Obdavčitev plač moti le bogataše

Vse od začetka predvolilne kampanje, in še posebej v času sprejemanja koalicijske pogodbe, skoraj ne mine dan, ko ne bi predstavniki Gospodarske zbornice (GZS), Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS) ali drugi vidni in spoštovani gospodarstveniki prek medijev pozivali novo nastajajočo vlado, naj končno razbremeni gospodarstvo.

Če povzamemo zahteve svetovalca generalnega direktorja GZS Gorana Novkovića, je najhujše breme slovenskih podjetnikov visoka obdavčitev dela. Predstavniki obrtnikov sporočajo enako. O osnutku koalicijske pogodbe so na spletnih straneh zbornice zapisali, da v njem manjkajo »ukrepi za ugodnejše davčno in poslovno okolje ter za razbremenitev stroškov dela«. Brez razbremenitve ne bo novega zagona, poudarjajo.

V času sprejemanja koalicijske pogodbe se je za zmanjšanje obdavčitev plač zavzel tudi Ivo Boscarol, ustanovitelj in lastnik podjetja Pipistrel. Potem ko je od države v zadnjih desetih letih prejel okrog pet milijonov evrov razvojnih sredstev, proizvodnjo zdaj seli v Italijo. Veljalo je, da se tja širi zato, ker letal, proizvedenih v Ajdovščini, ne more prodajati v ZDA, saj Slovenija z Američani nima sklenjenega sporazuma o letalski varnosti. V prispevku na TV Sloveniji pa je presenetil z grožnjo, da bo v Italijo preselil tudi razvojni oddelek, če nova vlada ne bo razbremenila plač.

So plače slovenskih delavcev res tako zelo obdavčene, da hromijo zaposlovanje, celo potrošnjo?

Povprečna bruto plača znaša v Sloveniji 1500 evrov. Potem ko delavec od te odbije 22,1 odstotka za socialne prispevke in plača akontacijo dohodnine (v tem primeru 27 odstotkov), mu ostane povprečna neto plača okrog 1000 evrov. Povprečen slovenski delavec pa podjetja ne stane samo 1500 evrov, ampak okrog 1750 evrov. Podjetje kot delodajalec mora namreč plačati še 16,1 odstotka bruto plače prispevkov, kar je v povprečju okrog 250 evrov.

Izračun sam zase, kaže, res utrjuje prepričanje, da so slovenske plače zelo obremenjene. A Slovenija je del Evropske unije, del Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). In ko slovensko plačo primerjamo z drugimi, podatki razkrijejo, da je naše gospodarstvo dejansko le povprečno obremenjeno.

Stroški dela so pri nas med najnižjimi v Evropski uniji. V povprečju slovensko podjetje za enega zaposlenega porabi okrog 2200 evrov na mesec, na ravni celotne EU pa so povprečni stroški dela višji od 3000 evrov.

Po podatkih OECD je povprečna slovenska plača samske osebe 42,3-odstotno davčno obremenjena. To je samo na drug način povedano tisto, kar smo zapisali že zgoraj: od povprečnega stroška dela, ki znaša 1750 evrov, zaposleni prejme 57,7 odstotka tega zneska, kar je okrog 1000 evrov. V starih članicah Evropske unije je plača v povprečju obremenjena 42-odstotno. V Italiji je celotna obdavčitev povprečnega dohodka 47,8-odstotna, prav tako je od slovenske višja v Avstriji in na Madžarskem, 49-odstotna. Višje plače samskih oseb so pri nas še malce bolj obremenjene (46,1 %), a še vedno manj kot v Italiji (53,2 %), kjer bi Boscarol zaposloval visoko izobražene inženirje, ali Avstriji (51,9 %), ali Nemčiji (51,2 %).

