Miro Cerar mlajši

Mira rodijo 25. avgusta 1963 v Ljubljani. Za današnje čase razmeroma zgodaj. Oče Miro Cerar senior in mati Zdenka Cerar tedaj ravno začneta študirati na pravni fakulteti. Poleg ljubezni do zakonov ju druži tudi fizkultura. Oba rada obiskujeta telovadnice, tam se njuna zveza tudi začne. Mladina ju daljnovidno spremlja že od vsega začetka. Miro Cerar starejši in Miro Cerar mlajši sta leta 1964 na naslovnici Mladine, mama Zdenka pa napiše spremno besedilo, posvečeno sinu, Očka, vso srečo v Tokiu.

Rojstvo Mira mlajšega je za očeta Mira še dodaten motivacijski dejavnik, zato postane dvakratni olimpijski, trikratni svetovni in petkratni evropski prvak v gimnastiki na konju z ročaji in s tem najuspešnejši slovenski športnik po Leonu Štuklju.

Oče Miro rad pove, da je bil pri vzgoji naslednika druga violina. Družinsko življenje organizira mama Zdenka, kasnejša generalna državna tožilka, pravosodna ministrica in podpredsednica LDS. Poskrbi tudi za streho nad glavo. Ker ni denarja, hišo v Ljubljani nehajo graditi, odselijo se v Grosuplje in tam postavijo montažno hišo, pri čemer jim parcelo pomaga izbrati odvetnik Peter Čeferin. Oče Miro začne delati v svoji pravni pisarni, ki jo prevzame od očeta kasnejše državne tožilke Barbare Brezigar, rojene Gregorin. V takšnem družbenem kontekstu mali Miro prvič sprevidi svojo usodo. Mami zaupa, da želi postati policist. Da bo »denar kasiral«, kot pove.

Minejo štiri leta in Miro leta 1967 dobi sestro Alenko. Zahajati začne v osnovno šolo na Prulah in rad gleda risanko Modri dirkač. Ta naredi nanj takšen vtis, da učiteljice biologije redno nadleguje z vprašanji, ali kače res govorijo. Še v srednji šoli. Sošolcem je to všeč, učiteljicam manj, zaradi česar ga enkrat celo postavijo pred vrata. V šoli je priden, rad ima tudi matematiko in šah, počitnice pa mu niso pretirano pri srcu. Starši ga namreč redno pošiljajo na različne izobraževalne »izlete«, poleg kopanja jarkov v mladinskih delovnih brigadah in izleta v Kanado izkusi tudi realnost vzgoje v Nemčiji, kjer se pri neki družini sicer nauči jezika, a ob tem še ribanja stopnic.

Zaradi družinskega vpliva se loti športa. Smuča, igra nogomet, predvsem pa košarko v klubu Slovan. Starši ga poleg tega vpišejo še v malo glasbeno šolo, kjer se celih šest let uči igranja harmonike. Trud kmalu obrodi sadove, v šestem razredu, leta 1976, postane glavni harmonikar pri kurirčkovi pošti, ki jo tedaj pionirji nosijo od šole do šole po zgledu Titove štafete.

Voditeljske sposobnosti mali Miro prvič pokaže pri operaciji zoba. Ko kirurgi opravijo svoje in ko se mali Miro vrne iz operacijske sobe, bolniške cimre prepriča, da v kliničnem centru »dajejo narkozo s kladivom«. Prestrašeni mali bolniki in zdravniki nad šalo niso navdušeni, starši pa so takšnih incidentov že vajeni.

Po osnovni šoli se skupaj s prijateljem in šahovskim partnerjem Andrejem Štrumbljem vpiše na Šubičevo gimnazijo. Andrej kasneje postane ekonomist in danes dela v službi za notranji nadzor na Fursu (finančna uprava). Oba sta nad šolo izjemno navdušena. V razredu so namreč poleg njiju še trije fantje in 27 deklet. Zaradi objektivnih dejstev Miro dokončno opusti harmoniko in začne resno razmišljati o igranju kitare in tudi pisanju besedil (deloma romantičnih) za skladbe. V šoli malce popusti. Mama Zdenka mu reče, da bi lahko bil odličen, daljnovidni Miro pa odgovarja, da v resnici je odličen, le da mu družba tega še ne priznava.

Svoje interese tudi diverzificira. Natančno preštudira Nietzschejevega Zaratustro in vzporedno z njim bere stripe, kot so Alan Ford, Komandant Mark, Asterix. V šoli ga ne zanima več, ali kače govorijo, ampak ali bi človek lahko videl svojo preteklost, če bi z nadsvetlobno hitrostjo potoval daleč stran in se nato pogledal skozi dober teleskop. Leta 1980 dobi še drugo sestro, Vesno, ki jo ima rad. Vendar tudi njej ni prizaneseno. Da bi bila postavljena pred čim večje izzive pri izgovarjavi prvih zlogov in besed, da Miro domači mački ime Olafson.

