Slovenec Slovencu rasist

Britanska premierka Margaret Thatcher se je leta 1981, ko sta že minili dve leti njega mandata, ki je potem trajal še devet let, pogovarjala z novinarjem časnika Sunday Times. Na koncu intervjuja, potem ko je obljubila nadaljnje krčenje javnih izdatkov, privatizacijo državnih podjetij in individualizacijo socialnih zavarovanj, je poudarila, da ji v resnici ne gre za reševanje gospodarstva. »V resnici nas zanimata srce in duša naroda. Ekonomija je sredstvo; cilj je spremeniti srce in dušo.«

Prepričana je bila, da je britanska družba preveč »kolektivistična«, namesto da bi se ukvarjala s posamezniki. Britanska podjetja naj bi bila neučinkovita, in to zato, ker delavci razmišljajo, da »ni pomembno, kaj naredim, zahtevam pa določeno plačo«. »Nemci in Japonci zahteve po plačilu prilagajajo deležu, ki so si ga zaslužili s povečano produktivnostjo,« je ponudila zgled.

Opis razvoja Velike Britanije v zadnjih 30 letih se bere kot seznam želja, ki ga marsikdo v Sloveniji danes ob vsaki priložnosti predloži za našo državo. Velika Britanija ima konkurenčnejše gospodarstvo, veliko bolj neenako porazdeljeno premoženje, njeni sindikati so precej šibkejši, delovna sila pa veliko bolj fleksibilna. In danes marsikdo o slovenskih delavcih govori enako, kot je Margaret Thatcher takrat o Britancih. Imajo preveč kolektivistično mentaliteto in dobivajo plače ne glede na svoj prispevek k produktivnosti.

Med takšnimi razpravami so najbolj priljubljene tiste, ki te napake pripisujejo našemu narodnemu značaju. V kolumnah in komentarjih v časopisih in na spletu o tem berete večkrat na teden. Tako priljubljeni so, da njihove zbirke izdajajo v knjigah, njihovi avtorji pa dajejo dolge intervjuje.

Kritiziranje slovenskega narodnega značaja, ki traja že več kot sto let, se je v zadnjih letih spremenilo. Hlapčevstvo ni več edini negativni stereotip, ki ga gojimo o sebi.

»Taka sistematizirana uravnilovka, kot jo imamo mi – sam ji pravim palačinka –, je značilna za revne družbe, ki imajo tujega gospodarja,« je v intervjuju za Mladino leta 2012 povedal doktor antropologije, izvrstni pisatelj in Siolov spletni kolumnist Miha Mazzini. Zaradi svoje zgodovine »enakosti tlačanstva« po njegovem še danes težimo k temu, da ni »nikjer nobenih špic, nikjer odstopanja. Dober delavec, slab delavec – isti kurac. Dober avtor, slab avtor – isti honorar.«

To pa je »optimalna ureditev za družbo revščine«, dovolj dobra za povprečneže in nič manj kot raj za podpovprečneže, trdi Mazzini.

Gre za resne stvari. Slovenski narodni značaj naj bi bil kriv za to, da ne napredujemo dovolj v gospodarskem, družbenem in političnem smislu ter da nimamo dovolj visoke življenjske ravni.

»Kaj naj s svojo edino – vaško – moralo, ki jo imamo, stori Slovenija?« se je vprašal dr. Alojz Ihan, mikrobiolog, vrhunski pesnik in pisec. »Najprej moramo prepoznati njeno nezanesljivost in razvojno šibkost. Slovenska vaška morala je usmerjana zgolj v preživetje in osnovno reprodukcijo vaških skupnosti, kar je nasprotno eskpanzivnosti in napredku,« si je odgovoril v Državljanskih esejih, za katere je lani prejel pomembno Rožančevo nagrado.

Nevarna mitologija

Kulturni antropolog dr. Rajko Muršič se takšnemu pisanju načrtno izogiba, saj »je popolnoma nepomembno za razumevanje družbe, v kateri živimo«. Razume pa, zakaj obstaja.

Vsaka generacija potrebuje odgovor na tri ključna vprašanja, pravi Muršič: od kod prihajamo, kaj se bo zgodilo, ko umremo, in kako sta ti dve stvari povezani. Dojemanje okolja povežemo z razlago preteklosti svojega naroda in predvidevanjem prihodnosti ter iz tega naredimo zgodbo, ki osmišlja naše življenje.

