaj je pri nekem odnosu smiselno vztrajati.

Koliko zvez po vašem mnenju razpade zaradi varanja in kateri so drugi dejavniki, ki v Sloveniji vplivajo na razpad zvez?

Vprašanje je, ali se zakonska kriza začne zaradi varanja ali je varanje posledica zakonske krize. V obeh primerih se pogosto zgodi, da ljudje varanje vidijo kot tisto, zaradi česar se neki odnos konča, ne vidijo pa vseh drugih dejavnikov, ki do varanja pripeljejo – seveda če gre za varanje kot posledico dalj časa trajajoče krize v zvezi. Če gledamo s stališča nezvestobe kot posledice in napačnega mehanizma za reševanje notranjih stisk, je med razlogi zanjo na prvem mestu slaba komunikacija, ki je hkrati tudi prvi razlog za slab odnos in največji razlog za razpad odnosa.

Vse več ljudi je samskih, številni ne vztrajajo več v razmerju, če se jim to ekonomsko ne obrestuje, saj so prepričani, da vedno lahko najdejo boljšega partnerja. Pa ga res lahko? Se pod vplivom ekonomske krize in neoliberalne logike uveljavlja prepričanje, da lahko tudi prijatelje ali partnerje izbiramo tako kot izdelke na trgu?

Seveda jih ne! Danes pač živimo v svetu idealov, za katere v bistvu ne vemo, kaj so. Živimo v svetu, v katerem ne le da mislimo, da lahko imamo vse, ampak celo verjamemo, da si zaslužimo imeti vse. Živimo v svetu, v katerem je imperativ še in še: še več, še lepše, še boljše, še močnejše. Znašli smo se v dobi potrošništva, ki podaja informacije, za katere mislimo, da jih potrebujemo. Ljudje se z lahkoto identificirajo z informacijami o tem, kako je, če imaš neki problem, kako je biti nezadovoljen in podobno. Seveda ta potrošniški sistem hkrati z informacijo ponudi tudi odgovore oziroma vsa potrebna zdravila, ki obljubljajo srečo, zadovoljstvo, lepoto, notranji mir. Človek se je v teh informacijah izgubil. Ne zna več reči stop, dovolj, in uživati v doseženih ciljih. Prevladuje prepričanje, da nič nikoli ni dovolj dobro. Ko dosežemo s trdim delom prigarani cilj, po katerem smo dolgo hrepeneli, se v trenutku pojavi želja po novem in še boljšem. Prejšnje generacije so menile, da morajo doseči samo enakost moških in žensk in ljubezen se bo svobodno razcvetela v vsej svoji veličini, otožnosti in ugodju. Mi, ki prvič razpolagamo vsaj s kančkom enakosti in svobode, si zdaj postavljamo nasprotno vprašanje: kako naj človeka, ki sta si enaka in sta oba svobodna, najdeta in ohranjata ljubezen?

»Intimnost za mlade ne obstaja, vse je javno in dokončno razčlovečeno.«
Alenka Berlot Košiček, izvedenka za kakovost odnosov

Alenka Berlot Košiček, asistentka in življenjska sopotnica pokojnega dr. Marijana Košička, psihiatra, uglednega seksologa in strokovnega publicista, avtorja 30 knjig o spolnosti in odnosih med spoloma, je diplomirana socialna delavka, ki že več let uspešno pomaga posameznikom in parom v partnerskih dilemah, ima pa tudi bogate pedagoške izkušnje pri delu z mladino. Leta 2006 je ustanovila studio MI DVA, studio za kakovost odnosov, ki poleg svetovanja in terapij za posameznike in skupine pripravlja tudi predavanja in delavnice.

Katere so težave v spolnosti in partnerskih odnosih, zaradi katerih se posamezniki in pari najpogosteje obrnejo na vas?

Pogosto gre za neustrezno komunikacijo med partnerjema in težave na čustvenem področju. Splošno nezadovoljstvo v odnosu pomembno vpliva na kakovost spolnega življenja vsakega para. Nekateri pari se v spolnosti zelo dobro ujamejo, ker je med partnerjema močna spolna privlačnost. To pa ne pomeni, da sta kompatibilna tudi v drugih pogledih. Če nista, bo pogosto prihajalo do sporov in nesoglasij in zaman jih bosta skušala poravnati v postelji. Žal tisti rek, da se pod odejo vse ’pogliha’, v praksi ne drži. Take ’rešitve’ imajo le kratek rok trajanja. Res pa je, da je spolna privlačnost nujna, če si želimo ustvariti uspešen spolno-ljubezenski odnos, in težko je sprejeti dejstvo in spoznanje, da si spolne privlačnosti ne moremo pridobiti ali je ustvariti, če je ni. V ljubezni med žensko in moškim sta telesno in duševno vedno neločljivo povezana in prepletena.

