Zbogom orožje

Obstaja normalna Poljska. In obstaja »nora« Poljska, je pred dvema letoma v Ljubljani razlagal znani poljski disident Adam Michnik. Normalna Poljska diskutira. Zavzema se za višje ali nižje davke, je za uvedbo evra ali proti njegovi uvedbi. Nenormalni del Poljske pa trdi, da so komunisti okupirali državo in s pomočjo ruskega KGB-ja ubili njihovega bivšega predsednika Lecha Kaczynskega. Ta, nenormalni del Poljske – ki šteje od 15 do 20 odstotkov populacije – želi uresničiti projekt avtoritarne države, pravi Michnik. Oni so enkrat za varčevanje, drugič za socialo – karkoli jim pride prav: »Ta skupina spretno izkorišča populizem, nacionalizem, ksenofobijo, klerikalizem in druge manipulacije. Svoje nasprotnike slika kot branilce korupcije.«

Od kod je prišla ta nenormalna Poljska, »ta živalski svet«, v katerem so se, kot pravi Michnik, znašli celo eminentni intelektualci, ne zgolj tisti nesposobneži, ki lahko svojo kariero in osebni uspeh dosežejo le s kolektivno pomočjo, kot člani kolektiva? Michnik pravi, da gre za posledico razočaranja. Razočaranje zaradi prevelikih pričakovanj po žametni revoluciji je mnoge spodbudilo v iskanje grešnih kozlov. Fenomen je podoben izbruhu skrajnežev v času gospodarske krize, le da gre v tem primeru za dolgotrajnejši odmev revolucije. Mnogo je političnih preobratov, revolucij, ki so se začele z bojem za svobodo, končale pa so v svojem nasprotju, celo v terorju, spominja Michnik. Takšna je bila angleška revolucija s Cromwellom. Takšna je bila francoska revolucija z Napoleonom. To se je zgodilo s Homeinijem. Verjetno celo z narodnoosvobodilnim bojem.

Opis razmer na Poljskem, kjer so na »normalni« strani politike združeni socialisti, socialdemokrati in liberalci proti revanšističnim »nenormalnežem«, ki jih po Michniku politično ni mogoče deklarirati niti kot desnico niti kot levico (»Je bil Milošević desnica ali levica? Nič od tega, bil je in eno in drugo, karkoli je potreboval.«), je ilustracija današnjih razmer v Sloveniji. Tudi tukaj del države »lovi mrtvega tigra« (»Na Poljskem temu rečemo antikomunisti enajste ure.«), slika zaroto in čaka na odrešenika ali na še en prevrat. Ali ni to res noro, zelo noro, da živimo v okolju, kjer največja stranka na volitvah kandidira svojega predsednika, ki gre v zapor zaradi korupcije, ga namerava v primeru zmage na volitvah predlagati za mandatarja, to pa opravičuje s tem, da naj bi temelje slovenske osamosvojitve ogrožal »neokomunistični blok s sateliti«?

Po žametni revoluciji so se mnogi znani disidenti, ne samo Adam Michnik, zavedeli te nevarnosti. In sicer da se utegne avtoritarni režim ponoviti – le da tokrat v obliki antikomunizma z boljševiškim obrazom. Ni namreč bolj logičnega načina, da se vrne totalitarizem, kot v preobleki antikomunizma. Eden izmed njih je bil tudi dolgoletni češki predsednik Vaclav Havel, ki je v začetku devetdesetih zaradi tega nasprotoval lustraciji. Svaril je, da preganjanje komunistov ni nič drugega kot refleks komunističnega sistema – naučeni vzorec iz časov totalitarizma – ista stvar, druga embalaža. Zase je povedal naslednje: »Kmalu po tem, ko sem postal predsednik, so mi dali seznam vseh kolegov, ki so o meni pisali ovadbe; jaz pa ne le da sem listek še istega dne izgubil, ampak sem tudi pozabil, katera imena so bila tam zapisana. To preprosto pomeni, da se osebno bolj nagibam k temu, da bi s tem dali mir.«

Janez Janša nikoli ni bil in ne bo ne Vaclav Havel ne Adam Michnik, ampak je njuno nasprotje. Ni borec za svobodo, ampak je borec zase in vodja ozke skupine organiziranih tatov.