Finančni analitik Bine Kordež, nekdanji predsednik uprave Merkurja, ki je zaradi oškodovanja podjetja v zaporu, je na svojem blogu opozoril še na slovensko posebnost pri izplačevanju plač – dodatke za malico in prevoz ter izplačilo regresa. Ti stroški v povprečju znašajo 250 evrov na zaposlenega na mesec in so neobdavčeni, na regres se plača dohodnina. Ko te dodatke prištejemo povprečni neto plači in upoštevamo celoten prejemek delavca, je davčna obremenitev dela za podjetja v Sloveniji dejansko še nižja. »Če zaposleni prejme 1700 evrov na mesec, mora podjetje k temu v Sloveniji plačati 92 odstotkov celotnih davščin (prispevki, dohodnina), če gre samo za redno plačo. Ko pa gledamo celotne prejemke (skupaj z dodatki), pa je davščin manj, in sicer 74 odstotkov,« piše Kordež. Po avstrijski ureditvi, ki jo Kordež primerja s slovensko, mora podjetje za isto neto izplačilo plačati 86 odstotkov davščin. »Ob upoštevanju vseh izplačil, ki jih prejme zaposleni, je torej davčna obremenitev v Avstriji za neto izplačila med 1200 in 2500 evrov mesečno višja kot v Sloveniji.«

Da slovenskih podjetij cena dela ne obremenjuje toliko, kot poskušajo prikazati gospodarstveniki, kažejo tudi podatki evropskega statističnega urada Eurostata. Stroški dela so pri nas med najnižjimi v Evropski uniji. V povprečju je slovensko podjetje za enega zaposlenega v letu 2012 porabilo okrog 2200 evrov na mesec, na ravni celotne EU pa so povprečni stroški dela višji od 3000 evrov, v najbolj razvitih državah še višji: v Nemčiji 4300 evrov, na Švedskem in Danskem okrog 5200 evrov na mesec. Delo je za okrog polovico manj kot v Sloveniji vredno na Madžarskem, Poljskem, Slovaškem, v Estoniji, Latviji, Litvi, Romuniji in Bolgariji. Ob tem je treba dodati, da stroški dela slovenskim podjetjem pomenijo samo 14 odstotkov vseh odhodkov.

Vsi ti podatki predstavnikom gospodarstvenikov jemljejo pravico, da se potegujejo za znižanje davčne obremenitve dela. Njihove trditve preprosto ne držijo: plače so v naši okolici bolj obremenjene, v razvitih državah, ki jih običajno navajajo za zgled, pa v povprečju tudi občutno višje.

Nižji davki proti begu možganov

Gospodarstveniki se za nižjo obdavčitev plač domnevno zavzemajo tudi zato, da bi strokovnjake, ki bi v želji po čim višjem dohodku delo iskali v davčno ugodnejših državah, zadržali doma ali jih privabili v Slovenijo. Koalicija v nastajanju je (morda) tudi zato predvidela uvedbo t. i. socialne kapice, a se ji je po pritiskih sindikatov in javnosti na koncu odpovedala.

S socialno kapico bi omejili višino prispevkov, ki jih zaposleni in podjetja od plač namenijo za socialno varnost, saj so omejene tudi pravice, ki iz vplačil izhajajo. Mnoge države to omejitev že imajo. Avstrijci, denimo, za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje od plač namenijo največ 1770 evrov na mesec. Meja, pri kateri se obračunavanje socialnih prispevkov ustavi, je postavljena pri 4400 evrih bruto plače. Del plače nad tem zneskom je torej obremenjen samo še z dohodnino. Podjetje lahko bolje plača delavca, saj mu davkov ni treba več plačevati – ob manjših stroških dela imajo zaposleni vsaj enako neto plačo.

95 odstotkov zaposlenih v Sloveniji prejema plače, nižje od 2000 evrov neto. Višje plače imajo direktorji, ne inženirji.

A koristi od socialne kapice bi imela le peščica. 95 odstotkov zaposlenih v Sloveniji namreč prejema plače, nižje od 2000 evrov neto, je na primer ugotovil Kordež. »Oseba, ki danes zasluži, na primer, 3000 evrov neto, bi po uvedeni spremembi dobila 200 evrov več, poleg tega pa bi podjetje imelo 250 evrov manj stroškov (država torej izgubi 450 evrov prilivov).« Kordež sklepa, da tako majhne razlike v plači ne bi vplivale na odločitev slovenskih in tujih strokovnjakov, da odidejo v tujino oziroma pridejo k nam. »Predvsem pa strokovnjaki, za katere je izražena največja skrb, redko prejemajo več kot 2500 evrov neto mesečno, do tega zneska pa je obdavčitev enaka kot v Avstriji. Zavedati se je treba, da bi ta sprememba imela predvsem vpliv na visoke (direktorske) plače.«

