O nebralcih in osveščenih državljanih

Jubilejni Slovenski knjižni sejem pravkar doživlja vrhunce in kot vselej navaja k premisleku o našem odnosu do knjige in branja. Še pred dvema letoma je veljalo, da o delovanju knjižnega trga nimamo zanesljivih podatkov in se večinoma opiramo na ocene, leto 2014 pa nam je postreglo tudi s tem. Pa ne le nam. Francoski Nacionalni center za knjigo je objavil raziskavo Francozi in branje, Finci so ob tem, ko so bili glavni gostje Frankfurtskega knjižnega sejma, predstavili številne študije o fenomenu finske knjižne kulture, Slovenci pa smo dobili nadaljevanje raziskave Knjiga in bralci. To je Gregor Kocjan prvič opravil leta 1973, ponovitve so sledile leta 1979, 1984 in 1998. Seveda so se od zadnje izvedbe do danes zgodile pomembne spremembe tudi na knjižnem trgu: e-knjiga postopno, a vztrajno širi založniške modele, pojavile so se nove prodajne poti za knjigo (trgovski centri, internet) in spremenile so se nakupovalne navade. Od tod drugačen naslov raziskave, Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji, ki jo kot vodja podpisuje dr. Samo Rugelj. Več kot dovolj snovi za razmislek, kako se je »vrednost branja« v naši družbi spreminjala in kako danes dojemamo knjigo. Če se pri tem primerjamo z najboljšimi, s francosko knjižno monarhijo in finskim bralnim čudežem, pa utegnemo priti tudi do kakega koristnega sklepa.

Finci so edini evropski narod, ki na knjigo in njen položaj gleda izrazito optimistično, kar je prvi razlog za njihov knjižni uspeh. Gabriel Zaid v Toliko knjig razlaga, kako se založniki vedno in povsod pritožujejo nad krizo v svoji panogi, finski raziskovalci s prvo podpisano Doris Stockmann pa v študiji The Book Trade in Finland iz leta 2006 suvereno zapišejo: »Prihodnost finske knjige je svetla.« Da je postal takšen zapis mogoč, je moralo miniti več kot stoletje od odločitve o viziji, da se želijo Finci od sosedov razlikovati po količini in kakovosti znanja državljanov. Premišljeno vlaganje v družbo znanja jih danes postavlja na prestol med državami z najbolj pismenim prebivalstvom na svetu, ne oziraje se na to, ali upoštevamo Unescove lestvice ali lestvice organizacije OECD. Zaradi tega, kajpada, kotirajo visoko tudi na lestvici najbolj razvitih držav. V številkah to pomeni: 75 odstotkov Fincev najmanj 45 minut na dan porabi za branje knjig in časopisov. Vsaj eno knjigo na leto kupi 77 odstotkov Fincev. Za finsko založništvo je dobro, da je za 5,5-milijonski trg s podobno jezikovno omejitvijo, kot velja za slovenskega, in z zahtevno demografsko sliko takšna usmeritev značilna že zadnjih 20 let. Kako jim to uspeva? Tuula Haavisto, direktorica Helsinške mestne knjižnice, ki je pred dnevi obiskala Ljubljano, resda vidi razloge tudi v nacionalnem značaju, torej v introvertiranosti Fincev, in v razpoložljivi dnevni svetlobi, ki zmanjšuje možnosti za izbiro prostočasnih dejavnosti v korist poseganja po knjigah. A dostopnost knjige in znanja Finska – tudi tu superiorna na svetovni ravni – zagotavlja z izrednim sistemom 863 splošnih knjižnic, 155 bibliobusov in celo s knjižnično ladjo. Kljub vsemu to še zdaleč ne bi bilo dovolj. Treba je poseči po zgodovinskem spominu: leta 1858 je bila ustanovljena Zveza finskih knjižnih založnikov, ki je pod isto streho združila vse člene knjižne verige: avtorje, založnike, tiskarje, knjigarne in knjižnice. Zveza se je spoprijela z vsemi negativnimi dejavniki na poti do branja, od demografsko zahtevnega območja, nizkih donosov, velikih stroškov distribucije do jezikovno omejenega trga. Zveza je nato oblikovala skupne uzance delovanja akterjev na knjižnem trgu in tako med njimi ustvarila ravnotežje, ki je omogočilo trajnostni razvoj knjižnega založništva. In ta celoviti odnos do knjige so Finci ohranili do danes. Rezultati so na dlani. Finci niso le najboljši bralci, niso le najboljši obiskovalci knjižnic (12,4 obiska povprečno na prebivalca na leto), so tudi med najboljšimi kupci knjig (povprečno šest knjig na prebivalca na leto) in najboljši bralci dnevnih časopisov (po Eurostatu več kot 90 odstotkov Fincev vsak dan prebira časopise). A morda simbolno najmočneje se njihova zavest o pomenu knjige kaže v odnosu do branja pri otrocih. Tuula Haavisto lepo pove, da je branje individualna izkušnja, ki jo starši z zgledom prenašajo na otroke, hkrati pa so Finci dali prednost javnim knjižnicam pred šolskimi, saj so te v izraziti manjšini. Otroke od vsega začetka načrtno navajajo na obisk splošne knjižnice, in ta, tudi ko končajo šolanje, ostaja prostor, kamor se vračajo. Da sleherni sedemletnik prejme člansko izkaznico za splošno knjižnico, je torej več kot le simbolno dejanje, je naložba v bralca. Krog je tako sklenjen.

