Gospa komisarka

Da namerava Alenka Bratušek kandidirati na komisarsko mesto, ki pripada Sloveniji v kolegiju predsednika evropske komisije, je prišlo v javnost še pred parlamentarnimi volitvami 13. julija letos. To namero naj bi razkril njen bližnji svetovalec Jernej Pavlič, tisti fant, ki običajno nosi njeno aktovko in hodi meter za njo. O možnosti, da bo odšel z njo v Bruselj, če jim na volitvah ne uspe – in takrat je bilo že jasno, da je njena stranka na parlamentarnem robu –, se je začel hvaliti po političnih hodnikih. Da je razprava o tem, kdo bo slovenski komisar, izpadla neumno in banalno, Slovenija pa nezrela, lahko danes torej Bratuškova pripiše kar sebi in svojemu »dvoru«. Lahko bi bila komisarka s podporo politike in javnosti, tako pa bo v Bruselj odšla z grdim madežem, slovenska politika pa bo spet padla v očeh lastne javnosti.

Javna razprava med politiki, koga naj Slovenija predlaga za komisarja, se je dokončno vnela teden po razglasitvi izidov parlamentarnih volitev. Bratuškova je takrat tudi sama dala vedeti, da po porazu na volitvah želi kandidirati na to mesto, da želi torej zapustiti slovensko politiko. Vendar tega ni naredila spodobno: govorila je, da gre za pogovore med Ljubljano in Brusljem, da je predsednik bodoče komisije Jean-Claude Juncker tisti, ki bo izbral kandidata za to mesto. Seveda se je s tem le zapletala, saj je postopek jasen: predlog evropski komisiji da vedno aktualna vlada države, ona pa je predsednica vlade, ki da ta predlog na dnevni red. Seveda bi bilo normalno, da se glede tega poskuša dogovoriti z bodočim mandatarjem, da o tem pač dosežeta dogovor. A po začetnih povišanih tonih se je nato konec julija vendar zdelo, da bo politikom na koncu uspelo spor rešiti kolikor toliko galantno. Kljub zelo razgretemu ozračju je prišlo do dogovora med političnimi strankami, da bo vlada predlagala štiri kandidate. ZaAB je podprla Alenko Bratušek, DeSUS je predlagal Karla Erjavca, Socialdemokrati Tanjo Fajon in Stranka Mira Cerarja dosedanjega komisarja Janeza Potočnika, dokončno odločitev o izbiri pa naj bi »formalno« sprejel Jean-Claude Juncker. A ta izhod v sili politiki ni uspel, ker je seveda Janez Potočnik vedel, da je zgolj formalno kandidat, in v tem ni želel sodelovati. Dan po doseženem dogovoru je sporočil, da ne da soglasja h kandidaturi.

A ustavimo se pri tej odločitvi Janeza Potočnika. Kaj je tisto, kar je vedel Potočnik? Da naj bi Bratuškovi uspelo zlobirati sebe pri Junckerju? Ne. To je preveč preprosta in tudi neresnična razlaga. Juncker nima nobenih posebnih simpatij do Bratuškove. Ima pa politične interese. Kaj je torej vedel Potočnik? Kako razmišlja in bo razmišljal Juncker. Prvič: da politično Bratuškova pripada evropskim liberalcem, on pa ne pripada nikomur, saj ni ne član ne simpatizer nobene stranke. Tako kot imamo v Sloveniji koalicijske vlade, je tudi sestava evropske komisije del koalicijskega dogovora treh najmočnejših strank evropskega parlamenta: evropske ljudske stranke, socialdemokratov in liberalcev. Tako kot so se dogovorili, da bo predsednik parlamenta socialdemokrat Martin Schulz in predsednik komisije Juncker, so se dogovorili, da bo politično sorazmerna tudi razdelitev 28-članske komisije. In tu se začnejo težave. Čeprav so liberalci v evropskem parlamentu tretja politična skupina po moči, je vlad, ki bi jih v Evropi vodili liberalci, malo. In tako je tudi malo kandidatov za komisarje iz vrst liberalcev: tej politični skupini namreč izmed bodočih komisarjev v tem trenutku pripadajo le Čehinja Vĕra Jourová, Estonec Andrus Ansip in Švedinja Cecilia Malmström. To je torej prva prednost Alenke Bratušek pred drugimi kandidati: pripada liberalnemu političnemu taboru.

