Preprečite razprodajo!

Peticija proti privatizaciji državnih podjetij

Prodaja je menjava blaga za denar; prodajalec običajno postavi ceno, kupec jo sprejme ali ne. Cena in s tem menjava naj bi bila pravična, takšna je le, če je prostovoljna in če tako kupec kot prodajalec menita, da je zanju koristna. Pri zdajšnji razprodaji slovenskega premoženja ni tako. Ceno postavljajo posredniki, ki so povezani s kupci in ki imajo od prodaje koristi. Večina prebivalstva, torej pravih lastnikov državnega premoženja, meni, da je prodaja škodljiva in jo zavrača. Tudi oblasti dvomijo v njeno koristnost, a trdijo, da morajo prodajati, ker so to obljubile evropskim oblastem in finančnim trgom. Prodaja torej ni ne poštena, ne prostovoljna in ne koristna. Dejansko ne prodajamo le podjetij, prodajamo ostanke gospodarske suverenosti. Čemu sploh smo se osamosvajali? Da bomo sami pa tudi naši otroci in vnuki postali poceni delovna sila multinacionalk? Oblasti prav tako pravijo, da nas v to razprodajo sili velik dolg, da bodo prodana podjetja učinkovitejša, saj bodo prodana strateškim partnerjem, ki bodo po prodaji zagotovili ohranitev delovnih mest, da le »privatizacija« omogoča, da se politika neha vtikati v podjetja in da to zahteva lani sprejeta odločitev državnega zbora.

Toda. Evropska komisija nima pravice posegati v naš pravni red, kaj šele zahtevati »privatizacijo«, a to počne zaradi naše klečeplaznosti. Da bomo razjezili kapitalske trge in izgubili verodostojnost, sta votla argumenta tujih in domačih špekulantov, ki s prodajo služijo. Mnogo bolj kot neuspeh Slovenije, jih skrbi njen uspeh, saj jim kvari zaslužke.

Gospodarskih razlogov za razprodajo ni. Finančna sredstva, pridobljena z dosedanjimi zadolžitvami, zadoščajo za odplačevanje dolgov; prilivi v proračun so večji kot lani, presežek na tekočem računu ostaja enako velik. Trditve, da bomo kupnino porabili le za zmanjšanje dolga, so prazne; vseeno je, ali jo porabimo za zmanjšanje dolga ali za pokrivanje primanjkljaja; le vrstni red računskih operacij je drugačen, rezultat pa je enak.

Govorjenje o strateškem partnerstvu in strateških lastnikih je nesmiselno. Partnerstva sklepajo enakopravni subjekti. Ko podjetje prodamo, postane lastnina kupca. Zaveze o ohranitvi delovnih mest so le metanje peska v oči; kupec bo zaposlenost prilagajal maksimiranju dobička, kar je normalno. Še slabše je, če so kupci finančni skladi, saj že kupijo zato, da bodo preprodali.

Razprodaja je vsiljena ideološka odtujitev, ki naj bi zagotovila prelom z »umazano« socialistično preteklostjo, v kateri so bila zgrajena podjetja, ki jih zdaj prodajamo, in ki bo Slovenijo uvrstila med druga nekdanja socialistična gospodarstva, o katerih usodi odločajo lastniki multinacionalk.

Najbrž podjetje, ki ga prevzame multinacionalka, res postane učinkovitejše, a družbeni (gospodarski, socialni, razvojni, ekološki) učinki niso pozitivni, kar potrjujejo empirične študije in dogajanja v gospodarstvih, ki so prodala vse, kar se je dalo prodati. Med krizo je prav zaradi prodaj podjetij pred tem iz nekdanjih socialističnih držav letno odtekalo 40 milijard evrov.

»Privatizacija« naj bi preprečila nedostojno vmešavanje politike v podjetja. A državna podjetja, na primer Telekom, bomo prodali državnim podjetjem drugih držav. Zdravilo za preprečitev nespodobnega vmešavanja pa je enostavno; vladajoča stranka ali koalicija naj se preneha nedostojno vmešavati.

Podpisniki pisma od prodaje ali neprodaje nimamo koristi. Razprodaji nasprotujemo, ker vemo, da je za Slovenijo dolgoročno škodljiva. Zato pozivamo vlado in poslance Državnega zbora, da jo preprečijo in prekličejo lani sprejeti sklep o prodaji petnajstih podjetij. Pred volitvami ste neposredno ali posredno obljubljali prav to.

