Politični analfabeti

Pretekli teden je v uredništvo Mladine poklical bruseljski dopisnik srednje velikega nemškega časopisa in spraševal o Alenki Bratušek. Dve vprašanji sta ga zanimali. Kakšna je ta prireditev, ki jo organizira komunistična stranka in na kateri prepevajo komunistične pesmi? V katero korupcijsko afero je bila vpletena Alenka Bratušek in koliko podkupnine je prejela?

V Sloveniji nimamo komunistične stranke. Alenka Bratušek ni bila nikoli v Zvezi komunistov. Dogodek, o katerem so vsi govorili tudi ta teden, pa je koncert zamejskega Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič ob 40. obletnici ustanovitve. Gre za ugleden pevski zbor, ki so ga ustanovili borci proti fašizmu, ki jim res ni mogoče ničesar očitati. Koncert je bil lani ob dnevu upora proti okupatorju. Takih dogodkov je Evropa polna, saj je utemeljena na zmagi nad fašizmom in nacizmom. Bandiera rossa ni komunistična pesem, četudi je v njej omenjen komunizem. Pojejo jo po vsej Evropi, sploh na delavskih shodih in ob 1. maju.

A v človeka se seveda zarije kanček dvoma. Kaj pa, če Bandiera rossa res ni dojeta kot pozitivna pesem, kaj če jo drugod res dojemajo negativno? A dvoma ni. Najbolj razširjeno mnenje najdemo seveda na občanski enciklopediji Wikipedia: »Pesem Bandiera rossa sodi med najbolj znane mednarodne delavske pesmi. Slavi rdečo zastavo, simbol socialističnega in pozneje komunističnega gibanja. Besedilo je leta 1908 napisal Carlo Tuzzi, melodija pa izvira iz dveh lombardijskih ljudskih pesmi. Poleg italijanske izvirne oblike obstajajo številne druge različice, tudi posameznih socialističnih oziroma komunističnih strank. Zadnji vrstici Evviva il comunismo e la liberta so prvotnemu besedilu dodali šele potem, ko je na oblast prišel Mussolini; hkrati so prvotni začetek pesmi Compagni avanti alla riscossa spremenili v Avanti o popolo, alla riscossa. Beseda comunismo na koncu refrena se pogosto nadomešča s socialismo.«

Kaj pa, če Bandiera rossa res ni dojeta kot pozitivna pesem, kaj če jo drugod res dojemajo negativno?

To je angleška obrazložitev. Poglejmo še nemško Wikipedio: »Bandiera rossa sodi med najbolj prevajane italijanske pesmi in so jo prevedli v številne jezike; v Nemčiji je znana od 20. let prejšnjega stoletja. Nemških besedil je več; najbolj znani sta med drugim besedili Walterja Dehmla (Voran, du Arbeitsvolk, du darfst nicht weichen, / die rote Fahne, das ist dein Zeichen!) in Petra Hacksa (Steht auf, ihr Arbeiter, Steht auf, Genossen, / Die rote Fahne weht siegentschlossen), najbolj znane pa so glasbene priredbe Hannesa Waderja, Konstantina Weckerja, Commandantes, Angelic Upstarts in Normahl. V Nemčiji pesem pogosto prepevajo kar v italijanščini. Odseki Bandiere rosse se pojavljajo tudi v klavirski skladbi ameriškega skladatelja Frederica Rzewskega The People United Will Never Be Defeated.«

In drugo vprašanje, na katero je morala odgovarjati ta teden Bratuškova, je zelo podobno prvemu. Je Alenka Bratušek res korumpirana političarka? Celotna Slovenija ne pozna niti enega samega očitka na njen račun na temo korupcije. Zoper njo je zbrana res cela mavrica negativnih mnenj, zelo upravičenih, a korupcije ji res ni mogoče očitati. Nihče do danes ni niti namignil, da bi bila vpletena v kakšno korupcijsko afero. Res pa je, da njeno ravnanje obravnava protikorupcijska komisija, a ne v smislu korupcije, ampak morebitnega konflikta interesov. Očitek, na katerega odgovarja Alenka Bratušek, je, ali je prišlo do konflikta interesa, ker je vlada, ki jo je vodila, njo predlagala kot eno izmed kandidatk za komisarko. A to ni korupcija.

Omenjeni novinar se seveda do teh dveh mnenj ni dokopal sam. Da je Alenka Bratušek pela komunistične pesmi (in ne Bandiere rosse) in da je skorumpirana političarka, so pač svojim kolegom poslancem in novinarjem razlagali poslanci SDS v evropskem parlamentu. Saj tega niso skrivali: vsa njihova pisma, s pismom Janeza Janše Jean-Claudu Junckerju vred, so javno objavljena. Tudi Tanja Fajon iz SD se ni držala nazaj. Dobre besede za Alenko Bratušek ni našel noben slovenski predstavnik v evropskem parlamentu, le liberalec Ivo Vajgl. Kar sicer ni nelogično: za Alenko Bratušek v trenutku, ko je postala kandidatka, ni stala nobena slovenska politična stranka. To je seveda posledica načina, kako je izsilila svoje imenovanje za kandidatko iz Slovenije. Zakaj bi na primer za njo stali Socialdemokrati? Zakaj bi za njo aktivno stal predsednik vlade Miro Cerar? Vsi po vrsti so se ji odrekli, Cerar je ob njenem samoimenovanju pogoltnil grenko pilulo, z njim pa vsi preostali. A tudi ona jim ni ostala dolžna: polna samozavesti je s podporo predsednika komisije Junckerja paradirala pred slovenskim in bruseljskim političnim življenjem.