V srednji šoli se prvič spoprime s kadrovskimi vprašanji. Kljub prevladi nežnejšega spola v razredu mora sestaviti moško košarkarsko moštvo. Vprašanje kadrovskega manka uspešno reši, sestaviti mu uspe ekipo, ki dvakrat osvoji naslov prvaka gimnazije.

Ko se oče in mati nekega dne vrneta domov z dopusta, ju sosedi opozorijo, da sin Miro skuša pritegniti pozornost. Z električno kitaro znamke Fender naj bi bil soliral komade Jimmyja Hendrixa, in sicer na balkonu. Mati in oče tako ugotovita, da je sin ustanovil bend, imenovan Alan Ford, v katerem igra solo kitaro. Poleg Hendrixa in priredb angleških pesmi naj bi bila Mirove fene še posebej navduševala njegova izvedba štikla Beatlov Cold Turkey.

Poleg Cerarja v bendu igrata še prijatelj iz paralelke Andrej Gregorič, ki kasneje ustanovi bend Spake, in Robert Cajhen, ki gre po srednji šoli z Mirom študirat pravo in čez leta pristane na uradu za verske skupnosti. Tudi sicer Mirova generacija ni bila od muh: njegov sošolec Filip Majcen, drugi najboljši strelec v Mirovi košarkarski ekipi, je danes vodja direktorata za tolmačenje pri evropski komisiji.

Skupini Alan Ford po pripovedovanju domačinov uspe organizirati en koncert, in sicer v prostorih krajevne skupnosti Malči Belič na Viču. Zaradi potrebe po objektivnem prikazovanju zgodovinskih dejstev je nujno dodati, da je začetek osemdesetih let v Sloveniji prinesel vznik domačega punka in ne hipijevske subkulture, za katero se je očitno odločil tedaj v relativnem smislu konservativni Miro. Še naprej pa ostaja dober športnik. Na turnirju v Sarajevu je izbran v najboljšo peterko. Soigralci in žirija tedaj vizionarsko ugotovijo, da Miro enako dobro igra z levico in z desnico.

Leta 1982 se Miro za las izogne gotovi smrti. Starši se odločijo za izlet na Korziko, a ker najmlajša Vesna zboli, zjutraj, tik pred odhodom, potovanje odpovejo. Turistična vodička predlaga, naj namesto njih na Korziko odletita Miro in Alenka, a se Miro mlajši odloči drugače. Tisti polet letala tedanje Adrie Avioprometa se vpiše v zgodovino kot najhujša slovenska letalska nesreča. Letalo še isti dan strmoglavi na gori San Pietro na Korziki, umre 180 ljudi. Družina zvečer po televiziji kakor vkopana gleda seznam umrlih, na katerem sta sprva tudi Cerarjeva. Mirova sestra Vesna se bo nato poročila z moškim, ki je v nesreči izgubil starše.

Leta 1982 Mira vpokličejo v vojsko, pošljejo ga v Titograd, sedanjo Podgorico v Črni gori. Tja gre skupaj z Andrejem Gregoričem. Tudi v kasarni ustanovijo bend, imenovan Zabavnjaki, z njim konkurirajo Narodnjakom. Poskušajo igrati Rolling Stonse, a jim poveljnik sporoči, da »ne može engleski« in da »može samo jugorok«. Sklenejo kompromis in Stonse igrajo brez petja.

Miro gre, ko se vrne v domačo republiko, v skladu z družinsko tradicijo študirat pravo; zanimivi svet formalizma prevzame že konec prvega letnika. Bend Alan Ford sicer še obstaja, a začne igrati bolj jazzovske komade, lahko poslušljive, trdijo njegovi tedanji študentski feni. Kakšno pesem napiše tudi sam Cerar.

Naši viri znajo o Cerarjevih študentskih letih povedati zelo veliko. A on-the-record smo lahko avtorizirali in izpogajali le tile dve uradni informaciji: »Miro Cerar je v študentskih letih dal skozi vse, kar je moral dati skozi.« In pa: »Brez skrbi, kar se tega tiče, življenje ni šlo mimo njega.« Ker v uredništvu rubrike Kdo je kdaj upoštevamo visoke novinarske standarde, tipov zaužitih substanc ali oblik zabav iz njegovega predvegetarijanskega obdobja ne omenjamo. Niti ne bomo objavljali fotografij Mira Cerarja v pozah, ki bi lahko bile v opoziciji z njegovo današnjo asketsko držo, ki vsekakor vliva zaupanje v njegove voditeljske sposobnosti.

