Med prijatelji

Vlada je na predlog premiera Mira Cerarja 22. oktobra zamenjala direktorja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) Staneta Štembergerja. Na predlog predsednika vlade je za novega direktorja Sove imenovala Andreja Očka. Danes ni več nobenega dvoma, da Očko ne izpolnjuje pogojev za imenovanje.

Popolnoma razumljivo je, da varnostno-obveščevalno agencijo vodi človek, ki uživa osebno in visoko zaupanje predsednika vlade. Še vsaka vlada doslej oziroma vsak premier je na ta položaj imenoval človeka, ki mu je tudi osebno zaupal. Štembergerja je na prvi seji vlade postavila za vodjo Sove Alenka Bratušek. A vsi primeri niso enaki.

Očko je bil imenovan, čeprav pogojev ne izpolnjuje, je pa vlada morda to ugotovila po imenovanju. Na prve kritike, da novi direktor ne izpolnjuje pogojev, se je odzvala s sporočilom, da se za izbiro direktorja Sove ne uporabljajo določbe zakona o javni upravi. Toda to velja le glede razpisa: direktor Sove mora v skladu s sistematizacijo ustrezati minimalnemu merilu in mora imeti vsaj sedem let delovnih izkušenj na vodilnih mestih, Očko pa je doslej zasedal le mesta z nižjimi nazivi, pogoje za imenovanje na položaj direktorja pa bo izpolnil šele leta 2016. A ne glede na to bi lahko rekli: če gre za dober kader, bi vlada lahko to razložila, pojasnila, spremenila sistematizacijo. Vendar Očko nima dobrih referenc, ima celo zelo slabe ocene zaradi preteklega dela. Tudi širših strokovnih referenc nima. Edina resna referenca, ki jo ima, je zaupanje predsednika vlade. Ker se osebno poznata.

In prav ta koncept postaja danes zaščitni znak Mira Cerarja. Vse več kadrovskih potez je zaznamovanih zgolj s tem. Cerar že ves čas poudarja pomen moralne integritete politikov – in očitno v to tudi verjame. Le da je od zunaj to pač videti kot nastajanje nove politične klike.

Tudi nekdanja ministrica in danes evropska komisarja Violeta Bulc je osebna prijateljica Mira Cerarja. Ministrica za notranje zadeve mag. Vesna Györkös Žnidar je družinska prijateljica družine Cerar. Nista edini.

Drugo kadrovsko merilo, ki ga uporablja Cerar, pa je »neka« politična neoporečnost. Ta je predvsem navidezna, to se je izkazalo že pri ministru za gospodarstvo in tehnologijo Jožefu Petroviču, ko ga je dohitela preteklost. A Cerar se ne da motiti: na ta položaj spet predlaga vprašljivega Gojka Koprivca, za katerim so v gospodarstvu ostale dvomljive poteze in ravnanje.

Toda Koprivec v politiki še ni bil – neoporečen torej je. Potemtakem tudi dober.

Vsak ima svoj krog prijateljev. Uporabljajo isti jezik kot mi – tudi ko se ne strinjamo. Prijateljem oproščamo – marsikdaj smo jim pripravljeni pogledati skozi prste. Ampak ali so zato res samodejno dobri ministri in direktorji vladnih služb? Ne trdimo, da Cerar nima najboljših namenov: a z njimi se vedno tlakuje pot v pekel. Kako prijatelju ali znancu povedati, da ne izpolnjuje pogojev, ne da bi bil užaljen? Kako mu povedati, da dela slabo? Kako sploh to uvideti?

Za takšen način kadrovanja obstaja samo en izraz: klientelizem. Kritika klientelizma je Cerarja pripeljala na oblast. Mar se iz vladnih soban res vse vidi drugače? Mar se ne zaveda, da je to pokopalo večino njegovih predhodnikov?