Število nebralcev oziroma tistih, ki niso v zadnjem letu prebrali nobene knjige, se je z 39 odstotkov leta 1998 povečalo na 42 odstotkov leta 2014.

Raziskava Francozi in branje postreže z natančnim vpogledom v bralno tkivo te knjižne velesile in išče odgovor na ključni vprašanji: kako Francozi danes dojemajo knjigo in kaj se dogaja z branjem v skupinah bralcev, starih od 15 do 24 let ter od 25 do 34 let. Obe skupini sta posebno občutljivi in dosegata slabe rezultate. Rezultati povedo tole: 70 odstotkov Francozov je v zadnjem letu prebralo najmanj eno knjigo, od tega jih 59 odstotkov posega izključno po natisnjeni knjigi, odstotek izključno po e-knjigi, deset odstotkov pa uporablja oba nosilca. 45 odstotkov Francozov bere vsak dan, štirje odstotki zgolj med počitnicami, povprečno pa Francoz prebere 15 knjig na leto oziroma eno manj kot leta 2011 glede na izsledke raziskave iz tega leta. Bralcev, ki preberejo vsaj 25 knjig na leto, je četrtina. Največ sicer Francozi prebirajo kriminalne romane, 41 odstotkov, priročnike jih prebira 36 odstotkov, visoko so še zgodovinske knjige in stripi. Med razlogi za branje prevladujejo trije: sprostitev in pridobivanje novega znanja sta na vrhu in približno izenačena, sledi razlog, da s knjigami laže pobegnemo iz vsakdanjosti. Se pa raziskava temeljito ukvarja z nebralci in razlogi za nebranje. 30 odstotkov Francozov ni v zadnjih 12 mesecih prebralo nobene knjige: knjiga ne zanima 57 odstotkov Francozov, 38 odstotkov jih pesti pomanjkanje časa, petim odstotkom se zdijo knjige predrage, štirje odstotki pa pravijo, da ne berejo, ker njihova okolica ne bere. In kdo so nebralci? Nebralec je povečini moški, starejši od 35 let, prihaja iz manj urbaniziranega okolja, je manj izobražen in manj dejaven ter, to je posebej zanimivo, tudi slabši uporabnik spleta. Kar 86 odstotkov bralcev ima računalnik in enak odstotek tudi internetni priključek, računalnik pa ima le 65 odstotkov nebralcev. Do najzanimivejše točke primerjave med bralci in nebralci pridemo pri vprašanju, kateremu mediju najbolj zaupajo. Pri bralcih je knjiga s prepričljivimi 40 odstotki na vrhu, sledijo dnevni časopisi in televizija s po 16 odstotki, splet je pridobil sedem odstotkov zaupnikov. Pomemben večji delež zaupanja doseže med mladimi, starimi od 15 do 24 let internet, kar 18 odstotkov, a pomenljivo ne na račun zaupanja knjigi. Pri nebralcih se slika temeljito obrne: televizija je s 30 odstotki na vrhu medijev, ki jim zaupajo, 19 odstotkov jih zaupa dnevnim časopisom, 13 odstotkov knjigam in devet odstotkov spletu. Televizija – ki je na začetku svojega pohoda napovedovala smrt knjige – ima torej izrazite zaupnike v nebralcih. Krona raziskave Francozi in branje pa je tako rekoč konsenzualno strinjanje anketiranih o štirih ključnih razsežnostih knjige: o pomenu, ki ga ima branje knjig otrokom pri oblikovanju njihovih bralnih navad, o tem, da so knjige vir znanja, da knjiga globoko zaznamuje izoblikovanje človeka kot osebnosti in da je pomembno doma imeti knjige. Z drugimi besedami, zavest o pomenu knjige za razvoj posameznika in družbe pri Francozih ne usiha.

