Sladki greh

Bivši minister za infrastrukturo iz Državljanske liste z najkrajšim stažem, Igor Maher, ki ga je odnesla črna gradnja, je še vedno podpredsednik nadzornega sveta Elektra Slovenije. Maher, ki je kariero začel kot policist in je edino nadzorniško funkcijo doslej opravljal med letoma 2007 in 2011 v lokalnem komunalnem podjetju Okolje - Piran, nadzira slovensko električno omrežje. Nikoli prej se ni ukvarjal z energetiko. Funkcijo v gospodarstvu je dobil kot politično nagrado.

NKBM še naprej vodi Aleš Hauc. Tisti Hauc, ki je na čelo NKBM prišel po tem, ko je kot generalni direktor Pošte Slovenije stranki SDS omogočil predvolilno kampanjo z brezplačniki. Pri tem je imel na pošti pomočnika, Borisa Novaka. Ta je danes generalni direktor Pošte Slovenije. Na NKBM delo Hauca nadzira Peter Kavčič. Kavčič, sicer vodja sekcije za »internacionalizacijo in razvoj novih trgov« v gospodarskem forumu SDS, je na to mesto prišel po bližnjici, mimo izbirnega postopka. Že pred dvema letoma je bivši šef kadrovsko-akreditacijske komisije (KAS), ekonomist dr. Bogomir Kovač, njegovo imenovanje ocenil kot »visoko stopnjo politizacije«. Ostalo pa je zgolj pri besedah.

Od lani Haucu svetuje Anton Guzej. Anton Guzej je vodil prodajalno novih in rabljenih vozil Avto Celje. Potem ko je mirno priznal, da o medijih ne ve ničesar, ga je prva koalicija Janeza Janše postavila za generalnega direktorja RTV Slovenija. Guzej je na nacionalki izvedel čistko, spolitiziral program in ga s pomočjo Jožeta Možine, Rajka Geriča in Vinka Vasleta »uravnotežil«. Guzej je bil za svoje delo nagrajen. Postal je član nadzornega sveta NKBM. In čeprav ob koncu mandata ni dobil razrešnice, je danes svetovalec v NKBM, na prihajajočih lokalnih volitvah pa kandidira za župana SLS v Šmarju pri Jelšah.

Guzej ni edini kader SLS na področju bančništva. Podpredsednik nadzornega sveta Slovenske investicijske banke (SID), ki želi postati nova državna sistemska banka, je mladi Janez Tomšič, podpredsednik SLS. To funkcijo opravlja že dve leti. Četudi se z bančništvom prej ni ukvarjal, se njegova funkcija nikomur ne zdi vprašljiva: nadzorni svet SID je namreč podobno pisan, kot je pisana sestava parlamenta. Vsaka stranka, pozicijska in opozicijska, ima v njem svojega predstavnika. SDS recimo Marjana Divjaka, ki je bil v prvem mandatu Janševe vlade zaposlen v njegovem kabinetu.

Ti, strankarsko izbrani kadri so pred dvema letoma nadomestili strokovnjake, recimo dr. Petra Kraljiča, enega najuglednejših slovenskih menedžerjev, bivšega direktorja in partnerja svetovalne službe McKinsey, tistega menedžerja, ki je pred desetimi leti pomagal pri reformah bivšemu nemškemu kanclerju Gerhardu Schröderju. Ob odstavitvi in zamenjavi s politično lojalnimi kadri je tedaj dejal, da gre za »komunistično kadrovanje. Ni razlike, le da tega sedaj mnogi ne morejo na glas priznati, ker smo pač v Evropski uniji«.

