Predobro obveščeni starši

Nekega dne konec lanskega leta je dijak Jure Macuh na stene na hodnikih Gimnazije Celje – Center nalepil štiri liste papirja, na katere je narisal velike oči in napisal nekaj stavkov v angleščini. »eAsistent vas opazuje,« se je v slovenskem prevodu glasil napis na enem od listov, na drugih pa je pisalo: »Lahko bežiš, a nikoli ne boš pobegnil«, »Opazujem vsak tvoj dih, vsak tvoj gib, vsak tvoj korak!« in »Povej mi več o tem, kako svoboden in srečen si.«

Ti listi so viseli le en šolski odmor in o njih je poročal samo spletni časopis dijakov gimnazije Sledko, a to ne pomeni, da jim ni treba nameniti pozornosti. Jure je želel opozoriti, da je elektronsko obveščanje staršev o tem, kaj se z otroki dogaja v šoli, škodljivo za otroke, in ta opozorila so pomembna tudi po mnenju strokovnjakov, ki se ukvarjajo z vzgojo in z mladimi.

Idealna rešitev

eAsistent je orodje za digitalizacijo in spletno dostopnost šolskega dnevnika, redovalnice, urnikov, jedilnikov in druge šolske dokumentacije. Leta 2011 sta ga skupaj z nekaj prijatelji in brez vsakršnih zloveščih namenov ustvarila Vladimir Balukčič in Mirt Mihael. Kranjska ekonomska gimnazija, ki sta jo le nekaj let prej obiskovala, ju je prosila, naj nadgradita sistem zapisovanja izostankov od pouka, in sprejela sta izziv. »Imeli smo veliko srečo, da na začetku nismo točno vedeli, v kaj se spuščamo,« pove Balukčič.

Če bi vedeli, koliko dela bo potrebnega, se tega morda ne bi lotili, a danes so z izdelkom zelo zadovoljni, in to ne le oni. Balukčič trdi, da ga uporablja okoli 400 slovenskih šol in v anketi so ugotovili, da je 97 odstotkov uporabnikov z njim tako zadovoljnih, da se ne bi več vrnili k staremu načinu dela.

V Sloveniji je 450 osnovnih in 183 srednjih šol. Tiste, ki ne uporabljajo eAsistenta, večinoma uporabljajo sistem Lo.Polis podjetja Logos.si, peščica pa je razvila svoje sisteme. Šole na mesec za Lo.Polis plačajo od 50 do 150 evrov, za eAsistent pa 0,36 evra na učenca. »Gledano v celoti šola zaradi vseh koristi našega sistema na dolgi rok celo prihrani v primerjavi s standardnim načinom vodenja dokumentacije,« meni Balukčič.

»Ravnatelji se ne pogovarjamo, ali imamo takšen sistem, ampak katerega imamo,« se nasmeje predsednica Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije Fani Al Mansour. Tudi predsednik združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol Milan Rejc ne ve za nobeno šolo, ki takšnega sistema ne bi uporabljala.

»Zagotovo elektronska redovalnica in dnevnik pripomoreta in nas tudi prisilita k temu, da vse vodimo sproti, in potem je to tudi na razpolago nadzoru ravnateljev,« pravi Rejc, ki na Osnovni šoli Gorje uporablja eAsistent.

Drugi ravnatelji, katerih mnenja na spletnih straneh objavlja podjetje eŠola, hvalijo orodje kot »idealno rešitev« in poudarjajo na primer »neprecenljivo lahkotnost urejanja nadomeščanj«, »velik prihranek ur pri evidentiranju izostankov« in »prijaznost do uporabnika«. Balukčič trdi, da se čas za administracijo zmanjša za do 103 ure na leto ali za 80 odstotkov.

Orodja za digitalizacijo šolske dokumentacije so zelo skrajšala čas, ki ga šole namenjajo za administracijo, in hkrati omogočajo veliko bolj sprotno obveščenost staršev.

Fani Al Mansour, ki ob pomoči Lo.Polisa vodi Srednjo poklicno in strokovno šolo Bežigrad v Ljubljani, ni tako navdušena. Tudi ona priznava, da v šoli zdaj marsikaj naredijo hitreje in da je tudi lažje voditi arhive, vendar se boji, da šola zaradi tega ni nujno na boljšem.

