Poplava 2

Pred nekaj dnevi smo imeli v Ljubljani na Viču znova poplavo. Takšno kot leta 2010. Malo smo jo pričakovali, pa ne preveč – opozorila na portalu ARSO so bila še zvečer precej pomirjujoča (rumena); ko je prišla, je bila dokaj silovita in hitra, škoda je bila podobna kot pred štirimi leti, 900 objektov zalitih.

Je bila drugačna od prejšnje? Zame precej. Pri prejšnji sem bil poln adrenalina, nosil sem vreče s peskom, prestavljal stvari, mašil luknje v hiši, najbolj so bile grozeče tiste v WC-jih, ker si nekako predstavljaš, kaj vse lahko pride iz njih.

Pri tokratni poplavi sem se sicer vso noč s tesnobo zbujal, zjutraj pa sem šel v službo, kot da ni nič. Le ženo sem prosil, naj me pokliče, če bi se voda preveč približala, da bi zagnal vodno črpalko z generatorjem, ki sem jo v duhu samozaščite, ki nam jo na TV ponujajo državni uslužbenci v pomanjkanju boljših odgovorov, kupil zadnjič. Ko je potem popoldne posijalo sonce, sem začel barvati leseno teraso na vrtu, čeprav nevarnost še ni minila. Kot da je vse normalno.

Čez dva dni me je v nekem trenutku spreletelo: sem v času med obema poplavama postal nor? Barvam les, ki bi ga prvega zalilo in prebarvalo nazaj, verjetno v rjavo! In to med samo poplavo! Kaj pa reševanje računalnikov, dokumentov, glasbil?! Sem čisto zgubil stik z realnostjo?! Ko sem se malo pomiril in me je prva panika minila, sem doumel, da sem popolnoma resigniran. Občutek nemoči in zapuščenosti je očitno premočan. Kaj pa lahko naredim? Živimo v pritlični hiši, kjer vseh lukenj ni mogoče zamašiti (vrata, odtoki, jaški). Stvari ne morem znesti v gornje nadstropje, ker ga v pritličnih hišah ni. Če pa jih samo prestavim na mize in postelje, jih vlaga vseeno uniči.

Verjetno nisem družbeno prilagojen, da sem v takih težavah. V našem naselju nadzidave, ki bi rešile te tegobe, niso dovoljene, ker je naselje spomeniško zaščiteno. Si pa nekateri vseeno upajo in ga spreminjajo po svojih predstavah, precej je namreč nadzidav, črnih gradenj. Najgrša je v lasti znanega kulturnika. Črnograditelj pri nas očitno ni nekulturen, je zgolj praktičen, dober gospodar in odgovoren družinski oče. Drugi smo pa tepci, naši otroci bodo lačni.

In tepec brez nadstropja je očitno začutil, da mu tu ni mesta. Da bo kot kaže počakal, da mu naslednja poplava uniči vse, nato pa bo verjetno odšel. Tepec je vsaj izkušen in ve, da bodo poplave vse pogostejše, protipoplavnih ukrepov pa očitno ne bo, v taki državi gotovo ne. Ko sem vse to sestavil, sem se počutil bolje. Očitno sem še ozemljen.

Me je pa seveda začelo motiti, da sem neprilagojen. Predstavljam si, da je država servis državljanov, da zagotavlja pravične možnosti uporabe skupnih dobrin in minimalne standarde sobivanja. Pri tem pa akumulira in usmerja vire za skupen razvoj, medsebojno solidarnost in skupno blaginjo, kolikor je seveda dosegljiva.

Realnost pa je taka: država ne dela nič, vsaj nič koristnega. Država samo hodi v službo. Protipoplavni ukrepi za Ljubljano so že dolgo znani. Treba je regulirati Gradaščico in Mali graben, očistiti hudourniške pritoke, zagotoviti izpust odvečnih vod na Barje in zgraditi zadrževalnik Razori. Dobrovčani bi obdržali zemljišča, ki so v naravi le travniki, dobili bi državni denar, turistične objekte zastonj in pri vsaki poplavi še denar zaradi zalitja pašnikov. Ljubljančani bi dobili suhe domove. Stroške bi verjetno pokrili že s škodo, ki sta jo povzročili zadnji dve poplavi. Zgodba je stara več kot deset let in se ne premakne še od časov, ko smo še imeli denar. Ustavila se je zaradi besnega, nestrpnega in sovražnega nasprotovanja nekaterih (zagotovo ne vseh in prepričan sem, da tudi ne večine) prebivalcev in župana občine Dobrova - Polhov Gradec, pa zaradi nesposobnosti države spoprijeti se z nasprotovanjem.

