Neoliberalni odgovori za prihodnost

Zagotovo ste že slišali, da ima Nova Slovenija dober gospodarski program. Pred volitvami je direktor poslovnega časnika Finance Peter Frankl napovedal, da bo volil NSi, ker je to stranka, ki »posluša gospodarstvo«, sledilo je še nekaj pohval in po volitvah so mediji, kot sta POP TV in Planet TV, besedno zvezo »dober gospodarski program NSi« navajala mimogrede, kot da nekaj samoumevnega.

»Vsebina je legendarna,« pravi podpredsednik stranke Matej Tonin, ki je vodil pripravo programa, »vsi razen Mladine so program ocenili kot najboljši predvolilni gospodarski program.«

Razumljivo je, da je ponosen, saj je program skupaj s številnimi dolgoletnimi in nekaterimi novimi privrženci stranke ustvarjal več kot pol leta. Začelo se je novembra lani, na kongresu na Vranskem, na katerem se je stranka preimenovala iz NSi – krščanska ljudska stranka v NSi – krščanska demokracija, s čimer je hotela ponazoriti podobnost z nemško Krščansko demokratsko unijo, ki jo vodi kanclerka Angela Merkel.

»Stavimo na delo, poštenost in odgovornost, na temeljne in krščanske vrednote,« je takrat povedala predsednica stranke Ljudmila Novak, »želimo graditi državo, ki temelji na svobodi posameznika in vladavini prava. Želimo ustvariti Slovenijo, v kateri bodo imeli vsi enake možnosti za razvoj sposobnosti, talentov in potencialov, pri tem pa je treba spoštovati tradicijo in si prizadevati za modernost.«

Na tistem kongresu je delegatom slabe pol ure govoril tudi Rado Pezdir, znani mladoekonomist. Nastop na kongresu NSi je bil njegovo prvo pojavljanje v javnosti, potem ko je leta 2012 njegov prijatelj in takratni finančni minister zaposlil njegovo ženo. Pezdirjeva stališča se niso spremenila, še vedno se zavzema za privatizacijo, nižjo obremenitev najbogatejših in podjetij ter za fleksibilizacijo delovne sile, presenetil pa je z veliko podporo Novi Sloveniji.

Preusmeritev Nove Slovenije v odkriti neoliberalizem se je začela na kongresu novembra lani, ko je delegate nagovoril tudi ekonomist Rado Pezdir.

»Vi ste tista desnica, ki razume tržno gospodarstvo, tista desnica, ki se bo zavzela za male podjetnike, za male ljudi, ki sestavljajo gospodarstvo. Na desnici je to prihodnost. Korporativna desnica, desnica posebnih interesov je nekaj, kar mora izginiti. In ko bo to izginilo, bo desnica normalna in bo zadihala s polnimi pljuči. Verjamem, da bodo ta polna pljuča utripala v ritmu treh črk: NSi,« je dejal.

Povsem človeško bi bilo, če bi NSi po teh besedah pisanje programa v celoti prepustila Pezdirju, a govorice, da se je to res zgodilo, Tonin zanika. »Imeli smo več kot 20 srečanj. Bilo je več različnih predlogov, vsak je bil odgovoren za eno poglavje, potem pa smo pregledovali, dajali pripombe in spreminjali,« pravi.

Sodelovali so še nekdanji direktor Mladinske knjige Milan Matos in drugi člani gospodarskega kluba NSi ter zunanji sodelavci, med katerimi Tonin navaja le Pezdirja in sociologa dr. Urbana Vehovarja, ker se drugi ne želijo izpostavljati.

Tržna svoboda

Maja letos je nastalo 162 strani dolgo besedilo Odgovori za prihodnost, ki ga Tonin zelo na kratko povzema kot »podjetnikom naklonjeno«. »Tega se ne sramujemo, čeprav taka stališča v Sloveniji hitro označijo za neoliberalna. Gre za čisti krščanskosocialni program, primerljiv s programom stranke Krščanska demokratična unija,« pravi.

Jasno je, da se Tonin izogiba besedi »neoliberalizem«, saj jo večina razume kot postavljanje kapitala pred ljudi, povečevanje neenakosti in prelaganje odgovornosti za življenjsko raven na posameznika. Vendar se neoliberalni ideologiji v programu Nove Slovenije ni mogoče izogniti, če se še tako trudite.

