»Boril sem se za islam«

»Boril sem se v Siriji. Če bi to prišlo na dan lani septembra, ko sem se vrnil, bi bil heroj, borec za svobodo. Zdaj pa sem terorist. Mnogi me povezujejo z Islamsko državo,« začne Rok Žavbi.

Žavbi, 24-letni Kamničan, je junija lani s kolegom Boštjanom Skubicem odšel na Bližnji vzhod, kjer naj bi se, kot so poročali slovenski mediji, »spreobrnila v džihadista«. Javnost je za njun primer izvedela šele ta mesec, ko so se pri njiju oglasili kriminalisti. Mnogi so bili presenečeni, da so daljne novice iz Iraka, Sirije in Afganistana zdaj vdrle sem, v Slovenijo. Pri Skubicu so kriminalisti opravili hišno preiskavo, Žavbija pa so zaslišali na policijski postaji. »Zanimalo jih je, ali kdo v Sloveniji rekrutira ljudi, ki gredo potem v vojno na Bližnji vzhod. Torej, iskali so vse mogoče informacije, ki dejansko ne obstajajo,« pravi Žavbi. »A tako te zadeve ne delujejo,« doda. V Sloveniji ni nikogar, ki bi hodil po deželi in uril teroriste. Nobenega centra ni, nobene religiozne, teroristične celice. »Če tako mislite, potem vprašajte ljudi tukaj v molilnicah, ali gredo dol, v Sirijo, v vojno. Nobeden ne bo šel. Tako to ne gre.« Kako pa to gre, ga vprašamo retorično. »Gledaš poročila in ti je jasno,« odgovori kratko, z nasmeškom.

Kjer je islam, je boljše

Rok Žavbi je po izobrazbi medicinski tehnik. Medicina naj bi ga že od nekdaj zanimala, »mogoče sem pač hotel pomagati ljudem«, razmišlja o tem, zakaj se je odločil za poklic, ki ga sicer nima nihče drug v družini. Tako je končal srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani in tri letnike Fakultete za zdravstvo na Jesenicah. Poleg medicine ga je vedno zanimala tudi religija – tudi islam, »na katerega je bilo toliko napadov«. Nikoli naj ne bi dvomil o tem, da obstaja bog ali neka višja sila. »Imel sem se za kristjana, bil sem tudi v cerkvi. V nekaterih pogledih sta si religiji podobni, a se v ključnih tudi zelo razlikujeta,« razlaga. Recimo v tem, kako razumeta boga, kakšen je, kako se izvaja bogoslužje. »In prav to je eden izmed razlogov, ki so me pripeljali sem. Glavna razlika je, da imaš pri islamu, ko moliš, neposreden odnos z Bogom. Pri krščanstvu pa imaš posrednike. Moli se prek Jezusa, Marije, prek križa in podobno. Pri nas je to neposredno,« ponovi. V njem ni bilo preloma, nobenega travmatičnega dogodka. Prebral je Sveto pismo, judovske spise in Koran v angleščini ter se nato odločil za islam. Islam nima »treh Biblij«, islam naj bi bil odkrit. Sprejel ga je pred tremi leti v Ljubljani.

Z Žavbijem smo se srečali, ker nas je zanimalo, kaj ga je pripeljalo do tega, da je postal – ljudsko rečeno – »slovenski džihadist«. Razložil nam je, da se je začel zanimati tudi za politične probleme doma in na Bližnjem vzhodu. Iz svojega otroštva se spominja demonstracij v Ljubljani, pred ameriškim veleposlaništvom, zaradi napada na Irak, pa demonstracij v Libiji zaradi amaterskega filma z naslovom Nedolžnost muslimanov, ki je preroka Mohameda prikazoval kot ženskarja in homoseksualca. Eden izmed pomembnih razlogov, zaradi katerega se je spreobrnil v islam, naj bi bila tudi svetovna gospodarska kriza: »V islam me je precej pritegnilo dejstvo, da so v njem prepovedane obresti. Celoten svetovni gospodarski sistem pa se zdaj v svetu podira prav zaradi bank in skrajnih sionistov, ki držijo v šahu celotno bančništvo, vse izvore denarja, vse večje banke, in ki imajo tudi takšen vpliv nad Ameriko.« Američani naj bi bili zgolj »lutke« v rokah skrajnih Judov, je prepričan. Odgovor na vprašanje, zakaj je odšel v Sirijo, je zato po njegovem kratek: odšel je zato, da bi pomagal muslimanom. »Vsepovsod, kjer je islam, je boljše,« pravi.