»Menim, da izgubljamo osebni stik,« pravi. Nekoč so morali učitelji med odmori v zbornico, da so si izmenjali dnevnike in redovalnice razredov, pri tem pa so si povedali tudi, kako je bilo med uro pouka. »Seveda se še srečujemo, a manj. Taka izmenjava informacij je nujna, da izoblikuješ čim celovitejšo zgodbo razreda in kaj se v njem dogaja z vsakim posameznikom,« pojasnjuje Fani Al Mansour.

Preprosto in hitro

To seveda ni razlog, zaradi katerega je Jure Macuh polepil stene svoje šole. Zmotilo ga je, da so digitalizirani podatki o učencih veliko lažje in hitreje dostopni tudi staršem.

Če ima šola sistem, kot sta eAsistent in Lo.Polis, lahko staršem omogoči, da z geslom prek spleta brezplačno dostopajo do podatkov o otrokovih ocenah, o njegovih izostankih, napovedanih ocenjevanjih … Starši so o tem obveščeni tudi s SMS-sporočilom ali prek e-pošte, če za to eŠoli odštejejo 2,6 evra na mesec. Pri podjetju Logos.si ta storitev stane 12 evrov, če želijo biti starši obveščeni vsak teden, ali 24 evrov, če želijo sporočila prejeti vsak dan ob petih popoldne.

Macuhu se je sprva zdelo, da to ni nič posebnega za generacijo, ki odrašča z informacijskimi tehnologijami, ko je bolje pomislil, pa je ugotovil, da priročnost novega sistema »ni tako nedolžna, kot se zdi na prvi pogled«.

Največji problem je po njegovem pretrganje stika med učiteljem, starši in otrokom, saj lahko željo staršev, da so sproti obveščeni o dogajanju v šoli, otroci razumejo kot pomanjkanje zaupanja vanje. Hkrati Macuh meni, da v komunikaciji prek SMS-sporočil, e-pošte ali spleta umanjka »stik v živo«, ki je neizogiben, če so starši o tem, kaj se z otrokom dogaja, obveščeni na govorilnih urah.

Ravnatelji te pomisleke poznajo, a večina staršem vseeno dovoljuje dostop do digitaliziranih podatkov o otroku. Ob tem svetujejo, naj starši in učitelji elektronsko obveščanje jemljejo le kot dodatek in naj zaradi tega nikakor ne spreminjajo odnosov med seboj ali z otroki. Vsi naj bi se trudili, da bo vpliv teh pripomočkov nevtralen, tako da gradijo zaupanje med seboj, neodvisno od elektronskega nadzora staršev nad dogajanjem v šoli.

Prav zato eAsistent in Lo.Polis staršem samodejno SMS-sporočilo ali e-pismo pošljeta le, kadar je otrok v šoli pohvaljen. Za ocene in neopravičene ure starši izvedo z nekajdnevnim oziroma nekajurnim odlogom. »Prizadevamo si, da otrok sam pove za oceno in se s tem uči odgovornosti. Namen eAsistenta ni igrati policista med starši in otroki, ampak jih želimo spodbuditi h komunikaciji,« pojasnjuje Balukčič.

Kljub temu ti sistemi seveda niso nevtralni. Vsekakor pomenijo hitrejšo in preprostejšo obveščenost staršev o dogodkih, ki se v šoli zgodijo otrokom, saj so te podatke nekoč dobili le na govorilnih urah oziroma ko jim je otrok na koncu vsake ocenjevalne konference prinesel poročilo v podpis.

»Elektronski način komunikacije je preprost in hiter,« pravi Jana Sirc iz podjetja Logos.si, »tako so starši prej pozorni na morebitne težave, o katerih pa se lahko podrobneje pogovorijo z otrokom, razrednikom ali drugimi učitelji.«

eAsistent ima podobno poslanstvo. Na spletni strani je opisan kot orodje, ki staršem omogoča učinkovito spremljanje otrokovega šolanja, da ostane na pravi poti in uspešno konča šolo. »Glavni namen je omogočiti, da ga boste na pravi način motivirali in ukrepali takrat, ko je potrebno in ne prepozno,« piše.