Drugi problem, ki ga ima Jean-Claude Juncker pri sestavi komisije, pa so ženske kvote. Evropski parlament je namreč Junckerju naložil pričakovanje, da bo v tej sestavi komisije toliko komisark kot v dosedanji, torej devet. To je tihi pogoj za podporo komisiji. Potočnik je torej vedel, da navkljub podpori bodočega premiera Mira Cerarja nima nobenih pravih možnosti, da bi spet postal komisar. In tako so ostali trije kandidati. In Miro Cerar v zagati.

A če se torej zavedamo tega Junckerjevega izhodišča, je tudi jasno, da je v naslednjem trenutku iz igre izpadel tudi Karl Erjavec – in da je resna kandidatka poleg Alenke Bratušek ostala le še Tanja Fajon. A le na papirju. Tanja Fajon je kot popularna evropska poslanka uspešna v Sloveniji, pa tudi v evropskem parlamentu je spoštovana, je tudi podpredsednica poslanske skupine Socialistov in demokratov. Vendar pa je z vidika Junckerja zgolj poslanka, nima nobenih izkušenj v izvršni oblasti, nikoli ni bila na nobenem takem položaju – in nepisano pravilo je, da naj bodo komisarji bivši ministri in najvišji operativci. Kar ni nelogično. Predvsem pa ima v tem trenutku kandidatov za komisarje iz socialdemokratskih vrst že veliko.

Je Cerar nasedel populističnemu valu, ki je zajel politiko in medije, in s klicanjem Junckerja poskušal zadostiti domačemu javnemu mnenju, pri tem pa ni vedel, da ga čaka zavrnitev?

A to še zdaleč ni vse. Gre tudi za različno gledanje na Alenko Bratušek. Pogleda iz Ljubljane in Bruslja sta različna. V Sloveniji vidimo kandidatko za komisarko Alenko Bratušek kot tisto osebo, ki je doživela hud poraz na volitvah, ki jo javnost zavrača, ker je del pretekle nestabilnosti, in ki ji zaslug za stabilizacijo države ni nihče pripravljen priznati – zaradi drugih potez, ki ji je naredila, med njimi izstopa obljuba evropski komisiji o odprodaji državnih podjetij. Iz Junckerjeve bruseljske pisarne pa je videti čisto drugo osebo: Alenka Bratušek je slovenska premierka v odhajanju, katere vlada je ustavila recesijsko poglabljanje v Sloveniji, ki še ta trenutek vodi vlado, ki je dosegla, da se je Slovenija prelevila iz enega večjih evropskih bolnikov v državo, ki ima najvišjo gospodarsko rast v Evropski uniji v tem trenutku, ki je povrhu ženska in še liberalka. In vse, kar vidi Juncker iz Bruslja, je res. Tako kot je res tisto, kar vidimo v njej v Sloveniji.

V sredo, ko je postalo jasno, da bo Juncker izbral Bratuškovo, je Stranka Mira Cerarja poslala v javnost kratko sporočilo: »Postopek kandidature za evropskega komisarja je pristojnost in odgovornost vlade, ki se poslavlja, izbirni postopek izmed predlaganih kandidatov pa je v celoti v rokah prihodnjega predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja. Dr. Miro Cerar kot mandatar za sestavo nove vlade nima pravno-formalne možnosti spreminjati seznama kandidatov, ki ga je v Bruselj poslala vlada pod vodstvom Alenke Bratušek. Dr. Miro Cerar je po imenovanju za predsednika vlade prihodnjega predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja obvestil o podpori kandidatoma koalicijskih strank. Odločitev o tem, koga z aktualnega seznama kandidatov za evropskega komisarja bo izbral predsednik Evropske komisije, pa je v celoti v njegovih rokah. Odločitev bomo spoštovali. Po zagotovilih prihodnjega predsednika Evropske komisije bo evropski komisar iz Slovenije vodil pomemben resor in imel vpliven položaj v Komisiji.«

Je temu sporočilu za javnost sploh mogoče kaj dodati? Ne. Vsebinsko stoji in tako pač je. Cerar nima ne moči ne pristojnosti v tem trenutku, da bi posegel v ta postopek. Za sabo nima niti politične skupine v evropskem parlamentu, da bi ga podprla, ne slovenske diplomacije, ki v tem trenutku pač izvršuje v vladi sprejete sklepe. In na drugi strani je Junckerjev interes, da sestavi komisijo tako, da bo dobila podporo v evropskem parlamentu. In Juncker res rabi Bratuškovo.

