Predolge noge in prekratka znanost

Sedmega februarja je bil v Dnevniku objavljen članek Anite Vošnjak Vsem moškim so všeč dolge noge, ki je bil napisan na podlagi predavanja dr. Simone Fišer Kralj, raziskovalke na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU. Tale komentar je bil dober teden po objavi članka poslan v uredništvo Dnevnika, vendar v obliki, v kakršni je napisan, ni bil sprejet v objavo.

Prispevek v Dnevniku je namreč kontroverzen in je po pravici spodbudil ogorčen odziv feministične skupine Vstajniške socialne delavke. Ta odziv je temeljil na upravičeni prizadetosti in jezi organizacije, ki zastopa enakovrednost spolov in si prizadeva za razvoj pozitivne identitete žensk v naši družbi.

Protestno pismo, ki so ga članice skupine naslovile na ZRC SAZU in na Univerzo v Ljubljani, poudarja, da je omenjeni prispevek v Dnevniku velik korak nazaj v procesu osveščanja slovenskih državljanov in državljank na poti k demokratizaciji in egalitarnosti naše države.

To je pismo podpore njihovim prizadevanjem, pismo, ki sicer prav tako izhaja iz prizadetosti in jeze, vendar je napisano z drugega, dodatnega vidika. Pri tem gre za znanstveni vidik. S tem ne mislimo povedati, da podpisniki in podpisnice tega pisma nismo feministi in feministke, poudariti želimo zgolj, da smo poleg tega večinoma tudi znanstvenice in znanstveniki, torej ljudje, ki imamo isti poklic kot dr. Simona Fišer Kralj, ki naj bi v tem prispevku govorila v imenu znanosti, torej v imenu vseh nas.

Ena od glavnih nalog podpisanih naj bi bila popularizacija znanosti. Znanost ni sama sebi namen, temveč naj bi služila družbi in njenemu napredku. V tem smislu načeloma soglašamo s tem, da se je gospa Vošnjak lotila predstavitve znanstvene teme in da jo je poskusila umestiti v družbene kontekste.

A to hkrati pomeni, da morajo biti stališča, objavljena v takšnem prispevku, znanstveno preverljiva, resnična ter v skladu z moralno in etično odgovornostjo do znanosti. Znanstveniki in znanstvenice smo plačani, da gradimo družbo napredka in zrele, na enakovrednosti vseh ljudi temelječe demokracije. Populistično všečne manipulacije izsledkov znanstvenih raziskav so nevarno izkrivljanje realnosti in so v službi ideologij diskriminacije in enoumja, ki sodijo v avtokratske ureditve.

V omenjenem članku (katerega avtorica je ženska) je ženski spol predstavljen kot razčlovečeni spol brez lastne biti. To je spol brez libida (sla po življenju in užitku), kajti ta naj bi bil pogojen s testosteronom (???).

Znanstveniki in znanstvenice smo plačani, da gradimo družbo napredka in zrele, na enakovrednosti vseh ljudi temelječe demokracije.

Prav v tem je tudi jedro protestnega pisma, ki so ga napisale Vstajniške socialne delavke. Poudarile so vprašanja, ali s(m)o ženske (in homoseksualne osebe) v sporočilnosti tega prispevka in po merilih »znanosti« sploh »normalni« ljudje. Poudarile so tudi (realno!!!) problematiko strukturno pogojene spolne neuravnoteženosti v akademskih poklicih.

Prispevek v svojem sporočilu to strukturno neravnotežje med spoloma implicitno utemeljuje in s tem ohranja ter celo krepi. Hkrati ohranja in krepi tudi strukturno neravnotežje med naravoslovno-tehnološkimi in družbeno-humanističnimi znanostmi. Četudi so meje med njimi zabrisane, se v kontekstu prevladujočega razmerja moči v znanosti kažejo razlike pri vrednotenju obeh področij, ki nikakor niso v prid slednjim.

V čem je torej smisel popularizacije znanosti, katere izsledki temeljijo zgolj na rezultatih parcialnih raziskav? Ali ni že vsaj od sredine 19. stoletja tudi v naši kulturi jasno, da si moramo prizadevati za kompleksnejši vpogled v stvarnost, kot je tisti, ki temelji zgolj na izsledkih ene same discipline? Mar je dejansko mogoče, da se ljudje v 21. stoletju še vedno strinjajo z razlago svoje »vrste« zgolj skozi prizmo biološkega determinizma, ki nam odreka vsakršno resnično svobodo, avtonomijo in možnost odločanja?