Nezmožnost odraščanja

Ravno to je težava. »Ena od redkih funkcij šole, ki so nedvomno pozitivne, je, da omogoča otroku odmik od družine,« pojasnjuje strokovnjak za teorijo vzgoje dr. Robi Kroflič s Filozofske fakultete v Ljubljani, »sprotno obveščanje staršev o dogajanju v šoli je poleg mobilnega telefona, prek katerega morajo biti otroci staršem vedno dosegljivi, še ena dodatna vrvica, s katero so privezani na starše.«

Vsak otrok se socializira na treh različnih in delno tudi konfliktnih ravneh: v družini, v šoli in med vrstniki. »Družinska socializacija je emocionalna in zaščitniška, šolska je bolj instrumentalna in usmerjena v storilnost, vrstniški sistem pa pomeni pridobivanje drugačnih socialnih veščin ter vzpostavljanje distance do družine in šole,« pravi dr. Mirjana Ule, socialna psihologinja s Fakultete za družbene vede v Ljubljani.

Vpliv vrstnikov se je zmanjšal že v devetdesetih letih, ko so otroci zaradi računalnikov začeli več časa preživljati v svojih sobah. »Otroci so se vrnili v družine in nanje tudi prenesli zaupanje, ki je nekoč veljalo vrstnikom. Moč staršev se je zelo povečala,« dodaja vodilna raziskovalka slovenske mladine.

Nekoliko počasneje je tudi šola dopuščala vse več vpliva staršev. Mirjana Ule je pred kratkim sodelovala v raziskavi, ki je pokazala, da se učitelji v vseh evropskih državah pritožujejo nad premajhnim sodelovanjem staršev s šolo, le v Sloveniji tožijo, da je vpletanje staršev preveliko. Po njenem mnenju je prav to razlog, da se je delež prav dobrih in odličnih učencev med letoma 1988 in 2006 povečal z 42 na 69 odstotkov.

Če so starši hitro obveščeni o otrokovi oceni ali neopravičeni uri, se otrok ne more sam odločati, ali in kako se bo spoprijel s tem, ampak to takoj postane družinski projekt.

»Otroci bi morali iz družine vstopati v šolo in nato v druge sisteme, dogaja pa se, da je šola polje, v katerem starši neprestano posredujejo. V Sloveniji vpliv staršev prerašča v histerijo. O tem bi se morali pogovarjati,« opozarja.

Spominja se, da v časih njenega otroštva »starši sploh niso vedeli, kaj se z nami dogaja«. Pri tem seveda pretirava, a vsekakor so lahko včasih otroci več težav staršem tudi zamolčali, kar je hkrati pomenilo, da so jih poskušali reševati sami.

Jure Macuh pravi, da je pred leti v nekem obdobju zbral več slabih ocen, za katere staršem ni povedal. »Na koncu se je to nakopičilo v eno veliko katastrofo, ki pa me je naučila, da se je bolje spoprijeti s težavami, kot jih pomesti pod preprogo. Pri eAsistentu je otroku odvzeta možnost priznanja ali zamolčanja, kaj šele, da bi mu bilo omogočeno učenje odgovornosti in razvijanje zaupanja kot vrednote,« pravi Macuh.

Če so starši hitro obveščeni o otrokovi oceni ali neopravičenem izostanku, se otrok ne more sam odločati, ali in kako se bo spoprijel s tem, ampak to takoj postane družinski projekt. »V tem primeru so starši tisti, ki oblikujejo načrt za otroka, se z njim učijo, mu najamejo inštruktorja in tako naprej,« pravi Mirjana Ule.

To otroku na dolgi rok škoduje, saj bi moralo odraščanje vključevati tudi razvijanje veščine, da človek oblikuje strategije za spoprijemanje s težavami. »Če za otroka neprestano nekdo drug oblikuje strategije, se sam tega nikoli ne bo naučil,« nadaljuje socialna psihologinja, »potem mu bodo morali starši poiskati tudi službo.«

Veseli starši

Balukčič pravi, da eAsistent uporablja 65 tisoč staršev oziroma okoli 60 odstotkov tistih, ki jim je storitev na voljo, od tri do sedem odstotkov pa jih plačuje za sporočila prek telefona ali e-pošte. Ko smo ga vprašali, zakaj se starši odločajo za to, je navedel razloge enega od njih:

»Prednosti so velike. V vsakem trenutku vidim, katero učno snov so obravnavali, ali je prisoten pri pouku, ali je njegovo vedenje med poukom označeno kot neprimerno, kaj je za domačo nalogo, kdaj so načrtovani športni dnevi, preizkusi znanja, katere ocene je pridobil … Tudi v stik z učiteljem lahko stopim kadarkoli in je komunikacija sprotna.«

Starši po takšnih orodjih hlepijo, ne zato, ker bi jim večji nazor nad otrokom sam po sebi prinašal veselje, ampak čeprav to v njihovo življenje prinaša dodaten stres. Mirjana Ule resda kritizira »histeričen vpliv staršev« in opozarja na čase, ko ti niso tako zelo nadzirali otrok, a vendar malokdo današnje starše razume tako dobro kot ona.