»Boril sem se v Siriji. Če bi to prišlo na dan lani septembra, ko sem se vrnil, bi bil heroj, borec za svobodo. Zdaj pa sem terorist.«

Trenutka, ko je spakiral nahrbtnik, vzel laptop in odšel na letalo proti Istanbulu, se dobro spominja. Mediji so bili tedaj polni poročil o bojih med silami sirskega samodržca Asada in uporniki, Sirsko osvobodilno vojsko. Ta je bila tedaj prikazana v najboljši luči, Zahod je tedaj stal za njo, šlo bi naj za novo revolucijo, del arabske pomladi. »Ko sem gledal tiste slike, na eni strani boj Asadove vojske, pobijanje upornikov, na drugi strani pa Sirsko osvobodilno vojsko, ki se je borila za svobodo, mi je postalo jasno. V meni je preklopilo – lahko bi šel dol tudi jaz, saj to ni tako daleč. Saj je med Evropsko unijo in Sirijo samo Turčija.« Možnost, da bi v boju umrl, naj ne bi pri njem igrala nobene vloge. »Že prej sem se sprijaznil s smrtjo. To zame ni bil problem,« odgovori. Staršem ni povedal, kam gre, kje je, jima je sporočil šele kasneje. S kolegom Skubicem sta se odpravila z letalom v Istanbul in potem naprej še z enim letom proti meji s Sirijo. Kako sta vedela, kam je treba iti? »Wikipedia,« se nasmeji Žavbi, tam je objavljen zemljevid območij pod nadzorom Asada in območij pod nadzorom upornikov. »Tam je bilo nato zvezo z uporniki razmeroma enostavno najti. Vedel sem, v katero smer morava potovati, da ne naletiva na Asadove.«

Pravi in lažni verniki

Tako »Asadovi« kot tudi uporniki so seveda muslimani. A med njimi naj bi bila velika razlika. Že na prvi pogled, pravi Žavbi, »če nimajo uniform, so Asadovi borci navadno obriti, če že, imajo zelo dolge brke«, uporniki pa imajo navadno brade. A to je zgolj navidezna razlika, obstaja še ena, bistvena, zaradi katerega so bile vse Žavbijeve simpatije na strani Sirske osvobodilne vojske. Podporniki Asada so namreč »izdajalci«. So šiiti: »Vsi imamo istega boga. Konec koncev ga imajo tudi druge religije. Ampak jaz sem sunit, mi pa šiite razumemo kot izdajalce. Katerokoli oblast je prišla, še pred kolonializmom, so se oni, šiiti, vedno pokorili. Sprejeli so jo brez odpora. Do vseh kolaboracij je prišlo z njihove strani. Vedno,« razlaga Žavbi. »Razlika med suniti in šiiti je ogromna. Šiiti po mojem delajo to, kar je v islamu strogo prepovedano, pri tem so zelo podobni kristjanom ali judom – jemljejo si posrednike do boga, svojo religijo gradijo na okrog 12 imamih, nekakšnih svetnikih, prek katerih se klanjajo Alahu. Ta doktrina je v samem temelju zrušila islam, da ni več islam. Še celo Korana ne priznavajo za izvornega,« se razgovori.

Toda zakaj je treba zaradi te razlike v boj? Zakaj šiit ne ostane šiit, sunit pa sunit? Zakaj tisti, s katerim se ne strinjaš, postane sovražnik, na katerega je treba streljati? »Sunitska Islamska država«, odgovarja Žavbi, ki je začela prevladovati na območju Iraka in Sirije, ni nič drugega kot posledica intervencije tujih sil, predvsem Amerike, na to območje. Bila naj bi samoobrambni odgovor, »nastala je zaradi nenehnih sovražnosti do sunitov«. Američani so zrušili Huseina, ki je bil sposoben Irak držati skupaj, na oblast so postavili šiite, ti pa so sprejeli zakone, s katerimi so marginalizirali celotno sunitsko prebivalstvo. Zato je nastala Islamska država in še mnoge druge uporniške skupine, zato so se vneli spopadi. Bližnji vzhod je zanj podoben Bosni in Hercegovini leta 1991, ko se je začelo kuhati. »Le da je bila Bosna majhen sod smodnika, Bližnji vzhod pa je ogromen sod smodnika, kjer se bo razvila tretja svetovna vojna,« napoveduje. Zdajšnje dogajanje naj bi bilo zgolj začetek. Slej ko prej, pravi Žavbi, se bodo vse uporniške skupine združile. Nenehni zahodni napadi na sunite naj bi se Zahodu vrnili kot bumerang.