Leta 2006 se je Tomaž Mastnak vprašal, kaj se dogaja v Sloveniji. Videl je, da v državi prihaja do lustracije. Do »pohoda ljudi skozi institucije«, je zapisal. Mnogi so tedaj mislili, da gre pač za revanšizem prve Janševe vlade, za malce bolj nestrpno zamenjavo oblasti, ki je še v okvirih normalnega, saj je vendarle prišlo do zamenjave režima, ki naj bi vladal »12 let na 45 let podlage«. Toda Mastnak je imel drug odgovor: »Ti ljudje niso zlobni ali revanšistični,« je zapisal, ti ljudje so ljudje brez posebnosti. In ravno zato, ker so ljudje brez posebnosti, lahko uspejo in korakajo skozi institucije le združeni v imenu politike: »Nekateri so malo bolj premeteni od drugih, nekateri malo bolj maščevalni, nekateri bolj grabežljivi, nekateri za spoznanje bolj pokvarjeni, nekateri nekoliko bolj malenkostni, nekateri malo bolj zagrenjeni, nekateri spet nasilnejši in bolj stremuški od povprečja… ampak vse to je še vedno sivo povprečje ali še kaj manj.«

Na vsako stranko se zalepijo nesposobni povzpetneži. A najbolj idealno okolje za njihovo razmnoževanje je okolje s predvidljivim in enostavnim ideološkim okvirjem, kot ga je nekoč ponujal ceneni komunizem. Danes je to pri nas antikomunizem. Zlorabljajo ga tisti, ki drugače ne morejo uspeti. To niso ne Vaclavi Havli ne Adami Michniki – to so tisti, ki izkoriščajo nezadovoljstvo množic, najbolj prikrajšani del populacije, tranzicijske poražence, za svoje pritlehne, osebne interese. »Svoje nasprotnike slikajo kot branilce korupcije,« pravi Michnik, zato da lahko sami dobijo politično moč in nagrabijo bogastvo. Sami so takšni. V imenu antikomunizma je Robert Časar ukradel nekaj milijonov evrov iz Luke Koper. V imenu antikomunizma je Andrej Lovšin spravil skoraj dva milijona iz Intereurope na svoj račun v Liechtenstein, v imenu antikomunizma so spraznili Hit prek navideznih investicij v Srbiji, v imenu antikomunizma so hoteli ukrasti NKBM prek Hrvaške (tudi desnica potrebuje svojo banko), v imenu antikomunizma so se šli gradnjo nekakšne »desne« vojaške industrije proti »levi« in gradnjo desne medijske srenje proti levi.

Afera Patria je zgolj ena izmed podobnih zgodb v tej širši sliki. Ni nič drugega kot navadna kraja, a zamaskirana z govorom o antikomunizmu in zarotah kot slepilu za njihove podpornike. Antikomunizem je tukaj oblika upravičevanja tatvine in legitimacija tatov. Janez Janša nikoli ni bil in ne bo ne Vaclav Havel ne Adam Michnik, ampak je njuno nasprotje. Ni zagovornik svobode, temveč organizator širitve sovraštva, v katerem vlada po vzorcu divide et impera. Je borec zase in vodja ozke skupine organiziranih tatov. Njegova manipulacija je sistemsko koruptivna, tudi zato je namesto političnega programa ta teden – kako tipično – še volivcem namesto vsebinskih rešitev ponudil podkupnino (»Družine bomo razbremenili za 200 evrov letno na otroka, vsi učenci od 3. razreda osnove šole dalje in dijaki pa bodo dobili v brezplačno uporabo tablične računalnike …«). Kaj je bolj anahronističnega in komunističnega kot slika SDS-ovih kandidatov za poslance, ki mahajo s slovenskimi in strankarskimi zastavicami? Ob takšni sliki se je treba prijeti za žep. To danes počno le še na Kitajskem med slavljenjem Mao Cetunga.

Druga republika, ki jo Janša obljublja, je že leta med nami. Dobili smo jo leta 2004 in še vedno živimo v njej. Tudi afera Patria razkriva močno mrežo parastrankarskih formacij, ki so priklopljene na javni denar in danes pomagajo pri propagandi strankinega vodstva. Stranka ima v »lasti« dva tednika (Demokracija, Reporter), več internetnih portalov (Politikis), radio z nacionalnim dometom (Ognjišče) in več civilnih združenj, od Zbora za republiko, Pučnikovega inštituta, ki ga financirajo prek poslanske skupine državnega zbora, do Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), ki mu je druga Janševa vlada namenila 221 tisoč evrov in danes trdi, da proces na sodišču temelji na »skonstruiranih indicih«. Potem je tukaj še mreža zasebnih fakultet, ki so dobile sporne koncesije v času Janševih vlad, vse do dr. Mateja Avblja, dekana Fakultete za državne in evropske študije, ki meni, da smo s procesom proti Janši v Sloveniji dobili »vladavino prava kafkovskega tipa«. A on to govori, ker ne grizeš roke, ki te hrani. Kdo še ima v Sloveniji takšno strukturo?

