Ženske zadeve

Ameriška pop kantavtorica Taylor Swift se je poleti, še preden je bilo jasno, da bo vsak hip izdala svoj dotlej najuspešnejši glasbeni album, ki jo je nazadnje pripeljal na naslovnico revije Time, v intervjuju za britanski časnik The Guardian opravičila.

Štiriindvajsetletnica je bila zaradi svojih številnih propadlih zvez, o katerih je poročala v svojih uspešnicah, kljub zavidanja vredni karieri in sedmim grammyjem dolgo tarča medijskega posmeha. Po novem pa se je s pripisanim imidžem »obupanke, ki ji ne uspe obdržati fanta« sprijaznila in šalam na svoj račun posvetila celo nekaj popevk. Svojemu slovesu pa je letos vendarle dodala še pomemben pripis: feministka.

V intervjuju se je tako opravičila za pretekle nepremišljene izjave, ko je na vprašanje, ali je feministka, odgovorila odklonilno, češ da nikdar ni delovala po principu »fantje proti puncam«. Vzgojili so jo namreč, da »lahko v življenju uspeš s trdim delom, ne glede na spol«. A potem se je pri novi prijateljici Leni Dunham, avtorici in zvezdi HBO-jeve nadaljevanke Punce (Girls), izobrazila, kaj feminizem sploh je, in spoznala, da je po duši v resnici že od nekdaj feministka. Seveda podpira enakopravnost in medžensko solidarnost, le beseda »feminizem« se ji je zaradi prevladujočih kulturnih vzorcev zdela umazana in, kot mnogim nepodučenim, sinonim za »sovraštvo do moških«.

Taylor Swift sicer ni pionirka feminističnega prebujenja v zvezdniških vrstah; komičarke, igralke, pevke, manekenke, režiserke in druge vidne ustvarjalke se po novem v intervjujih redno opredelijo kot feministke. Feminizem so letos sprejeli celo mediji tipa Cosmopolitan, ki so vero v enakopravnost spolov na ekonomskem, družbenem in političnem zemljevidu še do nedavna opredeljevali kvečjemu s skovankami »emancipacija« ali »girl power«, feministkam pa se posmehovali kot socialnim izobčenkam, ki stavijo na kosmate noge.

Zastavonoša pop feminizma je najprej in predvsem Beyonce, najuspešnejša in najbogatejša pop zvezdnica na svetu.

Zabavi se je pridružil tudi po tradiciji patriarhalni Disney, ki je ponosen, da svojih princesk v animiranem filmu Ledeno kraljestvo (Frozen) ne obremenjuje več z ljubezenskimi tegobami, pač pa z zapletenimi družinskimi odnosi in težavami z anksioznostjo. Proizvajalci ženske negovalne kozmetike snemajo kratke filme o sprejemanju lastnega telesa. Izdelovalci igrač pa prodajajo barbike z resničnejšimi oblinami in pametnejše igrače za deklice, ki si želijo postati gradbene inženirke ali podjetnice, namesto podplačane frizerke, kozmetičarke ali mamice na socialnih prejemkih.

Pravica do feminizma

In kako se je ta trend sploh začel? In kdo je najbolj zaslužen, da se je feminizem v zadnjem letu tako zelo približal množicam? Zastavonoša pop feminizma je ob raznovrstni ponudbi družbeno angažiranih prodajnih artiklov najprej in predvsem Beyonce, najuspešnejša in najbogatejša pop zvezdnica na svetu, ki ženske s svojimi uspešnicami opogumlja, naj bodo ponosne nase in sledijo svojim sanjam, saj svetu »vendarle vladajo dekleta«. Ko je septembra pripravila petnajstminutno glasbeno-plesno ekstravaganco ob podelitvi MTV-jevih glasbenih nagrad, je svojo brezhibno seksualizirano podobo in še brezhibnejši nastop pospremila z velikim napisom FEMINIST in citatom nigerijske feministične avtorice Chimanande Ngozi Adichie: »Feminist je oseba, ki verjame v družbeno, politično in ekonomsko enakopravnost spolov.«

Mediji so po tem velikopoteznem ustoličenju feminizma v popularni kulturi redno začeli delati sezname »najodmevnejših zvezdniških feministk«, »najboljših feminističnih trenutkov preteklega meseca« in tistih, ki jim je ušlo, da jim »feminizem ni blizu«. Feminizem je naenkrat postal priljubljen. In šele potem smo se začeli spraševati, kaj to pomeni.