»V islam me je pritegnilo dejstvo, da so v njem prepovedane obresti. Celoten svetovni gospodarski sistem pa se zdaj v svetu podira prav zaradi bank …«

Junija 2013 sta s Skubicem prišla do turško-sirske meje. Dolgo, nevarovano mejo med obema državama je bilo razmeroma lahko prestopiti, saj jo loči zgolj »aluminijasta mrežasta ograja, ki jo lahko preskočiš«. Lokalni prebivalci so jima povedali, da na drugi strani ni minskega polja. Tudi prvo zvezo z uporniki je bilo razmeroma preprosto vzpostaviti – malo sta povprašala naokoli –, in ker sta bila borca, so ju naprej, v Sirijo, peljali zastonj. Prvo, česar se spomni, ko je prišel v Sirijo, »je bilo ogromno begunsko taborišče pod zaščito Združenih narodov. Po hribu gor in po hribu dol. Blato, umazanija. S seboj sem imel samo vodo in denar«. Tam so na prostovoljce, kot sta bila onadva, že prežali prekupčevalci, »ki te ugrabijo in prodajo Asadu za denar«, zato so jima vodniki že takoj v Siriji priskrbeli orožje.

Prihod na bojišče

Vožnja do prve uporniške baze je trajala pol ure. Sprejeli naj bi ju lepo, »vprašali so me, seveda, od kod sem, in mi povedali, da je vsaka pomoč dobrodošla«. Nikogar ni skrbelo, ali sta denimo »Asadova« vohuna, ti so se namreč potem kar sami razkrili. »Spoznali smo jih po tem, da niso hoteli na fronto,« razlaga. Žavbiju so nato zaradi izobrazbe določili funkcijo znotraj sanitetnega voda. Pravi, da je bil dejansko edini v tisti enoti, ki je imel vsaj približno medicinsko izobrazbo. Iz tujine so sicer prišli še mnogi drugi, razmeroma izobraženi, celo profesorji so se borili na strani upornikov, a noben ni imel medicinskega znanja. Seveda pa ni primanjkovalo le znanja, ampak tudi opreme: »Če bi kdo tukaj videl, kakšna je bila moja oprema, bi se zjokal. Dobil sem na pol izropano škatlo rdečega polmeseca iz Turčije. Nekoč je bilo treba šivati nekega ranjenca, tri dni sem moral čakati na pribor za šivanje,« razlaga.

A Žavbi je bil v prvi vrsti vojak. Je streljal? Ubijal? »V takšni vojni redkokdaj veš, ali si koga ubil, ker je nasprotnik 200 metrov daleč,« odgovori, »drugače je, ko koga zajamejo ali če se kdo vda.« Za trenutek se ustavi in pove, da o tem ne bi rad govoril. Nato odkrito nadaljuje: »Seveda sem dobil orožje, seveda sem se boril in streljal. Opravil sem tudi osnovno usposabljanje,« pove. Prihod na bojišče je bil tak, kot si ga je predstavljal. Z eno izjemo. Presenetila ga je moč detonacij. »Nisem pričakoval takšne sile. Ko mečejo večje bombe iz helikopterjev, te to udari. Šok te vrže v steno. Potem se sicer navadiš,« nadaljuje. V začetku tudi ni ločil zvoka letal, »brenčanja«, ko so ta še daleč. Naučiti se je moral teči med zgradbami in poiskati kritje. »Največji problem so ostrostrelci. Drug problem so letala. Tukaj, v Sloveniji, si je to težje predstavljati. Tam se namreč nimaš kje skriti. Tam je ravnina, puščava, nimaš kam. Tukaj v Sloveniji bi lahko šel v gmajno, lahko se zakoplješ, tam pa sta samo kamen in skala. Edina utrdba so mesta. Mesta lahko utrdiš. Bojišča so tam mesta. Ni linije, ki bi kaj razločevala. Boriš se za mesta in ne za puščavo.«

Na začetku se je sporazumeval angleško, potem arabsko. »Saj se hitro navadiš. Nekaj izrazov sem se že tukaj naučil, na internetu, glede hrane in podobnega. Ostalo pa se naučiš tam dol – Arabci večinoma znajo angleško, tako da ni panike,« pripoveduje. Boril se je na severu Sirije v mestih Alep, Idlib in Hama: »Vseskozi smo menjali lokacije, vse je bilo prirejeno. Spal in jedel sem v vojašnicah. To so bile, recimo, bivša policijska postaja, bivša šola in podobno.« Večinoma je delal kot reševalec in videl najhujše. Omeni »eksplodirane glave«. Mnogim je gotovo rešil življenje, odgovori na naše vprašanje: »Marsikaj sem sicer videl že prej, še kot študent, na urgenci. A ko bomba poči in raznese naokrog šrapnele, je nekaj drugega, kot če te zadene avto. Več je notranjih poškodb, krvavitev. Mnogi so imeli majhne izstopne rane, znotraj pa pravi masaker,« razlaga. Rezal je okončine – brez anestetikov: »Imel sem nekaj antibiotikov iz Turčije, sicer pa smo pred operacijami dali ranjencem nekaj v usta. Če je prehudo, tako ali tako izgubi zavest in delaš dalje,« razlaga. Alkohol so imeli, vendar samo za razkuževanje ran. Verske omejitve jim pitje alkohola, tudi kot anestetik, prepovedujejo.

