Premalo radikalno

Kreativni center Poligon, največji prostor za »coworking« v Sloveniji, bo 17. februarja praznoval prvo obletnico obstoja. Coworking bi lahko prevedli kot »sodelo«, »sodelovni prostor« je namenjen ljudem, ki zaradi sodobnih tehnologij in prožnih delovnih razmerij lahko delajo od doma, a so sedenja doma naveličani. Če gredo v prostor, kot je Poligon, sedijo ob drugih ustvarjalnih ljudeh, pa tudi prostor je oblikovan tako, da naj bi spodbujal ustvarjalnost.

Marca lani je Poligon v prostorih nekdanje ljubljanske tobačne tovarne obiskala ministrica za delo dr. Anja Kopač Mrak, izrazila navdušenje in obljubila finančno pomoč: »Tukaj vidiš, da samoiniciativno nastopajo ideje, da je veliko energije. Verjamem, da lahko iz ideje in posameznikov, ki jo začnejo s skupnimi močmi razvijati, nastanejo nova delovna mesta z visoko dodano vrednostjo.« Ta teden je ista ministrica dejala, da sredstev ne bo. S tem se vodstvo Poligona ni moglo sprijazniti in po sestanku na ministrstvu za gospodarstvo je hitro dobilo novo obljubo, da denar vendarle bo.

»Izčrpani smo,« pravi Eva Perčič, ena od treh ustanoviteljic Poligona. »Redno« pri njih dela okoli sto ljudi, 150 občasno. Za mesečni najem mize zaračunavajo 95 evrov oziroma 55 tistim z manj denarja, za najem pisarne pa 275 evrov. »S tem ne pokrijemo niti stroškov najemnine. Poligon od nas treh zahteva 12 ur dela na dan, a tu ne zaslužimo nič. Denar moramo zaslužiti drugje, da krijemo osebne stroške. To nam ne uspeva v celoti,« je iskrena Eva Perčič. V tem so zelo podobni ljudem, ki jim je Poligon namenjen. »Večina ljudi, ki so tukaj, ne zasluži dovolj, da bi si plačala socialnovarstvene prispevke.«

Delo v Poligonu je za marsikaterega delavca boljša izbira kot delo od doma. Številni Slovenci so ali pa še bodo ob Poligonovi pomoči preskusili zamisli z ustanovitvijo zagonskega podjetja. Veliki večini ne bo uspelo, ti bodo zgolj opravili ogromno neplačanega dela.

Zagonsko podjetništvo in prostori za coworking naj bi bili smiseln odgovor na povečevanje prekarnosti. Če bi se prekarci resnično zavedeli, da so pač delavci, ki preveč delajo za premalo denarja, bi verjetno našli drugačen odgovor.