Zaprta družba

Ta teden se je na ljubljanskem okrajnem sodišču začel predobravnavni narok zoper novinarko Dela Anuško Delić. Tožilstvo ji grozi s tremi leti zapora, ker naj bi objavljala državne skrivnosti. Delićeva je namreč v zadnjih dveh letih napisala več člankov o povezavah med skrajnimi desničarji in stranko SDS, s čimer naj bi ogrozila preiskave uradnih organov. Ali kot piše v obtožnem predlogu: zaradi njenih člankov naj bi bilo onemogočeno »nadaljnje izvajanje prikritih ukrepov« zoper nekatere ekstremiste, ki so za nadzor izvedeli iz Dela.

Zaradi njenega primera so v minulem mesecu protestirali v Društvu novinarjev, v Evropski zvezi novinarjev, v Mednarodnem tiskovnem inštitutu, javila se je celo Organizacija za varnost in sodelovanje (OVSE), od koder so sporočili, da bi lahko njen sodni pregon »pomenil grožnjo za medijsko svobodo in omejeval preiskovalno novinarstvo v Sloveniji«. Oglasil pa se je tudi premier Miro Cerar, ki je sporočil, da njen primer kaže na potrebo po razmisleku o zakonodaji glede svobode medijev: »Novinarji morajo biti zaščiteni pred kazensko odgovornostjo zaradi objave informacij, ki so v javnem interesu.«

Kazenska zakonodaja je res nenavadna. Do leta 2008 sta bili namreč izdaja in tudi objava tajnih podatkov kaznivi dejanji. A zakonodaja je bila tedaj napisana tako, da je moralo sodišče vedno znova tehtati škodo in vedno znova presojati, kaj je državna skrivnost. Vrhovno sodišče je recimo zadnjič leta 2007 razsodilo, da pri objavi tajnih podatkov »ni dovolj, da gre za podatek, ki je uradna tajnost, ampak mora biti dokazan tudi zakonski znak pomembnosti dokumenta oziroma tistih podatkov v dokumentu, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da so taki, da bi lahko povzročili hujše škodljive posledice za službo«. Leta 2008 pa je pod prvo vlado Janeza Janše prišlo do poenostavitve. Po novem, 260. členu kazenskega zakonika je kaznivo dejanje praktično vsaka objava tajnih podatkov – skorajda avtomatsko. Če je dokument označen z oznako tajnosti, je kaznovan vsakdo, »kdor take podatke brez dovoljenja objavi«.

Absurdnost te ureditve je postala očitna že leta 2010, ko je izbruhnila znana afera Wikileaks. »Žvižgač« Julian Assange je tedaj objavil na tisoče ameriških diplomatskih depeš, označenih z oznako »strogo zaupno«. ki so razkrivale dvoličnost mnogih držav, recimo tudi resnično število civilnih žrtev v afganistanski vojni. Assange je dokumente objavil na Danskem in Švedskem, kjer imajo najbolj liberalno medijsko zakonodajo na svetu, kjer so, denimo, novinarjevi viri popolnoma zaščiteni in kjer novinar ni kaznovan, če objavlja zaupne dokumente. A te dokumente smo nato objavljali tudi v Sloveniji. Na Mladini smo se celo hvalili, da smo na naše strežnike skopirali celotno Wikileaksovo bazo.

V ZDA imajo še zdaj težave, kako Assangea spraviti v zapor – pomagajo si denimo s sumom posilstva –, v Sloveniji pa bi lahko novinarje zapirali po tekočem traku.

Leta 2010 bi lahko slovenska sodišča na podlagi nenavadnega 260. člena kazenskega zakonika zaprla večji del slovenskih novinarjev. V ZDA imajo še zdaj težave, kako Assangea spraviti v zapor – pomagajo si denimo s sumom posilstva –, v Sloveniji pa bi lahko novinarje zapirali po tekočem traku. Resda so slovenski novinarji tedaj objavljali informacije iz ameriških strogo zaupnih dokumentov, a leta 1996 je naša država z ZDA podpisala sporazum o varovanju zaupnih vojaških podatkov, v katerem se je Slovenija zavezala, da bo varovala vse dokumente ali podatke, »ki jih je pripravilo ali so bili pripravljeni za ministrstvo za obrambo Združenih držav Amerike, ali so v pristojnosti ali pod nadzorom teh ministrstev«, na enak način kot »slovenske« državne skrivnosti.

Primerov, kot je Wikileaks, je bilo v zadnjih letih še več. Novinarji smo recimo objavljali tajne magnetograme vladnih sej ali opisovali zaposlovanje vodij lokalnih odborov SDS v Sovi. Tožilstvo in sodišča so ves ta čas imela na voljo izredno močno orožje, a so ga uporabila v redkih, bolj ali manj nedolžnih primerih. Tožilstvo recimo po 260. členu preganja novinarja Bojana Požara, ki je lani objavil »prešerno« sliko novega direktorja Sove Staneta Štembergerja in njegovega namestnika Stojana Jereba na nekem pikniku. Primer je sicer ravno tako absurden, a po drugi strani je Požar v članku opisal nekatere kadrovske menjave znotraj Sove oziroma ljudi, ki so se v Sovi na novo zaposlili, kar je Sova označila za tajno. Iz tega primera ni jasno, kakšen je javni interes razkritja tajnih agentov.