»Imel sem nekaj antibiotikov iz Turčije, sicer pa smo pred operacijami dali ranjencem nekaj v usta. Če je prehudo, tako ali tako izgubi zavest in delaš dalje.«

Vsak dan je bilo nevarno, ne samo na bojišču, tudi znotraj vojašnic in mest. »Za ramazan so nas napadali zjutraj in zvečer. Zjutraj, ko se začne post, so nas napadli prvič in zvečer, ko lahko ješ hrano, drugič. Zmeraj dvakrat, ker so vedeli, da smo skupaj.« Hrane in vode je bilo sicer dovolj, a je bila hrana pogosto slaba. Prinašali so jo ljudje, ki so želeli pomagali po svojih močeh – to so bile ljudske vojske, pravi: »Še dan prej so bili vsi ti vojaki civilisti. In seveda ti doma, v istem mestu, oče ali mati prineseta karkoli, da bi ti pomagala.« Imeli so tudi internet, par ur na dan, ko je bila elektrika. Borcem pa so ponujali tudi žene. Tudi on sam, pravi, bi se v Siriji lahko poročil. »Bilo je že zelo blizu, a sem si premislil. Rekel sem si, poročil se bom z eno mlado 18-letnico, nato pa me bo zvečer zadela granata. In to se mi ni zdelo smiselno.« Za poroko se je z dekletom dogovarjal prek prijatelja njenega očeta. Bila je iz vasi, kjer je bil nekaj časa nastanjen: »Trend je, da se vsi tujci, ki pridejo dol, poročijo, če seveda tja ne pridejo s svojo družino. Ponujajo ti punce – poroči se z mojo, samska je, ti pravijo. Hitro lahko zgubiš glavo. Hotel sem malce počakati, da bi videl, kako se stvari razvijajo,« razlaga.

Poboji in slaba vest

Sirci naj ne bi bili revni. Mesta, ki jih je obiskal, so bila opustošena zaradi vojne. A to niso bila revna območja. Na bojišču je srečal tudi precej Evropejcev, na primer Angležev ali Francozov. Njihov glavni motiv naj bi bila pomoč muslimanom. »Ko sem bil tam dol, Islamska država ni imela nobenega vpliva. Bila je ena izmed uporniških skupin, ki so sodelovale v boju proti šiitom. Ni bilo razlik.« A že tedaj naj bi vsi izvajali poboje: »Poboje tam izvajajo vsi, ženevskih konvencij ne upoštevajo, ujetnikov ne pustijo pri življenju.« Islamska država naj bi jih v zadnjih mesecih objavljala na internetu le z namenom, da bi zganjala teror nad vojaškim sovražnikom in prestrašila vojske, s katerimi se bojuje: »Gre za psihološki učinek, ki jim je doslej koristil. 30 tisoč vojakov in policistov je čez noč pobegnilo iz Mosula. Samo slišali so, da prihaja Islamska država, pa so vsi pobegnili. Sicer pa ubijajo vsi. Suniti, šiiti, Asadovi ...« Zaradi zaostrovanja odnosov med uporniki sta se nato s Skubicem po štirih mesecih odločila, da se vrneta domov. Vse več je bilo nesporazumov, ugrabitev: »Pričakovali smo intervencijo Zahoda. V Siriji sem bil v času kemičnega napada v Damasku, spremljal sem ga po televiziji Sirske osvobodilne vojske. Tedaj so vsi obljubljali, da je to črta, ki je Asad ne sme prestopiti. A ko je vrgel sarin, se ni nič zgodilo.«