Ker ljudje težko živimo s predstavo, da naš narod ni večen, znanstvene razlage niso najbolje sprejete. »Ljudje se preprosto ne bi zadovoljili s tem, da je slovenski narod nastal v 19. stoletju, ker so se takrat samoorganizirale podobne enote po Evropi, in da pred tem preprosto ni obstajal in da nekoč ne bo več obstajal,« pojasnjuje Muršič.

Mitologija lahko ponudi veliko boljše zgodbe. »Ljudje, ki pišejo o slovenskem narodnem značaju, pač ustvarjajo ta mit,« pravi Muršič.

Nacionalni karakterologiji je vseeno, da je znanstveno nerelevantna, saj se ne pretvarja, da je znanost, pravi zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič: »Tako je kot pri astrologiji. Stokrat udari mimo, včasih pa zadene. In ko zadene, se ti zdi, da to priča, da ’le je nekaj na tem’.«

Vendar je taka mitologija lahko nevarna. Ni naključje, da so o trdnih narodnih značajih tako pogosto govorili nacisti in da so prav totalitarizmi »ustvarjali novega človeka«. Ko rečemo, da ima neki narod takšen ali drugačen značaj, v resnici rečemo, da je ta narod glede svojih značilnosti omejen. To pa pomeni, da se ob spreminjanju narodnega značaja »nujno predpostavlja neko nasilje nad ljudmi,« pojasnjuje Lisjak Gabrijelčič.

Sociolog dr. Primož Krašovec svetuje, naj si predstavljamo, kako bi bilo, če bi Slovenci to, kar zdaj trdijo za svoj narod, trdili za Hrvate, Indijce ali Jude, da se torej ne morejo ali pa se zelo težko izognejo duševnim lastnostim, ki ovirajo življenje v sodobnem svetu. Ali da na primer temnopolti »ne znajo brez tujega gospodarja«, da so nagnjeni k »servilnosti«, »nesmiselnemu delu«, »politični nevidnosti« in »odsotnosti moralne drže«, da so »obsojeni na neuspeh«, da »slabo zaznavajo realnost«, da jim je »demokratičnost tuja« …

Krašovec za priljubljeno opisovanje narodnega značaja predlaga kar izraz »avtorasizem«, s katerim se sicer opisuje miselnost nekdaj koloniziranih ljudstev. Tudi ta se vidijo kot manjvredna, le temu ne pravijo hlapčevska ali tlačanska mentaliteta, ampak »kolonialistična mentaliteta«.

Avstralska antropologinja Hannah Bulloch je na primer po triletnem raziskovanju ugotovila, da Filipinci idealizirajo življenje v ZDA, razloge za to, da sami ne dosegajo enake ravni, pa pripisujejo svojim moralnim pomanjkljivostim. Te so po njihovem ravno posledica življenja pod kolonialno oblastjo.

Avtorasistični govor nekateri prepoznavajo tudi v postsocialističnih državah, le da tam narodi svojih moralnih pomanjkljivosti ne pripisujejo obdobju kolonializma, ampak socializmu. »Tega pa, vsaj v Jugoslaviji, ni prinesel tuj okupator. Torej si je narod za tega pol stoletja teme, politične in kulturne degradacije kriv sam,« pojasnjuje Krašovec.

Moralne pomanjkljivosti, ki naj bi nam danes preprečevale napredek, torej ne morejo biti posledica socializma, ampak morajo biti globlje v naši duši – morajo biti tudi vzrok, da smo se odločili za socializem. Današnji kritiki slovenskega narodnega značaja so njihov izvor našli v naši »zgodovini hlapčevanja«. Zgled, ki nam je zaradi tega težje dosegljiv, pa je enak tistemu, ki ga je postavila Margaret Thatcher za Britance.

Seveda ne gre samo za spodbujanje delavcev, da zahtevajo plače glede na svoj prispevek k akumulaciji kapitala. Tudi sanje Margaret Thatcher so bile veličastnejše od tega. Njen ideal je bila meritokracija.

Kritiki slovenskega narodnega značaja kličejo k temu, kar se že dogaja, in hkrati za vse, kar je posledica tega, kar se že dogaja, okrivijo to, da se to še ne dogaja.