In naposled, kaj nam podatki govorijo o stanju bralne kulture v Sloveniji? Začnimo kar pri bistvu: leta 1998 je 61 odstotkov Slovencev v zadnjih 12 mesecih prebralo vsaj eno knjigo, leta 2014 le še 58 odstotkov. Z drugimi besedami, število nebralcev oziroma tistih, ki niso v zadnjem letu prebrali nobene knjige, se je z 39 odstotkov leta 1998 povečalo na 42 odstotkov leta 2014. Med bralci prevladujejo ženske, teh je bilo leta 1998 64 odstotkov in leta 2014 66 odstotkov. Med nebralci je največ takšnih, ki imajo končano le osnovno šolo, in sicer 61 odstotkov leta 1998, leta 2014 pa 64 odstotkov. Z vidika izobrazbe je točka preloma med nebralci in bralci v korist slednjih dokončanje srednje šole: leta 1998 je bilo s srednješolsko izobrazbo 72 odstotkov bralcev in 28 odstotkov nebralcev, leta 2014 pa 61 odstotkov bralcev in 39 odstotkov nebralcev.

Glede na ugotovitve raziskovalcev, da spada branje knjig še vedno k »družbeno zaželenemu ravnanju«, kajti branje izpričuje izobraženost in intelektualno širino posameznika, je odstotek nebralcev lahko celo nekoliko podcenjen, saj »branje kot družbena norma« lahko anketirance navaja k bolj »dobrohotnemu« pogledu na svoje bralne navade. Toda ali ima branje pri nas res še vedno trdno mesto med tistim, kar naj bi sodilo k »družbeno zaželenemu ravnanju«? Da je o tem prepričana kategorija bralcev, je predvidljivo in zato manj pomembno. Zanimiveje bo pogledati razloge za nebranje med mnoštvom nebralcev, ki so po metodi odprtega odgovora hierarhizirani takole: na vrhu je pomanjkanje časa, sledi množica nestrukturiranih razlogov od bolezni, dolgočasnosti in lenobe do spleta, tretji razlog je pomanjkanje potrebe po branju, četrti, da raje dajejo prednost branju časopisov in revij, peti drugim dejavnostim, šesti pa televiziji, ki nadomešča knjige. Tem razlogom velja dodati razloge, zakaj knjig ne kupujemo: na vrhu je z 29 odstotki razlog, da me knjige ne zanimajo, za 25 odstotkov vprašanih so knjige predrage, 19 odstotkov si jih raje izposodi, 17 odstotkov pa jih ne potrebuje.

Stanje bralne kulture slehernega naroda je v razvojnem smislu neizprosen kazalec družbe znanja in kakovosti življenja ter zadovoljstva posameznikov.

Najmanj 42 odstotkov Slovencev knjige in branja ne dojema kot vrednote, ki bi imela prednost pred naštetimi razlogi za neposeganje po knjigi. Knjiga zanje ni prioriteta, kajti njena dostopnost (knjižnice, knjigarne) ni med navedenimi razlogi za nebranje, cena pa glede na izjemen razpon ponudbe tudi ni najbolj prepričljiv izgovor. Še bolj nas mora skrbeti, da smo Slovenci po Eurostatovi raziskavi iz leta 2011 in glede na nove podatke še vedno člani koalicije »nebralnih držav«. Deset članic EU namreč dosega večji odstotek bralcev, 12 pa jih je pred nami po številu knjig v domači knjižnici.

Naj se bolj posvečamo bralcem ali nebralcem?