Besedilo je res polno predlogov gospodarskih ukrepov, vendar je predvsem ideološko. Njegovo ključno poglavje se glasi Filozofski okvir gospodarske politike krščanske demokracije in na začetku navaja, da je »podstat te politike ekonomska teoretična misel, ki izvira pri Adamu Smithu, mladem Johnu Stuartu Millu, se nadaljuje preko Ludwiga von Misessa, Friedricha Augusta von Hayeka do Roberta Nozicka in Murraya Rothbarda«.

Sklicevanje nanje je v javnosti zelo redko, a tudi to je verjetno posledica nepriljubljenosti besede neoliberalizem, ki je prva asociacija ob imenih teh mislecev. Brez dvoma gre za teoretike, ki so ključno prispevali k ideologiji neoliberalizma, in ta je tudi »filozofski okvir« gospodarskega programa Nove Slovenije.

Na prvem mestu v tej filozofiji je »svoboden posameznik«, toda ne kakršenkoli, pač pa tak svoboden posameznik, za katerega svoboda pomeni, da v razmerja z drugimi ljudmi vstopa v skladu s »tržnimi mehanicizmi« in sam prevzema odgovornost za izide teh razmerij.

Filozofski okvir Nove Slovenije temelji na ideji »svobodnega posameznika«, ki v razmerja z drugimi vstopa po tržnih mehanizmih, država pa ga pri tem ne sme omejevati.

Trg je za neoliberalce podoba človeku nedojemljive popolnosti in odnosi med posamezniki, ki potekajo po tržnih mehanizmih, so tako zapleteni in tako popolni, da jih vtikanje države vanje samo skazi. »Tržni mehanizem je sinonim za nešteto dejanj, ki jih izvajajo nepovezani posamezniki in ki so opredeljena z regulatornim okvirom, ki ga postavlja država,« piše v programu Nove Slovenije.

»Osrednji ekonomski lik« je tako imenovani lastnik podjetnik, ki ima v lasti kapital, z njim proizvaja dobrine in storitve in jih za dobiček prodaja na trgu. »Na trgu realizirani dobiček lastnik-podjetnik uporabi tako za lastno preživetje in preživetje svoje družine kot za nove vnose v gospodarski tokokrog, na primer z ustvarjanjem delovnih mest ali nabavo novih strojev in naprav,« so zapisali pisci programa, ki se ne obremenjujejo z realnostjo, v kateri ustvarjanje dobička pogosto ne koristi javni blaginji.

Država mora biti sicer vitka, torej mora trošiti čim manj, ni pa nepomembna. Zgolj njena vloga je drugačna. Poskrbeti mora za »regulatorni okvir«, torej da vsa družbena razmerja potekajo po tržnih mehanizmih. »Država določa pravila konkurence, ščiti podjetniško in pogodbeno svobodo ter priskrbi materialne predpogoje za izmenjavo blaga in storitev na vsakokratnih trgih, na primer z javnimi vlaganji v prometne povezave in komunikacijska omrežja,« svetujejo Tonin in soavtorji.

Drugje navajajo, da država lahko tudi skrbi za javne dobrine, a le za tiste, »ki jih po konsenzu kot take definira družba (denimo sistem socialnega varstva, zdravstvo in šolstvo, obramba) s tem, da se organiziranje, vzpostavljanje in delovanje mehanizma ponudbe javnih dobrin ne zlorablja za pridobivanje glasov na političnem trgu«.

Tržni javni sektor

Kako se taka neoliberalna ideologija prevaja v predloge konkretnih političnih ukrepov, smo videli že večkrat in Nova Slovenija tu ne prinaša veliko novega. V prvi vrsti so to seveda nižji davki za podjetja in premožnejše posameznike, manj delavskih pravic in uvajanje tržnih mehanizmov v javni sektor.

Svoboda v neoliberalizmu namreč pomeni, da podjetnik, torej kapitalist ali menedžer, dobi neomejeno možnost razpolaganja z delovno silo, opozarja Marko Kržan, sociolog in ustanovni član stranke Iniciativa za demokratični socializem.