»Ljudje so inovativni, ustvarjalni in od njih lahko pričakujemo, da bodo ustvarili cvetočo industrijo in, ja, od vsakega človeka lahko pričakujemo, da bo, kakršnokoli je že njegovo izhodišče, imel priložnost, da se vzpne na raven, do katere ga lahko nesejo njegove sposobnosti,« je zapisala v avtobiografiji leta 1993.

Obrekovanje slovenskega narodnega značaja ima že več kot stoletno zgodovino in načini obrekovanja so se spreminjali. Danes je najbolj priljubljeno tisto, ki kot značaj, boljši od slovenskega, postavlja neoliberalni značaj. Zato med stereotipi, ki jih Slovenci gojimo o sebi, ni več negativno samo hlapčevstvo, ampak so negativne postale tudi lastnosti, ki so bile nekoč pozitivne, še posebej tiste, ki so bile najvišje vrednotene v socializmu.

Pridnost in delavnost smo včasih dojemali kot svojo prednost, navajali sta se kot razlog, da je Slovenija razvitejša od drugih jugoslovanskih republik. Danes pa je priljubljeno reči, da Slovenci veljajo za delavne le zato, ker veliko »jamrajo« zaradi dela, v resnici pa so umetniki v tem, da ne delajo prav dosti oziroma garajo samo v prostem času.

Mazzini na primer trdi, da je zaradi naše zgodovine »tlačanska drža« v Sloveniji še danes najboljša: »Moramo jamrati, da ne bi gospodar mislil, kako zadovoljni smo, in nam naložil še več dela in še več davkov.« Zato so še danes v naši družbi »dovoljene prazne glave, ne pa tudi prazne roke«, kar pomeni, da »ni govora o učinkovitosti, kaj šele ustvarjalnosti, kajti v Sloveniji ni pomemben učinek, marveč delo samo«.

Kot je zapisal Mazzini, so v Sloveniji ljudje, ki so pri delu veseli, ustvarjalni in uspešni, »redki biseri«, okoli njih pa je »polno ljudi, ki vam iz dna duše zavidajo smiselno delo«.

Tradicionalna »slovenska poštenost« je ni odnesla dosti bolje, danes je videna le kot zmotno poimenovanje za sistem zvez in poznanstev, torej za korupcijo. Najhuje pa se med nekdaj pozitivnimi vrednotami godi egalitarnosti.

»Egalitarnost je postala psovka,« je razočaran Krašovec.

V komunističnem razumevanju sveta, torej po Karlu Marxu, je enakost materialnih razmer pogoj za popoln in svoboden razvoj vsakega posameznika. Zmerni liberalizem pa je uravnoteženost enakosti iskal v svobodi – bili sta enakovredni vrednoti.

Vendar smo zdaj v neoliberalizmu. »Zdaj je egalitarnost razumljena zgolj kot prisilno izenačevanje, kot dušenje najustvarjalnejših in najpodjetnejših,« pravi Krašovec.

Alojz Ihan je na primer leta 2011 v intervjuju za Mladino dejal, da so Američani bolje prilagojeni kapitalizmu, ker njihova družba temelji na testosteronu. »To je hormon, ki ga testisi vsakemu samcu dodelijo toliko, kot je njegov položaj v hierarhiji moči. Zato se po začetnem ravsu vsak najde v jasni ekipni vlogi in potem ne gre več za notranje boje, ampak za timski uspeh.«

»Ko ima ekipa cilj in uspehe, nikogar več ne moti, če je kateri izmed njenih članov malo višje ali malo nižje, ker so ob uspehih vsi na boljšem,« je razložil, »Slovenci pa imamo to hribovsko bolezen, da smo bolj občutljivi za svoj položaj v svoji ekipi kot za uspeh ekipe. Kar je simptom porušenega občutka za testosteronsko veselje.«

Kritiki slovenskega narodnega značaja, ki so danes najbolj priljubljeni, ne trdijo, da imajo prav vsi Slovenci nekatere pomanjkljivosti. Po njihovem obstajajo sposobni, povprečni ter nesposobni Slovenci, kakor naj bi veljalo tudi za človeštvo kot celoto. Kar dela slovensko družbo nespodbudno za razvoj, je to, da so si jo nesposobni Slovenci oblikovali po svoji meri. Če sposobnih ne bi v imenu enakosti vlekli dol, ampak bi se jim v imenu skupnega dobrega podredili, bi nam bilo vsem bolje. »Smo egalitarna družba negativne selekcije,« pravi v eni od kolumn Mazzini.