V članku, ki ga tukaj problematiziramo, gre za izkrivljene interpretacije parcialnih raziskav, ki niti na svojem področju niso kredibilne. Že sam naslov, ki se glasi Vsem moškim so všeč dolge noge, vsebuje v znanosti nedopustno posploševanje, zlasti zato, ker ta naslov povzema osrednje sporočilo celotnega prispevka. Sporočila tega naslova ni mogoče dokazati, enako kot ni mogoče dokazati obstoja boga.

V besedilu članka, katerega avtorica je verjetno po svoje interpretirala marsikatero stališče predavateljice, na katero se sklicuje, pa mrgoli tudi drugih napak, paradoksalnosti in nedoslednosti, ki so vidni v tehle navedkih:

»Znanstvene študije so potrdile tudi stereotip, da imajo moški radi predvsem lepe in mlade ženske.«

Znanstvene raziskave bi brez težav potrdile tudi, da imajo (heteroseksualne) ženske raje lepe in mlade moške kot stare in grde. Poleg tega so znanstvene raziskave že potrdile, da je del prebivalstva istospolno usmerjen.

»Za oboje obstaja razumna razlaga. Ženske namreč razmišljajo o potomstvu, moški, ki imajo zaradi testosterona tudi večji libido, pa v lepih ženskah obenem prepoznavajo zdrave ženske …«

Ali homoseksualne osebe in tiste, ki si ne želijo potomcev, res izbirajo partnerje/partnerice med čim bolj nekooperativnimi, asocialnimi, neprijaznimi, egocentričnimi in sovražnimi osebami?

Ta »razumna razlaga« temelji na vzročno-posledični povezavi med povečano ravnijo testosterona in okrepljenim libidom; te kavzalne povezave pa nobena znanstvena raziskava, ki je omejena na empirične metode, ne more dokazati, tako kot ni mogoče dokazati povezave med povečano ravnijo estrogena in okrepljenim libidom. Libido je kompleksen pojav, ki se lahko krepi ali usiha tudi v razmerju s socialnimi in socializacijskimi dejavniki.

»Moški … pa v lepih ženskah obenem prepoznavajo zdrave ženske, primerne za potomstvo.«

Paradoks: prispevek se začne z izjavo, da naj bi bile ženske tiste, ki – v nasprotju z moškimi – pri izbiri partnerja razmišljajo o potomstvu. Moški naj bi – glede na splošno naravnanost in sporočilnost prispevka – pri tem razmišljali predvsem o zadovoljevanju svojega libida.

»Da so lepe ženske bolj zdrave, je tudi statistično potrjeno, pojasni Fišer-Kraljeva.«

Lepota in zdravje sta relativna pojma, katerih vrednotenje je kulturno in družbeno pogojeno in je hkrati povezano s subjektivnimi dejavniki. Zato v kvantitativnih metodologijah, na katerih temelji statistika, ne moreta nastopati kot znanstveno verodostojen element evalvacije.

»… in nadaljuje, da v živalskem svetu samci za samico tekmujejo.«

Znanstveno dokazano je, da v živalskem svetu – predvsem pri sesalcih – tudi samice tekmujejo za partnerje/partnerice. (Gl. npr. Stockley in Bro-Jørgsen 2011, Female competition and its evolutionary consequences in mammals.)

»Tako že zaradi biološke pogojenosti ženske vlagajo v potomstvo veliko več kot moški, navsezadnje so prav one tudi noseče, dojijo in so hkrati pomembnejše pri zgodnji negi otrok. Moški se lahko v tej zgodbi prepuščajo predvsem iskanju kazalnikov plodnosti. Te je še zlasti temeljito preučil raziskovalec Buss, ki je svoje hipoteze preverjal v različnih kulturah in ugotovil, da v večini okolij ženske v partnerju zares iščejo predvsem znake sposobnosti prinašanja materialnih dobrin, moški pa plodnosti.«

Kljub upoštevanju različnih kultur gospod Buss v svoji raziskavi ni dokazal, koliko so te tendence posledica »bioloških« procesov in koliko plod družbenih, tj. socializacijskih procesov. Odnos med naravo in kulturo je, kot so že pred desetletji pokazale številne humanistične – sociološke, kulturološke, antropološke in lingvistične – raziskave, komplementaren. Pri tem ne gre za statične kategorije, temveč za dinamične spremenljivke.