Iz izbruhov nestrpnosti na birokratsko vodenih javnih predstavitvah projekta zadrževalnika Razori pred leti je velo sovraštvo, očitno usmerjeno proti komunističnim ljubljančanom in bogatim meščanom. Ne damo travnikov, naj vam zalije postelje, utopite se v lastnem dreku! Novo bodečo žico okrog mesta, ne pa zadrževalnik si zaslužite!

Urbanistična stroka takšna čustva pozna pod oznakama NIMBY (not in my backyard) in LULU (local unwanted land use). Stroka sicer pozna strategije spoprijemanja z nimby in lulu, ampak država očitno noče poznati stroke. Nimby-lulu župan Dobrove pa dobro jezdi na čustvih sovraštva. Verjetno bo župan do smrti.

Je bilo pa abotno, ko je zadnjič župan na TV cvilil za državno pomoč. Državna pomoč je po definiciji dejanje solidarnosti. Torej, da na primer bogati meščani del svojega težko zasluženega denarja odstopijo Dobrovčanom v nesreči. Ljubljančani so si pri tem verjetno mislili, naj gre po pomoč, pa tudi v zdravstveni dom, šolo in bolnišnico kar čez hribe v Škofjo Loko ali Tolmin, če že toliko sovraži Ljubljano. Pa tudi, da Janković samo nekaj menca. Naj mu razkoplje cesto, pa bo videl hudiča!

Ampak zadrževalnik ni občinski projekt, ki bi ga lahko rešila župana obeh občin, kot je morda do nedavnega mislila nova ministrica za okolje in prostor, ko je razlagala, da projekt stoji zaradi nasprotovanja občin. Zadrževalnik je državni projekt. Država ga lahko izpelje – zlepa, če upošteva stroko, ali zgrda, če le to želi. A se nič ne premakne. Država dela približno takole: plača precej denarja za veliko študij, več kot 20. Projekte večkrat spreminja, da bi ugajala sovražnemu in nerazumnemu nasprotovanju. Iz dveh zadrževalnikov naredi enega, tega potem še zmanjša, ponuja denar, pa nič. Soglasja ni. Po dolgem mencanju sprejme državni prostorski načrt za te posege, potem pa spet nič. Baje v tej državi postopki pridobitve gradbenega dovoljenja, izbira izvajalcev, parcelacija in razlastitve trajajo leta, nam razlaga. Kot da tega ne vemo. Posebej arhitekti to vemo! Pa tudi vsak, ki je že kdaj poskusil pridobiti gradbeno dovoljenje, četudi za popolnoma nesporno zgradbo. Veliko jih pri tem izgubi živce. In živce izgubijo točno s to državo, z njenim aparatom, z državno upravo. Torej bo sedaj živce država izgubljala sama s sabo?

Pri nas je resor prostora tolažilna nagrada v koalicijskih trgovinah in izsiljevanjih, ki ga dobijo v vodenje razni politični veseljaki.

Vsi, ki imamo opravka z državno upravo (ne z javno, temveč z državno!) norimo ob tem, kako imajo uradniki vgrajen refleks, da se stvari ne zgodijo. Na mojem področju je to videti tako, da te uradnik poskusi preusmeriti k drugim vratom. Ko se čez nekaj časa izkaže, da drugih vrat ni, da te bo torej moral procesirati točno on in ne njegov sodelavec, te poskusi odgnati. Smisel je v tem, da obupaš, da se ne vrneš več. Spiše ti množico zahtev za dopolnitve in potem še za zavrnitev vloge z najbolj nerazumnimi in nesmiselnimi razlogi. Dopolnitve naj te navdajo z obupom, da bi zamenjal poklic, zavrnitve pa so narejene v upanju, da bo ponovno vlogo dobil v obravnavo njegov sodelavec. Če si še vedno tam, doživiš izbruhe sovraštva in najrazličnejših očitkov in obtožb o nesposobnosti. Če si poskusiš dogajanje razložiti, se vse razlage stečejo v samo eno možnost – uradnik (seveda napačno) meni, da bo z zavrnitvami porabil manj energije, kot če bi vlogo pregledal in napisal odločbo. In z zavrnitvijo skoraj nima možnosti, da bi naredil uradniško napako v zapleteni, nenehno spreminjajoči se proceduri.

Kot uporabnik države se v obupu začneš ozirati navzgor in pričakuješ, da bo kdo od zgoraj naredil red. A bolj ko gledaš navzgor, slabše je videti. Najslabše na vrhu.

Višje so ministrstva, najvišje je minister.

