V zapor zaradi dobrodelnosti

Medtem ko se zaradi ekonomske krize povsem po svetu dobrodelnost vse bolj ceni, postaja v ZDA vse bolj nezakonita

Huffingtnon Post je nedavno poročal, da je bil na Floridi par oglobljen s 700 dolarji kazni ob grožnji z zaporno kaznijo, ker je s toplimi obroki hrane pomagal hraniti lačne brezdomce. Debbie in Chico Jimenez sta se uspela upokojiti, vendar se za razliko od številnih svojih upokojenih kolegov nista odločila za lenarjenje, pač pa sta po svojih močeh želela pomagati brezdomcem. Svoj denar in sredstva sta vlagala v hrano in druge potrebščine, ki so jih potrebovali brezdomci na Floridi. Uredila sta si majhno delilnico hrane, v kateri sta vsak dan s hot dogi, piščančjimi zrezki, solato s testeninami in drugo enostavno hrano prehranila okoli sto brezposelnih ljudi, ki so tudi brez doma. VEČ>>

Kljub temu pa je bil par skupaj s štirimi prostovoljci, ki so jima pomagali, pred nekaj dnevi aretiran. Policisti so oba – ter tudi njune pomočnike - kaznovali vsakega z 373 dolarji kazni in jim zagrozili, da bodo vsi skupaj s končali v ječi, če bodo še poskusili nadaljevati s svojim programom. Za plačilo kazni so dobili rok 10 dni, če ne bi plačali pa jih čaka sojenje in celo zapor.

Policija naj bi sicer intervenirala zaradi pritožb sosedov, ki niso želeli, da se brezdomci zbirajo v njihovem naselju, motilo pa jih je tudi njihovo uriniranje v parku. Vodja policijske postaje v Daytona Beach Mike Chitwood je za NBC dejal, da so se bili dolžni odzvati, ker so posnetki o zbiranju brezdomcev prišli tudi na YouTube in ker tudi sicer zmeraj postopajo na takšen način. Vendar pa se tudi upokojenski par ne želi odpovedati svoji akciji in podporo išče ob pomoči Facebooka.

V ZDA sicer veljajo strogi predpisi o postopanju brezdomcev na ulicah, ki pa so jih nekateri člani civilnodružbenih organizacij v nekaterih primerih uspeli spremeniti ob pomoči protestov, tožb in peticij. Leta 2012 je na primer sodnik v Filadelfiji razveljavil odlok župana Michaela Nutterja, ki je prepovedoval hranjenje brezdomcev na javnih mestih. Takoj zatem so štiri civilnodružbene organizacije tožile mesto zaradi prepovedi, ki je veljala do tedaj. Ko so v Columbii lani poskusili uveljaviti ostrejše restrikcije glede brezdomcev, ki bi jih prisilile, da gredo v zavetišča ali pa v zapore, so se odvetniki, predstavniki civilnodružbenih organizacij in celo policisti ukrepu upirali tako dolgo, dokler ni bila odločitev preklicana. »Brezdomstvo ni zločin,« je tedaj dejal začasni načelnik policije Ruben Santiago za medije.

Kljub temu je v več kot petdesetih ameriških mestih v tem trenutku še zmeraj prepovedano hraniti brezdomce na javnih mestih. Kazni se začnejo pri nekaj sto dolarjih, kršilce pa lahko doleti celo zapor. Vse to je posledica poskusa, »očiščenja ulic« tako, da bi iz njih izginili brezdomci, ki jih je tudi v ZDA vse več. Država poskuša na ta način samo 'optično' popraviti sliko ameriškega vsakdanjika, pri tem pa se do nekaterih najbolj ranljivih članov družbe država obnaša, kakor da bi bili smeti. Morda najhujši incident te vrste se je zgodil v New Yerseyu, kjer je kjer so v Camdenu z buldožerji preprosto podrli celotno šotorsko mesto, ki je nastalo na mestu, kjer so se naselili brezdomci, med njimi številni takšni, ki so prej bivali v lepih hišah, izgubljenih zaradi gospodarske krize.