»Tako ženske izbirajo moške, ki so praviloma nekoliko starejši in imajo več izkušenj, bogastva in dobro zaslužijo. Moškim pri izbiri ženske njen zaslužek še zdaleč ni tako pomemben kot njen telesni videz, njena spolna neizkušenost (po možnosti naj bi bila kar nedolžna), ženske pa morajo biti praviloma tudi mlajše.«

Tudi ta parameter je, kot je pokazala vrsta kulturoloških raziskav, kulturno pogojen in se spreminja glede na spremembe socialnega okolja in družbenoekonomskih ureditev.

»Tri desetletja stara ameriška študija je tako še pokazala, da bi partnerja, če bi za to imeli priložnost in ne bi nihče izvedel, prevarala polovica moških in le desetina žensk; izsledki novejše evropske raziskave pa kažejo, da je partnerja vsaj enkrat prevaralo med 40 in 55 odstotki moških in med 25 in 40 odstotki žensk. Seveda ti podatki veljajo za Evropo, saj v marsikaterem drugem predelu sveta tovrstne enakopravnosti ni.«

Tukaj je avtorica sama nakazala, da gre pri teh tendencah za dinamične, kulturno in družbeno pogojene spremenljivke. S tem je prišla v vsebinsko nasprotje sama s seboj oziroma z osrednjim sporočilom svojega prispevka.

»Prav zaradi ljubosumja in tekmovalnosti prevarani moški pogosteje kot ženske zahtevajo ločitev, pogosti pa so tudi umori iz ljubosumja.«

Pogostejši umori »iz ljubosumja«, ki naj bi jih zagrešili moški, so vsekakor povezani tudi z večjo tendenco nasilja med moškimi, saj statistike nazorno kažejo, da je morilcev tudi na splošno več med moškimi kot med ženskami – ne glede na spol žrtve in na razlog nasilnega reševanja nesoglasij. Tudi ta »moška« tendenca do nasilja ni dokazljiva v smislu bioloških determinant.

»Način, kako izbiramo spolne in življenjske partnerje, ki soodločajo lastnosti naših potomcev, jih pomagajo vzgajati in sooblikujejo kakovost življenja, zdravja in materialnega blagostanja v družini, je mogoče najbolje zaznati pri heteroseksualnih parih, ki si želijo potomcev. Ti namreč dosledneje izbirajo partnerje, ki so zdravi in plodni ter imajo veliko prosocialnih lastnosti – ki so torej kooperativni, prijazni, empatični, altruistični in podobno.«

Ali to torej pomeni, da si homoseksualne osebe in tiste, ki si ne želijo potomcev, izbirajo partnerje/partnerice med čim bolj nekooperativnimi, asocialnimi, neprijaznimi, egocentričnimi in sovražnimi osebami?

»S pomočjo videza pa presojajo tudi njihovo gensko kakovost in združljivost genov. ‘Izkaže se, da so nam najbolj všeč genetsko različni partnerji,’ razloži Fišer-Kraljeva in doda, da ni čisto res, da imajo vsake oči svojega malarja, saj so določene lastnosti na obrazu in telesu všeč vsem.«

Znanstveno nesprejemljive in hkrati nevarne so evgenične metode, kakršne srečamo v »znanosti« tretjega rajha in kakršne se uporabljajo za ustvarjanje rasističnih ideologij.

Morda večini ljudi obraz brez nosa ali oči dejansko – vsaj na prvi pogled – ni posebej všeč. Vse druge »določene lastnosti« imajo opravka s kulturno pogojenimi lepotnimi ideali, ki se v različnih kulturah, različnih zgodovinskih obdobjih in tudi med različnimi posamezniki močno razlikujejo.