Janševa manipulacija je sistemsko koruptivna, tudi zato je namesto političnega programa ta teden – kako tipično – še volivcem namesto vsebinskih rešitev ponudil podkupnino.

Janša ni slehernik z družino in otroki, ampak je najmočnejši politik v državi. On sam je sodeloval tudi pri imenovanju in izbiri ustavnih sodnikov, predvsem teh, ki mu sedaj pomagajo. Tega privilegija doslej ni imel še noben pritožnik na ustavno sodišče. Pa si danes privošči, z vsem tem vplivom, apelirati na njih, naj ga obravnavajo še s posebno skrbnostjo in dovzetnostjo za človekove pravice, ki so tukaj za zaščito najšibkejših. Trije »njegovi« ustavni sodniki, domnevno etični vrh države, mu pri tem celo kimajo. Ne samo pri posebni zaščiti njegovih človekovih pravic – ampak tudi, da bi naj njegov odhod v zapor vplival na »demokratičen« proces oziroma izvrševanje njegove »aktivne« volilne pravice. Medtem ko Janša ne more dokazati izvora svojega premoženja, s polterenskim volvom, dvema hišama in stanovanjem ter prek privatizirane stranke zbira denar za svoj fond (»Fond za pomoč obtoženim v politično motiviranih sodnih postopkih«). Kakšna ironija zgodovine!

Slovenija je zaradi SDS v tem času druge republike v izrednem stanju. Večina drugih politikov iz normalnega dela spektra ne ve, kako reagirati. Vlada Boruta Pahorja ni bila ne leva ne desna, bila je vlada narodne enotnosti, v kateri se je konservativno-liberalni del (LDS, Zares) združil z levim delom (SD), nekaj podobnega velja za tehnično vlado Alenke Bratušek, ki je ravno tako nastala v opoziciji in zaradi strahu pred Janševim režimom. Danes celo desnica ne ve, kakšen odnos vzpostaviti do SDS. Ljudmila Novak bi sicer šla v koalicijo s SDS, a ne z Janezom Janšo, čeprav stranki priznava, da si lahko vodstvo izbira sama; sama pa ga je prej označila za antikomunističnega boljševika. Del politike sedaj, ko gre Janez Janša v zapor, pričakuje celo rast njegove podpore in špekulira, da si to želi Janša sam. In morda je v tem celo nekaj resnice. To, da te očitne zablode zgolj še okrepijo v prepričanju, da delaš prav, je značilnost fundamentalizma. Če komunizma kot grožnje ni, je to le zato, ker je še bolj skrit.

Kaj storiti s fundamentalisti? Adam Michnik verjame v razsvetljenstvo. Pravi, da je edini pravi način dolgotrajni dialog z ljudmi – niti ne z voditelji, ti so izgubljeni, meni. Pravi, da je tudi cerkev na koncu morala priznati, da je Zemlja okrogla.

Janševe posebne človekove pravice
Kaj je odločilo ustavno sodišče? In kaj ustavni sodniki v ločenih mnenjih?

Ta teden bi lahko ustavno sodišče začasno preprečilo odhod Janeza Janše v zapor ali celo razveljavilo sodbo v zadevi Patria. A tega ni storilo. Šest sodnikov od devetih je sklenilo, da domnevne kršitve Janševih človekovih pravic le niso tako očitne, kot je ponavljal Janša sam, zaradi česar se je sodišče odločilo počakati na sodbo vrhovnega sodišča. Kar pomeni, da bo sedaj vrhovno sodišče, in morebiti potem še ustavno, odločalo predvsem o eni sami stvari, glede katere v Sloveniji sodne prakse še nimamo. In sicer o tem, kot je napovedalo ustavno sodišče, do kolikšne mere morajo biti kazenske sodbe, ki temeljijo na indicih, »konkretizirane«.