To mnenje je zelo vabljivo. Že to, da so tisti, ki kritizirajo Slovence, sami Slovenci, kaže, da obstajajo Slovenci, ki so zunaj te narodove mlakuže, elita, ki drugače od večine prepoznava težave in njihove vzroke. »Bralci so vsaj za hip povabljeni na vzvišeni položaj, s katerega se lahko zgražajo nad to bedno množico,« trdi Krašovec.

Hkrati je s tem ponujen lahek odgovor na nezadovoljstvo ljudi in neuspehe, ki jih doživljajo. Vsak si lahko reče: seveda se moja izjemnost ne prevaja v nadpovprečno visoko življenjsko raven, saj živim v Sloveniji, okoli mene so sami Slovenci in ovirajo me že zato, ker so Slovenci.

Histerija

Krašovec je opazil, da številni pisci, ko pozivajo k narodovemu moralnemu in psihološkemu prerodu, za ideal uporabljajo neoliberalne vrednote, kot sta tržna meritokracija in pozitivna selekcija, torej ravno tisto, kar je povzročilo težave, ki jih danes opažamo. »Kličejo k temu, kar se tako ali tako že dogaja, in hkrati za vse, kar je posledica tega, kar se že dogaja, okrivijo to, da se to še ne dogaja,« pravi Krašovec, ki to imenuje »histerična pozicija«.

Res je paradoksalno, da ti pisci kritizirajo neki nespremenljivi slovenski značaj, empirično ugotovljene lastnosti Slovencev pa se že dolgo spreminjajo v smeri zgleda, ki ga postavljajo te kritike.

Socialna psihologinja dr. Mirjana Ule je že leta 2000 zaznala, da mladi v Sloveniji ne pričakujejo več dolgotrajne zaposlitve, ampak predvsem vznemirljivo in ustvarjalno delo, ki jim bo osmišljalo življenje. »Mladim sta veselje in užitek na delovnem mestu vsaj tako pomembna kot dobro plačilo,« je zapisala takrat.

To se dogaja povsod po zahodnem svetu. Morda smo Slovenci malo v zaostanku, ker smo kasneje od nekaterih narodov prevzeli kapitalizem in kulturo, ki je prišla z njim. Vendar je neizbežno, da vrednote Slovencev postajajo enake vrednotam prebivalcev drugih zahodnih držav, saj se družba povsod premika v isto smer.

»Družbe pozne moderne sistematično proizvajajo tveganja in v tem se slovenska družba prav nič ne razlikuje od drugih razvitih evropskih družb,« opozarja Mirjana Ule. Številne življenjske odločitve so bolj tvegane kot nekoč in ta tveganja so neenakomerno porazdeljena po družbi. Družbena neenakost je večja kot nekoč, poleg tega je dostop do izobraževanja, zdravstva in zaposlitve veliko bolj kot v preteklosti odvisen od družbenega položaja.

Ko danes gledamo v prihodnost, pogosto vidimo »več ugank kot rešitev«, pa tudi rešitve se zdijo kakor »vreče, polne ugank,« meni Mirjana Ule. Družba tveganja pri ljudeh nujno spodbuja tekmovalnost, fleksibilizacijo in individualizacijo, ki vodi v usmerjenost vase, v samouresničevanje.

Hkrati želijo posamezniki zmanjšati tveganja, predvsem z večjim zanašanjem na tradicionalne družbene vezi, na družino in prijatelje. Zato je povečanje nepotizma, klientelizma in korupcije ter daljše bivanje pri starših in poznejše ustvarjanje družine logično. Vse to je posledica neoliberalizma, ne njegovega pomanjkanja.

Večina je danes že sprijaznjena s tem, da je polna zaposlenost s fiksnim osemurnim delovnikom težko dosegljiva in da je za visoko življenjsko raven treba vse svoje znanje in trud pretopiti v dobičkonosnost.

Tudi druge neoliberalne težnje so samoumevne. Brezposelnost se obravnava kot priložnost, da se človek preoblikuje po potrebah delodajalca.

Vsakič, ko se poskuša poseči v javni sektor, se želi vanj uvesti tržna logika. Zdaj velja, da za učinkovitost delovanja institucij ni dovolj spoštovanje poklicne etike, ampak bi bilo koristno, če bi bili najboljši delavci finančno spodbujeni. Če bi torej imeli neenakost, utemeljeno na meritokraciji.