Kako in na kateri stopnji vzgojno-izobraževalnega procesa bi po vašem morali začeti otroke seznanjati z osnovami spolnosti?

Najpomembnejša šola odnosov med spoloma je otrokova primarna družina. Nobena institucija ne more niti prevzeti niti nadomestiti njene vloge. Starši vzgajajo z zgledom, s svojim vedenjem. S tem, kakšni so drug do drugega in do otrok. Starši so vedno v dvojni vlogi. V vlogi mame in očeta, pa tudi v vlogi ženske in moškega. Če otrok vidi spoštljiv in ljubeč odnos med starši, ga ponotranji in se za vedno zapiše v njegovo dušo. Glede na problematiko odnosov med spoloma in problematiko spolnosti menim, da je malo staršev, ki zmorejo posredovati otrokom dovolj dober zgled, kako biti ljubeča ženska in kako biti ljubeč moški. O spolnosti naj bi otroci nekaj izvedeli že v vrtcu, torej v obdobju, ko začnejo spraševati. Kako je danes, ne vem. Spomnim pa se, da so že pred tridesetimi leti, nekatere vzgojiteljice znale malčkom zelo primerno odgovoriti na vprašanja. Prav tako nimam podatkov, kaj se dogaja v osnovni šoli. Mislim, da je to področje precej zanemarjeno in da se vse informacije, ki jih mladi dobijo o spolnosti, v glavnem zožijo na biološki spolni odnos, na zaščito pred zanositvijo in na zaščito pred spolno prenosljivimi boleznimi. In temu potem pravijo zdrava spolnost.

Ali po vašem v Sloveniji res doživljamo največji razkroj vrednot doslej? Je to povezano z gospodarsko krizo, in če je, kako?

Kriza in razpad vrednot, ki ga danes opažamo na vseh življenjskih področjih, sta močno prisotna tudi v odnosu do spolnosti. S spolno revolucijo so sicer nekatere ovire padle. Na veliko se je začelo pisati o spolnosti. Marsikdo je prvič slišal o erogenih conah in o tem, kje so te pri pripadnikih obeh spolov. Skratka, veliko pozitivnega je bilo v tem, da se je pogled na spolnost spremenil. Dejstvo pa je, da so se že takrat kazali nekateri odkloni, denimo v hipijevski subkulturi, ki je v imenu ljubezni propagirala skupinski seks in nekatere druge spolne prakse. V imenu svobodne spolnosti so se pojavili tudi negativni učinki spolne revolucije. Kapital in njegova marketinška industrija sta spolnost razvrednotila na raven tržnega blaga, danes še toliko bolj. Nikoli v zgodovini nista bila ženska in žensko telo bolj razvrednotena, kot sta danes v potrošniški družbi. V medijih je ženska večinoma zreducirana na spolni objekt, ki nima več pridiha erotičnosti in je pogosto prav vulgaren. Pomembno vlogo pri tem ima ženski ekshibicionizem, ki drugače od moškega žanje odobravanje in potrditev predvsem pri močnejšem spolu. Vrednote, ki so tesno povezane s spolnostjo, spoštovanje, intimnost, ljubezen, so se skoraj povsem izgubile v popredmetenem svetu. Na medmrežju, na socialnih omrežjih lahko opazujemo vpliv medijev na mlade. Mislim na tiste generacije, ki jih je potrošništvo okužilo že, ko so še pile materino mleko. Vsi tisti, ki nimajo doma močne čustvene opore in jasnega kompasa vrednot, se zgubljajo v virtualnem svetu instantnih užitkov. Ker sami niso bili spoštovani – ali pa so bili deležni permisivne vzgoje, ki otroka ne spoštuje –, danes ne spoštujejo ne sebe ne drugih. Intimnost zanje ne obstaja, vse je javno in dokončno razčlovečeno. Z veseljem se razkazujejo v pornografskih pozah na spletu, sploh pa mladi radi govorijo o seksanju, o tem, da se dajejo dol in podobno. Seks je zanje le še eden od instantnih užitkov, ki jih treba nujno konzumirati. Kot množično opijanje ob koncu tedna.