Postavite se v položaj povprečnega evropskega poslanca, ki se pripravlja na zaslišanje: pred sabo imate bodočo podpredsednico evropske komisije, ki je zakrknjena starokomunistka, ki je še leta 2013 prepevala komunistične pesmi. Poleg tega je še skorumpirana, pa še sama sebe je kot predsednica vlade predlagala za komisarko. Da bo lažje: predstavljajte si, da prihaja pred vas češka ali pa madžarska starokomunistka, skorumpirana bivša predsednica vlade. Pa ne samo to: niti en poslanec ali politik iz njene države nima dobrega mnenja o njej. Ne samo to: kdor si je pridobil iz svoje države kakšna diplomatska poročila o njej, je lahko tudi izvedel, da je njena stranka na volitvah pogorela, komaj prišla v državni zbor, da njene stranke ni v novi vladajoči koaliciji, da se je zaradi imenovanja sprla z novim predsednikom vlade, ta pa se je zaradi nje sprl z novim predsednikom evropske komisije; javno mnenje ji soglasno nasprotuje. Ali obstaja kakršnakoli možnost, da vas bo ta kandidatka prepričala? Minimalna možnost? Vsaj z nasmehom? Malo verjetno.

Kaj želimo reči? Niso bila stališča Bratuškove do evropske energetske politike, določna ali nedoločna, tista, ki so bila zanjo usodna na zaslišanju. Ker če bi bilo tako, se sredi tega tedna Juncker ne bi ukvarjal s petimi oziroma šestimi problematičnimi kandidati, ampak bi se z negativno oceno soočalo bistveno več kandidatov. Na primer Günther Oettinger, nekdanji nemški evropski komisar za energetiko, odslej pa komisar za digitalno gospodarstvo in družbo, ki je bil vsaj tako neprepričljiv kot Bratuškova. Nič bolj določna in jasna v svojih odgovorih ni bila na primer nova visoka zunanjepolitična predstavnica EU Italijanka Federica Mogherini, kritik pa je bilo ogromno: napadali so jo zaradi njene politike, pa češ da je preveč na levi strani, zaradi njenih pogledov na Ukrajino, da je proruska, zaradi življenjepisa, češ da je prekratek. Kot Bratuškova je bil na primer neprepričljiv Finec Jyrki Katainen, kandidat za podpredsednika evropske komisije za delovna mesta, rast, naložbe in konkurenčnost, pa so mu poslanci mirno dovolili, da je odgovoril na dodatna pisna vprašanja in jih tako prepričal. Ko ga ravno omenjamo: tudi Katainen se je, tako kot Bratuškova, sam predlagal za komisarja.

Poslanci pa so iskali šibki člen v bodoči komisiji – vnaprej je bilo jasno, da bodo Junckerju dali vedeti, da imajo odslej tudi oni moč. Evropski parlament ima namreč tokrat prvič resnejšo vlogo pri sestavljanju komisije, prvič ima močan vpliv nanjo. In tri velike strankarske grupacije, evropska ljudska stranka (EPP), socialisti in demokrati (S&D) ter liberalci (ALDE), so si položaje razdelile že pred evropskimi volitvami. Dogovor je bil preprost: predsednika evropske komisije dobi največja stranka, predsednika parlamenta pa druga največja. Liberalci so zraven z razlogom: ker je v parlamentu zdaj že toliko različnih, tudi skrajnejših grupacij, da bi bila sicer zgolj koalicija med EPP in S&D sicer prešibka. Seveda pa sestava koalicije »predpisuje« tudi politično sestavo komisije. V evropskem parlamentu torej poteka klasična politična igra. Vsaka stran brani svoje položaje tudi tako, da poskuša ošibiti položaj svojih političnih soigralcev. Danes namreč nastajajo njihova notranja razmerja moči, razmerja moči med tremi grupacijami. Vse tri grupacije želijo imeli čim boljša pogajalska izhodišča za prihodnja leta: pri čemer gre pri tem tudi za razmerje do nove komisije in njenega predsednika. Vnaprej je bilo jasno, da Junckerju ne bodo le jedli iz rok. Bratuškova je bila zanje odlična tarča. Brez zaledja, s spodobnim seznamom napak. Ta igra ni nič novega tudi za Slovence: to smo na primer opazovali pred enim mesecem med strankami nastajajoče aktualne koalicije.

V bodoči evropski komisiji niso zbrani najboljši evropski strokovnjaki. Ne, to so politiki, ki so imeli v pravem trenutku moč in politično zaledje.

