Vojna prekarnih umetnikov in institucij

»Kje pa vi delate?« me vpraša novi znanec. »Režiserka sem,« mu odgovorim. »Kje pa režirate?« še ni zadovoljen z odgovorom. »Predstave v vseh slovenskih gledališčih.« Ampak vidim, da to ni naredilo vtisa nanj. »Tudi državno proslavo ob dnevu državnosti sem režirala pa Prešernovo proslavo, po projektih delam, veste.« In vidim, da sem padla najniže, kar se da: še ena brez službe, še ena zguba v breme države, si misli. Saj res. Kmalu bom imela 40 let in niti dneva v življenju nisem bila v službi.

V poklicnih gledališčih sem začela delati pri 21 letih in imam CV na sedmih straneh: režije, dramatizacije romanov, scenografije, prevodi, delavnice, predavanja, članki, intervjuji, celo songe sem pisala, in to v slovenščini, delala sem z otroki, z gluhimi, režirala proslave in prireditve, delala v trženju, režirala dogodke, producirala predstave s svojim in z državnim denarjem, organizirala sem (uspešne) dobrodelne akcije, režirala sem tudi do šest predstav na leto, dobila sem Borštnikovo nagrado za režijo, skoraj sem bila direktorica gledališča, napisala sem magisterij, delam doktorat in celo na televiziji sem delala. Ne zamujam, nikoli nisem bila na bolniškem dopustu, obvladam delo z računalnikom, znam napisati potni nalog in pogodbo, sestavim in oddam tri bilance na leto, sem celo lastnik programa za vodenje računovodstva, plačujem prispevke (občasno mi jih država), imam 17 let delovnih izkušenj, nekaj delovne dobe v knjižici. In sem trenutno nezaposljiva. Gledališka režiserka je lahko samo »samozaposleni v kulturi«. To je nekaj kot s. p., le da ti država, če resnično malo zaslužiš, a si ustvaril pomembne umetniške dosežke, plačuje nizke prispevke. Če bi se hotela zaposliti ali imeti kakršenkoli varnejši pravni položaj, bi morala zamenjati poklic. Moj dobri prijatelj z veliko naklonjenosti ob tem pripomni: »Kdo bi te pa prenašal?«

Moja delovna strategija je bila: »Delaj, delaj in denar bo prišel.« Saj poznate zgodbo Čehova, v kateri sin, ki študira, očeta prosi za več denarja in oče mu reče: »Ti se samo pridno uči, denar bo že prišel.« Toda denar nikoli ne pride. Oče ga je skril med strani šolske knjige, ki je študent nikoli ne odpre. A tako sem tudi sama razumela razmerje med denarjem in delom. Najprej daš kaj od sebe, ni nujno, da si za vse takoj plačan, ampak zaradi tega pridejo drugi projekti. Delaš, delaš, denar pride – ne pride, spiš v najetih stanovanjih, poceni hotelih, ni pomembno, voziš se z enega konca na drugega, delaš za konec tedna, za praznike, čez poletje, za rojstne dneve. Delaš, kadar je delo, in nastaja nekaj lepega. Delaš svoje sanje. Ni pomembno, če v projekte vlagaš tudi svoj denar ali če si na neodvisni sceni zelo malo plačan, ker zraven delaš še v institucijah, ki so subvencionirane in plačajo pošteno. Vsaj so. Tako se je, ko si se enkrat navadil, dalo živeti. A kaj se je potem zgodilo?

Če pustimo ob strani možnost, da sem postala dolgočasna in da nihče več noče gledati mojih predstav, ker bi bila to potem samo še ena osebna žalostna zgodba in iz nje ne bi bilo mogoče nič posplošiti, ostaja še ena možnost – postala sem predraga. Ne samo jaz, vsa moja ekipa. Postarali smo se. Nismo več »prikupni mali«, pripravljeni delati pod kakršnimikoli pogoji in s kakršnimkoli denarjem, samo da smo v bližini gledališča in vdihujemo posvečeni prah. In nismo si priskrbeli drugih služb, ki bi nam zagotavljale varnost, da bi se v »prostem času« lahko šli gledališče pod slabšimi pogoji. Ekipa gledališke predstave je v resnici veliko ljudi/honorarjev: pisatelj, dramaturg, lektor, režiser, scenograf, kostumograf, skladatelj, pa še kak korepetitor, koreograf, oblikovalec giba, oblikovalec videa, oblikovalec luči, oblikovalec maske, pa še kdo se najde. Pa je to res nujno, se sprašujete. Mar ne bi mogel režiser narediti še dramatizacije, scenografije in izbrati glasbe? Znižajo ti sicer honorar za režijo, ampak zraven dobiš še honorarje za dramatizacijo, scenografijo in glasbo (vse prav tako znižane), zaslužiš enako kot prej ali malo več, gledališče pa stane manj. Od česa pa ta čas živijo tvoj tudi »samozaposleni« dramaturg, scenograf in skladatelj?

