Nove igrače Slovenske vojske

Najbolj veseli so bili proračunskega rebalansa za leto 2015 na obrambnem ministrstvu. Minister Janko Veber, v prejšnjem mandatu predsednik parlamentarnega odbora za obrambo, je namreč vojski zagotovil dodatnih šest milijonov evrov. Razmeroma hitro je ministrstvo objavilo prvi javni razpis, pet milijonov evrov težko naročilo za nakup 272 vozil različnih vrst za potrebe ministrstva. Kupili bodo 180 osebnih vozil spodnjega srednjega razreda, 12 avtomobilov zgornjega srednjega razreda, 25 manjših in 15 srednjih kombiniranih vozil ter 40 vojaških terenskih vozil, so napovedali. Potrata v času krize? Ne, varčevanje, so razložili. Z nakupom novih 272 vozil naj bi namreč obrambno ministrstvo celo prihranilo »pri stroških vzdrževanja in popravil, manjše porabe goriva ter zmanjšanja stroškov tehničnega pregleda vozil«. Policija, ki si bo letos privoščila zgolj 15 novih avtomobilov, se očitno na novo ekonomiko ne spozna.

Vojaška nakupovalna mrzlica pa se tukaj še ne ustavi. Z »investicijsko naravnanim rebalansom proračuna za leto 2015«, kot je minuli teden dokument okarakteriziral finančni minister Dušan Mramor, vojska letos načrtuje tudi nakup 40 lahkih kolesnih oklepnih vozil LKOV 4 x 4, po domače ameriških hummerjev, malce preširokih za gozdne poti v Sloveniji, ki bodo stali dva milijona evrov. Te informacije sicer na ministrstvu še niso javno objavili, niti še niso pojasnili, v kakšnem smislu bo nakup pomenil varčevanje, so pa posel napovedali v prilogah k proračunu, ki jih vlada in finančno ministrstvo zadnja leta redno pozabita objaviti. In ker se je gospodarska rast povrnila, želi vojska to leto spet kupovati tudi orožje. Morda denarja še vedno primanjkuje za izolsko splošno bolnico, za državne ceste, za mostove ali za občinska socialna stanovanja, je pa denar za nove rakete. Ena 26 kilogramov težka in 1,6 metra dolga protioklepna raketa Spike stane 120 tisoč evrov. Ker so jih vojaki na vajah že precej postrelili, bo vojska za popolnitev zalog letos kupila novih dvajset. Kar bo, skupaj z vadbenim sistemom, stalo dodatne tri milijone evrov.

Ena 26 kilogramov težka in 1,6 metra dolga protioklepna raketa Spike stane 120 tisoč evrov. Ker so jih vojaki na vajah že precej postrelili, bo vojska za popolnitev zalog letos kupila novih dvajset.

Podpredsednik parlamenta Primož Hainz (DeSUS) je ta teden napisal zgroženo pismo predsedniku vlade. V njem je zapisal, da po njegovem mnenju, v razmerah vsesplošnega varčevanja »ter tako rekoč nujne privatizacije«, ki ji javno mnenje ni naklonjeno, res ni primeren trenutek za tako obsežen in nepotreben državni nakup. »Naj samo spomnim, da varčujemo celo pri osnovnem šolstvu, da nižamo socialne transferje, da socialne pravice, tudi pokojnine, ostajajo zamrznjene, da zdravstvo poka po šivih – v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana vlada akutno stanje, enako stanje je v Splošni bolnišnici Izola. Po občinah ukinjamo oz. ’reorganiziramo’ službe nujne medicinske pomoči, medtem pa kupujemo brezpilotna letala in 272 novih vozil.« Res je, Hainz ima prav. Skupaj namerava vojska letos kupiti za kar 8,2 milijona evrov orožja in najrazličnejših vozil za skupaj 7,6 milijona evrov. A poleg tega si želijo še več, nov tip orožja, brezpilotna letala, tako imenovane drone. »Državljani v zameno pričakujejo socialno državo, ne pa brezpilotnih letal!« je bil piker Hainz.