Ustavni sodnik Jan Zobec, ki je poleg Ernesta Petriča in Mitje Deisingerja napisal ločeno mnenje, bi si recimo želel, da bi v takšnih primerih kriminalisti našli vsaj neki neponovljiv življenjski dogodek, kot je »takšno ali drugačno dejanje – stisk roke, prikimavanje, dvignjen palec, izrečene besede, elektronsko sporočilo s takšno ali drugačno vsebino ipd.«, ne pa zgolj načrt razdelitve denarja, posredna sporočila, ki jih je Janez Janša pošiljal prek Jožeta Zagožna, telefonski promet med njima in z ravno tako obsojenim Tonetom Krkovičem ter zapiske o kosilih, do katerih je prišlo med Janšo, Krkovičem in Zagožnom v času ključnih dogodkov. Recimo tik pred dogovorom, da Patria izbere Rotis.

Zobec, Petrič in Deisinger veljajo sicer za ustavne sodnike, ki so doslej zvesto v vseh primerih razsojali v skladu z željami stranke SDS. So recimo glasovali za referendum o človekovih pravicah (družinski zakonik), a presenetljivo proti referendumu o holdingu in slabi banki. Njihova tokratna utemeljitev stališča pomeni vsaj nekaj. In sicer, da so glede Krkoviča, Zagožna in Črnkoviča, treh pomembnih članov stranke SDS, tudi »strankini« ustavni sodniki izven vsakršnega dvoma. Pri njih so namreč kriminalisti našli tako pisma, stiske rok, prikimavanja in dvignjene palce, torej celo vrsto neponovljivih, konkretnih življenjskih dogodkov, ki se lepo »subsumirajo pod abstraktni dejanski stan« – torej racionalno razumljivo zgodbo, če parafraziramo Zobca. Z argumentacijo želijo osvoboditi Janšo na račun njegovih pomagačev. A kaj to pomeni?

Potem se, če je pravno gledano Janez Janša res nedolžen, ker je pri njem indična sodba premalo konkretizirana, odpre pandorina skrinjica nenavadnih vprašanj in paranormalnih pojavov. Spomnimo se, da so slovenski kriminalisti v Črnkovičevem računalniku na več mestih našli znano formulo »SABLONA JZ ZK«, ki je bila ustvarjena dva dni po znanem sestanku s predstavniki Patrie na sedežu Holdinga slovenskih elektrarn. Črnkovič jo je shranil na več krajih, med drugim tudi pri kontaktnih podatkih Jožeta Zagožna in Toneta Krkoviča, po katerih naj bi si »TK« – Tone Krkovič, »JZ« – Jože Zagožen, »Ivan« – Črnkovič in »stranka« – SDS, razdelili Rotisov dobiček od posla s Patrio. Črnkovič je na sodišču trdil, da naj bi šlo v tem primeru za formulo razdelitve dobička od izkoriščanj »lesnih sekancev« oziroma biomase. A poleg formule je bil še pripisan podatek o 30-milimetrskem topu, 120-milimetrskem dvocevnem minometu in 12,7-milimetrskem avtomatskem mitraljezu.

Kdo bo recimo pri polni zavesti verjel, da so se Zagožen, Krkovič in Črnkovič avtonomno, brez vednosti Janše, dogovarjali o tem, da bi stranki SDS izplačali del podkupnine? So torej Črnkovič, Zagožen in Krkovič upali, da bo stranka SDS na podlagi te »šablone« dobila milijone evrov podkupnine, ne da bi Janša, kot njen predsednik, to opazil? To je edini mogoč logičen sklep, če je Janša nedolžen. Takšnih vprašanj je še več. Če je Janša nedolžen in če ni bil vpleten v korupcijsko dogovarjanje, zakaj so se potem predstavniki Patrie z Zagožnom ukvarjali pet let, si z njim dopisovali, se z njim vsaj štirikrat sestali – zgolj zato, ker je bil direktor Holdinga slovenskih elektrarn (HSE), ali morda zato, ker je dejansko Zagožen vodil SDS? Kako verjetno je to?

Če je bil Janša, kot je zapisal sodnik Zobec v ločenem mnenju, res obsojen v »flagrantno nepoštenem postopku«, ostaja vprašanje, kako bi ta postopek označili alternativno. Torej, če bi v njem sodišče dalo prav obsojenim, katerih razlaga celotne afere je bila, da so se dogovarjali zgolj o izkoriščanju biomase. Zobec misli, da bi potem ljudje spet pridobili zaupanje v pravosodje. A res? V pravosodje, ki sklene na podlagi vsega znanega, da je bila afera Patria zgolj serija biomasnih naključij?