To peticijo pošiljamo predsedniku vlade, ministrom in poslancem državnega zbora.

Peticijo lahko podpišete tudi sami na Mladinini spletni strani (www.mladina.si).

Zakaj smo podpisali peticijo
Izjave nekaterih podpisnikov peticije proti razprodaji državnih podjetij

Dr. Jože Pirjevec, zgodovinar

Slovenci si ne moremo privoščiti, da bi prodali družbeno lastnino, ki so jo po vojni ustvarile tri generacije, kajti to bi pomenilo, da se odpovemo gospodarski in s tem tudi politični suverenosti. S to suverenostjo, za katero smo se tako odločno in uspešno angažirali v osemdesetih letih, so po osamosvojitvi različne vlade, ki so si podajale oblast, delale kot svinja z mehom. S svojo klečeplaznostjo pred Zahodom in zavračanjem vsake avtohtone politične izkušnje, so nas pahnile v situacijo, ko smo pritrjevali bajki o orožju za množično uničenje Sadama Huseina, še preden se je ameriški državni sekretar o tem lagal na seji Varnostnega sveta. Pred kratkim smo se zaradi svojega hlapčevstva znašli v vojni koaliciji proti arabskim fanatikom, ne da bi nas Washington o tem sploh vprašal. V generalni skupščini smo se vzdržali pri glasovanju o ruski deklaraciji o odklanjanju nacizma in fašizma, ker je tako ukazal Veliki brat. Ta uničujoči trend bomo morda zmožni ustaviti, če bomo Evropi in ZDA dokazali, da se še znano svobodno odločati v prid lastnih koristi.

Dr. Slavko Splichal, komunikolog

Apologeti privatizacije trdijo, da država ni dober gospodar. Naša najbrž res ni, kajti kateri dober gospodar bi prodajal kuro, ki nese zlata jajca (Telekom), ali hišo, v kateri živi in dela (infrastrukturo)? Trdijo, da bodo s tujimi lastniki postala podjetja učinkovitejša. Res, povečala bodo dobiček in za nekaj deset odstotkov zmanjšala »odvečno delovno silo«. Kar je dobro za tuje lastnike, ni dobro za delavce in ni dobro za veliko večino slovenskih državljanov. Če slovenska odločevalska elita res ne more biti dober gospodar v podjetjih, kako naj potem dobro gospodari z državo?

Dr. Božo Repe, zgodovinar

Gospodarstvo ima v družbi, ki želi biti vsaj znosno socialno razslojena in približno enakomerno razvita, ključno socialno funkcijo, ki je država z mehanizmi prerazporejanja ne more nadomestiti. V majhni, ranljivi in v svet odprti družbi, na geografsko in geostrateško izpostavljenem območju, je to še posebej pomembno. V manjših okoljih je celotna »družbena nadgradnja« (kultura, šport, lokalni mediji ...) usodno odvisna od te povezave. Socialne funkcije tuji kapital ne želi zagotavljati. Do tega spoznanja sta se v sodobni slovenski zgodovini dokopali obe sicer nasprotujoči si politični opciji: katoliški tabor s sistemom Krekovega zadružništva in solidarnosti, in socializem z družbeno lastnino in načrtnim policentričnim razvojem. Skozi zadnjo fazo privatizacije se zastavljata ključni vprašanji: komu služijo slovenske politične elite in kakšen smisel ima država brez ekonomske in posledično vseh drugih suverenosti.

Dr. Bogomir Kovač, ekonomist

Peticijo sem podpisal, ker vem, da bo pri njej primanjkovalo ekonomistov, ki običajno prvi podležejo tržni ideologiji in slabo razumejo širše politične konsekvence privatizacije. In zato, ker nasprotujem »razprodaji« in absolutni zmešnjavi pri sedanji privatizaciji. Zgodovina Treuhanda v Nemčiji dokazuje, kam pripeljejo organizirane privatizacije, toda razkritja korupcije in dobesednih poslovnih zločinov bodo v zgledni Nemčiji uradno prišle na dan leta 2030. Sloveniji primanjkuje kapitala, domačega in tujega, toda sedanja privatizacija je predvsem plen finančnih in poslovnih špekulantov, manj je pravih poslovnih namer za trajnostni preboj podjetij in države.

