Idealni mazohisti

Dr. Samo Tomšič, Humboldtova univerza v Berlinu

11. 7. 2014  |  Mladina 28  |  Komentar

»Slovenstvo«

Pod naslovom Slovenec Slovencu rasist je Klemen Košak v prejšnji številki Mladine opisal nekaj neprijetnih vidikov tega, čemur lahko mirno rečemo slovenska ideološka vzgoja. Gre za vzgojo državljanov z izdelavo nekakšnega modela narodnega značaja, ki hoče opisati vsakega posameznika. Pri tem je zanimivo opazovati, da je samozaničevanje in samoponiževanje sicer bolj zaznavno v političnem tarnanju tistih, ki se bolj nagibajo proti politični levici – to nagnjenje iz njih seveda še ne dela levičarjev, prej gre za nekakšen bizaren tik tistih, ki hočejo biti nad vsemi »skrajnostmi« in se postaviti v mlačno politično sredino. Skratka, gre za intelektualce, ki uživajo predvsem v pritoževanju, kako brezizhodna beda vlada v Sloveniji in kako brezupno zakompleksanost kaže slovenski narodni značaj. Hkrati si desnica nedvomno prizadeva izdelati svoj model pobožnega in politično vodljivega Slovenca in Slovenke, ki pa je veliko bolj po meri katolicizma in nazadnjaškega provincialnega puritanizma, nikakor pa ni tako pesimističen in samodestruktiven kot prvi. Problem, ki ga velja ob vsem tem poudariti, zadeva dejstvo, da oboji, liberalnejši in konservativni pisci – recimo jim kar ideologi, saj navsezadnje z družbenimi intervencijami vplivajo na mnenje bralcev in hkrati ustvarjajo podobo »avtohtonega« narodnega značaja – v svojem početju afirmirajo neki izraz, ki bi moral pri vsakem prepričanem levičarju povzročiti alergično reakcijo. Gre za izraz »slovenstvo«.

O »slovenstvu« se je začelo posebej intenzivno govoriti v osemdesetih letih, ko se je v družbenem telesu začela postopoma organizirati kolektivna volja po osamosvojitvi od socialistične Jugoslavije. Pri njem je treba najprej spomniti, da je beseda bistvena prvina konservativnega in nacionalističnega besednjaka, geslo neke desnice, ki samo sebe prodaja kot varuhinjo kulturne identitete: postpolitične kulturne desnice. Tako bi provizorično lahko označili za desničarja vsakogar, ki v diskurzu nekritično uporablja izraz »slovenstvo«. Nazadnje naj bi po njihovih interpretacijah slovenstvo preprosto označevalo kulturno identiteto in bilo popolnoma nedolžna terminološka izbira.

Toda ob vsej navidezni nedolžnosti ne gre brez zanesenjaštva, ki zadeve začini z radikalizmom. Vzemimo simptomatičen primer, ki bo nemudoma pokazal nekoliko zanimivejšo in nelagodnejšo sliko naših propagandistov »slovenstva«. Sedaj že pokojni Rudi Šeligo je pred leti ob prejetju kresnikove nagrade v kratki izjavi za nacionalno televizijo trdil, da pod »slovenstvom« ne razume preprosto kulturne kategorije, ampak »nekaj ontološko situiranega«. Resda navajam po spominu, ampak njegova izjava se mi je tedaj neizbrisljivo vtisnila, ker je prišla kot popolno presenečenje in hkrati kot nekaj najbolj samoumevnega za slovensko desnico. Takoj sem skratka vedel, da izreka neko resnico osamosvojiteljske »avantgarde«. Seveda neprijetno resnico, kajti v 20. stoletju so marsikateri nacionalizmi »ontološko situirali« bit svojega naroda oziroma – ker že govorimo o ontologiji, ki je bila vedno osrednja filozofska disciplina, uporabimo še eno njeno kategorijo – nacionalno substanco. V Šeligovi izjavi imamo torej opraviti z esencializmom in substancializmom, ki si prizadevata nacionalne karakteristike premestiti s politične ravni na metafizično in predlagati politično ontologijo, ontologijo nacionalne substance. Šeligo v tem početju seveda ni bil niti prvi niti ni izjema. Filozofski navdih slovenske desnice, nemški filozof Martin Heidegger, je v kontroverznih letih svojega ustvarjanja počel isto.

Kdo je po mnenju naših konservativnih ideologov privilegirani sovražnik »slovenstva«? Antislovenstvo, ki se v demokratičnem sistemu še naprej nostalgično spogleduje s komunistično preteklostjo in zarotniško deluje proti silam osamosvojitve.