»Politične elite, ki so se umestile na vrhu in uživale, so kmalu ugotovile, da jih lahko volitve odpihnejo. Tako so se poskušale proti temu zavarovati z navezavo na gospodarstvo«. – Dr. France Bučar

Družbo Plinovodi, državno podjetje, pristojno za plinovodno infrastrukturo, še vedno vodi Marjan Eberlinc. Eberlinc je po mnenju protikorupcijske komisije na koruptiven način poleg hčerke Janeza Janše zaposlil tudi sina predsednika poslanske skupine SDS Jožeta Tanka. Zakaj je to storil, ni skrivnost. Sam je priznal, da je naredil uslugo politiki. Ta mu je potem uslugo vrnila. Tudi Eberlinčev sin je nato dobil službo v HSE. Postal je pomočnik izvršnega direktorja. Namestnica glavnega direktorja Eberlinca je v Plinovodih sicer Sarah Jezernik. Jezernikova je že dve leti pristojna za vse finančne zadeve, pred tem je bila pristojna za finance v stranki SDS.

Blaž Košorok, ki v stranki SDS vodi sekcijo za energetiko, je še zmeraj šef Holdinga Slovenskih elektrarn (HSE), čeprav je parlament in vlado zavedel z informacijami glede TEŠ 6, zato da je država HSE odobrila poroštvo za kredite. Niti pozicija niti opozicija mu tega ne zamerita. Košorok je namreč sklenil tiho koalicijo s Socialnimi demokrati (SD). Mir si je kupil s tem, ko je na vrh hčerinske Termoelektrarne Šoštanj postavil Petra Dermola, zelo neizkušenega direktorja, ki pa ima člansko izkaznico velenjske SD.

Slovenski državni holding (SDH), ki v skladu z novim zakonom stoji na vrhu te piramide, sta si na podoben način razdelili Državljanska lista in Pozitivna Slovenija. Prva ima v upravi holdinga »svojega« Mateja Runjaka, druga pa Mateja Pirca, predsednika uprave. Oba sta razmeroma neizkušena, fakulteti sta zapustila leta 2001 oziroma 2002. Pirc je na vrh SDH prišel iz Mercatorja, Runjaka iz borznoposredniške hiše Poteza je v SDH pripeljal bivši finančni minister Državljanske liste Janez Šušteršič. Holding medtem nadzira Samo Lozej, vodja mnogih volilnih štabov ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Lahko še naštevamo. Telekom Slovenije še vedno vodi Rudolf Skobe. Na to mesto ga je imenovala druga vlada Janeza Janše. Izkazal se je namreč z vodenjem Telekomove hčerinske družbe TSmedia, ki upravlja portal Siol in televizijo Planet TV. Skobe je iz teh medijev poskusil narediti trobilo SDS: zaposlil je Alenko Paulin, nekdanjo tiskovno predstavnico SDS, pa recimo Vinka Vasleta in Uroša Urbanijo, ki sta v času prve Janševe vlade »uravnoteževala« Radio Slovenija in Slovensko tiskovno agencijo (STA). Zaposlil je tudi nekatere bivše pisce v SDS-ovih brezplačnikih, kot je Aleš Žužek, na Planet TV pa dela Rajko Gerič. Eden izmed zdaj že bivših novinarjev Planet TV Matej Hlebš je ta mesec postal tiskovni predstavnik SDS in komunikacijski svetovalec njihovi poslanski skupini.

SDS je v opoziciji že dve leti, toda predsednik nadzornega sveta Slovenskih železnic je še zmeraj Boris Zupančič. Tisti Zupančič, ki ga je SDS leta 2005 v soglasju s Pivovarno Laško oziroma Boškom Šrotom postavila za predsednika nadzornega sveta Dela. Zupančič je nato zamenjal vodstvo Dela in urednike, časopis pa podredil politiki. Boris Zupančič, Janšev sošolec iz gimnazije Stična, se je takrat zelo izkazal. Leta 2012 je postal prvi nadzornik železnic.

Lojalnost ali strokovnost

Nič ni narobe s članstvom v političnih strankah, ravno nasprotno, pogosto je članstvo najbolj transparentna oblika delovanja. A akreditacijska komisija znotraj Slovenske odškodninske družbe (SDH), ki bi morala izbirati kakovostne nadzornike, ne deluje. Potem ko so komisijo lani poleti zaradi nezadovoljstva nad kadrovanjem zapustili nekateri ugledni člani, je njeno delo okrnjeno. Kot priznavajo v SDH, gre danes za »začasno kadrovsko komisijo«. Pa še te posamezni ministri ne upoštevajo. Odhajajoči minister Samo Omrzel je recimo mimo nje nedavno zamenjal nadzornike Darsa, to zamenjavo pa proučuje protikorupcijska komisija.

