Reakcija na dogodke ob razkritju izplačevanja visokih avtorskih honorarjev

V celoti objavljamo zapis, ki je reakcija  na dogodke okoli razkritja izplačevanja izjemno visokih avtorskih honorarjev. Spisali so ga podobno misleči na Nacionalnem inštitutu za biologijo in zunaj njega. Pokazati hočejo, da se  raziskovalci s takim načinom dela ne strinjajo in da to ni praksa povsod, ravno nasprotno.

Izražamo razočaranje in ogorčenje nad dejstvi, ki so bila v javnosti razkrita v preteklem tednu. Ni naključje, da kot še posebej vprašljivo vidimo vpletenost ministrice (zdaj ministrice v odstopu) Stanke Setnikar Cankar v te dogodke – seveda pa je problem še mnogo širši.

A vendar je že na začetku potrebno osvetliti eno dejstvo. V raziskovalni dejavnosti ni stabilnega financiranja, saj denar za plače raziskovalci pridobijo preko razpisov – torej na trgu. Posamezniki imajo preko kvazi-stabilnega (t.j. programskega) financiranja zagotovljen le manjši delež svoje plače (delež pa je odvisen od internih dogovorov znotraj vsake raziskovalne skupine), in sicer od nekaj odstotkov pa tja do (za redke izbrance) skoraj celote pokritosti. Ostali delež si raziskovalci morajo priboriti s prijavami na razpise. Če raziskovalec ni uspešen in ne pridobi projekta, nima denarja za plačo in ne more obdržati svoje zaposlitve.

O javnem sektorju v medijih in med državljani kroži več diametralno nasprotnih predstav. Po enih se javnim uslužbencem cedita med in mleko, po drugih gre za životarjenje v vse slabših pogojih dela v vse slabšem vzdušju. Realnost ni, kot običajno, nekje vmes, ampak, poleg sredine obsega tudi obe skrajnosti.

Res je, javni uslužbenci smo za svoje delo načeloma redno plačani. Zaposlitve za nedoločen čas so v javnem sektorju še vedno relativno stabilne in varne. Socialne pravice, ki nam po zakonodaji pripadajo, so za nas pogosto bolj samoumevne, kot za delavce v gospodarstvu ali samozaposlene. Kar seveda ni privilegij javnega sektorja, ampak odraz nesprejemljivih razmer v zasebnem. V javnem sektorju so zaposleni tudi takšni, ki so na svojem strokovnem ali znanstvenem področju odlični in s svojim delom družbi prispevajo zelo veliko. Dohodki nekaterih zaposlenih v javnem sektorju so več kot spodobni. Nekateri, kot vidimo iz podatkov Komisije za preprečevanje korupcije, poleg tega z avtorskimi honorarji v desetletju zaslužijo več sto tisoč evrov. Upravičeno se vprašamo, kako nadčloveške morajo biti njihove sposobnosti, da ob opravljanju rednega (in pogosto še dopolnilnega) dela zmorejo poučevati, raziskovati in svetovati za tolikšne zneske. Prav tako je pri zaposlenih, ki svoje prisotnosti na delu ne dokumentirajo, kar v visokem šolstvu ni izjema, nemogoče dokazovati kdaj je bilo honorirano delo opravljeno. Izven delovnega časa? Ali morda v rednem delovnem času ali času dopolnilnega dela? V zadnjih dveh primerih izplačilo zagotovo ni dopustno, saj bi se v tem času moralo opravljati delo, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi.

Ampak za trenutek pustimo to ob strani in poglejmo še drugo skrajnost.