Ta neomejena možnost vključuje fleksibilnejšo delovno silo in manjše socialno varstvo za ljudi, ti pa so zato bolj na uslugo delodajalcu.

Kržan opozarja, da je bila prav slovenska krščanska demokracija, torej predhodnica Nove Slovenije, tista, ki je v Sloveniji prva zagovarjala neoliberalizem. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je takratni premier Lojze Peterle pripeljal ameriškega ekonomista dr. Jeffreyja Sachsa, da bi izpeljal terapijo s šokom s hitro privatizacijo in zmanjšanjem pravic in varstva delavcev.

»Sledilo je deset let relativnega zatišja, nato sta neoliberalne težnje prevzela Andrej Bajuk in Janez Janša, zdaj pa spet NSi, le da je Sachsa zamenjal Rado Pezdir,« pravi Kržan.

Recept, ki ga Sachsu v Sloveniji ni uspelo izpeljati, ga je pa izpeljal v drugih tranzicijskih državah, bi po Kržanovem mnenju za Slovenijo pomenil nazadovanje. »Namesto da bi srednje razvita industrijska družba poskušala narediti preboj v visoko razvito, za kar bi morala uporabiti metode višje razvitih, začne uporabljati metode, s katerimi povečujejo konkurenčnost manj razvita gospodarstva. Namesto izboljšanja učinkovitosti in produkta dobimo zniževanje stroškov. Privatizacija, nizki davki in debirokratizacija pomenijo poceni kapital, fleksibilizacija in intenzifikacija dela poceni delovno silo,« pojasnjuje.

Namesto da javnost program Nove Slovenije samoumevno imenuje »dober«, bi se morali zavedati, da takšna »razvojna politika« pomeni manj delovnih mest. »Imeli bomo večjo neenakost, več revščine in izključenosti ter veliko več izseljevanja. Manj bo ekonomsko in tehnološko samostojnih podjetij, ki bi bila gonilo napredka, in vedno več bo mračnjaštva in mračnjakov v šolah, na univerzah, v medijih, povsod. Več bo nestrpnosti do raznovrstnih manjšin in manj politično-pravnih svoboščin,« napoveduje.

Nekateri predlogi Nove Slovenije

- Prejemki najproduktivnejših zaposlenih bodo manj obdavčeni, s čimer bo gospodarstvo bolj konkurenčno in produktivnejše, saj bo lahko več denarja namenilo za razvoj;

- znižali bomo stopnjo davka od dohodka pravnih oseb z 20 na 15 odstotkov;

- poenostavili bomo postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez razloga in brez odpovednega roka pod pogojem, da delodajalec delavcu plača odpravnino v enaki višini, kot velja za odpoved iz poslovnega razloga;

- javni uslužbenec se bo za nedoločen čas zaposlil po dveh zaporednih in uspešno ocenjenih triletnih poskusnih obdobjih;

- uvedli bomo petletni moratorij na zaposlovanje v javni upravi, pri čemer se bodo nadomestna delovna mesta poiskala znotraj rezerv v javni upravi;

- vpeljali bomo koncept osebne in odškodninske odgovornosti javnega uslužbenca za škodo;

- uspešnost na področju gospodarske diplomacije bo pomemben element nagrajevanja diplomatov;

- pogoj za zasedbo vseh vodilnih delovnih mest v javnih zavodih bo predpisano izobraževanje iz menedžmenta ali dokazilo ekonomske uspešnosti pri poslovanju;

- na vsa področja dela v zdravstvu bo treba uvesti tržne mehanizme;

- odpravili bomo monopol ZZZS, tako da se bo odprl trg obveznega zavarovanja za druge zavarovalnice in se bo vzpostavila konkurenca;

- izpeljana bo transformacija upravljanja in nadzora bolnišnic kot javnih zavodov v upravljavsko in nadzorno strukturo, kakršno poznajo gospodarske družbe;

- javno bolnišnico bomo za določen čas prepustili v upravljanje zasebnim partnerjem na podlagi stroškovne učinkovitosti in tako drugim omogočili primerjavo;

- študenti, ki v predpisanem roku ne bodo končali študija, bodo dolžni vrniti stroške študija državnemu proračunu.

