Kako postaneš emigrant

Leta 1993 je za Srbijo veljal mednarodni embargo. Divjala je hiperinflacija. Bencin smo kupovali v plastenkah kokakole, na pločnikih, po štiri marke za liter, vse drugo pa na divjih tržnicah, pretihotapljeno iz Bolgarije, Madžarske in Romunije. Kdo bi si bil v sedemdesetih in osemdesetih letih mislil, da bomo hodili po hrano v Temišvar? Devize smo menjali v kovancih, ker če si zamenjal večje papirnate bankovce, so ti, še preden ti je uspelo zapraviti 50 bilijonov dinarjev, ki si jih dobil za pet mark, zgubili vsako vrednost.

Zaprli smo kinematografe. Zaprli smo pošte in banke za mednarodni promet. Zaprli smo letališča. Pozimi so nam prek toplovoda stanovanja ogrevali na pet stopinj, da ne bi popokale cevi. Elektriko smo imeli po osem ur na dan (in še to le, če je niso pozabili vklopiti), preostanek električne energije smo menda izvažali na Hrvaško. V bolnišnice smo s sabo nosili vse od rjuh in igel do anestezije. Na avtobus mestnega prometa si lahko čakal po uro ali več, in ko je končno prišel, se je bilo nemogoče stlačiti vanj in je človek včasih visel skozi vrata, ki jih ni bilo mogoče zapreti. Niti reševalci, gasilci in televizijci niso imeli za bencin. Verjetno so nam zato po televiziji govorili neumnosti. Da, leta 1993 ni bilo ravno težko ugotoviti, da je skoraj povsod bolje kot v Srbiji.

Vsi si želimo pripadati, biti del nečesa, videti plodove svojega dela. Za vsakogar je njegova prva domovina prva izbira. In dobro vprašanje je, kdaj ta država za nekoga neha biti izbira. Kdaj je dovolj?