Izraz »slovenstvo« nemudoma postane skrajno sporen, če njegovo ontološko pretenzijo navežemo na zgodovino nacionalizmov v Evropi. Samo zamislimo si, da bi Nemci začeli govoriti o Deutschtum, nemštvu. Tega si sicer v resnici ni treba zamišljati, saj je konec 19. in v začetku 20. stoletja dejansko obstajal čas, ko je nemški nacionalistični diskurz ta izraz sistematično uporabljal, a ga je kasneje nadomestil z izrazom »arijski« in fiktivna nacionalna ontologija se je prelevila v nič manj fiktivno rasno ontobiologijo. Seveda so Nemci temu »ontološko situiranemu« nemštvu nasproti postavljali tako imenovano »mednarodno judovstvo«, internationales Judentum – izraz, ki med drugim sklene Hitlerjev politični testament in ki ga v – nedavno objavljenih – zasebnih beležkah uporablja celo Heidegger. V nemškem nacionalizmu imamo torej ontološki boj med nemštvom in judovstvom. To seveda ne pomeni, da sta »slovenstvo« in nemška rasna ideologija preprosto izenačljiva. Kontekst je nedvomno različen, vendar obstajajo tudi vzporednice. Ena od njih je, da je obstoj nacionalne ontološke substance vedno krhek, negotov, ogrožajo ga nevidne rasne, ideološke in politične grožnje. Privilegirani sovražnik arijske rase so bili Judje, a tudi homoseksualci, Romi, hendikepirani in podobni »ontološki izrodki«. In kdo je po mnenju naših konservativnih ideologov privilegirani sovražnik »slovenstva«? Pravzaprav nihče drug kot »slovenstvo« samo, njegova negativna plat, antislovenstvo, ki se v demokratičnem sistemu še naprej nostalgično spogleduje s komunistično preteklostjo, izvaja notranje čistke in zarotniško deluje proti silam osamosvojitve. Tej mračni sili, tej odtujeni podobi »slovenstva« je sedaj po več kot dveh desetletjih uspelo spraviti na Dob utelešenje slovenskega osamosvojitvenega projekta, zaradi česar je bilo treba zagnati vik in krik, ki je odmeval vse do centrale Evropske ljudske stranke.

Toda tukaj se ne želim spuščati v to prigodo, ki priča predvsem o sistematičnem nezaupanju naših političnih ontologov v pravno državo. Še ena, družbeno veliko bolj prisotna in tudi veliko bolj priljubljena hrbtna plat »slovenstva« obstaja pri liberalnejših kulturnikih, ki z družbenimi intervencijami slikajo samozaničujoči se in samoponiževalni značaj Slovencev in Slovenk. Ti liberalni kulturniki so bili predmet kritike Košakovega teksta, zato mi njegovih ugotovitev tukaj ni treba ponavljati. Vsekakor pa je smiselno poudariti, da gre tudi pri tem za nekritično sprejemanje skrajno sporne politične kategorije, kot da bi ta označevala neko objektivno ali – če še enkrat navedemo pokojnega Šeliga – ontološko situirano usodo. Liberalni kulturniki se ob tem nehote ujamejo v fetišistično past, ki jo je francoski psihoanalitik Octave Mannoni posrečeno povzel v stavčni strukturi tipa saj vem, pa vendar: »Saj vem, da je slovenstvo kulturni konstrukt, pa vendar verjamem, da mu vlada neka nadzgodovinska nujnost.« V slovenskem narodnem značaju detektirajo nekaj neizbrisljivega, značajsko konstanto, ki jo opredelijo kot vir političnih in družbenih problemov. Kljub temu je razlika med liberalnimi in konservativnimi »slovenologi« v tem, da prvi svoje videnje tega, kaj naj bi ontološko definiralo Slovence, utemeljujejo bolj na nezadovoljstvu nad provincialnimi razmerami, drugi pa izhajajo iz bolj paranoidne vizije sveta, v kateri mračne sile kontinuitete ogrožajo pozitivni slovenski (zanje seveda bistveno katoliški) substrat.