A to je Cerar sporočil šele po tem, ko mu Juncker ni želel prisluhniti. Je to torej prvi politični poraz Mira Cerarja? Je Cerar naredil napako, ker se je v zadevo sploh vpletel in poklical Junckerja ter javnost obvestil, da je podprl dva druga kandidata, Bratuškove pa ne? Če ni vedel, kakšen bo rezultat, da bo torej šel Juncker naprej z Bratuškovo, potem gre izraziti začudenje. To pomeni, da Cerar skupaj z vsemi svetovalci, med njimi tudi enim največjih poznavalcev mednarodne politike, predsednikom državnega zbora dr. Milanom Brglezom, ni znal narediti politične analize. Žal se zdi, da se je zgodilo prav to: da je Cerar nasedel na populistični val, ki je zajel politiko in medije, in s klicanjem Junckerja predvsem poskušal zadostiti domačemu javnemu mnenju. To izkazuje tudi zgornje sporočilo za javnost. Cerar se je naknadno umaknil. Pri čemer ni izpadel zelo verodostojno: lahko smo kritični do Alenke Bratušek, a podpreti Karla Erjavca za evropskega komisarja? Pri čemer je Cerar res pred slabo izbiro: kje je bolje imeti Erjavca, na ministrstvu za zunanje zadeve ali na mestu evropskega komisarja?

Juncker Bratuškovo nujno potrebuje: ne ker bi jo tako zelo cenil, ampak ker je liberalka in ženska. Tudi komisijo sestavlja koalicija treh evropskih strankarskih asociacij.

Kljub temu se velja še enkrat vprašati, zakaj v resnici zdaj slovenska javnost tako zelo zavrača Alenko Bratušek. Prav zato, ker se je kljub nekaterim dobrim potezam vlade, ki jo je vodila, izkazala za populistko in nenačelno političarko. Ker je pred volitvami prirejala dramatične tiskovne konference na pločniku pred državnim zborom proti prodaji Mercatorja, pred tem pa ne vlada ne ona nista naredili nič, da do prodaje podjetja ne bi prišlo, pa čeprav sta moč imeli. Ker je teden dni pred volitvami ustavila privatizacijo z dekretom, češ da morajo podjetja ostati v slovenski lasti, sklep pa preklicala nekaj dni po volitvah. In seveda: ker je toliko govorila o kadrovskih potezah vlade Janeza Janše, potem pa kot človek moči ni zmogla skromnosti, da bi svoji želji navkljub za evropskega komisarja predlagala koga drugega. Ker je pozabila, da je tovrstno ravnanje, zloraba moči za lastne interese, osrednji razlog, da je prišlo do vstaj pred dvema letoma. Ljudje danes tega ne prenesejo več. To je za javnost nedopustno in nedostojno. Če bi zmogla malo več politične modrosti, bi lahko bila danes sama kandidatka za komisarko s podporo bodoče koalicije, njena stranka pa v koaliciji. Kako brez občutka je, kaže tudi dejstvo, da ji je prav vseeno tudi za stranko, ki jo je komaj ustanovila in ki nosi njeno ime. Nemalo ljudi je zastavilo na volitvah svoje ime zanjo. A njej je vseeno.

Ne dvomimo, da bo Bratuškova v Bruselj odpeljala tudi svoje najbližje svetovalce. A s svojim ravnanjem je Bratuškova naredila veliko škodo predvsem podobi evropske komisije in Evropske unije v očeh Slovencev. Že danes je javnost nezaupljiva do unije in komisije, zdaj bo le še bolj. Evropski komisar Janez Potočnik je bil med najbolj priljubljenimi politiki v državi, Bratuškova to zagotovo ne bo. S svojim ravnanjem je tudi otežila razmerja med komisijo in bodočo slovensko vlado. Cerar in Juncker začenjata svoja mandata s sporom, med bodočim slovenskim premierom in komisarko pa bo ta madež ostal za vedno na mizi.

In Cerar? Morda spozna, da je treba imeti okoli sebe tudi kakšen star obraz, ne le novih. Da so v politiki izkušnje pomembne, sicer se mu bodo tovrstne napake kar vrstile. Tokrat je šlo ne nazadnje le za imenovanje komisarke.