A je verjetno s svojim pozivom prepozen, kajti razpis za nakup brezpilotnih letal je praktično že napisan, objavljen bo konec tega meseca, že marca, pravi tiskovni predstavnik Slovenske vojske Simon Korez, pa bodo na obrambnem ministrstvu odpirali kuverte s ponudbami. Točno kaj nameravajo v vojski kupiti, kakšne drone, nam iz direktorata za logistiko tik pred objavo dolgo načrtovanega razpisa niso hoteli razkriti. Zelo verjetno in sodeč po dve leti stari »taktični študiji« o brezpilotnih letalih v Slovenski vojski pa želijo nabaviti letala, ki lahko ostanejo v zraku vsaj dve uri, ki lahko letijo vsaj tri kilometre visoko, imajo doseg vsaj 25 kilometrov in lahko ves ta čas pošiljajo sliko »v živo«, ponoči ali podnevi. Takšna letala stanejo okrog 100 tisoč evrov po kosu. Kot so nam pojasnili na obrambnem ministrstvu, bi vojska za posamezni komplet, v katerem so tri takšna letala, porabila okrog 400 tisoč evrov, skupno pa je za njihov nakup, rezervne dele in dodatno opremo v srednjeročnem programu opremljanja namenjenih 2,5 milijona evrov.

Droni so lahko uporabne igrače. V svetu jih geodetske službe uporabljajo za kartografijo, gozdarji za varstvo pred požari, filmski režiserji za snemanje najdrznejših prizorov. Tudi Slovenija je prek javnega podjetniškega sklada in tako imenovanih ciljnih raziskovalnih programov (CRP) doslej v njihov razvoj vložila že okrog milijon in pol evrov. Novogoriška politehnika je denimo za razvoj modela »Bramor« med letoma 2006 in 2008 prejela 334 tisoč evrov, ljubljanska fakulteta za strojništvo 188 tisoč evrov za izdelavo modela »Karantanija«. Najbolj konkreten rezultat teh investicij je danes podjetje C-Astral v lasti Nejca Trošta, Sama Stoparja in Marka Peljhana, ki je v zadnjih letih začelo tudi serijsko proizvodnjo takšnih brezpilotnih letal tipa »Bramor«, kot si jih želi vojska. V podjetju jih sedaj na leto proizvedejo do 30, a kot nam je dejal Stopar, jih večinoma prodajo »civilni« sferi. Recimo veleposestnikom v ZDA ali nekaterim geodetom, nadzornikom plinovodnega omrežja in podobno. V Sloveniji so doslej prodali samo eno. Slovenska vojska pa jih zdaj želi devet. Zakaj?

Zakaj vojska po novem potrebuje floto brezpilotnih letal? Imajo morda naši vojaki na kakšni tajni lokaciji skrite nepregledne njive poljščin? Bo država postala lastnica večjih površin odprtega morja? Ne, pravijo, drone potrebujejo, ker želijo pomagati civilnemu prebivalstvu. Tako kot bi naj šlo pri nakupu 272 vozil dejansko za »varčevanje«, naj bi tudi pri nakupu brezpilotnih letal šlo za nekakšno humanitarno gesto. Znano je, da smo patrie kupili zato, ker slovenski vojaki v Afganistanu potrebujejo najboljšo zaščito (čeprav tja nobene patrie nismo poslali), znano je, da smo protiraketni sistem Roland, s katerim smo se »približali standardom, pravilom in postopkom zveze Nato«, leta 2001 kupili na podlagi »strokovno pretehtane« odločitve »najbolj kompetentnih strokovnjakov« – a so ga po približno desetih letih umaknili iz t. i. operativne uporabe. Tik preden so ga poslali med staro železo, pa so izvedli še usposabljanje, ki je stalo dva milijona evrov. Vemo, da je bila tudi več kot 52 milijonov evrov draga obnova tankov T-55 »najbolj racionalna odločitev«, čeprav so jih po zgolj petih letih uporabe konservirali v skladišču v Pivki – tj. premazali z debelo plastjo mazalne masti, kjer zdaj čakajo na izbruh četrte svetovne vojne.

Droni, za katere zdaj v vojski trdijo, da jih bodo uporabljali ob naravnih in drugih nesrečah, bodo dejansko »uporabni« zgolj na vojaškem vadbišču Poček, v času, ko bodo zaprli zračni prostor nad Postojno.

