Pravica točno določenega človeka

ržavni zbor je potrdil mandat pravnomočno obsojenemu Janezu Janši, ki je kandidiral iz zapora, pristojni pa mu bodo šli na roko in mu omogočili opravljanje politične funkcije. Zdi se, kot da je Slovenija evropski svetilnik pri spoštovanju človekovih pravic zapornikov. Pravnomočno obsojenemu politiku bo, čeprav prestaja zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja, storjenega z zlorabo javne funkcije, omogočila uresničevanje »univerzalne« človekove pravice biti izvoljen. A tako se zdi zgolj na prvi pogled.

Po zglede ni treba daleč. Ko je bil spomladi zaradi davčne utaje na zaporno kazen pravnomočno obsojen nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi, mu je sodišče izreklo tudi stransko kazen oziroma varnostni ukrep dveletne prepovedi opravljanja javnih funkcij. Ko je bil zaradi zlorabe javne funkcije, funkcije evropskega poslanca, pravnomočno obsojen Zoran Thaler, mu je slovensko sodišče med stranskimi kaznimi izreklo tudi petletno prepoved opravljanja javne funkcije. Ko je bil pred dnevi na prvi stopnji za istovrstno kaznivo dejanje obsojen koprski župan Boris Popovič, je sodišče določilo dveletno prepoved opravljanja javnih funkcij. Nekdanjemu stečajnemu upravitelju Branetu Goršetu je sodišče recimo izreklo petletno prepoved opravljanja funkcije stečajnega upravitelja. Lahko bi še naštevali. A Janezu Janši sodišče poleg zaporne in denarne kazni ni določilo prepovedi opravljanja javne funkcije, čeprav je kaznivo dejanje, za katero je bil pravnomočno obsojen, storil s položaja predsednika vlade. In to četudi kaznivega dejanja sploh ne bi mogel storiti, če ne bi imel točno določene javne funkcije. Vsaj kaznivega dejanja, za katero je bil obsojen, ne. Če ne bi bil predsednik vlade, namreč ne bi bil na čelu vlade, ki je kupovala osemkolesnike, in niti teoretično ne bi imel možnosti vpliva na izbiro ponudnika. Varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica se po kazenskem zakoniku lahko izreče, če je bila kot glavna kazen izrečena zaporna kazen ali pogojna zaporna kazen. Prepoved opravljanja poklica ne sme biti krajša od enega leta in ne daljša od petih let. Veljati začne s pravnomočnostjo sodbe, v zaporu preživeti čas pa se v takšno prepoved ne všteva.

Če bi sodišče določilo tudi začasno prepoved opravljanja javnih funkcij, verjetno ne bi bilo razprave o tem, ali obsojencu, ki prestaja zaporno kazen, omogočiti opravljanje poslanske funkcije. In nekdanja ustavna sodnika Lovro Šturm in Tone Jerovšek nas ne bi učila, da je treba strogo ločiti med poslancem, ki je bil na zaporno kazen obsojen med mandatom, in poslancem, ki je bil na zaporno kazen obsojen pred nastopom mandata. Da torej nikakor ni mogoče sklepati, da oseba, ki je bila obsojena za koruptivno dejanje z zlorabo javne funkcije, niti po naključju ni primerna za opravljanje javne funkcije, ne glede na to, ali je bila obsojena danes, včeraj ali pred tednom dni. Če bi sodišče v tem primeru izreklo prepoved opravljanja javne funkcije, verjetno tudi ne bi našli pravnika, ki bi poskušal utemeljiti, zakaj je prav, da se prepoved opravljanja javne funkcije zadrži za čas izvrševanja poslanske funkcije, torej javne funkcije.

Če bi sodišče Janši izreklo prepoved opravljanja javne funkcije, verjetno ne bi našli pravnika, ki bi poskušal utemeljiti, zakaj je prav, da se prepoved opravljanja javne funkcije zadrži za čas izvrševanja poslanske funkcije, torej javne funkcije.

A sodišče tega ni storilo, čeprav bi lahko in bi za to verjetno v slovenski pravni stroki obstajalo široko soglasje. Tudi med pravnimi strokovnjaki, ki zdaj zagovarjajo tezo, da je opravljanje funkcije, na katero je bil nekdo izvoljen, nujni del pasivne volilne pravice (pravice kandidirati na volitvah). Volilna pravica je pač najsplošnejša, najtemeljnejša in najuniverzalnejša človekova pravica. Pa je res tako univerzalna in temeljna, da je ni mogoče omejiti? Bi bila Slovenija obsojena pred sodiščem za človekove pravice, če bi Janši preprečila uresničevanje pasivne volilne pravice oziroma njenega nujnega dela – opravljanja poslanske funkcije, na kar opozarja še en nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic?