Franček Drenovec, ekonomist

Proti tako imenovani privatizaciji sem zato, ker mi gre dobesedno na bruhanje, ko gledam, kako bo ta skorumpirana provincialna politikantsko-financarska sodrga, ki je v zadnjem desetletju zavzela Slovenijo, zdaj do konca uničila, pokradla in požrla še tisto, kar nam je ostalo po letu 2008, ko so najprej izropali banke. Že več kot trideset let spremljam slovensko gospodarstvo in slovensko družbo. So bili boljši časi in so bili slabši časi. Ob tem, kar moram gledati danes, pa lahko občutim samo še gnus.

Dr. Lojze Sočan, ekonomist

V dinamičnih državah v razvoju je v zadnjem desetletju nastalo nad tisoč multinacionalk z nad milijardo letne prodaje. Kitajska kupuje od zemlje in energetskih virov Afrike do tehnoloških podjetij v ZDA. Finančno osiromašene ZDA in Velika Britanija so šle v množično tiskanje denarja, hkrati pa je oblast v ZDA omogočila, da so podjetja z lestvice ’Fortune 500’ v zadnjem desetletju lahko odkupila nad 7000 milijard dolarjev lastnih delnic, zato da bi jih tujci težje pokupili. Podprla je predvsem informacijsko-komunikacijske tehnologije, bančništvo, hrano in farmacevtiko, kar na primer Slovenija že pridno razprodaja. Finančni svet ZDA in razvite Evrope se danes koplje v visoki likvidnosti in razpoložljivem, praktično zastonj kapitalu. Zasebna in državna podjetja ter skladi razvitih držav za drobiž kupujejo ne le podjetja, ampak tudi infrastrukturo v državni lastnini kriznih držav, tudi pri nas. Slovenija ima dobre zametke za razvoj na znanju, sodobnih tehnologijah in inovativnosti; Telekom je osnova te infrastrukture. Zato bi razprodaja Telekoma, še zlasti po hrvaškem zgledu, pomenila hudo ohromitev naše države. Škoda bi bila nepopravljiva!

Dr. Tine Stanovnik, ekonomist

Državljani Slovenije z veliko zaskrbljenostjo spremljamo postopke priprave na odprodajo državnega premoženja in državnih deležev v podjetjih. Gre za dejanja, kjer ni popravnega izpita, posledice pa bodo trajne. Če se izpeljejo načrtovane privatizacije, bo Slovenija postala »periferija«, skladno s teorijo odvisnosti, ki jo je formuliral znani ekonomist Raul Prebisch, ko je pojasnjeval, kako ZDA eksploatirajo in izčrpavajo Latinsko Ameriko. Tokrat gre za izčrpavanje in eksploatacijo evropskega »juga«. Podpis peticije je bila zame predvsem moralna obveznost in državljanska dolžnost.

Dr. Milica Antić Gaber, sociologinja

Razprodaji uspešnih podjetij v lasti države nasprotujem zato, ker bo to še poslabšalo položaj tako zaposlenih v teh podjetjih – kjer se multinacionalke in tuje firme običajno izogibajo spoštovanju nacionalnih zakonodaj, in če je le mogoče, tudi odpuščajo domnevno presežne delavke in delavce – kot tudi prebivalstva v Sloveniji, ki od dobičkov teh podjetij ne bo dobivalo dividend, ampak bodo te odtekale drugam. Slovenija se z nepremišljenimi prodajami dodatno podreja logiki velekapitala, ki ima pred očmi le maksimiranje profita. Vse drugo, predvsem pa kakovost življenja ljudi, jim je španska vas.

Dr. Dragan Petrovec, pravnik in penolog

Ker nisem ekonomist, zaupam tistim, ki so se že izkazali. Dejstva pa opazi tudi neekonomist. Nihče od nas ne zahteva prodaje, razen lobijev. Že dve vladi sta sprva nasprotovali prodaji najboljšega, kar imamo, a sta si nenadoma premislili. Novinarji so raziskali in objavili, kdo ima od prodaje koristi. Kdor je doslej nasprotoval lobijem, je pogosto potegnil kratko, tudi Mencinger in Štiblar. V Evropi smo (upajmo) ohranili vsaj vodo. Morda v Sloveniji ohranimo dobra podjetja in množica le kaj doseže.