Takrat sem bila v 2. letniku elitne eksperimentalne beograjske Matematične gimnazije, ki je imela razrede s po največ 20 učenci, predavali so gostujoči profesorji s tehniških fakultet, za vpis pa je bilo treba narediti posebne sprejemne izpite. Nisem bila ravno najboljša učenka, kar je razvidno iz dejstva, da sem zdaj gledališka režiserka. Ampak okrog mene so bili sami taki, ki so hodili na mednarodna tekmovanja in zmagovali na olimpijadah iz matematike, fizike, šaha, astronomije, programiranja in podobnih ne ravno preprostih ved. Tudi njihove družine so bile praviloma izobražene in bolj naravoslovno in tehnično usmerjene. Tistega leta nismo ravno pogosto hodili ven; tudi če bi vsi iz razreda stresli na kup vse, kar smo imeli po žepih, si skupaj ne bi mogli kupiti ene male pločevinke kokakole. Smo pa ob petkih veliko hodili na Slavijo. Slavija je eden večjih beograjskih trgov, nekakšno veliko prometno krožišče. Tja smo hodili mahat avtobusom, ko so ti na letališče v Budimpešti (najbliže letališče, do katerega se je dalo priti brez vizuma) odpeljali katerega od sošolcev in vso njegovo družino – srečneže, ki so dobili izseljenski vizum za Kanado, Avstralijo ali katerokoli drugo državo. Pa tistim, katerih starši so imeli dovolj denarja, da so jim plačali nadaljevanje šolanja v Ameriki. Rešili so se. Odhajali so za vedno. Takrat sem že dodobra obvladala mahanje in jokanje ob slovesu. Dve leti pred tem, za novo leto 1991, sem stala na parkirišču bloka v Novem Beogradu in mahala očetu, njegovi ženi Alenki, Slovenki, in polbratu, ko so se na silvestrovo z manjšim tovornjakom in vsem, kar so imeli v Beogradu, odpeljali v Ljubljano. Po enem letu hudih čustvenih pretresov je oče popustil, dal odpoved na delovnem mestu podpredsednika uprave za investicije in razvoj v takrat elitnem podjetju Jugoeksport in šel. Ni bil ravno prepričan, da dela prav. Ampak investicije in razvoj v državi, za katero velja gospodarski embargo, povsod okrog nje pa divjajo vojne, niso imele ravno pretiranega smisla. Dve leti pozneje smo mu bili hvaležni, da je šel in da je od tam nekje lahko reševal še nas. On z denarjem iz Slovenije, babica pa s paketi hrane iz Vojvodine. Kot sem rekla: leta 1993 je bilo skoraj povsod bolje kakor v Srbiji in zato pravzaprav ni bilo pomembno, kam se seliš, le da si imel kam pobegniti. Izseliti se iz Srbije ni bila več stvar izbire, ampak možnosti in sreče. Z mamo, ki je bila samohranilka z gimnazijsko izobrazbo in brez dobrega znanja tujih jezikov, nisva imeli šans za kakršenkoli izseljenski vizum, zato niti ni imelo smisla plačevati težko napraskanih 150 dolarjev za prošnjo. V nobeni državi nisva bili zaželena kategorija. Na srečo sem imela jokerja v rokavu – očeta v Sloveniji. Naslednja leta so bila razburljiva. Veliko smo demonstrirali, stavkali, ropotali s pokrovkami, preklinjali televizor, se prepirali med seboj, piskali na piščalke, se sramovali (vsaj nekateri), veliko smo se bali, podjetja so propadala, malo smo delali, skrbelo nas je za lastno eksistenco, jokali smo, zmrzovali na teh in onih protestih, dajali jezne izjave za svetovne televizije, naučili smo se, kaj je to solzivec, in na trenutke smo goreče verjeli, da bomo zdaj zdaj dejansko kaj spremenili. Na srečo smo imeli znanega sovražnika – polovica Srbije »Slobota«, druga polovica pa »ves svet«. Ves čas smo verjeli, da smo »prišli do dna« in da »ne more biti huje«. In leta so minevala. Svet je šel naprej, nas pa je puščal za sabo. V mojem razredu je bilo na začetku 4. letnika le še osem dijakov. Prijatelji, ki so šli, so si že ustvarili življenje v nekih drugih jezikih. Potem je prišlo leto 1999, ko sem po Natovem bombardiranju Srbije gledala v s širokim lepilnim trakom polepljena razbita stekla na stavbi Fakultete za dramske umetnosti v Beogradu in razmišljala: »Ravnokar sem diplomirala na umetniški fakulteti, niti leta delovnih izkušenj nimam, sploh še ne znam zares režirati; kakšne možnosti imam, da v Srbiji dobim delo v gledališču ali sploh kakršnokoli plačano delo?« Poskušala sem si predstavljati, koliko časa v idealnih razmerah potrebuje Srbija, da se izvleče iz tega sranja. Teh pet ali deset ali 15 let bi pomenilo vsa moja dvajseta in trideseta leta. Nimam toliko časa. Pa da ne bo pomote, Srbijo sem imela rada (takrat smo ji rekli še Jugoslavija, ampak to je druga zgodba), vsaj tisto, po kateri smo nenehno hrepeneli, in tisto življenje, ki smo čakali, da se vrne, tisto izpred krize. Ampak imela sem občutek, da ta nova Srbija, ki se je vživela v krizo, ne mara več mene. Mogoče je »ne mara« pretežka besedna zveza, mogoče me samo ne potrebuje. Izvlekla sem jokerja iz rokava in šla. Kaj pa sem hotela. V trenutku, ko sem odšla, je krožil podatek, da se je iz Srbije izselilo 360 tisoč ljudi (brez Kosova je imela Srbija približno pet milijonov prebivalcev). Ni dovolj povedati, da je to več kot sedem odstotkov prebivalstva, pomembno je tudi, da je šlo za točno določeno skupino ljudi: visokošolsko izobražene mlade z majhnimi otroki, iz mešanih zakonov, tiste z deficitarnimi in specifičnimi poklici, najboljše raziskovalce, najboljše profesorje, zdravnike, arhitekte, računalničarje, kuharje in podobno. Sestava prebivalstva Srbije se je spremenila. Počasi, petek za petkom, je s Slavije curljalo zastrašujoče veliko ljudi, ki naj bi Srbijo postavili nazaj na noge in ki naj bi največ delali. Ljudje, ki so imeli druge možnosti, so jih izkoristili, tistih 360 tisoč.

Tako nisem nikoli delala srbske kulture, delala sem slovensko. Kar nekaj let sem se utrjevala na uradih za tujce. Najprej sem imela begunski, nato turistični, večkrat študentski in delovni vizum; nazadnje sem dobila državljanstvo, »po členu 13, zaradi posebnega interesa države«, tako kot ga dobijo nogometaši. Sčasoma sem nehala brati dvojne novice in sem se začela razburjati izključno zaradi slovenske politike. Bila sem zadovoljna s svojo izbiro. Celo ko se je v Sloveniji začela kriza, so bile razmere neprimerljive s tistimi, ki sem jih že doživela. Tukaj je za zdaj v igri le »boljše življenje« brez kakšne vojne v ozadju. In potem, naenkrat, déjà vu.