Morda še najučinkoviteje pa zmago neoliberalne miselnosti po Krašovčevem mnenju ponazarja to, da sindikati ne zahtevajo plač in socialne varnosti, ki bi delavcem zagotavljale boljše življenje, neodvisno od njihovega prispevka k akumulaciji kapitala. Zdaj te zahteve vedno utemeljujejo s prispevkom delavcev k povečani produktivnosti.

Egalitarnost je postala psovka. Vidimo jo le še kot prisilno izenačevanje, kot dušenje najustvarjalnejših in najpodjetnejših

Vsem se zdi, kot da je smer, v katero se gibljejo gospodarstva in družbe po vsem svetu, neizogibna. »V kapitalizmu se stvari menjajo kot čiste vrednosti, gre samo za primerjanje vsot denarja. Družbeni procesi v današnjem svetu so abstraktni, ločeni so od vsega naravnega in tudi od našega vpliva. Zato so tako prepričljive razlage, da nas v resnici gonijo neki notranji impulzi,« pravi Krašovec.

Najbolj priljubljeni mnenjski voditelji in politiki so danes tisti, ki nam razlagajo, da so vse naše težave posledica komunistične zarote, in pa tisti, ki vzrok vidijo v »moralni krizi«, rešitev pa v »moralni prenovi«. Kritike slovenskega nacionalnega značaja so le najbolj potencirana različica tega. In navsezadnje: mar niso tudi v politiki najuspešnejši tisti, ki ves čas govorijo o »moralni prenovi«?

Konec razrednega boja

Margaret Thatcher je Veliki Britaniji vladala 11 let, in to ne kljub napovedi napada na narodovo dušo, ampak ravno zaradi nje.

Spodbujanje ideala neovirane meritokracije je neločljiva sestavina neoliberalnega urejanja družbe, tista sestavina, zaradi katere je neoliberalizem privlačen za ljudi. V meritokraciji vsi dobijo, kar si zaslužijo, sposobni več, nesposobni manj. Kdor meritokraciji nasprotuje, mora biti slabič, ki verjame, da je med manj sposobnimi.

Pri pomisleku, da je v kapitalizmu nagrajena le sposobnost, ki prinaša dobiček, se zadržijo zgolj redki. Razmišljanje gre naprej mimo tega: institucije kolektivnega zagotavljanja pravic so za najsposobnejše škodljive, saj jih prisilno izenačujejo z manj sposobnimi, namesto da bi dobivali plače v skladu s svojimi sposobnostmi.

Meritokracija pomeni pozitivno selekcijo pri kadrovanju, to pa prinaša učinkovitejše delo, zato bi vse institucije morale sprejeti tržno logiko. Podjetja in nekatere javne storitve bi bilo zato morda treba privatizirati ali pa jim vsaj zagotoviti konkurenco. In seveda, če so storitve učinkovitejše ali celo zasebne, se zmanjšajo potrebe proračuna in država lahko zmanjša davčno breme, ki ovira uspehe podjetji in posameznikov.

Če bodo najboljše storitve drage, bo to tako ali tako vseeno. Ker smo sposobni in bomo zato dobro plačani, si jih bomo lahko privoščili – še posebej, če bodo naše plače in podjetja, ki nam te plače zagotavljajo, manj obremenjeni z davki in s prispevki.

Tako delavci interese kapitala prepoznajo kot svoje interese in razrednega boja je konec. To je cilj neoliberalizma, o katerem je govorila Margaret Thatcher.

Tudi Slovenci bi mu bili bližje, če ne bi imeli tega nadležnega narodnega značaja, zaradi katerega se ne moremo sprijazniti z neenakostjo. Če bi le imeli drugačno srce in dušo.

 

Za hlapce imenovani
Dobesedno razumevanje Cankarja je napačno

Na začetku mita o Slovencih je seveda Ivan Cankar. V črtici Skodelica kave naj bi bil za naprej in za nazaj opisal slovensko žensko, ki v odsotnosti moža trpi, da bi ustregla ljubljenemu sinu. Ter slovenskega moškega, ki pod bremenom spoznanja, da materi povzroča trpljenje, postane alkoholik ali vsaj odsotni oče ter s tem poganja nov začarani krog.