Dr. Jože Vogrinc, sociolog

Lastnina je družbeno razmerje. Njen smisel je, da viri omogočajo ljudem etično sprejemljivo reprodukcijo. V globalni družbi je privatizacija vsega nevaren anahronizem: kopiči rente na eni strani, revščino na drugi. Neodgovorna je do ljudi in razkraja države. Privatizacija infrastrukture v Sloveniji in drugih ranljivih državah je obenem koncentracija velekapitala in njeno spreminjanje v monopolno rento in obenem ’asset’, ki se ga znebiš, če ni dovolj donosen. Slovenija se »razvija« v kolonijo. Upiramo se, ker nočemo biti dolžniški sužnji.

Dr. Srečo Dragoš, sociolog

Peticijo sem podpisal, ker političnim elitam zakliče »Preprečite razprodajo!« in ker je iz argumentacije razvidno, da ne gre za peticijo proti privatizaciji a priori. Nasprotno, privatizacija je ideološki izgovor za razprodajo. Podpisal sem jo tudi, ker se avtor peticije v svojih napovedih v zadnjih desetletjih ni niti enkrat zmotil (žal). Pa tudi zato, ker nekatere dogodke razumem samo s pomočjo argumentov iz peticije. Na primer, prodaja nacionalnega telekomunikacijskega operaterja, kjer državno lastništvo zamenjujemo za državno lastništvo druge države, pri tem početju pa naši državi svetuje isto podjetje, ki je tudi uradni posrednik tistega drugega državnega podjetja, ki bo kupilo naše državno podjetje.

Dr. Rudi Rizman, sociolog

Imeli smo in še imamo priložnost, da se izognemo usodi »živali«, na katerih se izvajajo različni družbeni preizkusi, in da se iz tujih praks zastonj česa naučimo. Po tridesetih letih eksperimentiranja s podobnimi razprodajami in privatizacijo, npr. v Veliki Britaniji, spoznavajo, da se ta poskus ni obnesel, da torej preprosto ne deluje. Nastajajo namreč analize za analizami, ki ugotavljajo, da so privatizirane dejavnosti dražje in tudi manj učinkovite kot pa prejšnje javne (državne). Poleg tega trpita gospodarska ozdravitev in izhod iz krize. Ne preseneča, da smo v državah, ki so izvajale rigidno obliko privatizacije in slepe privrženosti delovanju »prostega trga«, ta čas priča nasprotnemu valu – deprivatizaciji kot primernejši in svobodi (demokraciji) bolj naklonjeni različici modernizacije. Ali slovenski politični razred in ekonomska elita slišita in razumeta ta jezik?

Dr. Ljubo Bavcon, pravnik

Argumenti prof. Mencingerja proti razprodaji so prepričljivi. Vse, kar se je dogajalo s privatizacijo in denacionalizacijo po letu devetdeset, je privedlo do zgodovinskega ropa slovenskega nacionalnega bogastva, ki je produkt dela vseh Slovencev. Gre za zapoznelo obliko prvobitne akumulacije kapitala in posledično obubožanje prebivalstva.

Dr. Spomenka Hribar, filozofinja in sociologinja

Prav čakala sem, da se bo kdo iz ekonomske stroke zganil in naredil kaj tehtnega proti temu nezaslišanemu političnemu kriminalu in gospodarski katastrofi, ki se nam obeta. Veseli me, da smo dobili tekst, ki izhaja iz zavedanja suverenosti države, ki smo jo ustanovili zato, da bomo lahko bolje kot prej skrbeli za nacionalni razvoj in osebno blaginjo ljudi. Kajti drža slovenskih politikov je že vse od osamosvojitve klečeplazna. Mencinger je v enem svojih intervjujev opozoril, da smo bili v prejšnjem sistemu samostojnejši, kot smo zdaj, ko imamo lastno državo. Prej smo se znali in smo se postavili po robu Beogradu, zdaj pa se Bruslju klanjamo na vse možne načine. Upam, da bo premier Cerar evropskim oblastem in finančnim trgom vendarle rekel NE! Možnost za tako odločitev ima, glede na to, da se nam gospodarstvo revitalizira. Peticija trka na našo nacionalno zavest in odgovornost zase in za prihodnje rodove. Ni še prepozno!