Že več kot 15 let namreč ve, da družba postaja vse bolj tvegana in da se to najbolj kaže v manjši varnosti življenjskega prehoda mladih v odraslost. »Izguba vseživljenjskega delovnega mesta vzporedno z razvojem individualiziranega trga dela vpliva predvsem na nove generacije, ki vstopajo na trg dela. Povsod v zahodnem svetu je postala zaposlitev v zadnjih desetletjih negotova,« je povedala novembra 2003 na pogovorih o prihodnosti Slovenije, ki jih je organiziral takratni predsednik dr. Janez Drnovšek.

Izobrazba velja za najpomembnejše orodje pri zmanjševanju teh tveganj, za »vstopnico na trg dela« in s tem tudi v odraslost. »Investiranje staršev v izobraževanje otrok je v poznomodernih družbah postalo eden najpomembnejših družinskih projektov, uspešnost otrok pa je glavni kazalec ’uspešnosti družine’,« je zapisala še prej, leta 2000.

Oba, Mirjana Ule in Robi Kroflič, omenjata kolege, ki so v mladosti »zabluzili«, a so kasneje vseeno imeli uspešno akademsko kariero. Oba tudi vesta, da je za današnje mlade takšen razplet manj verjeten. »Danes je konkurenca večja, hkrati pa je pot skozi šole do delovnega mesta začrtana veliko bolj ravno, z manj prostora za spodrsljaje,« pravi Kroflič. »Starši so v res mučnem položaju,« dodaja.

Iz podatka, da se je zaradi vpliva staršev zelo povečal delež prav dobrih in odličnih osnovnošolcev, lahko starši razberejo dvoje: v današnjem svetu angažma staršev prinese otroku višje ocene, otrok z zadostnim ali dobrim uspehom pa hitreje kot prej velja za izgubljen primer. Tudi starši, ki vedo, da je najpomembnejše, da otrok z učenjem na napakah postane odgovoren, so prepričani, da je »še najpomembnejše«, da mu ne spodrsne preveč.

Mirjana Ule opozarja, da se v takšnih okoliščinah povečuje neenakost. »V prednosti so tisti otroci, katerih starši so dovolj kompetentni ter imajo dovolj moči in arogance, da otroka ščitijo do onemoglosti. Otroci staršev, ki tega nimajo, so še dodatno kaznovani in zaznamovani,« pojasnjuje.

V današnjih časih je na življenjski poti posameznika več tveganj in starši želijo imeti več nadzora nad otrokom. Avtonomija učiteljev se manjša, morala pa bi se povečevati.

Po mnenju Mirjane Ule in Robija Krofliča je rešitev lahko zgolj povečevanje oziroma ponovna vzpostavitev avtonomije učiteljev, to pa lahko v centraliziranem šolskem sistemu, kakršen je slovenski, doseže le šolska politika. Na ministrstvu za izobraževanje pa se obnašajo, kot da se jih to ne tiče. Do orodij, kot sta eAsistent in Lo.Polis, se ne opredeljujejo, ampak poudarjajo, da je uporaba teh orodij v pristojnosti posamezne šole.

»Ravnatelj šole je v skladu s šolsko zakonodajo odgovoren za organizacijo dela na šoli, na tem področju je avtonomen, upoštevati pa mora področne in druge predpise,« so odgovorili prek službe za odnose z javnostmi. Ampak tako smo se znašli v položaju, ko šola pri uvajanju velikih sprememb upošteva zgolj potrebo po zmanjševanju časa za administracijo, vse drugo pa je odprto za želje staršev in zasebnih podjetij.

Šolska politika je seveda v težkem položaju. Če zgolj omeji dostop staršev do šole, s tem ne bo zmanjšala želje staršev po takem dostopu, ampak lahko le poveča prednost tistih staršev, ki bodo še vedno znali vplivati na učitelje oziroma bodo dovolj angažirani, da bodo to počeli.

Naloga novega šolskega ministra ni lahka, je pa jasna in nujna. Povečati mora avtonomijo učiteljev in s tem legitimirati njihova prizadevanja za učenčev razvoj in osamosvajanje. »Ne zavedamo se, kako zelo je šolski sistem odvisen od avtoritete učitelja in od tako imenovanega pedagoškega erosa,« svari Mirjana Ule.