V slovenskih institucijah zaposlujemo igralce in vse potrebne za podporo predstavam (umetniško vodstvo, dekoraterje, rekviziterje, garderoberje, suflerje, inšpiciente, lučne in tonske mojstre, PR, organizatorje, producente, oblikovalce, maskerje, lasuljarje, čistilke, biljeterje, tu in tam kakega lektorja in dramaturga), ne zaposlujemo pa umetniških ekip. Umetniške ekipe so »po pogodbi« in »po projektu«. In tudi denar za plačevanje enih in drugih pride na, kakor se temu strokovno reče, dva konta: »konto plače« in »konto produkcijska sredstva«. Tako se, ko se recimo financer (ta je lahko država ali občina) odloči, da bo za tri odstotke zmanjšal del za plače, ne da bi hkrati uredil zakonodajo, ki bi upravi gledališča omogočila, da zniža plače zaposlenim ali da celo koga odpusti, pojavi »luknja«. To »luknjo« je treba zapolniti iz kakšnega drugega vira, na primer s »prihodki od predstav« ali z »materialnimi sredstvi« ali celo s »produkcijskimi sredstvi«. Ampak če financer sočasno za 15 odstotkov zmanjša še »materialna sredstva«, to ne pomeni, da bo gledališče lahko plačalo 15 odstotkov manj elektrike (pogosteje se zgodi, da se elektrika vmes še podraži) ali pozimi manj grelo dvorane (no, tudi to smo poskušali), ampak se ta »luknja« še bolj poveča. Ekonomska logika pravi, da je treba gledališča prisiliti, da služijo več »lastnih sredstev«. Tako so gledališča postala inovativna pri služenju denarja. Najprej smo se zgražali nad oddajanjem dvorane SNG Drame Ljubljana za resničnostni šov, celo direktorja smo zato odpustili. Po premisleku, ko smo se malo privadili na zamisel, pa je to postal redni način služenja prihodkov dve ulici naprej v Operi. Žal so naše gledališke dvorane večinoma v klavrnem stanju, tako da jih nihče več noče zares najeti za kake ekskluzivne dogodke. Če ni mogoče prodajati dvorane, je treba prodajati že pripravljene predstave ali ljudi. Ampak kako naj se igrata dve predstavi hkrati na enem odru? In kako naj en igralec igra doma in na gostovanju isti večer? In kje naj gledališča najdejo toliko publike? Ali je prav, da igralec po opravljeni službeni dolžnosti še snema reklame? Ali animira otroke za otroške rojstne dneve? To je seveda naloga dobre uprave. In če umetniki sami niso sposobni take kombinatorike, je treba za direktorje gledališč postaviti menedžerje, ki niso sentimentalni do teh »umetniških« težav.

Kot da bi bil namen kulturne politike, da se institucije sesujejo same vase. In da se mi zaposleni >po projektu< in zaposleni >v institucijah< med sabo požremo v prepirih.

Če pa nismo sposobni povečati »lastnih prihodkov«, ostane samo rezanje »produkcijskih sredstev«. In smo začeli varčevati. Najprej smo zmanjšali proračune za scenografijo in kostumografijo, s čimer so se ponudili novi umetniški izzivi, prazen prostor, iluzija, video namesto scenografije, video namesto igralca, luč namesto videa itn. Predelovali smo kostume iz starih predstav (to je v redu, recikliramo), prinašali stvari od doma (saj imamo vsi vsega preveč, pa lahko doniramo ustanovam), hodili iskat predmete na smetišče (samo za socialne tematike), moj najljubši in najinovativnejši način varčevanja pri kostumih v javnih subvencioniranih institucijah pa je predelava oblačil, ki smo jih dobili pri Karitasu ali Rdečem križu (v enem od gledališč so mi povedali, da so oblačila po predstavi oprali in jih vrnili). Potem smo nehali hoditi na mednarodna gostovanja, razen izjemoma ali če nam vse plača festival. Nehali smo vabiti glasbenike, da bi nastopali v predstavah, nehali smo jih vabiti tudi, da bi snemali glasbo, in smo se raje odločili za odlične programe s simulacijami orkestrov. Nehali smo vabiti gostujoče igralce, kar v velikih ansamblih morda ni tako dramatično, v malih pa bo občinstvo gledalo iste igralske pare v nešteto verzijah. Nehali smo k projektom vabiti mlade igralce, če pa jih že vključimo, jih pod našimi pogoji: skromno plačilo, razpoložljivost kadarkoli in mogoče lahko upajo, da bo koga iz generacije kdo angažiral »v ansambel«, sicer zdaj po novih pravilih, zaposlitev za 1/5 ali 1/4, za eno leto ali do konca direktorjevega mandata. Igralcem smo nehali kupovati vlažilne robčke za čiščenje ličil po predstavi, obliže in nogavice. Saj si igralke lahko prinesejo svoje nogavice za na oder, tako kot se vsak obleče doma, ko gre v službo. Po tem je sledilo opuščanje tiskovin, gledaliških listov, objav dramskih besedil, strokovnih publikacij, tistih, ki so bile prostor za strokovno razpravo in dodatno refleksijo o gledališču ... S tem smo nehali plačevati avtorje besedil v gledaliških listih, oblikovalce, tiskarje, fotografije smo že prej redko plačevali. Celo plakati izginjajo, namesto njih so se pojavile različne domislice, zloženke, nalepke za avtobuse in vse bolj tržno naravnane objave. Izginila je hrana na pogostitvah po premierah, namesto rože za vsakega igralca na premieri damo košaro s cvetličnim aranžmajem (košaro naslednji dan vrnemo v cvetličarno).