Septembra sta se odločila za vrnitev, po isti poti, z letalom do Brnika. Na bojišče se za zdaj ne bo vrnil, ker bi ga utegnili ustaviti že meji, pravi. »Z bivšimi kolegi, borci, zdaj nimam več stikov. Imel sem jih takoj po prihodu v Slovenijo. Večina, s katerimi sem bil, je že padla v bojih,« pravi. Kaj pa posledice vojne, posttravmatski sindrom? »To ima večinoma ameriška vojska, ki se vrača iz Afganistana in Iraka,« odgovori. »Vojaki pridejo domov, se najprej spravijo na ženo, potem streljajo po ulicah, se napijejo in naredijo samomor. Poglejte si podatke, več jih umre doma kot v Iraku.« Žavbi pravi, da je imel na fakulteti tudi psihologijo. Najpomembnejši element tega sindroma naj bi bili občutki krivde, pa občutki, da bi lahko kaj naredil, a nisi. A to se lahko dogaja le vojakom križarjem, trdi. »Mi, muslimani, že z verskega stališča gledamo na te zadeve čisto drugače. Če kaj narediš z dobrim namenom, pa se je končalo slabo, za to ne moreš kriviti sebe.« Zato nima nobenega sindroma. Nima občutkov krivde. In nima nobenih drugih psiholoških travm: »Ker sem musliman. In ker lahko najdem oporo v Bogu,« pravi. »Saj razmišljaš o tem, kaj se ti je zgodilo. A da bi ti to udarilo na pamet, da bi se napil, to se nam ne dogaja. Vprašajte se, zakaj nimajo uporniki v Iraku ali Siriji posttravmatskih sindromov,« konča z vprašanjem.

Pogled od daleč

Tukaj se osebna zgodba mladega Roka Žavbija konča. Z njo in njej podobnimi se sociologi in religiologi ukvarjajo že leta. Spreobračanje v islam, pojasnjuje sociolog dr. Marko Kerševan, je sicer značilnost sodobnega, pluralnega sveta: V Evropi morda beležimo porast prestopov v islam, v Aziji prestope v krščanstvo. V Evropi, dodaja eden izmed največjih poznavalcev islama v Sloveniji, dr. Primož Šterbenc, je razlog lahko gospodarska kriza. Zaradi izjemno močne socialne komponente islama se del mladih, levo usmerjenih, lahko začne nagibati h konverziji v islam ali pa lahko vsaj goji simpatije do islama kot nastavka za boj proti obstoječi plutokratski ureditvi: »Vsekakor ni naključje, da desno usmerjeni mediji, politiki in raziskovalci, ki imajo precejšnjo afiniteto do neoliberalizma, danes močno poudarjajo, da je v zvezi z Bližnjim vzhodom kritičnost do ZDA ’poenostavljanje’ ter da ima islam svoje bolezni.« Argumenti, češ da je v islamu stik z bogom bolj neposreden, so manj pomembni: »Pomislite na razliko med katolicizmom in protestantizmom, pri čemer tudi slednji poudarja neposreden odnos med posameznikom in bogom (prek Svetega pisma). Dejansko sta si katolicizem in islam po svoji skupnostni naravnanosti precej blizu in se oba precej razlikujeta od individualističnega protestantizma,« poudarja Šterbenc.

»Nimam občutkov krivde. In nimam nobenih drugih psiholoških travm: ker sem musliman. In ker lahko najdem oporo v Bogu.«

Povsem drugo, veliko pomembnejše vprašanje pa je, zakaj mnoge pritegne bojevitost in zakaj se ne oprejo na miroljubni del islama. Že na prvi pogled, pravi Kerševan, ki ostaja pri Siriji, je odgovor na dlani: »Zakaj pa ste mediji demonizirali Asada?« sprašuje. »Mnoge zgodbe o pokolih njegovega režima so se medtem že izkazale za neresnične. A takšne novice lahko spodbudijo k dejanjem vsakogar, kaj šele vernike,« pravi. Podobno nadaljuje tudi Šterbenc. Gre za posledico črno-belega slikanja »arabske pomladi«, predvsem Sirije: Na eni strani je »zločinski« Asadov režim, na drugi so »borci za svobodo«. A objektivno dejstvo je, da je bilo rušenje režima v Siriji v interesu močnejših, zunanjih akterjev, recimo Izraela. »Tu je paradoks: Borci, ki so se šli borit na stran sirskih upornikov, so objektivno pomagali Izraelu.« V Siriji do spopadov seveda ni prišlo zaradi vere, ne verskih razlik, pravi Kerševan: »Konflikti in razlike so vsepovsod. V Siriji je prišlo do krvavih bojev zaradi zunanjih interesov. V prvi vrsti Savdske Arabije, potem interesov bivših kolonialnih sil, Francije, Anglije in posredno ZDA. Konec koncev je Sirija edina država, kjer ima Rusija svoje pomorsko oporišče.«