Razlogi za negativno razpoloženje in brezkompromisnost do Bratuškove torej niso v njenem slabem nastopu. Če bi bil to razlog, bi bil to pač praznik demokracije, rekli bi: tam, v Bruslju, demokracija res deluje. A kot Bratuškova ni odgovarjala dobro, je treba zapisati, da so bila tudi vprašanja poslancev enostavna in ne zelo poglobljena. In čeprav danes marsikdo govori, kako nam je ta prizor, ki smo ga videli, pokazal raven naših politikov, je resnica žal nasprotna: videli smo, da evropski parlament ne deluje bistveno drugače kot slovenski. Pred mesecem dni smo se v Sloveniji zgražali nad nekaterimi kandidati za ministre nove vlade Mira Cerarja, na primer nad dejstvom, da je za ministrico za kulturo premier izbral Julijano Bizjak Mlakar, ki o kulturi ve izrazito malo. A izbira evropskih komisarjev je v resnici potekala enako in izkupiček je podoben. Komisarji so bili izbrani v svojih državah, na komisarska mesta pa razporejeni glede na politična razmerja, ne pa glede na dejansko strokovnost. A to ni nič novega: tudi Janez Potočnik, ekonomist, je bil v prejšnji komisiji komisar za okolje. Je res imel izkušnje z okoljem in znanje na področju okoljske politike? V predhodnem mandatu je bil na primer pristojen za znanost in raziskave. Pa ne pravimo, da je bil Potočnik slab komisar, ampak da so merila za izbiro področij bila in so politična ter odvisna od političnih razmerij, ne pa strokovnega znanja posameznika na določenem področju.

Zaslišanje Alenke Bratušek je seveda lahko razumeti kot osramotitev Slovenije in kot dokaz, kako nizko je padla slovenska politika in kako nizke standarde imamo pri izbiri slovenskih politikov. Lahko tudi rečemo, da smo zdaj videli, kako nesamokritični so politiki, ki so pripravljeni prevzemati različne javne funkcije. A novi predsednik vlade Miro Cerar v svojih predvolilnih nastopih tudi ni bil veliko bolj določen in jasen kot Bratuškova na zaslišanju; seveda je bil zato kritiziran, a danes nihče ne dvomi, da si je prav s tem načinom nastopanja in predstavljanja izboril zmago na volitvah. Še več: lahko se zgražamo nad Alenko Bratušek, a mar niso nejasne in nedoločljive izjave na mesto predsednika republike pripeljale Boruta Pahorja?

Nastajanje nove evropske komisije torej ni dokaz, da je slovenska politika pod ravnijo evropske politike. Ne, to je dejansko politika, ki vlada tako v Evropi kot v Sloveniji. Evropska komisija nastaja podobno, kot je včasih predsedstvo Jugoslavije: vsaka država pošlje enega kandidata, v Jugoslaviji pa so republike in pokrajine v predsedstvo poslale svoje predstavnike. Dejansko je to domet evropske demokracije in dokaz, da je, naj se evropski politiki še tako trudijo to prikriti, v resni krizi. Ali kot je ob zadnjih dogodkih dejal politični analitik, ki želi ostati neimenovan: zelo očitno je, da je demokracija tako v Sloveniji kot v Evropi močnejša od pameti.

Evropska unija si namreč pravkar postavlja novo komisijo – in že prejšnji nihče ne poje hvale, nasprotno –, ki še zdaleč ni plod izbire med pametnimi, modrimi. Vanjo niso zbrali najboljših evropskih strokovnjakov, to ni popek evropske modrosti. Ne, to so politiki, ki so imeli v pravem trenutku moč in politično zaledje, da so bili predlagani. Več kot tretjina bodočih komisarjev še nikoli niti v svoji državi ni delovala na področjih, ki jih bodo vodili. Še nemški kandidat Günther Oettinger se s področjem, ki ga bo pokrival, ni nikoli ukvarjal. Namenoma izpostavljamo Nemčijo.

Ne gre torej ne za vsebino ne za znanje, ampak za razporeditev moči. Predsednik vlade Miro Cerar je imel popolnoma prav, ko je rekel, da je za Slovenijo prednostna naloga, da nam uspe imeti komisarko na mestu podpredsednice evropske komisije. Tako bi bil položaj Slovenije kot države avtomatično močnejši. Da bi Slovenija zasedla ta položaj, je bilo dejansko plod naključja: Juncker je določil, da morajo biti podpredsedniki komisije bivši predsedniki vlad ali bivši komisarji. Potreboval je dva kandidata liberalcev za mesto podpredsednika. Potreboval je žensko kandidatko. Zato je izbral Bratuškovo.

To je evropska demokracija in to je njena raven. Evropska komisija z Bratuškovo ali brez nje ni strokoven, ampak političen organ – Juncker pa je po dolgem času evropski politik, ki to tudi priznava. Kdor je v dogajanju tega tedna videl, da je evropska politika drugačna kot slovenska, se pač moti: videl je, kako enaka je.