Približno tako zdaj vojska kupuje tudi drone. Predstavniki vojske so minuli teden govorili o tem, kako lahko brezpilotna letala rešujejo življenja, se borijo proti ujmam, nadzirajo daljnovode (žled seveda) in vodotoke (poplave seveda). Na obisk v Slovenijo, k prvi brigadi Slovenske vojske, so minuli teden prišli njihovi ameriški kolegi, ki so navdušenemu občinstvu, tudi županu Postojne Igorju Marentiču, predstavljali mokre sanje slovenskega obrambnega ministrstva, 750 tisoč evrov drago brezpilotno letalo rq7 shadow 200 z dometom 125 kilometrov. Ta »show« oziroma vojaška vaja je Slovensko vojsko stala 30 tisoč evrov. Zakaj? Vojska naj bi drone kupovala zaradi »sinergije«, so nam odgovorili z obrambnega ministrstva, saj lahko brezpilotna letala opravljajo tudi podporne naloge v »sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami«. Gre za pregled nad manj dostopnimi predeli v primeru naravne ujme, kot so poplave, požari, iskanje oseb in podobno. Drone naj bi vojska uporabljala v vojaške in v civilne namene. Droni »skupno z zrakoplovi s posadko in brez nje ustvarijo sinergijski učinek pri zagotavljanju zmogljivosti za vojaške in civilne potrebe«, je uradni odgovor obrambnega ministrstva. Skorajda bi moralo ta strošek nositi ministrstvo za zdravje.

Sliši se sicer prepričljivo: vojska pomaga pri žledu, vojska pomaga pri poplavah, išče pogrešane s svojimi izvidniškimi droni, letala bdijo nad slovenskimi vojaki v mirovnih misijah, npr. na Kosovu in jih ščitijo … Le en problem je. In sicer da je neizvedljivo in prepovedano. Slovenski zračni prostor je namreč razmeroma majhen in omejen, puščav ni, odprtega morja tudi ne, »problem uporabe brezpilotnih letal pa je, da jih lahko uporabljaš samo v območjih, ki so zaprta za ostalo letenje. Danes jih z obstoječo tehnologijo ni mogoče uporabljati vzporedno z navadnimi letali, ki imajo pilote«, pravi dr. Iztok Podbregar, bivši načelnik generalštaba, sicer tudi sam pilot. Eden najboljših poznavalcev tega področja, dr. Tone Magister, izredni profesor na ljubljanski fakulteti za pomorstvo in promet, pravi, da brezpilotna letala danes ne smejo leteti niti v zračnem prostoru »razreda G«. Tak zračni prostor je nad Ljubljanskim barjem, kjer poteka t. i. vizualno letenje. Zmajarji, padalci, balonarji morajo gledati okrog sebe, kje so, »brezpilotna letala pa seveda drugih letalnikov ne znajo zaznavati in morajo biti zaradi tega sama v zračnem prostoru«, pravi dr. Magister.

Ali je torej verjetno, da bo kontrola zračnega prometa v izrednih razmerah, v primeru poplav ali večjih požarov, zapirala zračni prostor nad Ljubljano za vsa letala, tudi na primer za policijske ali reševalne helikopterje, da bo lahko vojska posledice opustošenja snemala s svojo floto dronov? In ali je verjetno, da bodo oblasti na Kosovu (ali Maliju) svoj zračni prostor zaprle nad območjem, kjer so slovenski vojaki na mirovni misiji? Seveda ne. Takšni argumenti so namenjeni zgolj upravičevanju dragega nakupa. Droni, za katere sedaj v vojski trdijo, da jih bodo uporabljali ob naravnih in drugih nesrečah, bodo dejansko »uporabni« zgolj na vojaškem vadbišču Poček, v času, ko bodo za njihovo uporabo zaprli zračni prostor nad Postojno in motili promet v okolici portoroškega letališča. Tudi Podbregar zaradi tega meni, da gre za še en nepremišljen nakup, prej namenjen »motivaciji« kot čemurkoli drugemu. Ni namreč jasno, kaj pravzaprav vojska z droni želi – »ali se z njimi vključuje v neki širši sistem ali nameravajo letala uporabiti z vidika zaščite in reševanja«, pravi Podbregar.

Se pa logika tega nakupa lepo ujema s tradicionalnim poslanstvom Slovenske vojske, ki je predvsem zgodba zgrešenih nakupov. Vojska je doslej za orožje potrošila že 1,5 milijarde evrov. Najbolj smo vojsko dokapitalizirali ob vstopu v Nato. Do leta 2000 smo namreč za nakup orožja potrošili zgolj 360 milijonov evrov, med letoma 2000 in 2008 pa skoraj milijardo. Samo lani in predlani je vojska »zavrgla« orožje, za katero je pred leti plačala skoraj sto milijonov evrov. Med drugim so iz t. i. operativne uporabe umaknili nekoč 20 milijonov evrov drag raketni sistem Roland II, pa tanke T-55. Med najbolj iracionalnimi nakupi nedvomno vodi nakup 10 milijonov evrov vredne bolnišnice Role II, ki je ni bilo mogoče uporabiti. Potem so tukaj patrie. Na koncu so nas stale 75 milijonov evrov, a smo jih kupili s pomanjkljivo oborožitvijo in kljub temu s preveč streliva, ki mu bo kmalu potekel rok uporabe. Potem je tukaj še prevelika ladja Triglav, ki bi morala stati 25, dejansko pa je stala 42 milijonov evrov in katere vzdrževanje stane milijon evrov na leto.