(P. S.: Se je pa Mladina tudi letos prijavila na tisti razpis ministrstva za kulturo za sofinanciranje.)

Na fakulteti okrog leta 1985 spozna prvo ženo Majo. Maja kasneje študij prava opusti in postane slikarka. Postadolescenčno obdobje vpliva tudi na Mira; zresni se, sprva opusti mesne izdelke, nato s še radikalnejšo potezo pivo in druge alkoholne proizvode. Začne se poglabljati v bistvo prava, bivanja kot takšnega in v Resnico kot takšno, ki jo morebiti vendarle izraža tudi Zakon kot tak.

Misli o tem sicer še ne objavi v diplomski nalogi Pravno varstvo blagovnih znamk, ampak kasneje, v magistrski nalogi leta 1993 (pod vplivom osamosvojitvenih dilem magistrira iz večrazsežnosti človekovih pravic) in v doktorski disertaciji, v kateri se ubada z vprašanjem, ali je pravo tudi razumsko utemeljeno. Sistematično začne prebirati verske spise; preiskuje razliko med sodobnim pravom in religioznimi ali tradicionalnimi oblikami prava.

Njegovo trmasto studioznost prva opazita profesorja Marijan Pavčnik in Anton Perenič (ta je oče kasnejšega državnega sekretarja pri Gregorju Virantu Gorazda Pereniča) in Miro pri njiju postane asistent. Pa tudi Peter Jambrek, bivši sošolec Cerarjevega očeta. Z Jambrekovo pomočjo se Miro prvič vpiše v zgodovino. Julija 1990 ga povabi na Gorenjsko, v grad Podvin, kjer sodeluje v skupini, ki pripravi podlage za novo slovensko ustavo. V skupini, ki po predhodnih pripravah poleti zaseda teden dni, sodelujejo Franci Grad, Tine Hribar, Peter Jambrek, Tone Jerovšek, Matevž Krivic, Ivo Perenič, Lojze Ude in daktilografka iz parlamenta. Cerar opravlja funkcijo strokovnega tajnika. Mora recimo razvrstiti pobude državljanov in se opredeliti do njih. Ena izmed njih je tudi, da bi Slovenija namesto predsednika države dobila kneza. Miro je ne upošteva.

To sicer ni Cerarjev edini prispevek k osamosvojitvi. Leta 1989 v članku Slovenski jezik kot izraz slovenske samobitnosti dokazuje, da bi moralo vojaško sodišče v Sloveniji, pred katerim je tedaj tekel proces proti četverici v srbohrvaščini, soditi v slovenskem jeziku.

Stroko pozove »k preučitvi možnosti odprave drugega odstavka člena 243 ustave SFRJ«. Miro ima spet prav in čez dve leti je ta odstavek res odpravljen. Odpravljena je dejansko kar ustava v celoti, z državo SFRJ vred.

Obsijan z avreolo očetov slovenske ustave in s podporo Franceta Bučarja začne Cerar v začetku devetdesetih let tudi uradno sodelovati s parlamentom. Leta 1993 postane zunanji svetovalec za ustavna vprašanja. V tej vlogi sodeluje tudi v številnih reformnih skupinah, leta 2005 med drugim pri nastajanju zakona o popravi krivic izbrisanim, pri katerem se zavzema za individualno obravnavo izbrisanih in za nujnost zakonske izpeljave odločbe ustavnega sodišča. Tedaj izreče kar nekaj razmeroma kritičnih sodb o izbrisanih. Na fakulteti pa začne učiti teorijo in filozofijo, zadnje leto pred vstopom v politiko poskrbi za uvedbo predmeta etika pravniških poklicev. Kot Fulbrightov štipendist leta 2008 šest mesecev poučuje primerjalno ustavno pravo na univerzi Golden Gate v San Franciscu, kjer je, mimogrede, študirala tudi sedanja slovenska evropska komisarka Violeta Bulc.