Primer Delićeve je drugačen. Prvič zato, ker so politični motivi za pregon novinarke precej očitni. Ovadbo proti Anuški Delić je namreč vložil Damir Črnčec, ki ga je prva Janševa vlada postavila za načelnika vojaške obveščevalne službe, druga Janševa vlada pa za načelnika Sove. V tem času je v Sovi zaposlil več članov lokalnih odborov SDS, danes pa je predsednik Odbora 2014, ki organizira proteste v podporo Janeza Janše. Na podlagi njegove ovadbe je nato obtožni akt proti Delićevi napisala višja tožilka Dragica Kotnik. Tista bivša višja državna tožilka, ki je v primeru »Baričevič« več kot očitno pomagala pri kampanji stranke SDS, ki je portalu Požareport pošiljala tožilsko dokumentacijo in je zaradi tega sedaj tudi v sodnem postopku.

A pri slabi zakonodaji in politični zlorabi tožilstva se primer Delićeve še ne konča. Delićeva je namreč v svojih člankih razkrivala informacije, ki so bile nedvomno v javnem interesu. Ni razkrivala zgolj povezav med SDS in skrajnimi desničarji, ampak predvsem nedelovanje organov pregona. Sova je na delovanje skrajnih desničarjev že leta 2011 opozorila državni vrh. Leta 2011 tedanji direktor Sove Sebastjan Selan predsednika vlade Boruta Pahorja opozoril, da se člani skupine Blood & Honour, katerih delovanje je sicer v Nemčiji prepovedano, v Sloveniji urijo na vojaškem vadbišču Škrilj na Dolenjskem. In to z ročnim netrzajnim raketometom RWG-90, ki je namenjen uničevanju tankov, ter s 64-milimetrskim ročnim protioklepnim raketometom M-80 zolja, ki sta bila po podatkih Sove oba sposojena pri Slovenski vojski.

Če bi se Borut Pahor kot predsednik vlade in tedanja obrambna ministrica Ljubica Jelušič ustrezno odzvala, novinarski članki na to temo ne bi bili potrebni, niti upravičeni. A je Jelušičeva tedaj raje napadla novinarje – na svojem blogu jih je obtožila laži. Borut Pahor se z kočljivo tematiko, neprijetno za stranko SDS, tudi ni želel ukvarjati, niti se z njo niso hoteli ukvarjati drugi organi. V času druge Janševe vlade, ko je notranje ministrstvo vodil Vinko Gorenak, je policija organiziran izpad črnosrajčnikov pred parlamentom v času protestov proti korupciji označila za »spontano organiziran«. Stranka SDS je v tem času blokirala parlamentarno komisijo za nadzor nad obveščevalnimi službami, posebna preiskovalna komisija pa ni prišla do nobenih konkretnih ugotovitev: štiri mesece je čakala na štiristransko poročilo, v katerem je Črnčec še kot direktor Sove zapisal, da je težko potegniti črto med »patriotizmom, domoljubjem, desnim ekstremizmom in nasilnim desnim ekstremizmom«.

Miro Cerar, ki je sporočil, da primer Delićeve kaže na potrebo po razmisleku o zakonodaji glede svobode medijev, ima prav. Ampak lahko bi mislil širše, ne zaradi novinarjev. Islandija je ena izmed držav, ki je zaradi svetovne finančne krize skorajda bankrotirala. Šele na podlagi Wikileaksa so ugotovili, da je tik pred islandsko krizo ena od njihovih največjih bank posodila ogromne vsote denarja lastnikom te banke, nato pa je dolgove odpisala. Ko je islandska javna televizija hotela objaviti seznam teh lastnikov, je sodišče na podlagi pritožbe, češ da gre za bančno skrivnost, pet minut pred oddajo to cenzuriralo. Da se to nikoli več ne bi zgodilo in da se gospodarska kriza na Islandiji ne bi nikoli ponovila, so leta 2010 sprejeli eno največjih medijskih reform. Spremenili so skupaj 13 zakonov. Uvedli so najbolj liberalen zakon o dostopu do javnih informacij, zagotovili zaščito »žvižgačem«, uvedli so popolno zaščito novinarjevih virov, ukinili so začasna zadržanja objav. Uvedli so švedsko zaščito virov, belgijsko zaščito novinarjev in pravice iz ameriškega prvega ustavnega amandmaja.

Sprememba kazenskega zakonika ni dovolj. Še zmeraj imamo zastarel medijski zakon, še vedno velja stari »Grimsov« zakon o RTV Slovenija, še zmeraj imajo banke svoje vojaške skrivnosti.

V tej dobi informacijske revolucije v Sloveniji še zmeraj velja stari režim: do medijev napadalna zakonodaja, ki je nastala iz političnih razlogov v času prve Janševe vlade. Še zmeraj imamo do novinarjev agresivni kazenski zakonik. Še zmeraj imamo zastarel medijski zakon, še vedno velja stari »Grimsov« zakon o RTV Slovenija, ki v organe vodenja nastavlja drugorazredne predstavnike političnih strank. Še zmeraj se lahko Banka Slovenije sklicuje na zakon o obrambi in zahteva, da jo izključijo iz zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Nova koalicija pod Cerarjevim vodstvom, ki zdaj na pobudo društva novinarjev očitno razmišlja o spremembi kazenskega zakonika, gre sicer v pravi smeri. A sprememba 260. člena kazenskega zakonika ni dovolj.