»Spolno vedenje v Sloveniji ni zanemarjena raziskovalna tema.«
Dr. Ivan Bernik, soavtor knjige Spolno življenje v Sloveniji

Dr. Ivan Bernik je doktor socioloških znanosti in redni profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, kjer predava splošne sociološke predmete in sociologijo spolnosti. Je soavtor knjige Spolno življenje v Sloveniji (2012), ki temelji na podatkih iz prve in edine slovenske nacionalne raziskave spolnega vedenja. Soavtorica knjige je epidemiologinja prof. dr. Irena Klavs z Inštituta za varovanje zdravja, ki je raziskavo tudi zasnovala in izpeljala.

Katere pridobitve seksualne revolucije so se ohranile in kaj bi bilo treba iz njene zapuščine črtati oziroma spremeniti?

Čeprav se je v zadnjih desetletjih družbena sprejemljivost nekaterih poprej ‘prepovedanih’ spolnih aktivnostih povečala, se je razlikovanje med moralno sprejemljivim in nesprejemljivim na številnih področjih ohranilo. S povečanjem permisivnosti spolne morale se je povečala tudi njena heterogenost, ki se kaže v tem, da je lahko isto spolno vedenje vrednoteno na različne načine. To lepo ponazarjajo izsledki slovenske nacionalne raziskave spolnega vedenja, ki jo je opravila Irena Klavs leta 2000. Spolnost pred poroko se je veliki večini anketirancev zdela sprejemljiva, zelo različna pa so bila po tej raziskavi mnenja Slovencev o homoseksualnosti, visoko soglasje pa je obstajalo glede nesprejemljivosti spolne nezvestobe. Zato bi bilo neutemeljeno pričakovati, da v katerikoli družbi, kjer so se zgodile korenite spremembe na področju spolnosti, obstaja soglasje o tem, kaj dobrega in slabega so prinesle te spremembe.

Spolno življenje v Sloveniji torej ostaja edina slovenska nacionalna raziskava spolnega vedenja pri nas. Zakaj se v Sloveniji tako pomembni temi, kot je spolnost, na strokovni in znanstveni ravni posveča tako malo pozornosti?

Res je, da z zgolj eno nacionalno raziskavo spolnega vedenja zaostajamo za državami, kot so na primer Velika Britanija, Francija in Finska, kjer se lahko pohvalijo z več zaporednimi raziskavami spolnega vedenja na državni ravni. Vendar pa je hkrati treba upoštevati, da nacionalne raziskave spolnosti niso nekaj samoumevnega, saj je treba vanje vložiti veliko raziskovalnega dela in so razmeroma drage. Celo v Nemčiji, ki ima na tem področju dolgo raziskovalno tradicijo, v zadnjem času ni bila opravljena nobena raziskava, ki bi bila po reprezentativnosti in obsežnosti primerljiva s slovensko. Ni odveč omeniti, da je med državami, ki so nastale ne ozemlju nekdanje Jugoslavije, Slovenija edina, kjer je bila opravljena nacionalna raziskava spolnega vedenja. Manj je znano, da je bilo poleg te v Sloveniji opravljenih več raziskav spolnosti mladostnikov, nekatere od njih tudi na nacionalni ravni. Izsledki raziskave, ki je bila opravljena med slovenskimi študenti, bodo objavljeni prihodnje leto. Opravljenih je bilo tudi več raziskav, ki se ukvarjajo z nekaterimi spolnimi manjšinami. Večina teh je bila v celoti ali pa vsaj deloma podprta z državnim denarjem za raziskovalne namene. Ob upoštevanju teh dejstev bi bilo težko trditi, da je v Sloveniji spolnost zanemarjena raziskovalna tema in da imajo tisti, ki odločajo o delitvi raziskovalnega denarja, mačehovski odnos do tega raziskovalnega področja. Razlog za razmeroma majhno javno zanimanje za te raziskave in za vtis, da je pri nas spolno vedenje zanemarjena raziskovalna tema, je v tem, da je spolnost postala vsakdanja medijska tema in novi podatki o njej ne zbujajo takšne pozornosti kot nekdaj, hkrati pa si raziskovalci verjetno premalo prizadevamo za ustrezno javno predstavitev raziskovalnih dosežkov.