Še bolj kot Skodelica kave je za konstrukcijo slovenskega narodnega značaja pomembna Cankarjeva drama Hlapci. V njej učitelj Jerman izreče besede: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki naših dedov.«

Če odštejemo slabšalne besede, bi to z lahkoto pripisali kakšnemu današnjemu piscu o slovenstvu. Še bolj ponarodel je neki drug Jermanov izrek: »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, ampak bič ostane in bo ostal na vekomaj.«

V resnici je pravilno reči, da na začetku mita o Slovencih stoji napačno razumevanje Cankarja. Pisal je ironična dela, težava je bila v tem, da bralci očitno niso imeli smisla za ironijo in so jih jemali dobesedno, pravi zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič.

Cankar ni nikoli govoril o slovenskem narodnem značaju. Sociolog dr. Srečo Dragoš, ki ga je precej študiral, celo pravi, da je bil prvi, ki je obračunal z nacionalno karakterologijo na Slovenskem.

»Pred njim so vsi govorili o enotnem slovenstvu, o pridnih in skromnih Slovencih, ki jim nasproti stojijo nemški gospodarji. Cankar je prvi prelomil s tem. Njegova dela sporočajo, da obstajajo urbani ter kmečki del Slovencev, pa tudi že slovenski kapitalisti. Prvi je opozoril na socialno oziroma razredno razklanost in s tem zabil prvi žebelj v krsto enovite slovenske kulture,« pojasnjuje.

Ko je Cankar skozi lik učitelja Jermana kritiziral »hlapčevstvo« Slovencev, je govoril o razmerah na Slovenskem v svojem času, na začetku 20. stoletja, ko se je začela oblikovati slovenska narodna zavest. Takrat so bili Slovenci pod avstro-ogrsko oblastjo, svobodni, a zelo revni kmetje, ki so pospešeno postajali industrijski delavci.

Filozof dr. Slavoj Žižek je v knjigi Zgodovina in nezavedno za Cankarjevo okolje poudaril, da je bil to ključen čas za oblikovanje narodne identitete, a tudi čas gospodarske, kulturne in še kakšne nemoči pred prodirajočim nemškim kapitalom. »Prevladala je ideološka perspektiva, ki je čutila kot ’ogrožujoče’ za konstitucijo naroda izgubo kmetske zakoreninjenosti, razkroj te samorasle zakoreninjenosti v proletarizaciji, ki jo prinese razvoj kapitalizma in tako naprej, in ki ji je kot osnovna podlaga ’slovenstva’ nastopil priden-varčen-bogaboječ kmet,« je zapisal Žižek.

Spodbujevalka tega »slovenstva« je bila predvsem rimskokatoliška cerkev in proti njenemu »večnemu hlapčevstvu« je govoril Cankar skozi Jermana in druge like. Cankar ni bil pesimist, opozarja Dragoš: »Ko Jerman reče, da smo za hlapce rojeni, je to del agitacijskega govora, katerega sporočilo je bilo, da ne smemo biti hlapci.«

Vzeti Jermana dobesedno, ko je rekel, da so Slovenci hlapci za nazaj in za naprej, je napačno ali celo absurdno. Vendar se je zgodilo ravno to.

Izhajajoč iz tega napačnega razumevanja Cankarja so eseje o narodnem značaju v naslednjih desetletjih pisali številni, tudi zelo vplivni intelektualci, kot je bil Edvard Kocbek. Zahtevo po ustvarjanju novega, aktivnega slovenskega narodnega značaja mu je uspelo celo zapisati med načelne osnovne točke Osvobodilne fronte.

Za kritične intelektualce je bila nacionalna karakterologija privlačen način, da so nastopili proti političnim elitam v imenu ljudstva. »Vzeli so si pravico, da kritizirajo ljudstvo – za njegovo dobro,« je pojasnil Luka Lisjak Gabrijelčič v reviji Razpotja.

Da so se pri tem naslanjali na Cankarja, je po Dragoševem mnenju logično. »V njem vidiš opevanje meščanstva, spodbujanje katoliške zaplankanosti ali pa napoved marksistične revolucije. Brati ga je treba le subjektivno ali ideološko, kar pa ni težko,« pojasnjuje.

 

Avtorasizem
Kaj pa če v teh besedilih Slovence zamenjamo s Hrvati, z Judi, s temnopoltimi?