Dr. Vesna Leskošek, sociologinja

Proti privatizaciji državnih podjetij se izrekam, ker je bistvenega pomena ščititi javno dobro, torej tisto, kar koristi vsem prebivalkam in prebivalcem v državi oz. od česar smo vsi odvisni. Mislim na tiste dejavnosti, ki nam omogočajo, da preživimo. To so voda, elektrika, plin, kanalizacija, javni prevoz, telefon in podobne dobrine, brez katerih v sedanjem času ne moremo preživeti, zato ne smejo biti predmet kapitalskih dobičkov. Dvigovanje cen teh dobrin je namreč najhitrejši in najlažje dosežen dobiček, saj se njihovi uporabi ljudje ne morejo odreči, zato jih je treba posebej zaščititi.

Dr. Renata Salecl, filozofinja

Praksa zategovanja pasu in zahteve za prodajo državnega premoženja sta ključna mehanizma, ki omogočata nadaljevanje neoliberalni ideologiji. Ko nas prepričujejo, da je prodaja premoženja nekaj za skupno dobro, se moramo vprašati, za čigavo partikularno dobro pravzaprav gre. Ob prodaji se bodo ob kupcih lahko veselili predvsem razni posredniki, ocenjevalci, advokati in najbrž tudi kakšni politiki, ki upajo na kakšno svetovalno ali nadzorno vlogo, ko jim poteče mandat. Državnega premoženja ni treba prodajati. Lahko se bolje upravlja. Lahko se bolje nadzoruje upravljavce.

Dr. Rastko Močnik, sociolog

Z utemeljitvijo, češ da je država slab lastnik, prodajajo slovenska državna podjetja nemški državi. Sedanji oblastniki in njihovi ekonomisti očitno mislijo, da je lahko tukajšnja država zgolj birič kapitala in bruseljski izterjevalec. A naš cilj sta gospodarstvo in država, ki bosta skrbela za blaginjo ljudi. Zasebno prisvajanje skupno ustvarjenega bogastva in država v službi imperializma sta oviri na poti k temu cilju.

Izkušnje s privatizacijo
Usoda petih najpomembnejših podjetij, ki smo jih pred leti prodali tujim korporacijam

1. Tobačna Ljubljana

Velike tuje korporacije kupujejo manjša, regionalna podjetja predvsem zaradi širitve trga. V takšnih primerih so kupljeni delavci s tovarno vred prej breme kot naložba. Najboljši dokaz tega v Sloveniji je privatizacija Tobačne Ljubljana. Ob razpadu Jugoslavije je Tobačna Ljubljana na leto proizvedla od sedem do osem milijard cigaret, trikrat več kot recimo hrvaška tobačna tovarna TDR iz Rovinja. Leta 1991 je Slovenija Tobačno Ljubljana za okrog 60 milijonov evrov prodala mednarodni korporaciji REEMTSMA Cigarettenfabriken iz Hamburga in SEITI iz Pariza. Ti dve sta nato podjetje prodali naprej angleški družbi Imperial Tobacco; ta je leta 2004 ukinila 400 delovnih mest in proizvodnjo preselila na Poljsko. Da delovna mesta v Ljubljani dejansko niso bila nekonkurenčna, dokazuje prav primerjava s Hrvaško: v času, ko je ljubljanska Tobačna propadala, se je obratno sorazmerno krepil položaj tovarne TDR iz Rovinja. Ta je v tem času odprla 400 novih delovnih mest in danes proizvaja 16 milijard cigaret na leto. Njena tržna vrednost znaša sedaj okrog 600 milijonov evrov.

2. LEK

Prodaja Leka švicarskemu Novartisu ni le največja privatizacijska zgodba doslej, ampak za marsikoga tudi ena najbolj pozitivnih. Novartis, ki je leta 2002 za Lek odštel 880 milijonov evrov, ni ukinil Lekovih razvojnih oddelkov, ampak je v tem času v podjetje tudi ogromno vlagal. Malce drugačno plat prevzema pa pokaže primerjava s Krko, v kateri je država obdržala četrtinski, kontrolni delež. Leta 2002 sta bili obe podjetji približno enako veliki. A Krka je v zadnjih desetih letih, med letoma 2003 in 2013, število zaposlenih povečala s 3400 na 4600, Lek pa je ohranil okoli 2500 do 2800 delovnih mest. Poleg tega Novartis nima sedeža v Švici le zaradi naravnih lepot te dežele, ampak seveda tudi zaradi t. i. davčne optimizacije. To se očitno pozna tudi pri Leku. Krka in Lek sta do leta 2002 ustvarila približno enako čistega dobička, po letu 2002 pa so Krkini čisti dobički rasli, Lekovi pa se zmanjševali, s čimer je Slovenija dobila tudi manj davka. Lek recimo danes v obliki davkov in prispevkov na leto prispeva 3,5-kratnik sredstev, ki jih Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) na leto nameni za Lekova zdravila, Krka pa v obliki davkov in prispevkov na leto prispeva 4,7-kratnik sredstev, ki jih ZZZS vsako leto nameni za njena zdravila. Po desetih letih torej Krka v proračun prispeva za približno 30 odstotkov več od Leka.