Potem smo »umetniške ekipe« prosili, naj se sprijaznijo s tem, kar se dogaja v institucijah, v katerih delajo, in honorarji so se znižali za tretjino, za polovico ali celo za več. Seveda, o denarju nikoli ne govorimo na glas, niti med sabo niti za javnost. Ker bi se komu lahko zdelo, da za kulturo dajemo preveč denarja. Tako moja teza z začetka, da smo »postali predragi«, ni ravno podprta z resničnim vedenjem, za koliko denarja trenutno delajo moji mladi kolegi in njihove ekipe ali moji »redno zaposleni« kolegi ali tisti, ki so si pridobili status »nezamenljivih«. Lahko si samo predstavljam, na kaj vse sem bila pripravljena pred 15 leti, ko sem začenjala. Od takrat se je prostor skrčil. Manj je premier v sezoni. Delamo koprodukcije. Po eni strani logika ni napačna, financira se manj predstav, predstave se bolj izkoristijo, igrajo se na več odrih, omogoči se prostor neinstitucionalnim skupinam, da vstopajo v koprodukcije z institucijami. Ampak (v dobri drami je vedno kak ampak) sočasno na že tako majhnem prostoru še bolj zmanjšujemo število kreativcev, ki imajo delo. Uničujemo prostor za eksperiment in umetniški razvoj, ker hočemo varne in predvidljive rezultate. Igralce vozimo sem in tja in jih izčrpavamo. Pri koprodukcijah sicer sceno, kostume in avtorske honorarje plačamo samo enkrat, ampak plačujemo prevoze, dnevnice in spanje za igralce in tehnične ekipe. Nevladne pa spustimo zraven, če prinesejo denar ali vsaj svoje delo, kar v praksi pomeni, da imamo »naše« institucionalne produkcije, v katerih režiser dobi celoten (ali zmanjšan celoten) honorar, in »koprodukcije«, pri katerih je isti režiser lahko srečen, da dela v instituciji in je od neinstitucionalnega koproducenta odvisno, ali bo sploh plačan. Vem, da je zapleteno. Časi so taki – zapleteni.

In agonija se podaljšuje. Direktorji gledališč delajo pač, kar se da, da ohranijo institucije in ljudi čim dlje in na čim višji ravni s tem, kar jim je v tej sezoni na razpolago. Vsi čakamo, da se zgodi kak čudež, kaj strateškega, da se pojavi kak načrt. Gledališče je drag in zapleten, večinoma institucionalen sistem, v katerem dela veliko ljudi, ki stane veliko denarja in ima v slovenski kulturi precej privilegiran položaj, zato se raje nihče ne vtika vanj neposredno. Samo denarja je vsakič manj. In spoštovanja. Kot da bi bil namen kulturne politike, da se institucije sesujejo same vase. Da delajo tako slabo, da upravičijo zapiranje. Da se mi zaposleni »po projektu« in zaposleni »v institucijah« med sabo požremo v prepirih, kdo je upravičen do vse manj denarja, komu je težje in kdo bolj trpi. Da tisti »samozaposleni«, ki še vztrajamo, obupamo pred izbirami, ki se nam ponujajo, in si najdemo drugo delo. Ker kaj pa nam drugega preostane? Kdo od nas ima prihranjenega dovolj denarja za še kakih pet let krize in lahko stoično brani slovensko kulturo?