Še najboljša ilustracija absurda pa je letališče Cerklje. Kot je znano, ima Slovenija svoje letalske sile – dve vojaški letali tipa Pilatus. Zaradi tega v sodelovanju z Natom že leta in leta obnavlja vojaško letališče Cerklje. Skupna cena obnove bo na koncu stala predvidoma 70 milijonov evrov, pri čemer bo znašal vložek Slovenske vojske okrog 40 milijonov evrov. Doslej je obrambno ministrstvo vložilo približno polovico te vsote, po letošnjem letu pa so načrtovane nove velike naložbe v višini 4,5 milijona evrov. Načrtujejo se gradnja in obnova dovozne ceste, gradnja vhoda na letališče, posodobitev objektov za logistiko letališča, prenova komunalne infrastrukture, nakup določenih elektronskih naprav in tako naprej. Torej, na eni strani bo država vložila 40 milijonov evrov v vojaško letališče, ki ga ne potrebuje. V isti sapi pa je država prodala civilno ljubljansko letališče, za 118 milijonov evrov, ki je imelo na leto od pet do deset milijonov evrov dobička. Ironija seveda je, da so zagovorniki prodaje ljubljanskega letališča – tisti, ki so pred leti pisali študije, češ da se vložki na primer v drugi terminal letališča ne splačajo, da letališče nujno potrebuje strateškega partnerja (itd.), isti ljudje, ki vneto zagovarjajo velike vojaške izdatke, kar da naj bi bilo državotvorno.

Na eni strani bo država vložila 40 milijonov evrov v vojaško letališče, ki ga ne potrebuje. V isti sapi pa je država prodala civilno letališče, ki je imelo na leto od pet do deset milijonov evrov dobička.

Res je sicer, da se je tudi vojaški proračun v zadnjih letih skrčil za okrog 30 odstotkov (tako kot tudi proračun mnogih drugih ministrstev) in da že skoraj 80 odstotkov vojaškega proračuna pomenijo plače in drugi osebni dohodki. Vojska je že pregovorno draga stvar. Vojska je draga tudi za največje države, za manjše pa je zaradi ekonomije njenega obsega še toliko dražja – v primerjavi z Nemčijo bi morala Slovenska vojska šteti 4000 profesionalnih vojakov in ne skoraj 8000. Res je tudi, da se teh težav zavedajo na obrambnem ministrstvu, kjer pogosto kupujejo staro, rabljeno opremo (Roland) ali na pol opremljeno (Patria). Kjer kupujejo orožje predvsem zaradi obljub, danih Natu, četudi z njim niti vaditi ne morejo. Ampak če je navsezadnje celo najcenejše za Slovenijo predrago, kakšen je sploh še smisel teh nakupov in te vojske? To, glavno »strateško« vprašanje v času, ko se svetovne vojne bijejo na finančnem področju, politika še vedno potiska pod preprogo. Na obrambnem ministrstvu pa menijo, da se lahko gredo še naprej business as usual. Še vedno načrtujejo »nominalno rast finančnih virov za obrambne izdatke po letu 2015«.

Kje lahko letijo naši drončki?

In ali je »naš« Globalhawk res tako miroljuben

Igranje z majhnimi droni, letali, helikopterji ali kvadrokopterji je v tem trenutku v Sloveniji neregulirano in prepuščeno lastnikovi svobodni volji. Na agenciji za civilno letalstvo odgovarjajo, da takšni letalniki sodijo v kategorijo »modelov, ki ne ogrožajo varnosti letenja«. A ker je tehnologija na področju majhnih letalnikov v zadnjih letih močno napredovala, ker je danes že mogoče kupiti majhna letala z zelo zmogljivimi kamerami ali senzorji, ki lahko pomenijo tudi poseg v zasebnost drugih, je oktobra lani tudi pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja Mojca Prelestnik agencijo pozvala k regulaciji tega področja.