William Masters in Virginia Johnson
Par na robu živčnega zloma, ki je empirično dokazal, da je moški na seksualnem polju preprost in predvidljiv, ženska pa bitje z izredno zapleteno seksualnostjo

Izsledki, ki jih je Alfred Charles Kinsey strnil v revolucionarnih delih Spolno vedenje moškega (Sexual Behavior in the Human Male, 1948) in Spolno vedenje ženske (Sexual Behavior in the Human Female, 1953), so dobili nadgradnjo na kliniki v St. Louisu, ki jo je v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja v strogi tajnosti postavil ameriški ginekolog William Howell Masters, da bi laboratorijsko opazoval in empirično preučeval dogajanje med spolnim aktom ter tako odkrival faze v ciklu spolnega odzivanja. Pri raziskavah so kot subjekti preučevanja sodelovali njegovi prijatelji, znanci, zdravniški kolegi, prostitutke in naključni prostovoljci in prostovoljke, ki jih je ožičil in priključil na merilne naprave, da bi pridobil želene znanstveno preverljive izsledke. Eksperiment je pridobil dodatne razsežnosti, ko se je v proces pridobivanja podatkov dejavno in intimno vključila Virginia Eshelman Johnson, Mastersova asistentka brez diplome in uradne medicinske izobrazbe, ki je misterij ženske spolnosti in predvsem ženskega orgazma pomagala ujeti v znanstvene okvire tudi tako, da je z lastnim telesom večkrat nastopila v vlogi preiskavam izpostavljenega subjekta. Povsem logično je, da je odnos med Mastersom in Johnsonovo v takih okoliščinah iz strogo znanstvenega kmalu prerasel v osebnega, kar je poleg verodostojne rekonstrukcije takratnega družbenega ozračja umetelno prepletena rdeča nit prve sezone izvrstno dramatizirane televizijske serije Masters of Sex studia Showtime.

Besedna igra v naslovu je sicer težko prevedljiva, vendar pa z rahlo vznesenim približkom ’Gospodarji spolnosti’ ne bi udarili povsem mimo. Masters in Johnsonova sta namreč s svojim delom in izsledki močno vplivala na razvoj sodobne seksologije, pot do znanstvenega priznanja njunemu skupnemu podjetju pa je bila po osebni in po družbeni plati precej trnova in je vodila skozi navzkrižni ogenj očitkov ameriške konservativne moralne večine, da s svojim početjem spodkopavata temelje ameriške tradicionalne družine in zdrave ameriške družbe nasploh. Prav nasprotno, Masters in Johnsova sta, potem ko sta definirala cikel spolnega odzivanja, ki se pri pripadnikih obeh spolov začne s fazo spolnega poželenja, nadaljuje s fazo vzburjenja, doseže plato, ki mu sledi vrhunec v obliki orgazma, konča pa se s fazo sproščanja, ustanovila prvo kliniko za zdravljenje spolnih motenj, ki je izdatno izboljšala zdravstveno sliko Amerike. Poslej je bilo dosti laže definirati, kje in v katerem delu se intimni odnos zatika, ter v skladu z izsledki odpravljati motnje, še posebej ko je postalo jasno, da moški veliko hitreje kot ženske dosežejo fazo vzburjenja, faza sproščanja pa je pri ženskah neprimerno daljša kot pri moških. Drugo, za nadaljnji razvoj odnosov med spoloma še pomembnejše dognanje Mastersa in Johnsonove je bilo, da so skoraj vsi ženski orgazmi plod posrednega ali neposrednega stimuliranja klitorisa, s čimer sta empirično ovrgla Freudovo teorijo o dveh vrstah ženskega orgazma: ’nezrelem’ klitoričnem in ’zrelem’ vaginalnem orgazmu, ki je ženske v iskanju potešitve tako ali drugače silila v občevanje z moškimi. Njuno odkritje je potrdila tudi ugotovitev Alberta Ellisa, enega najvplivnejših ameriških psihoterapevtov, ki je leta 1961 v Enciklopediji spolnega vedenja (The Encyclopedia of Sexual Behavior) zapisal: »Ko sem pozorno pregledoval sodobno literaturo o tem vprašanju in izprašal veliko seksualno normalnih in motenih žensk, sem bil prisiljen ugotoviti, da je tako imenovani vaginalni orgazem navaden mit.«