V Evropski uniji kar osem držav obsojenim na zaporno kazen ne omogoča niti uveljavljanja aktivne volilne pravice, torej pravice voliti. To so Velika Britanija, Belgija, Irska, Madžarska, Slovaška, Estonija, Ciper in Bolgarija. V drugih desetih državah članicah si država jemlje pravico, da volilno pravico zapornikom omeji. Le v 12 državah (med njimi je tudi Slovenija) imajo zaporniki aktivno in pasivno volilno pravico brez omejitev. V prvo skupino držav, kot rečeno, sodi tudi Velika Britanija, ki je bila prav zaradi tega leta 2005 v primeru Hirst proti Veliki Britaniji obsojena pred evropskim sodiščem za človekove pravice. A evropski sodniki niso rekli, da odvzem pasivne volilne pravice zapornikom pomeni kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah. Pač pa le, da je splošna prepoved uresničevanja volilne pravice za vse zapornike nesorazmeren ukrep in da mora država za izrek takšne prepovedi določiti merila. Evropski sodniki so se sicer izrekli za nepristojne glede ureditve, ki bi ustrezala evropski konvenciji, predlagajo pa ureditev, pri kateri se meja določi ali z višino zaporne kazni ali pa z naravo oziroma hudostjo kaznivega dejanja. Omenjajo Romunijo, kjer nimajo pravice voliti obsojeni na zaporno kazen, daljšo od dveh let. V Veliki Britaniji, kjer sicer prepoved aktivne volilne pravice še vedno velja, poznajo tudi omejitev pasivne volilne pravice, o kateri zdaj poteka razprava v Sloveniji. In sicer, zakonodaja določa (podobno kot v Sloveniji, smo mislili do nedavna), da poslanec ne more biti, kdor prestaja zaporno kazen, daljšo od enega leta. Zato je kandidatura obsojenca, ki recimo prestaja dveletno zaporno kazen, brezpredmetna. Te omejitve, torej omejitve pravice kandidirati, se doslej še noben zapornik ni odločil problematizirati pred evropskim sodiščem, češ da gre za kršitev človekovih pravic. Ker zapornikom v Veliki Britaniji ali drugod po Evropi doslej še ni padlo na pamet, da bi kandidirali za položaj najvišjega predstavnika ljudstva, političnim strankam pa ne, da bi takšnega kandidata uvrstile na svojo kandidatno listo?

Tudi v Sloveniji najvišji pravni akt, ustava, dovoljuje omejitev pravice kandidirati, torej omejitev pasivne volilne pravice, a državni zbor takšne omejitve doslej ni uzakonil. Najverjetneje zato, ker doslej takšnemu pravnemu vprašanju ni nihče posvečal veliko pozornosti. Ne gre torej za skrajno zagoneten primer, nekakšno pravno praznino, ki muči in deli tudi najbolj priznane pravne strokovnjake. Zgledov omejitve volilne pravice, ki hkrati ne pomeni kršitve konvencije o človekovih pravicah, je po Evropi dovolj. Slovenija se ne bi oddaljila od evropskih pravnih standardov, če Janša ne bi smel kandidirati ali celo voliti.

Zgledov omejitve volilne pravice, ki hkrati ne pomeni kršitve konvencije o človekovih pravicah, je po Evropi dovolj. Slovenija se ne bi oddaljila od evropskih pravnih standardov, če Janša ne bi smel kandidirati ali celo voliti.

Potem direktorja uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (zdaj je to Jože Podržaj) verjetno ne bi nikoli slišali reči, da v zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij ni določbe, s katero bi zaporniku lahko »onemogočili« opravljanje poslanske funkcije. Oziroma ga ne bi slišali reči, da zakonodaja, ki omejuje izhode zapornikov, dokler ne prestanejo določenega dela kazni, v tem primeru ne pride v poštev. In to čeprav gre za zakon, ki je namenjen prav temu, da zaprtim osebam onemogoča vse, kar je vezano na pravico do svobode gibanja, razen tistega, kar je izrecno določeno, da je zaporniku treba omogočiti. Zato bi se recimo pred leti Srečku Prijatelju zgolj smejali, če bi zahteval, da se mu omogočijo izhodi v državni zbor, saj mu bo sicer kršena ustavna pravica opravljati funkcijo, na katero je bil izvoljen na volitvah. Ali če bi recimo danes tožil za odškodnino za preostanek mandata, ker mu je bila ta pravica kršena. Tudi nekdanji direktor Merkurja Bine Kordež, ki je enako varnostno nerizičen zapornik kot Janša in zaradi tega (kot Janša) kazen prestaja v zaporu s sproščenim režimom varovanja, je nedavno na pričanje pred preiskovalno komisijo v državni zbor prišel v spremstvu pravosodnega policista. Ta je potem tudi med pričanjem ves čas budno pazil nanj. Janša je prejšnji petek iz zapora brez spremstva odšel v državni zbor in celo nagovoril ljudstvo. In navsezadnje: pozabili smo že, koliko splošnega zgražanja je sprožila odločitev uprave zapora na Dobu, da Kordeža po le osmih dneh premesti iz zaprtega dela na polodprtega. Janšo so premestili četrti dan, na odprti oddelek.