Vdor strankarske politike v gospodarstvo je stara zgodba. Prvi predsednik slovenskega parlamenta France Bučar pravi, da je v začetku devetdesetih let Slovenijo še vodila politika, po letu 2000 pa naj bi si politika začela pomagati z gospodarstvom. Njegova teza je, da so se nove politične elite v devetdesetih »umestile na vrhu in uživale, a kmalu so ugotovili, da jih lahko volitve odpihnejo. Tako so se poskušali proti temu zavarovati z navezavo na gospodarstvo. Sklenjeno je bilo partnerstvo, v katerem je politika ekonomski eliti v zameno za podporo dovolila, da je prišla do poceni državnih podjetij«.

Kako je prišlo do tega? V devetdesetih letih politika na več kot 1300 podjetij, ki so šla skozi proces privatizacije, ni imela tako velikega vpliva. Obe paradržavni instituciji, Slovenska odškodninska družba (SOD, sedaj SDH) in Kapitalska družba (KAD), sta imeli skupaj okrog 20 odstotkov lastništva posamezne družbe. Enakovreden vpliv so na drugi strani imeli t. i. pooblaščene investicijske družbe (PID) in zaposleni. Z leti se je lastništvo začelo konsolidirati. Kot se spominja Tomaž Kuntarič, ki je dolga leta delal v KAD in nato do nedavnega vodil tudi SOD, je bil do leta 2000 KAD pri kadrovanju v nadzorne svete v družbah dokaj samostojen »oziroma vpliva politike ni bilo neposredno čutiti«.

Tako so bili do tedaj v nadzorne svete poleg nadzornikov, ki so jih predlagali tudi drugi delničarji (takrat zlasti takratni PID-i), imenovani pretežno strokovnjaki, zaposleni v KAD. Seveda je politika vedno poskušala tudi kadrovati, a res neposredno je politika v kadrovanje posegla v času vlade Andreja Bajuka, na primer v primeru Vegrada, ki ga je v upravljanje »dobila« Hilda Tovšak, prej generalna sekretarka krščanskih demokratov. Ne trdimo, da se politično kadrovanje ni dogajalo že prej, a ni bilo tako nekompromisno in brezsramno. V tej maniri je nato prva Janševa vlada leta 2004 začela obsežno čistko v gospodarstvu z argumentom, da desnica potrebuje svojo gospodarsko strukturo, svojo kemično industrijo, svojo energetiko, svojo telekomunikacijsko industrijo, vojaško industrijo, medije. Funkcije v nadzornih svetih so dobili politični kadri, največkrat neizvoljeni kandidati za poslance SDS.

Zadnji dve leti na področju kadrovanja vlada kaos. Slovenska državna podjetja so prestreljena s politično lojalnimi kadri.

Naslednja vlada Boruta Pahorja je mandat dobila prav na tej podlagi. »V prihodnje boste lahko sledili praksi, ki bo drugačna, to vam zagotavljam, ker je to stvar, na kateri stoji ali pade nova politika nove vlade, nova paradigma. Za njo stojim. Za njo stojijo tudi moje ministrice in ministri,« je tedaj v Mladini napovedal Borut Pahor. Čeprav ni šlo brez afer, je Pahor vseeno poskušal: ustanovil je kadrovsko-akreditacijsko komisijo pod vodstvom ekonomista Bogomirja Kovača, katere naloga je bila, da posameznim ministrom pripravi seznam potencialnih, strokovnih nadzornikov. Nato je koalicija ustanovila Agencijo za upravljanje kapitalskih deležev države.