Ti poziciji druži, da enako odrekata slovenskim državljankam in državljanom sposobnost političnega in ekonomskega samoodločanja. Pri liberalnih piscih je to odrekanje razsodne moči najočitnejše: Slovenci smo baje »po naravi« hlapci, potrebujemo gospodarja, najsi bo avstro-ogrski, jugoslovanski ali bruseljski, hočemo ponikniti v povprečju in si nadeti krinko skromnosti in pohlevnosti. Toda tudi desnica počne podobno, čeprav ima pri vzpostavljanju nacionalnih mitov polna usta volje do samoodločbe, ki jo je narod izrazil leta 1990 na osamosvojitvenem plebiscitu. Spomnimo se lastitve osamosvojitvenih zaslug in gojenja kulta osebnosti, ki od vsega začetka zaznamuje slovensko desnico, zbrano okrog SDS, NSi in SLS. Ta kult osebnosti se začenja s čaščenjem Jožeta Pučnika kot zgodovinskega duha, ki mu je uspelo realizirati tisočletne sanje o samostojnosti. Seveda je Pučnikovo ime vseskozi rabilo kot bolj ali manj transparentna krinka za Janeza Janšo. Pučnik kot zgodovinski Duh in kot utelešenje težnje po samostojnosti je Janšev ideološki konstrukt, skozi katerega je njegova politična klika, skupaj z Igorjem Bavčarjem, Dimitrijem Ruplom in drugimi, fetišizirala lastno vlogo v procesu osamosvojitve. Slovenske politične desnice niti ne definira toliko antikomunistična paranoja, kot se pogosto govori, ampak najprej in predvsem samofetišizacija – in vrhunec te politične obscenosti je, da od vseh državljanov pričakuje, da jo bodo enako fetišizirali oziroma malikovali.

Koncentriranje zaslug za osamosvojitev v peščici posameznikov vseskozi spremlja odrekanje teh zaslug različnim emancipatoričnim družbenim gibanjem. Politična samofetišizacija v resnici zanika, da so prebivalci tedanje socialistične republike Slovenije na referendumu izrazili voljo po samostojnosti, četudi se desnica priložnostno sklicuje na to voljo, ko njeno samofetišiziranje preseže meje tolerance ali ko je treba z volilnim telesom drugače politično manipulirati. Ravno tako zanika, da bi bistveno vlogo igrala manjšinska, umetniška in druga subkulturna gibanja ali pa kritični tiskani mediji, kot so Mladina, Tribuna, Problemi. Ni naključje, da ob vprašanju vloge medijev, kulturnikov in teoretikov priznavajo samo zasluge Nove revije, ker ta pač pade v njihov samofetišistični kontekst – v Novi reviji je desnica razdelala svojo politično ontologijo. Pri osamosvajanju zanje ni bilo nobenega emancipatoričnega glasu, ki bi se zavzel za pravice skupnosti LGBT, nobenega izražanja političnega nezadovoljstva, ki bi privzelo umetniško formo, kot je bil punk ali NSK, nobenega spoprijema z logiko totalitarizma v levem spektru slovenske filozofije. Vse to kali samofetišizacijo in seveda spada na temno, degenerirano stran »slovenstva«. Zato ni nobeno presenečenje, da je kulturniška, umetniška in družinska politika danes v slovenski politični stvarnosti reakcionarna, tudi če jo izvajajo ministri iz kvazilevičarskih strank. Vsa dosedanja strankarska politika je podedovala potlačitev in hoteno pozabo emancipatoričnega potenciala osemdesetih let. In ta potlačitev sedaj dobiva novo podobo v figuri politično »nevtralnega« in »nadstrankarskega« Mira Cerarja.

Neoliberalizem

Toda ta slovenska ideologija ni nobena lokalna posebnost. Nasprotno, je zgolj adaptacija ideoloških mehanizmov, ki zaznamujejo neoliberalizem. Nedavno vsakodnevno strašenje s prihodom ekonomske trojke – Evropska unija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad – med sedanjo gospodarsko krizo je našlo podlago v istem ideološkem kontekstu: nismo sposobni sami odločati o gospodarski ureditvi, odločitve je treba delegirati od zunaj, z mednarodnega finančnega vrha, od finančnih avtoritet in institucij kapitalizma. Toda takšno deklariranje je spremljalo tudi krizo v Grčiji, Italiji, Španiji in drugod. V bolj ali manj eksplicitni obliki je prihajalo od samih finančnih institucij in od vodilnih nemških politikov, ki so bili tukaj nemara najglasnejši. Tudi na tej ravni je bilo težko spregledati prvine samofetišizacije – poteza, ki jo je v finančnem kapitalu in vulgarni politični ekonomiji diagnosticiral že Karl Marx.