Resne debate o ženski enakopravnosti so bile dolgo omejene le na progresivne medije, zdaj pa so se stvari nenadoma obrnile na bolje. Manj je bilo polemik, ali ima feminizem sploh kak smisel, in več ugibanj, kaj je pravi in kaj nepravi feminizem. Ima namreč Beyonce s svojo seksualizirano podobo, ki ugaja moškemu pogledu, sploh pravico, da se okliče za feministko? Oziroma kako je lahko feministka, če pa se je s poroko uklonila patriarhalnim kulturnim vzorcem? Je letošnja velika filmska uspešnica Ni je več (Gone Girl) res napredna, ker je njegova glavna junakinja preračunljiva sociopatinja, ali se v tem liku v resnici skriva mizoginija? Je spletni medij Jezebel, ki je letos razkril neretuširane fotografije Lene Dunham za revijo Vogue, napadel hinavsko modno-lepotno industrijo ali samo popfeministično ikono in ženske nasploh? Je to še vedno feminizem?

A ob vseh teh debatah o reprezentaciji ženskega telesa ter dvojnih merilih za ženske in moške se je redko kdo spomnil na pomembno oviro: razredne razlike. Kaj sploh pomeni zahtevati enake možnosti v svetu, kjer najšibkejši nimajo dostopa niti do osnovnih socialnih dobrin?

Ameriška teoretičarka Nancy Fraser se je v svoji knjigi in komentarju za The Guardian razpisala točno o tem – o tem, kako si je neoliberalna ideologija s svojo protisocialno agendo podredila tudi trenutno najbolj priljubljeno interpretacijo feminizma, ki ga sama opisuje kot »lahko imaš vse« feminizem. Medijsko odmevnejšo kritiko je prispevala ameriška pesnica in ugledna feministična teoretičarka, borka za rasno in spolno enakopravnost Bell Hooks. Izjavila je, da »Beyonce ni feministka, temveč teroristka«, in tako opomnila javnost na svoj prispevek k feministični teoriji, v okviru katere trdi, da feminizem nikoli ne bi smel paktirati s kapitalizmom, kar se zdaj dogaja v množični kulturi.

Razredni interesi

S tem se strinja tudi slovenski kolektiv, ki prireja feministični in queer festival Rdeče zore: »Eden od zgodovinskih ciljev kolektivnega feminističnega boja je bil doseči razmere za ekonomsko neodvisnost žensk od moških. Cilji ekonomske neodvisnosti niso bogatenje, pridobivanje statusnih simbolov in kopičenje moči že tako bogatih posameznic na račun drugih žensk; za Britney Spears, Beyonce in Lady Gaga gotovo dela množica podplačanih migrantskih čistilk, kuharic, sobaric, pa tudi bolje plačanih stilistk, manikerk, frizerk ipd.,« opozarjajo. In dodajajo, da je cilj feminizma ekonomska varnost brez strahu pred revščino – za vse ženske: »Kot vemo, to v kapitalizmu ni mogoče, saj sistem živi od izkoriščanja, zatiranja in zasužnjevanja najšibkejših. Ko nas zvezdnice, menedžerke in političarke prepričujejo, naj se veselimo njihovih kariernih dosežkov, ker bomo od tega dolgoročno profitirale vse ženske, nam (tako kot moški podporniki reformističnega feminizma) lažejo v obraz: namesto feministične politike enakosti za vse promovirajo in ščitijo svoje razredne interese.«

Pred dvema mesecema smo na družbenih omrežjih množično delili govor priljubljene mlade britanske igralke Emme Watson, najbolj znane po seriji megauspešnih filmov o Harryju Potterju. Z ganljivimi besedami o enakopravnosti spolov je naznanila, da je postala ambasadorka kampanje Združenih narodov z naslovom He for She, ki moške poziva, da na spletu s klikom podprejo spodbujanje enakopravnosti med spoloma. V Sloveniji je kampanjo za zdaj podprlo manj kot 130 moških. Odziv je precej mlačen. Morda tudi zato, ker sicer lepo zvenečo kampanjo sponzorira ameriški bančni velikan JP Morgan & Chase, eden glavnih povzročiteljev zadnje svetovne finančne krize.

Popularizacija feminizma, kakršni smo priča zdaj, gotovo ni idealna. Taylor Swift in Beyonce sta predstavnici bogatih in privilegiranih ter stavita na imidž, ki ugaja moškemu pogledu. A njune besede kljub vsemu odmevajo in s tem feminizem vsaj postavljajo v zavest množične kulture, česar si pred desetimi leti ne bi mogli niti zamisliti. Feministično teoretičarko Bell Hooks so medtem na skrivaj z mobilcem posneli med poplesavanjem na uspešnico Beyonce, ukaželjno Taylor Swift pa so v newyorški knjigarni zasačili med brskanjem po oddelku kritične feministične teorije. To pa se pred nekaj leti, ko je še živela v prepričanju, da feministke sovražijo moške, najbrž ne bi moglo zgoditi.