Z obljubo, zapisani v koalicijski pogodbi, da bodo »kadrovali izključno po sposobnosti, osebni poštenosti in pripravljenosti, da izvajajo program vlade ter po svojih močeh prispevajo k izhodu iz krize in rasti blagostanja državljanov«, je nato začela druga Janševa vlada uničevati AUKN. To je storila kljub kritikam Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki je v zameno za članstvo Slovenije pogojevala profesionalno upravljanje podjetij. O kadrih ni več odločala posebna komisija, ampak na sestankih generalni sekretarji strank koalicije. Imena nadzornikov pa so pošiljali kar iz kabinetov posameznih ministrov. AUKN je nato dokončno ukinil finančni minister Državljanske liste Janez Šušteršič in želel na njegovem mestu ustanoviti SDH. Njegova ustanovitev se je zaradi spremembe vlade in spornih rešitev, ki so mu nasprotovali opozicija in ekonomski strokovnjaki, zavlekla do letošnjega leta.

Zadnji dve leti na področju kadrovanja vlada kaos. Slovenska državna podjetja so prestreljena s politično lojalnimi kadri. Medtem ko so se v parlamentu zamenjale že tri koalicije, na področju gospodarstva ostaja ena in ista stabilna zveza. Položaji so razparcelirani, razlike med levico in desnico majhne, prepoved vmešavanja v gospodarstvo pa je navadno zgolj izgovor, da se pogača znova ne razdeli. Energetiko sta si razdelili SDS in SD, Državljanska lista, stranka, ki je v javnosti najbolj glasno trdila, da je treba vsa državna podjetja prodati in s tem izkoreniniti politično kadrovanje in klientelizem, pa nadzoruje proces privatizacije, finančne institucije in infrastrukturo. Očiten je tudi vpliv Pozitivne Slovenije – Janković se je odkrito zavzemal za ukinitev AUKN.

Marko Golob, bivši član uprave AUKN, pravi, da v tem trenutku države upravljanje podjetij niti več ne zanima, gre za »kolaps elite«, dodaja. »Kako lahko vodenje portfelja podjetij v vrednosti skoraj 10 milijard evrov, ki predstavlja več kot petino nacionalne ekonomije, zaupamo ljudem, ki še nikoli niso vodil podjetja?« se sprašuje. Francozi, pravi, so imeli podoben problem kot Slovenija. A so v nekem trenutku ugotovili, da bodo njihova najpomembnejša podjetja izginila, da bo država izgubila gospodarsko samostojnost, če ne bodo izboljšali njihovega upravljanja: »Dosegli so širok politični konsenz, da se ustanovi agencija APE, ki bo kadrirala predvsem strokovno. V pol leta so zamenjali več kot polovico nadzornikov in uspeh ni izostal. Danes je Francija sicer v težavah, vendar ne zaradi svojih velikih državnih podjetij. Ta so med najboljšimi na svetu in pomenijo kvaliteten steber francoske ekonomije,« pravi.

V Sloveniji je žogica pri Stranki Mira Cerarja. Ena izmed njegovih prvih nalog bo imenovanje novega nadzornega sveta SDH, menjava uprave SDH, čemur bi morala slediti prevetritev sedanjega stanja v gospodarstvu. Tudi tokrat, seveda, Stranka Mira Cerarja obljublja izvajanje »kodeksa korporativnega upravljanja podjetij v državni lasti z namenom, da se bo državno premoženje upravljalo na podlagi sprejete strategije države o upravljanju z državnim premoženjem na odgovoren, neodvisen, profesionalen in transparenten način«.

Verjetno bo prav to področje, kjer bo SMC morala pokazati svoj pravi obraz. Zgolj floskule ne bodo več dovolj.

Draga maškarada
Kako so v HSE za profesionalno kadrovanje porabili 45 tisoč evrov in izbrali prijatelja

Minuli mesec so v Holdingu slovenskih elektrarn (HSE) izbirali novega finančnega direktorja družbe, morebiti celo naslednika Blaža Košoroka iz SDS, ki sedaj vodi HSE. V sporočilu za javnost so zapisali, da so izmed štirih prijavljenih na javni razpis izbrali Stojana Nikolića, finančnega strokovnjaka, ki trenutno opravlja funkcijo predsednika uprave družbe Triglav Naložbe, »sodeloval pa je tudi pri mnogih prestrukturiranjih in reorganizacijah podjetij tako v Sloveniji kot v tujini«.