Ministrstva so večinoma feminizirana, gospe so že v zrelih letih. Državna služba je idealna in veliko sposobnih mladih žensk si misli, za nekaj let v državno službo, ko otroci malo zrastejo, bom pa delala, kar me veseli. Ampak otroci nočejo zrasti, samo še na faks jih spravim, samo še službico, samo še penzijo jim zrihtam. Mladi pa se na ministrstvih že dolgo ne zaposlujejo, ker tam že leta traja moratorij. Torej bo šla verjetno celotna državna uprava naenkrat v penzijo. Operativnost? Pozabi!

Minister se zamenja, še preden bi mu uspelo kaj spremeniti. In povrhu za prostorskega ministra že desetletja ni bil izbran minister s profesionalnim znanjem in izkušnjami, kaj šele, da bi bil sploh sposoben kaj koristnega narediti. Pri nas je resor prostora tolažilna nagrada v koalicijskih trgovinah in izsiljevanjih, ki ga dobijo v vodenje razni politični veseljaki.

Zadrževalnika pa seveda ni. Minister Ljudske stranke, zdravnik (predstavljajte si arhitekta, ki bi postal minister za zdravje!) je projekt zadrževalnika zaklenil v predal, da ne bi jezil svojih desnih volivcev. Delati je moral predvsem v korist stranke. Minister upokojenske stranke ni naredil nič, veselil se je tega, da se mu kaj dogaja. Potem je bilo nekaj medlih ministrov, ki smo jih že pozabili. Tudi nova ministrica za prostor ne zbuja optimizma. Prišla je iz upravne enote Slovenska Bistrica – iz uradniške službe z oddelka za okolje in prostor, prej je bila županja. Za državno sekretarko je zaposlila sodelavko iz upravne enote Slovenska Bistrica.

Neobremenjeni zunanji opazovalec bi lahko sklepal, da se najboljši prostorski kadri najdejo v Slovenski Bistrici, da je tam morda Silicijeva dolina za raziskovanje urbanizma, prostora in okolja.

Po drugi strani je pa vsaj okus v Sloveniji k sreči pravično porazdeljen. S prostorom po ustavi izvorno razpolagajo občine in naša demokracija je res izdatna, občin imamo skoraj za vsakega svojo. In posledično tudi prostorskih rešitev v izobilju. Nakaterih žal manj očitnih (razpršene pozidave, razvlečene infrastrukture, ne-namenske rabe), pa zato drugih k sreči bolj izstopajočih. Zadnje čase prednjačijo ureditve novih javnih prostorov.

Ko se na primer voziš skozi Ilirsko Bistrico, v novem rondoju opaziš skulpturo, ki zasenči celo radovljiško harmoniko. Srce se ti razveseli in oko orosi ob pogledu na pravi pravcati električni mlinček, skozi katerega teče voda. Tak je kot tisti, ki jih kupiš v dobro založenih trafikah, samo stokrat večji. Gotovo so turisti, ki se mu na poti na Hrvaško ne morejo izogniti, razneženi ob tem prizoru in nostalgično zavzdihnejo: »Oh, prišli smo v deželo Janka in Metke, kako ljubko, še bomo prišli.« Ti novi, krasni spomeniki, ki rastejo po deželi, so posledica preprostega dejstva, da rondoji zaradi avtomobilskih značilnosti potrebujejo veliko prostora, in tako prostor sredi njih ostane neizkoriščen. Ta prostor je zastonj, nekakšen koristen ostanek, ni treba posebej odkupovati zemljišč, spreminjati namembnosti in druge zoprnije. In tam lahko župani izkažejo svoj okus in inovativnost.

Sedaj vem za rešitev za zadrževalnik. Zadrževalnik bo obdržal obliko nasipa, da bo vseeno lahko zadrževal vodo, a to ne bo več njegov glavni namen. Na njem bo stal velikanski električni mlinček, ki se bo ponoči svetil in v nebo meril žarke iz reflektorjev, pritrjenih na vrteče se mlinsko kolo. Na enem koncu zadrževalnika bo montirana ogromna plastična harmonika, ki bo igrala narodne viže, ko bo skoznjo vlekel veter. Na drugem pa bo stal kip domobranca v narodni noši. Na velikem LED-prikazovalniku na čelu se mu bodo prižigale domoljubne parole, ob slabem vremenu pa bo tudi vremenska hišica. Ko se bo približeval dež, se mu bo iz ust sprožil jezik in na njem bo listek: »Pazi poplava!« Prepričan sem, da bo nova ministrica predlog z veseljem podprla in ga z izkušnjami bivše upravne delavke in županje končno tudi izpeljala v zadovoljstvo vseh prizadetih in vpletenih.