Psihoanalitik Roman Vodeb na spletni strani Razgledi.net 18. novembra 2009
»Slovenski nacionalni karakter premore veliko neke latentne patologije. Ta se vselej napaja iz primarne družine. Problematična je falična, dominantna in nemalokrat čustveno hladna mati, ki frustrira svoje otroke. Problematični so predvsem dečki – deklice pa predvsem toliko, kolikor postanejo kopije teh svojih mater. Kolapsirani, mnogokrat ’tiho’ zapiti in frustrirani očetje so posebno, a pomembno poglavje – za dečke kot identifikacijski liki, deklice pa imajo na račun slabega lika očeta probleme pri izbiri svojih partnerjev v odraslosti.«

Sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice dr. Boštjan M. Zupančič v knjigi O spoštovanju, ki je izšla leta 2006:
»Slovenci smo ujeti v svet, v katerem je raven samospoštovanja sicer izredno nizka – z drugo besedo, veliko imamo res zakompleksanih ljudi – kompenzatorni občutek (ne)enakost pa se kot vsa druga nevoščljivost negativno projicira na druge. Mirno bi lahko rekli, da zaradi pomanjkanja samospoštovanja pri nas ni spoštovanja drugih, da gre v bistvu za agresivno izživljanje lastne negotovosti. Obstaja torej socialno-psihološki kontekst, v katerem enakost ne pomeni ’Tudi jaz sem ponosen in sem zato zmožen tudi spoštovati druge!’, ampak pomeni ’Vem da sem nihče in nič. Če Ti misliš, da si nekdo, Ti to zavidam, še zlasti če imaš razloge, da misliš, da nekdo si. Zato te bom poskusil ponižati.’«

Filozof in psihoanalitik dr. Dušan Rutar na spletni strani Za-misli.si 27. decembra 2013:
»Potrebujejo gospodarja, kot so ga nekoč, v stari Avstro-Ogrski in Jugoslaviji, že imeli, gospodarja, ki jim je pomagal odkrivati, kaj sploh želijo; to so bili dobri in produktivni časi. Danes se brez gospodarja preprosto ne znajo produktivno vesti in ne vedo, kaj naj počnejo s tem, kar so ustvarili in dobili v last; ker ne vedo, in sami so krivi, da ne vedo, saj nevednost ni strukturno nujna, kradejo in uničujejo lastno substanco. Zlasti pa ne upajo uporabljati možganov, zato ti nenehno bežijo iz dežele, kar je logično, bežali pa bodo še naprej.«

Antropologinja dr. Vesna Vuk Godina v reviji Viva 23. avgusta 2012:
»Naj nam je – vsaj nekaterim – hlapčevstvo še tako odvratno, mu je vendarle treba priznati, da mu dolgujemo preživetje slovenske etnične skupnosti. /…/ Danes je resnični problem v nečem popolnoma drugem: namreč v tem, da je v radikalno spremenjeni sodobni slovenski kapitalistični potrošniški družbi tradicionalni slovenski nacionalni značaj postal docela nefunkcionalen. Družba, v kateri živimo zdaj, je v popolnem nasprotju z vsem, kar ta značaj zastopa in k čemur navaja.«

Pisatelj dr. Miha Mazzini na spletni strani siol.net 29. decembra 2010:
»Naše delo je zastavljeno za reševanje podrejenega položaja pod okupatorjem in kot izhod iz krivdne nevroze, posledice janzenistične verske skrajnosti. Stoletja je delovalo dobro, zdaj pa je zaškripalo. V samostojni državi šteje uspešnost – to pa je nekaj, kjer smo povsem izgubljeni. Kako, mar moja inovacija ni svetovna, če pa sem zanjo odštempljal 1215 ur!«

Mikrobiolog dr. Alojz Ihan v knjigi Državljanski eseji, ki je izšla leta 2012:
»Tudi sindikati paradoksalno zavirajo sodobno specializacijo dela, v kateri bi si človek zgolj z delom, ki ga najbolje opravlja, lahko zagotovil primerno življenje. Zadovoljstvo s tradicionalnim modelom slovenskega preživetja zato vodi v razmere, ko je konkurenčnost slovenskega delavca in celotnega gospodarstva nizka, vendar to ne izziva revolta, ampak še bolj intenzivno usmerjanje Slovencev v pretirano ’pridnost’, kombiniranje različnih slabo plačanih donosnih preživetvenih virov in posledično pretiravanje z delavnostjo in pridnostjo; rezultat tega je zakrnevanje na področju radovednosti, radoživosti, socialnih stikov in odnosov, čustvenega življenja, ustvarjalnosti, kvalitete življenja.«