Buldožerje so spremljali policisti s psi, ki so po šotorih najprej iskali drogo, nato pa so lastnino brezdomcev preprosto spremenili v smeti in jo odpeljali na smetišče. Deložacija je bila sicer napovedana z letaki, vendar ljudje še vedno niso mogli verjeti svojim očem, da se je to res zgodilo. Aaron Howe, ki je veljal za 'župana' tega šotorskega mesta, je dejal, da je skupaj s prijateljico poskusil dobiti mesto v kakršnemkoli zavetišču, vendar so bila vsa popolnoma polna. »Nikjer ni nobenega mesta, če pa si kje postavimo šotor, potem mesto trdi, da je to nezakonito in da bodo šotore uničili. Verjetno menijo, da bo bolje, če bodo videli trumo brezdomcev znova kar na ulici,« je dejal ogorčen nad postopki policije. Naselje Camden zato velja za najbolj žalosten primer takšne napačne prakse države in lokalnih oblasti.

Vendar obstajajo tudi nekateri bolj eksotični primeri reševanja problema brezdomcev. V San Diegu ponujajo brezdomcem zastonj avtobusne karte za eno samo smer – do San Francisca. Kar pa seveda ne rešuje problema. Še bolj izviren je demokratski poslanec Tom Browner iz Honoluluja na Havajih, kjer se prav tako soočajo z velikim problemom brezdomstva. V zadnjem času so ga v mestu opazili pohajkovati z velikim kladivom. Uporablja ga zato, da napada vozičke in drugo lastnino brezdomcev. S svojim kladivom je uničil že najmanj 30 vozičkov, ki jih uporabljajo brezdomci, predvsem tako, da jim je odbil kolesa in jih s tem naredil neuporabne za premikanje. »Dovolj mi je bilo tega, da ljudem samo govorim, da poskušam doseči sprejetje zakonov, zato sem želel narediti nekaj praktičnega, kar bi resnično počistilo ceste. Našel sem na zapuščene smeti, še posebej nakupovalne vozičke in jih odstranil,« je ta ameriški »demokrat« ponosno dejal za časnik Hawaii News Now.

Ob tem pa vlada porabi velike količine denarja za številne druge nepotrebne projekte. Delavci v programu Obamacare v Missouriju so na primer plačani samo zato, da gledajo v svoje računalnike. Povprečno 'procesirajo' dve prošnji mesečno, nekateri pa niti te 'norme' ne dosežejo. Podjetje v Wentzvilu vodi britansko podjetje Serco, ki je od države dobilo 1,2 milijardi dolarjev za urejanje administrativnih zadev za vse ki jim država nudi socialno zaščito. V ta namen so po poročilu Washington Posta zaposlili 1.500 delavcev. Vendar včasih minejo tedni, predno posamezen delavec lahko izpolni določen formular. K temu je potrebno dodati še podatek, da je v tem trenutku 1,2 milijona študentov ameriških državnih univerz brezdomcev. Njihovo število se je od zadnje recesije dvignilo za 72 odstotkov.

Takšno pomanjkanje in takšne razlike med revnimi in bogatimi seveda sploh niso nujne. Niso rezultat »nevidne roke trga«, pač pa človeških zakonov in (neumnih) predpisov, tako v ZDA kot v Evropi. Na to opozarja tudi Robert Reich, nekdanji minister za delo v administraciji Billa Clintona, ki našteva 10 ukrepov, ki bi jih države, predvsem pa ZDA morale sprejeti za zmanjšanje socialnih razlik.  Samo v ZDA se je namreč v zadnjem času dohodek najbolj bogatih pripadnikov »1 odstotka« povečal za 275 odstotkov, medtem ko povprečni dohodek srednjega razreda vztrajno pada. Njegov načrt je preprost. Potrebno je doseči, da bo delo plačano in to dobro, saj delavske plače poganjajo vse gospodarstvo.

Prav tako je potrebno doseči, da se delavci povežejo v sindikate, saj je dvig in padec ameriškega srednjega razreda v neposredni zvezi z vzponom in padcem sindikatov v zasebnem sektorju. Nato je potrebno investirati v znanje saj izobrazba ni in ne bi smela biti zasebna investicija, pač pa javna dobrina. Na četrtem mestu so investicije v infrastrukturo, ki lahko zaposli veliko ljudi, na petem pa višji davki za najbolj bogate v družbi. Davki bi ob tem morali biti progresivni. Ob tem je potrebno zaslužke državnega kapitala in fondov usmeriti v pomoč revnim in hkrati tudi velik denar spraviti iz politike. Marsikaj od zapisanega bi veljalo uporabiti tudi v kakšni drugi državi.