Drugače je z večjimi droni, takšnimi, ki zmorejo leteti v kontroliranem zračnem prostoru, kot jih recimo kupuje tudi Slovenska vojska. Regulacija teh letalnikov, uradno brezpilotnih letal, lažjih od 150 kilogramov, je v EU za zdaj še prepuščena posameznim državam. Edini predpis, ki v Sloveniji ureja njihov položaj, je pravilnik o ultralahkih letalnih napravah iz leta 2008. V njem pa piše, da je v tako imenovanem kontroliranem zračnem prostoru letenje brezpilotnikov dovoljeno zgolj v izjemnih primerih, kot so npr. letalske prireditve, in še to zgolj v primeru, da imajo takšna letala »ustrezno radijsko postajo«. Kar z drugimi besedami pomeni, da lahko vojska z njimi leti le v zaprtem zračnem prostoru.

Tudi zaradi posegov v zasebnost Evropska unija (EU) načrtuje sprejem skupnih pravil letenja dronov, lažjih od 150 kilogramov, v kontroliranem zračnem prostoru. A bo zelo verjetno trajalo še precej let, preden bodo ustrezni standardi nared, saj je zdaj določen skrajni rok do leta 2028. Tako dolgo obdobje je potrebno zaradi zagotavljanja varnosti, predvsem razvoja novih tehnologij, recimo tehnologij proti trkom. Radarji namreč manjših dronov ne zaznajo in evropski kontrolorji letenja so v zadnjih letih v uradnih sporočilih za javnost večkrat izrazili globoko zgroženost nad možnostjo, da bi lahko med navadnimi letali švigali še manjši, brezpilotni letalniki.

A kljub temu, da pravil še ni, je po podatkih Eurocontrola, evropske agencije za varnost zračnega prometa, na področju EU aktivnih že okrog 20 tisoč potencialno nevarnih dronov. Čeprav lahko številna takšna majhna letala – kot je recimo slovenski Bramor – poletijo tudi do štiri kilometre visoko, prodajalci večinoma izkoriščajo dejstvo, da večina držav nima zakonov za letenje v zračnem prostoru, nižjem od 150 metrov. Uporabljajo jih seveda tudi mnoge vojske, toda recimo Nemčija, Francija, Italija in Velika Britanija drone uporabljajo le v vojaških operacijah in nikoli v t. i. kontroliranem, civilnem zračnem prostoru.

Idej, kaj vse bi lahko droni v prihodnosti počeli – Amazon si recimo prizadeva za dostavo paketov v nekaterih mestih, na Japonskem jih želijo uporabljati za škropljenje poljščin, v ZDA jih kmetje želijo zakonito uporabljati za nadzor nad vlažnostjo in pognojenostjo zemlje – je veliko. A tudi v ZDA je zračni prostor zanje zaprt. Zakonito je mogoče z njimi leteti le v nekaterih puščavah, na primer v Južni Kaliforniji. Ne glede na to pa so v ZDA samo lani zabeležili kar 200 primerov, ko so droni vdrli celo v strogo regulirane zračne prostore na območju letališč.

Za večja brezpilotna letala teže nad 150 kilogramov pa v EU že zdaj veljajo skupna pravila, ki na neki način zadevajo tudi Slovenijo. Slovenija se je namreč leta 2012 zavezala, da bo sodelovala v Natovem programu za zračni nadzor kopnega s pomočjo brezpilotnih letal tipa Globalhawk, z dosegom 14 tisoč kilometrov. Zato Nato do leta 2017 načrtuje nakup petih letal, ki stanejo 1,2 milijarde evrov, pri čemer Slovenija sodeluje s šestimi milijoni. A tudi v tem primeru je ideja rahlo utopična. Eurocontrol namreč takšnim letalom zdaj dovoljuje lete le na točno določenih, nenaseljenih območjih, kot je Sredozemsko morje, po točno določeni poti, Mednarodna organizacija za civilno letalstvo (ICAO), ki kot del OZN postavlja splošna pravila, pa takšnim dronom lete na višinah, kot jih uporabljajo druga letala, prepoveduje.

Da bodo droni tipa Globalhawk nadzirali evropske meje, je zato neverjetno. Tudi ta informacija slovenskega ministrstva je bila torej namenjena bolj upravičevanju nakupa, verjetneje je, da bodo droni uporabljeni v prihodnjih Natovih ofenzivah.