Poslušam iste stavke kot pred 20 leti: »Prišli smo do dna«, »Ne more biti slabše«, »Treba je najti krivca«, »Bomo dovolili, da nas vodijo kriminalci?«, »Evropa nas hoče zasužnjiti«, »Mladi nimajo perspektive«, »Izobraženci odhajajo«, »Kmalu bo konec krize«, »Samo potrpeti je treba«, »Tukaj nimamo več kaj iskati«, »Kjerkoli drugje je bolje«. Vsakič, ko prižgem televizor, vidim kakšno inteligentno, lepo, sodobno mlado žensko, ki sprašuje državo, kako se ji splača 20 ali več let financirati njeno šolanje, potem pa ne imeti prav nobenih načrtov z njo. In neke jezne, ne več tako mlade študentske funkcionarje, ki se z državo dogovarjajo o brezupnih ukrepih za spodbujanje zaposlovanja mladih. V zraku pa visi spet tisto: »Ali pa gremo drugam! Odselili se bomo! Vsaj tisti, ki imamo možnost! Ki imamo denar. Vsaj tisti najboljši!« In nihče ne naredi nič. Vsi čakajo. Jaz pa v grozi prepoznavam zablodo, da se bodo stvari »po krizi« nadaljevale tam, ker so se prej ustavile, vrnile na staro, na znano. Kar zakričala bi: »Nikoli se ne vrnejo! Dno je še daleč! Nočem spet oditi. Ne morem več naprej.«

Ves čas smo verjeli, da smo »prišli do dna« in da »ne more biti huje«. In leta so minevala. Svet je šel naprej, nas pa je puščal za sabo.

Težava s krizami je, da trajajo. Življenje pa je, če si to priznamo ali ne, omejena kategorija. Kakih šest, deset ali 19 let politične in gospodarske krize (in ta naša ima šest let že za sabo), ki se bo v zgodovino zapisala kot »gospodarska kriza z začetka stoletja«, bo za nekatere ljudi pomenilo vse življenje. Ko se je kriza v Srbiji začela, je bila moja mama stara 37 let, ko se je končala (se pravi, ko smo leta 2002 poslali Miloševića v Haag), jih je imela 49 in je bila »odpisana«. Nova Srbija je začenjala na novo z novimi ljudmi. Vam to zveni znano: »novi obrazi«, »brez prtljage«, »sveže«, »drugače«? Še ena težava s krizami je, da ko grejo stvari končno na bolje, ne grejo na bolje vsem in v istem trenutku: nizkokvalificirani, upokojenci, umetniki, invalidi, brezposelni, začetniki ne bodo stopili iz krize skupaj z zdravimi, pravimi in močnimi. In največja težava je v tem, da v resnici nikoli ne veš, ali bo potem dejansko bolje. Seveda lahko rečete, da smo se dolžni boriti za svojo državo in sami narediti kaj za to, da bo bolje. Ampak vsak od nas lahko tudi realno oceni svoje možnosti, in če ima izbiro – izbere. V moji Srbiji se ni bilo težko odločiti, pa je vseeno trajalo osem let, da sem šla. Ni preprosto zapustiti države, ki ti »pripada«, in začeti prepričevati na primer Fince, da te »nujno potrebujejo«. Nobeden od staršev se v resnici ne želi postarati sam in videvati otrok dvakrat na leto. Nihče ne sanja o tem, da ne bo razumel svojih vnukov, ki bodo govorili nizozemščino ali flamščino. Vsi si želimo pripadati, biti del nečesa, videti plodove svojega dela. Za vsakogar je njegova prva domovina prva izbira. In dobro vprašanje je, kdaj ta država za nekoga neha biti izbira? Kdaj je dovolj? Koliko čakanja si lahko kdo privošči? Kdaj se sproži val selitev?

Takrat, leta 1993, sem naredila intervju s srbskim dramatikom Acom Popovićem po premieri njegove drame Temna je noč, ki je prvič v zgodovini srbskega gledališča tematizirala izseljevanje iz Srbije, in ga vprašala, kaj meni o odhajanju mladih v tujino. Rekel je: »Saj je prav, da grejo, da vidijo svet in se potem vrnejo.« Nobeden od nas se ni vrnil.