Poleg tega bi ukrep, če bi mejo obdavčitve postavili pri 3400 evrov bruto plače, državi povzročil dvestomilijonsko luknjo: okrog 240 milijonov evrov bi bilo manj denarja v zdravstveni in pokojninski blagajni, v proračun pa bi se nateklo okrog 40 milijonov evrov več sredstev od dohodnin. Krpali bi jo prek drugih davkov. Kar pomeni, da bi bil strošek razbremenitve gospodarstva znova prevaljen na državljane in potrošnike. Zakaj znova: zmanjšanje davka od dohodka pravnih oseb na 17 odstotkov – nižjega imajo med članicami OECD samo Švica, Kanada, Nemčija in Irska – je v letu 2013 v proračun prineslo 300 milijonov evrov manj kot v letu 2012. Kar je »zakuhala« Janševa vlada, je nato z dvigom DDV-ja deloma popravila vlada Alenke Bratušek. »Načeloma ni nič narobe, če davkoplačevalci prek novih davkov navzkrižno subvencioniramo podjetja. Je pa ključno odvisno od tega, kakšne učinke dosežemo z razbremenitvijo gospodarstva,« je že februarja na svojem blogu zapisal ekonomist Jože P. Damijan. Učinkov tega ukrepa, ki naj bi povečal naložbe podjetij v inovacije in razvoj, ni bilo. Povečali so se zgolj dobički lastnikov in proračunska luknja.

V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije tudi zato kakršnemukoli novemu zniževanju obdavčitev dela in zmanjševanju socialnih pravic zaposlenih nasprotujejo. Menijo, da so na vrsti podjetniki, ki naj razvijejo proizvode in storitve z visoko dodano vrednostjo. Sindikalist Goran Lukič je gospodarstvenike obtožil, da z zahtevami po dodatni davčni razbremenitvi stroškov dela skrivajo svojo lenobo in neznanje: »Statistični urad je leta 2013 med proizvodnimi podjetji našel samo sedem odstotkov takšnih, ki načrtno in stalno razvijajo nove izdelke. To pomeni, da vodstva v večini podjetji niso inovativna. Nimajo niti znanja, niti domišljije, niti ustvarjalnosti, da bi iskala nove ideje in jih uresničevala po naporni poti raziskav in razvoja.«

»Ko gospodarstvo trpi zaradi prenizkega povpraševanja in velike negotovosti, nobena davčna razbremenitev ne more spodbuditi investicij in zaposlovanja,« meni ekonomist Jože P. Damijan

Zahteve po razbremenitvi gospodarstva so neutemeljene še z enega vidika. Za Damijana je bila odločitev za znižanje davka na dohodek od pravnih oseb napačna, ker težava ni bila v ponudbi, ampak v povpraševanju. »Odločitev je slonela na lažnem ideološkem mitu ekonomike ponudbe, da znižanje davkov v vsaki situaciji poveča gospodarsko rast. … Ko gospodarstvo trpi zaradi prenizkega povpraševanja in velike negotovosti, nobena davčna razbremenitev ne more spodbuditi investicij in zaposlovanja. V taki situaciji mora vlada vplivati na dejavnike, ki zmanjšujejo negotovost, to pa pomeni predvsem stimuliranje agregatnega povpraševanja.« Stanje danes ni bistveno drugačno kot pred pol leta ali pred dvema letoma. Damijanov zapis pa še dodatno potrdi, da gospodarstveniki govorijo na pamet (in jim tokrat ne gre prisluhniti).

A treba je ponoviti, kar pravi Kordež: ta sprememba bi vplivala predvsem na visoke (direktorske) plače. Dejansko govorijo o svojih plačah, ne pa o plačah inženirjev.

Koliko stane delavec?
Povprečni mesečni stroški dela na zaposleno osebo leta 2012 v evrih

Koliko vzame država?
Razlika med celotnimi stroški dela in neto dohodkom zaposlenega s povprečno plačo v odstotkih