Odprto pismo Mateju Toninu, vodji poslanske skupine Nove Slovenije
Goran Lukič, sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

Rerum Novarum (v prevodu: Nove stvari) je papeška okrožnica (enciklika), ki jo je 15. maja 1891 objavil papež Leon XIII. V okrožnici, ki je bila napisana v obliki odprtega pisma vsem škofom, je papež posebej omenil položaj delavskega razreda. Izhodišče okrožnice Rerum Novarum je »nenasiten pohlep«, ki je v družbi povzročil razslojevanje v »maloštevilne mogočneže in bogataše«, na drugi strani pa »vsilil suženjski jarem brezštevilni množici delavcev brez kakršnegakoli imetja«.

Vatikan je 24. novembra 2013 objavil dokument  Apostolic exhortation; Evangeli Gaudium of the holy father Francis to the bishops, clergy, consectared persons and the lay faithful on the proclamation of the gospel in today’s world (Apostolska spodbuda: Veseli evangelij Svetega očeta škofom, duhovnikom in diakonom, Bogu posvečenim ljudem in vsem krščanskim vernikom o oznanjevanju evangelija v sedanjem svetu), torej uradni dokument papeža Frančiška. V njem boste v točki 54 našli tale zapis: Nekateri še vedno verjamejo v teorijo »trickle down«, ki predpostavlja, da bo gospodarska rast, opogumljena s prostim trgom, neizogibno povzročila večjo pravičnost in vključenost v svet. To mnenje, ki ni bilo nikoli potrjeno z dejstvi, izraža kruto in naivno zaupanje v božanskost gospodarske moči in delovanje gospodarskega sistema.

V 56. točki istega dokumenta papež Frančišek zapiše, da žeja po moči in lastnini ne pozna meja. V sistemu, ki se nagiba k temu, da bo požrl vse, kar stoji na poti povečanega dobička, vse, kar je krhko, kot je okolje, kar je brez obrambe pred tržnimi interesi, je to postalo edino pravilo.

No, v nekaj tednov starem programu vaše politične stranke, katere podnapis je »krščanski demokrati«, pa zapišete: »Obravnavanje podjetnikov in dobička kot zločincev je nedostojno v družbi, ki naj bi temeljila na vrednotah demokracije.«

Sprašujem vas, ali se je papež Frančišek po vašem torej izrazil nedostojno oziroma nedemokratično, ko je zapisal navedene besede? Ali se je izrazil nedostojno in nedemokratično, ko je v javnosti takoj zatem povedal, da je kapitalizem »nova tiranija«?

Spoštovani Matej Tonin, sprašujem vas, ali sta po vašem torej krščanska stalno zniževanje davkov in regulacija trga dela, ki ju oglašujete v svojem programu za zaveso »krščanske demokracije«, četudi je to del ekonomije »trickle down«, o katere učinkih papež Frančišek močno dvomi? Ali je krščansko uvesti socialno kapico, ki je popolno nasprotje solidarnosti, ki je temelj socialne države? In ki jo (besedo solidarnost, ne socialno kapico, da smo si na jasnem) papež Frančišek devetnajstkrat omenja v navedenem dokumentu? Medtem pa vi na novinarski konferenci svoje politične stranke socialno kapico zagovarjate s tem, da želite tako obdržati »najproduktivnejše v državi«. Kaj želite s tem povedati? Da so delavci, ki niso »tehnološka inteligenca«, pogrešljiva delovna sila? Ki bi jo po vaših načelih »krščanske demokracije« odpuščali brez razloga in brez odpovednega roka, torej brez sodnega varstva v primeru nezakonite odpovedi zaposlitve? In če že govorite, da znesek 140 milijonov evrov, kolikor najbogatejši na leto z dohodnino vplačajo v Sloveniji, ni »nobena ogromna količina denarja«, zakaj potemtakem ne zvišate davčne obremenitve najbogatejših?

Seveda veste, da vaš program ni nikakršen program socialnotržnega gospodarstva, ki temelji na solidarnosti bogatih z revnimi in ne nasprotno. Zato bi bilo edino prav, da to tudi javno priznate in ne zlorabljate tega pojma za deregulirano promocijo podjetniške svobode, kjer je »obremenjevanje podjetniške iniciative z administracijo, birokracijo in inšpektorskimi nadzori« že skorajda zločin proti ekonomski svobodi.