Vednost za stabiliziranje gospodarskih in političnih razmer je v vseh navedenih primerih projicirana v ekonomskega Drugega in njegovo armado ekspertov. Politična ekonomija za mednarodni finančni trg ravno tako trdi, da je nekaj »ontološko situiranega«, tako da je tudi v njej prisotna spontana ontologija, po kateri naj bi bil Trg kapriciozno metafizično bitje, ki v kritičnih trenutkih zahteva žrtvovanje: »zategovanje pasu«, tj. korenite reze v družbeno telo, demoliranje socialne države, odpravo družbene solidarnosti, slabljenje sindikatov in pretrganje mednarodnih delavskih povezav. Če je bilo kaj veliki uspeh kapitalizma in zlasti njegove neoliberalne različice, potem je bila to mednarodna ofenziva proti vsem oblikam delavskega internacionalizma in mednarodnega levičarskega zavezništva. Sindikati so postali lokalpatriotski in levica absorbirana v interne spore. Katastrofalne posledice več kot treh desetletij ekonomskega nazadnjaštva se v Evropi sedaj končno poskušajo odpraviti, vendar je na tej točki popolnoma nemogoče napovedati nadaljnji razvoj prvih zametkov vseevropske levice.

To je pravzaprav bistvo neoliberalizma: ne biča nas neki nedosegljivi zunanji gospodar, ampak smo tega gospodarja tako zelo ponotranjili, da se bičamo sami.

Vrnimo se tukaj k samozaničevanju in samoponiževanju. Pri obojem nemara ne gre toliko za avtorasizem, četudi je to mogoče prepričljivo zagovarjati, ampak še bolj za ponotranjenje kapitalistične morale. Kajti takšna morala obstaja in nima samo družbenih, ampak tudi konkretne subjektivne posledice. Francoski psihoanalitik Jacques Lacan je v svojem delu predlagal reinterpretacijo tega, kar je Sigmund Freud imenoval nadjaz. Po Freudu je bil nadjaz moralna instanca, ki najprej prepoveduje, za Lacana pa je temeljni učinek nadjaza povezan z obscenim izživljanjem nad subjektom, trpinčenje posameznika z nemogočimi zahtevami – in kot je poudaril že Slavoj Žižek, je celotna varčevalna politika takšna nemogoča zahteva, s katero se od prebivalstva zahteva, da na svoja pleča prevzame dolgove zaradi finančnih špekulacij, dolgove, ki jih je nemogoče poplačati in ki obremenijo celotne populacije za več generacij vnaprej. V neoliberalnem stanju je vsekakor treba govoriti o kapitalističnem nadjazu, ki od posameznika ne zahteva le zadolževanja in stalne rasti produktivnosti, ampak samorealizacijo v homo oeconomicus, idealnem ekonomskem subjektu, ki ga definirata predvsem mobilnost in prilagodljivost ter v konkretni praksi opustitev vseh temeljnih pravic, ki si jih je organizirani delavski razred priboril v zgodovini. Obscenost kapitalističnega nadjaza ali – če hočete – vpisanost kapitalističnih moralno-vedenjskih vzorcev v posameznikovo psihično življenje se manifestira skozi ponotranjeni občutek krivde, ki ga je mogoče opazovati pri sodobnih mobilnih delavcih, ki ne dosegajo zastavljenih norm in konkurenčnosti, in še bolj v tesni prepletenosti moralnega in ekonomskega pomena, ki se kaže v javnem in zasebnem dolgu.

Ob vseh slovenskih tezah o samozaničevanju se velja najprej vprašati, kdo jih izreka in kdo se samozaničuje: so to res delavci, gospodinje, upokojenci, študentje itd.? Ali pa je samozaničevanje in samoponiževanje poskus vladajoče ideologije, da v konstrukcijo nacionalnega značaja vsadi neko negativno potezo, ki bo maskirala obsceno samofetišiziranje finančnih in političnih elit? Problem narodnega značaja je seveda, da ni vezan na nobeno »ontološko substanco«, ampak je razpet med fikcijo in performativom. Ne obstaja objektivno tam zunaj, ampak ga je treba konstruirati in naracijsko oblikovati. Populacijo je vanj treba vzgojiti. Seveda je narodni značaj izpostavljen konstantnim spremembam in operacijam, ki naj bi okrepile ideološko vpetost subjektov v te politične fantazije.