»Privlačen videz je povezan z dobrim zdravjem in plodnostjo, zelo pomembna pa je zlasti simetrija. Simetrično telo naj bi kazalo na dober razvoj in zdravje, pri moških pa celo na število spermijev, na izliv in njihovo hitrost. Pri ženskah naj bi bila s plodnostjo povezana simetričnost prsi. Ženske dokaj privlačijo tudi znaki, na katere vpliva testosteron. Zato so jim všeč razmeroma višji moški, ki imajo ozek pas in široka ramena ter normalno telesno težo. Moškim so všeč nekoliko manjše ženske in tiste, ki imajo skladno razmerje med obsegom pasu in bokov. ‘Raje imajo ženske z normalno težo kot suhice, če je le razmerje med boki in pasom pravo. To razmerje naj bi kazalo, da je imela ženska v času odraščanja optimalno koncentracijo spolnih hormonov. Velikost prsi in stereotip, da imajo vsi moški radi velike prsi, ne drži v vseh etničnih skupinah; drži pa, da imajo vsi radi čim bolj simetrične prsi. Radi imajo dolge noge in majhna stopala, kar je povezano s koncentracijo estrogena.’«

Glede na vse povedano bi bilo torej najbolje, če bi tudi pri nas uvedli povezovanje ženskih nog, kruti običaj, ki je bil na Kitajskem uveljavljen od 12. do 20. stoletja. Visoke pete očitno niso dovolj. Pri obojem gre – to je dokazala vrsta humanističnih raziskav – za krepitev seksualne privlačnosti, ki je med drugim tudi kulturno pogojena in je v večini sedanjih družb še vedno del patriarhalnega sistema, v katerega interesu je čim manjša mobilnost in čim večja nebogljenost žensk.

»Razloži še, da imajo merila privlačnosti natančno določena razmerja med očmi, nosom in usti, pomembna pa je tudi barva kože in zdrav videz.«

Podobno kot pri problematiki genetike gre pri meritvah telesa, izračunavanju razmerij med posamičnimi deli in povezovanju rezultatov takšnih (kvantitativnih) meritev z variabilnimi lastnostmi, ki so opredeljive zgolj kvalitativno in aksiološko, za znanstveno nesprejemljive in hkrati nevarne evgenične metode, kakršne srečamo v »znanosti« tretjega rajha in kakršne se uporabljajo za ustvarjanje rasističnih ideologij.

Če torej izhajamo iz upravičene težnje po popularizaciji znanosti, se moramo najprej vprašati, čemu naj bi bila ta popularizacija namenjena. Iz omenjenega članka nedvoumno izhaja, da se avtorica zavzema za znanstveno dokazovanje resničnosti predsodkov, ki že stoletja prevladujejo v patriarhalnih družbah. Ta konservativna naravnanost, ta težnja po vračanju »k naravi« kot nečemu domnevno večnemu in nespremenljivemu je v popolnem nasprotju s samim bistvom znanosti, ki naj bi naravo (in resničnost nasploh) odkrivala, interpretirala in predvsem spreminjala.

Sopodpisniki in sopodpisnice: dr. Darja Zaviršek, dr. Igor Ž. Žagar, dr. Rastko Močnik, Majda Širca, Luka Culiberg, Nina Kozinc, Tea Sernelj, dr. Nataša Visočnik, Matjaž Vidmar, dr. Vojko Gorjanc, dr. Saša Istenič, dr. Renata Šribar in Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa, Matic Urbanija, dr. Maja Veselič, dr. Milica Antić Gaber, Borut Osonkar, dr. Florence Gacoin-Marks, Saša Chen, Neža Loštrek, Mitja Podreka, Kristijan Pertoci, dr. Tamara Ditrich, dr. Mirjana Ule, dr. Andrej Ule, dr. Vesna Leskošek, Silke Bercht, dr. Roman Kuhar, Polona Jelavič, Emanuela Montanič, dr. Rajko Muršič, dr. Martina Bofulin, dr. Marina Lukšič Hacin, dr. Nataša Vampelj Suhadolnik, dr. Natalija Vrečer, dr. Uršula Lipovec Čebron, Ralf Čeplak Mencin, dr. Metka Mencin Čeplak, dr. Nina Vodopivec, dr. Nataša Rogelja, dr. Helena Motoh, dr. Andrej Bekeš, dr. Sarah Lunaček Brumen, dr. Tatjana Greif, Mara Vujić, dr. Mitja Velikonja, Andreja Čufer, Ana Chen, dr. Mojca Urek, dr. Tanja Mastnak, Lidija Kovačič.