Postopek izbire finančnega direktorja se je začel že spomladi, ko so morali, kot nam je pojasnil predsednik nadzornega sveta HSE Miloš Pantoš, v skladu s statutom objaviti javni razpis. V ta namen je družba najela kadrovsko agencijo Dr. Pendl & Dr. Piswanger, d. o. o., s katero je sklenila pogodbo v višini 10 tisoč evrov. Razpis so objavili, kadrovska agencija je svoje delo opravila, a nadzorniki z izbranimi kandidati niso bili zadovoljni. Domnevno se je na prvem mestu znašel Danilo Grašič, nekoč član uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN).

Zato so poleti postopek ponovili, in sicer tako, da so nadzorniki sami izbrali svojega favorita. Če namreč nadzorniki na javnem razpisu nikogar ne izberejo, lahko potem kader določijo tudi na podlagi osebnega vabila, »kot je bilo tudi v tem primeru«, nam je odgovoril Pantoš. Julija so z že omenjeno kadrovsko agencijo sklenili še eno pogodbo, tokrat v višini 35 tisoč evrov, in nato na razgovor povabili in izbrali Nikolića. Za ves postopek so porabili okrog 45 tisoč evrov. Na koncu pa so se odločili sami. Po lasti presoji.

Kdo je torej Nikolič? Nikolić je tesni sodelavec bivšega finančnega ministra Janeza Šušteršiča in sedanjega člana uprave SDH Mateja Runjaka. Obema je v odboru za bančništvo pomagal pri ustanovitvi slabe banke, nato pa je hotel v sodelovanju s tujim partnerjem celo služiti z njenimi slabimi terjatvami. Nikolič je bil med drugim tudi predsednik nadzornikov Elana v času, ko je protikorupcijska komisija (KPK) tam zaznala sume več kaznivih dejanj. Bivši vodja KPK Goran Klemenčič je o njem dejal, da tedaj ni ravnal v »skladu s svojo odgovornostjo«.

Branko Sevčnikar, predsednik sindikata energetike, nam je dejal, da se v sindikatu odločajo o vložitvi kazenske ovadbe, saj naj bi nadzorniki Nikolića po njihovih informacijah določili že vnaprej.

Kako politični Hauc vodi banko?
Kljub milijardi evrov Hauc kreditov ne daje, raje služi na račun državnih obveznic

Politično kadrovanje seveda ni brez posledic. Na čelo NKBM, na primer, je pred dvema letoma s pomočjo SDS prišel Aleš Hauc. Konec minulega meseca je Hauc na tiskovni konferenci v superlativih predstavil poslovanje »svoje« Nove KBM, ki je v polletju na ravni banke ustvarila 14,8 milijona evrov čistega dobička. Banka je varna in donosna, dobro likvidna in solventna ustanova: »Veseli nas, da nam zaupa vse več komitentov, saj smo v prvem polletju letošnjega leta povečali obseg določenih poslov in pridobili nove stranke. Vso energijo bomo usmerili v izboljšanje poslovanja in krepitev zaupanja vseh deležnikov,« se je hvalil Hauc, ki je dodal, kako banka aktivno spremlja svoje komintente in jih podpira pri poslovnih odločitvah.

Toda pogled v zadnje polletno poročilo banke pokaže drugačno sliko. Čeprav je bil namen milijardne dokapitalizacije bank lani decembra, da se v državi kreditni krč sprosti, da postanejo banke likvidnejše in da začnejo kreditirati gospodarstvo, je Haucu »uspelo« v tem letu kreditiranje znižati. Krediti nebančnim komintentom so v pol leta padli za 5 odstotkov – v NLB recimo zgolj za –1,7 odstotka na ravni skupine. NKBM torej ne služi več od kreditov, pozitivno posluje zaradi obresti, ki jih dobiva na državne obveznice, s katerimi je bila banka dokapitalizirana.

Hauc sedi na kupu denarja, država pa ga subvencionira.