Za konec se velja spomniti, da je na moralizem in konstrukcijo nadjazovske ekonomskopolitične morale namigoval že Marx. Prvi zvezek Kapitala se sklene z nadvse zanimivo in aktualno obravnavo tako imenovane prvotne akumulacije, procesa, ki pomeni vstop v kapitalizem, a ki sam še ni kapitalizem. Marx v polemiki s političnimi ekonomisti kritizira njihov fabulativni opis tega procesa, za katerega pravi, da igra v politični ekonomiji isto vlogo kot izvirni greh v teologiji. Tako imenovana prvotna akumulacija naj bi pojasnila, zakaj imamo v kapitalizmu na eni strani peščico bogatih, ki si poleg ogromnih vsot lastijo še produkcijska sredstva, in na drugi strani množico deprivilegiranih, ki nimajo v lasti nič in ki so večinoma do vratu v dolgovih. Politični ekonomisti to družbeno neenakost razložijo z dvojno predpostavko: v preteklosti je obstajala marljiva elita, ki je pridno varčevala in se odrekala razsipništvu, dokler ni nakopičila dovolj bogastva, da je lahko začela kupovati vse po vrsti. Skratka, elita se je odrekala užitku. Na drugi strani pa so bile lene množice – faulenzende Lumpen, leni lumpi –, ki so zafračkale vse imetje in zapravile več, kot so imele. Ali povedano z besedami, ki jih slišimo od današnjih politikov in bančnikov, živeli so prek svojih zmožnosti, preveč so uživali, zato so svoj obstoj pahnili v neodpravljivi dolg. Odtlej morajo prodajati svojo delovno silo, vendar jih to ne reši iz bede, nasprotno, še globlje jih potiska v dolg in krivdo, ker »v resnici« še naprej uživajo, torej so še naprej lenuhi, kot se je nedavno govorilo za Grke. Tudi nasprotna stran »v resnici« še vedno marljivo varčuje in nikakor ne izvaja tveganih finančnih špekulacij, ni dovzetna za korupcijo – to je zarota! slišimo od vseh pravnomočno obsojenih ali osumljenih politikov, ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po Evropi (najnovejši primer je bivši francoski predsednik Nicholas Sarkozy). Elita se v tem mitu očitno samofetišizira, predstavlja se kot nedolžna ter se vsiljuje kot moralni in družbenopolitični zgled, ki je tako ali tako nedosegljiv. Od tod njena obscenost.

Tako spet pristanemo pri slovenski stvarnosti: medsebojni odvisnosti liberalnih in konservativnih ideologov, ki nas vsak po svoje prepričujejo, da nismo ničesar sposobni, še najmanj političnega samoodločanja.

Politična ekonomija je za ta moralni, ekonomski in politični ideal izdelala pojem homo oeconomicus, toda ta ekonomski subjekt je ravno tako mit, ki se lahko promovira samo v paru z nič manj mitično predpostavko lenega posameznika. Da so ljudje paraziti, ki imajo koristi od socialne države, je enako neutemeljeno kot predpostavka, da imamo vsi uvid v tržno racionalnost in ekonomsko vednost. Tega uvida nimajo niti ekonomisti, kar je postalo najočitneje v sedanji gospodarski krizi, kjer se je zamajala neoliberalna postavka o samoregulaciji tržnih razmerij: da Trg ve, da je homeostatični avtomat, ki brezhibno deluje, dokler človeški dejavnik njegovega spontanega mehanizma ne vrže iz tira. Ravno tako se je zamajala postavka o ekonomiji kot pozitivni znanosti, ki naj bi imela uvid v tržno racionalnost. Nikakršne pozitivne vednosti ni, ker je globalni trg bistveno nestabilen, reproducira neenakost, ki jo nujno potrebuje, da se ohranja. In nujno potrebuje posameznike, ki se bodo samozaničevali in samotrpinčili, idealne mazohiste, ki bodo pridno bičali sami sebe, ko gospodarjeva roka omahne. To je pravzaprav bistvo neoliberalizma: ne biča nas neki nedosegljivi zunanji gospodar, ampak smo tega gospodarja tako zelo ponotranjili, da se bičamo sami. Toda za vzpostavitev takšnega sistema je treba posameznikom vsiliti podobo njih samih kot »ontološko situiranih« mazohistov in hlapcev. Tako spet pristanemo pri slovenski stvarnosti: medsebojni odvisnosti liberalnih in konservativnih ideologov, ki nas vsak po svoje prepričujejo, da nismo ničesar sposobni, še najmanj političnega samoodločanja. Politični pesimist bi tukaj lahko izrekel sklep, da so vsake volitve ponoven dokaz te nesposobnosti. No, saj so v tem trenutku že za vogalom.