Oboji, Finci in Francozi, nedvoumno povedo, da je ključ do čvrstega nacionalnega bralnega telesa zgolj in edino zmanjšanje števila nebralcev. Veliko laže je bralca, ki je denimo prebral eno knjigo, spodbuditi k temu, da prebere tri, ali širiti kategorijo »velikih bralcev«, ki preberejo 20 knjig in več, laže je tudi redne bralce spreminjati v bralce zahtevnejše literature. Veliko teže pa je posameznika, ki ni prebral nobene knjige, pripraviti do tega, da prebere eno. Še veliko zahtevneje je oblikovati družbene in vrednostne strukture, ki zmanjšujejo možnosti ustvarjanja nebralcev. Vendar bo dolgoročno družba znanja in družba osveščenih državljanov rasla izključno pod pogojem, da se število nebralcev zmanjšuje. In le to, kot nas učijo Finci, optimira delovanje celotne knjižne verige. V tem delu velja zato dobrohotna kritika sicer odlični slovenski raziskavi, ki se nebralcem posveča bistveno premalo in ne ponudi vpogleda v sestavo kategorije nebralcev. Lahko bi celo rekli, da je v tem delu raziskava simptomatično popustila dvema mantrama »domače knjižne kulture«: prvi, ki se preveč izgublja v iskanju sovisnosti med množično izposojo knjig v knjižnicah in slabim kupovanjem knjig, in drugi, da se bralna kultura na Slovenskem vselej poskuša izmeriti ne z vidika količine branja, temveč »kakovosti branja«. To naposled navrže merilo, da stanje bralne kulture vrednostno pogojeno presojamo na podlagi enega prevladujočega merila – na podlagi branja romanov slovenskih avtorjev. Odveč je reči, da ne Francozi ne Finci branja ne merijo tako in se analize ne lotevajo s tega zornega kota, a vseeno – ali ravno zato – dosegajo natanko v segmentu branja izvirnih domačih avtorjev bistveno boljše rezultate od nas. Leta 2013 je od dobrih 256 milijonov evrov prometa s knjigami na Finskem 34,7 odstotka odpadlo na učbenike, 33,1 odstotka na stvarno literaturo (priročniki itd.), na leposlovje 16,2 odstotka, knjige za otroke in mladino 12,2 odstotka in stripe 3,8 odstotka. Pa so Finci še vedno eni najboljših bralcev leposlovja, ki po domačih avtorjih posežejo celo večkrat kot po prevedenih delih, povprečne naklade, ki jih dosežejo finski avtorji, pa so glede na slovenske v povprečju šestkrat višje. Roman Katje Kettu Kätilö se je denimo doslej prodal v nakladi več kot 80 tisoč izvodov.

Ključ do zvišanja bralne kulture in do čvrstega nacionalnega bralnega telesa je zgolj in edino zmanjšanje števila nebralcev.

Branje kot naložba v razvoj posameznika in družbe?

Branje kot vrednota ali zavest o pomenu branja se po navadi hitro osredotoči na branje otrok. Finci zlasti z izredno kultiviranim šolstvom knjigo in branje, nič manj pa tudi druge segmente kulture in umetnosti, inovativno vključujejo v šolske procese in sočasno stavijo na vseživljenjsko socializacijo posameznika tudi z obiskovanjem splošnih knjižnic. Francozi pa veliko bolj prisegajo na zgled družinskega branja, s katerim se zanimanje za knjigo prenaša iz roda v rod. Obenem se bodo Francozi očitno temeljito posvetili »bralnim motnjam« populacije, stare od 15 do 34 let. Sestava knjižne produkcije na Finskem pokaže, kolikšna pozornost se posveča izdajam za odraščajoče prebivalstvo. Po podatkih Združenja finskih knjižnih založnikov je leta 2013 na Finskem izšlo 7024 knjižnih naslovov ali deset odstotkov manj kot leto poprej. Od tega je bilo izdanih 2035 učbenikov, 2227 naslovov stvarne literature, 1151 leposlovnih del, 1368 knjig otroške in mladinske literature ter 330 stripov. Delež otroške literature je tako občutno večji od deleža leposlovja za odrasle, tu pa je še nezanemarljiv delež stripov, ki so v zadnjem obdobju v izrednem vzponu, saj sta od desetih najbolje prodajanih uspešnic kar dva stripa. Za primerjavo: na več kot pol manjšem knjižnem trgu smo v Sloveniji leta 2013 izdali 4950 knjig in brošur ali skoraj tisoč manj kot leto poprej, od tega 715 učbenikov, 2440 del stvarne literature, 925 leposlovnih knjig, od tega 436 del domačih avtorjev, in 873 knjig za otroke in mladino. Posvečanje pozornosti branju otrok in mladine je za finske založnike očitno prednostna naloga, pri čemer je ta segment tudi pri nas močan in trenutno edini, ki raste. Vsekakor pametna naložba.

Prej ko se bomo zavedeli, da je stanje bralne kulture slehernega naroda v razvojnem smislu neizprosen kazalec družbe znanja in kakovosti življenja ter zadovoljstva posameznikov, prej se bomo tudi sprijaznili, da ne obstajajo bližnjice do visoke ravni bralne kulture. Obstajajo pa poti in obstaja solidna podlaga, da Slovenija odločneje krene proti temu, da postane bralna država.