3. Tovarna sladkorja Ormož

Prodaja edine slovenske tovarne sladkorja podjetju, ki je v lasti nizozemskih kmetov, razkriva očitno: da je kmetom iz Nizozemske bolj mar Nizozemska kot Slovenija. Privatizacija Tovarne sladkorja Ormož je bila leta 1997 slavljena kot prvi primer prevzema na borzi kotirajočega podjetja, borznoposredniška hiša Publikum se je tedaj hvalila, da se obeta velik transfer znanja in kapitala iz tujine. Tovarno je od slovenskih kmetov (zadrug) in državnih skladov za 25 milijonov evrov (gre za našo oceno na podlagi borzne kotacije) kupila nizozemska družba Cosun. Ko je nato leta 2004 Slovenija vstopila v EU in ko je EU želela zmanjšati proizvodnjo sladkorja v uniji, pa so nizozemski kmetje izračunali, da se jim tovarno v Ormožu, kjer je v času prevzema delalo 400 slovenskih delavcev, splača ne samo zapreti, ampak tudi podreti in prodati. Lastniki, nizozemski kmetje, so za to dobili 34,8 milijona evrov, slovenski kmetje pa 27,4 milijona evrov odškodnine od EU. Je že res, da so tudi na Nizozemskem od petih tovarn sladkorja v tistem obdobju zaprli tri – a so nizozemski kmetje v preostalih dveh povečali proizvodnjo. Slovenski raziskovalci so nedavno izračunali, da se slovenskim kmetom kljub prejeti odškodnini zaprtje tovarne vendarle ni izplačalo.

4. Slovenska industrija jekla

Slovenska industrija jekla (SIJ) je danes za marsikoga dokaz, da lahko šele podjetje v zasebni lasti postane visoko dobičkonosno. A zgodba je v resnici takšna: država je v devetdesetih letih v sanacijo SIJ vložila skupaj 480 milijonov evrov, v času sanacije bank leta 1998 pa je izdala še obveznice, ki zapadejo leta 2023. To pomeni, da je sanacija SIJ z obrestmi vred državo stala približno 736 milijonov evrov. Ko je leta 2006 sanacija končno obrodila sadove, ko je SIJ leto končala s kar 64 milijoni evrov dobička in leta 2007 s skoraj 50 milijoni, se je tedanja vlada odločila za hitro prodajo. Očitno je bilo že nedostojno, da lahko ima državno podjetje tolikšne dobičke. Zato so družbo, v katero je država vložila 736 milijonov evrov, ruskemu kupcu prodali za 105 milijonov evrov. Danes je SIJ seveda zelo dobičkonosno zasebno podjetje.

5. Splošna plovba

Nekoč je bila Splošna plovba slovensko podjetje. Po letu 1954 je nastalo mukoma, z namenom, da tudi Slovenija postane pomorska država. Vzporedno z njo smo v Sloveniji dobili tudi Fakulteto za pomorstvo in promet, kjer so se šolali pomorščaki, ki so se kasneje zaposlili v Splošni plovbi. Odkar je leta 2007 Splošna plovba z vsemi svojimi ladjami pristala v lasti nemškega ladjarja Petra Döhleja, in sicer za ceno zgolj dveh ali treh ladij, pa tudi na fakulteti opozarjajo, da utegne nemški ladjar podjetje preseliti iz Slovenije. To se v zadnjem času zares dogaja. Peter Döhle razmeroma hitro zmanjšuje število zaposlenih in ladij, ki vozijo za Splošno plovbo, saj naj bi bil ladijski transport v krizi. A je to očitno tudi izgovor, saj podjetje Maersk, ki ima v tej panogi 15-odstotni delež, letos poroča o kar šestodstotnem povečanju prometa. Döhleju se pač bolj splača floto voditi iz svoje davčne oaze, z otoka Man, kjer ima registrirano podjetje.