Iz medijev vemo, da v javnem sektorju živijo, včasih že kar životarijo, tudi uslužbenci, katerih delo je za družbo nepogrešljivo, plačilo zanj pa je naravnost mizerno. Govorimo o medicinskih sestrah, policistih, pa ne le o njih. Tudi na akademskem področju, na katerem so se ministrici Setnikar Cankar in številnim drugim v preteklem desetletju očitno cedili med in mleko, za mnoge položaj še zdaleč ni rožnat. Zlasti po varčevalnih ukrepih, ki so sredstva za visoko šolstvo in znanost oklestili do te mere, da je njuno delovanje v temelju ogroženo. Ja, tudi mladi v znanosti pogosto dobivajo avtorske honorarje – ampak le zato, ker to plačilo dobijo namesto in ne poleg pogodbe o delovnem razmerju. Tudi ko takšno pogodbo dobijo, je to praviloma pogodba za določen čas – in sledile ji bodo še mnoge (če se prištevajo med srečneže, ki ne pristanejo med brezposelnimi), takšno veriženje pa pogosto traja desetletje in več. Stabilno financiranje znanosti pokrije predvsem mesta, ki so precej višje na hierarhični lestvici. Vsi ostali smo odvisni od uspešnosti naših prijav za projektna sredstva. Ta pa so se samo na Javni agenciji za raziskovalno dejavnost RS od leta 2009 znižala za kar 40 milijonov evrov (od okoli 180 milijonov € na okoli 140 milijonov €). Kar je v popolnem nasprotju z usmeritvami, ki jih narekujejo tako RISS (Razvojna in inovacijska strategija Slovenije 2011-2020) kakor tudi zdrava pamet. Pisanje projektov, v katere raziskovalci vsako leto vložijo mesece svojega dela, pa je zaradi finančne podhranjenosti postalo podobno sizifovemu delu – odobrenih in financiranih je precej manj kot 10% prijav.

Kje je meja med svetom akademskega preobilja in zajetnih honorarjev ter svetom akademske revščine in znanstvenega usihanja? Govorimo o nagrajevanju odličnosti, o enakih možnostih za vse, o modri strategiji razvoja? Ne. In predvsem v tem je težava.

Privoščili smo si izplačevanje obsceno visokih zneskov nekaterim, medtem ko večini znanosti zaradi domnevnega pomanjkanja režemo kariere in delovna mesta – družbi pa boljšo in na razvoju temelječo prihodnost.

Dopustili smo oblikovanje perverznega akademskega kastnega sistema, v katerem o položaju posameznika odločajo dejavniki izven njegovega vpliva. Meje med neskončno varno zaposlitvijo za nedoločen čas in prekernim životarjenjem ne postavljajo sposobnosti, pretekli uspehi ali vizionarske sposobnosti, ampak letnica rojstva, pri čemer seveda mladi potegnejo kratko. Meje med povprečno plačo raziskovalca in neverjetnimi zneski, o katerih beremo v medijih, ne postavlja odličnost, ampak iznajdljivost in položaj pri koritu.

Takšna segregacija ni le popolnoma neetična, je tudi skrajno škodljiva za celoten javni sektor. Slaba luč pade na vse. Honorarne dobičkarje in prekerne raziskovalce, ki se vsak dan znova borimo za ohranitev službe, ker imamo svoje znanstveno delo, kolikor ga ob birokratizaciji znanosti in borbi za sredstva sploh še utegnemo opravljati, radi. V upanju na naslednjo kratkotrajno pogodbo. V upanju na malo verjetni čudež zaposlitve za nedoločen čas, s katero si bomo morda še pred upokojitvijo privoščili najem kredita za rešitev stanovanjskega problema. Ob vsem tem je prav res zadnje, kar potrebujemo, to, da nas družba stlači v isti koš z ravnanjem ministrice v odstopu in njej podobnih.

Zato za vse neposredne ali posredne proračunske uporabnike zahtevamo:

- večji nadzor nad avtorskimi pogodbami in njihova omejitev (npr. z omejitvijo največjega dovoljenega zneska avtorskih honorarjev na ustanovo glede na število zaposlenih)

- javni seznam prejemnikov (z vsotami) avtorskih honorarjev nad določeno (ustrezno nizko) vsoto

- znižanje odstotka zaposlitve (torej financiranja iz javnih sredstev) za prejemnike avtorskih honorarjev ali omejitev največjega zneska, ki ga lahko nekdo prejme za avtorsko pogodbo glede na plačo, ki jo dobi v svojem rednem delovnem razmerju

- prepoved dvojnega financiranja in njeno dosledno izvajanje

- preusmeritev sredstev privarčevanih z omejitvijo izplačevanja avtorskih honorarjev v sklenitev rednih delovnih razmerij

Ana Rotter, Nacionalni inštitut za biologijo

*seznam ostalih podpisnikov in podpornikov se dopolnjuje tule>>