Sredi devetdesetih let se s prvo ženo Majo po letu življenja pod isto streho razide in se poroči z Danico, s katero nato dobita hčer in sina. Oba otroka sta v sozvočju z družinsko tradicijo športnika. Hčerka je dobra v košarki, sin pa je nogometaš. Pred približno petimi leti se Cerar od Danice loči, zadnja štiri leta pa živi z Vesno Arnšek, lastnico turistične agencije iz Krškega, novo prvo damo Slovenije. V javnosti žanje nagrado za nagrado, postane najvplivnejši in najuglednejši pravnik, proti koncu leta 2010 je imenovan tudi za predsednika sodnega sveta, prvega kadrovika v sodni veji oblasti. A ko počasi v deželo pride kriza, začenja Cerar opuščati zgolj strokovno retoriko. Tanko mejo med znanostjo in politiko prvič prestopi leta 2007, ko nasprotuje arbitražnemu sporazumu, s katerim se kasneje Slovenija in Hrvaška zavežeta k reševanju več kot 20 let trajajočega spora.

Večkrat še vedno pride v nudistični kamp Koversada v Vrsar, kjer so že njegovi starši imeli prikolico. Na kamp ima lepe spomine. Zadnjih nekaj let pa mu dopust organizira partnerica Vesna. Tik preden postane premier, gre denimo na Mauritius.

Po letu 2007 postajajo Mirova mnenja vse ostrejša. Namesto pravniško-strokovnih vprašanj ga začno zanimati politične teme. V eni od kolumen ga recimo zaskrbi, da utegne Slovenija, sodeč po količini kraje in laži v medijih, politiki, gospodarstvu, finančnih krogih, zdravstvu, cerkvi, postati družba brez »sramu in krivde«, narcisoidna, nedozorela članica tretjega sveta. Z zapisom navduši zdravnika in publicista Alojza Ihana. Leta 2008 pa napiše esej, ki navdihne filozofinjo Renato Salecl. V tekstu Ali dati klošarju en evro? Cerar obračuna s slovensko politično elito: »Če so klošarji zabušanti, lenuhi, bleferji, nekoristneži in še kaj podobnega – no, in kaj zdaj? Ali zato sedaj klošarju ne bomo dali evra? Enega evra? Ob vseh tajkunih, zidarjih, rupljih, kalimerih, barbikah, golobčkih, rjavčkih, plejbojih, misicah, velikih bratih in podobnih zvezdah, ki jim že samo s tem, da jih imamo, namenimo milijone evrov in svojih živcev.« S številnimi od omenjenih, ki so bili prav tako izvoljeni na volitvah, se Miro kasneje pogaja o sklenitvi koalicije.

Konec leta 2012 začne Miro razmišljati o vstopu v politiko. O tem se sprva še največ pogovarja s Petrom Jamnikarjem, nekdanjim sekretarjem LDS, ki ima precej organizacijskih izkušenj. V tistem obdobju nekatere, ki jim zaupa, povabi na prvi neformalni sestanek v Hotel Park v Ljubljani. Poleg Jamnikarja pridejo na sestanek še varstvolog Bojan Dobovšek, promotorka inovacij Violeta Bulc, lastnik verige frizerskih salonov Mič Styling Mitja Sojer, ekonomist Aleksandar Kešeljević in podjetnik Horst Hafner. Čez nekaj mesecev pade druga vlada Janeza Janše in vodja poslanske skupine Pozitivne Slovenije Alenka Bratušek za tehničnega mandatarja predlaga Mira Cerarja. Ta pa presodi, da to še ni to.

O tem, kdaj se Miro dejansko odloči, da bo vstopil v politiko in povedel Slovenijo, obstaja več razlag. A dejansko ima za to največ zaslug njegov osebni frizer Mitja Sojer, ki jeseni 2012 – kot najverjetnejši datum se omenja 21. oktober 2012 – Mira končno prepriča, da spremeni videz. Miro v svoji asketski drži najraje nosi »pač- tako-me-postrizi-na-kratko-da-bo-čim-manj-dela« frizuro, kot smo izvedeli. Na omenjeni datum pa Mitja Mira prepriča, da je čas za prečko. Ostra mnenja in jezne sodbe so sicer dobrodošli, meni »Mič«, a sodobna politika je vendarle avdiovizualna. Miro se upira, nazadnje pa v dobro države vendarle popusti. Ter postane osmi predsednik vlade.

PROJEKCIJA: Miro še dolgo vlada Sloveniji in jo tudi duhovno prenovi. Medtem ko se Evropa utaplja v dekadenci, se prevrednotena Slovenija vzdigne v višave. Okrepljen z novo verodostojnostjo slovenski Telekom spet kupi nazaj samega sebe in še nemški Telekom za povrhu, ljubljansko letališče pa postane lastnik frankfurtskega. V Nemčiji so zaradi tega nejevoljni, a jim slovenski ekonomisti hitro razložijo, da je to najboljše za obe državi – zaradi sinergij seveda. Brnik končno dobi kontrolni stolp, ki je spomenik države Miru, rešitelju iz krize. Spomenik se imenuje Svetilnik Evrope.