Projekt otrok

Ko se otrok rodi, so njegovi možgani precej nezreli in gladki. Če so nepoškodovani, se bodo na mestih, predvidenih za to, za vsak gibalni in umski vzorec začele vzpostavljati povezave. Možgani se bodo na površini začeli gubati in ustvarjati vijuge. Pri nedonošenčkih je to še bolj izrazito. Presenečeni bi bili, če bi z ultrazvokom vsak teden pogledali skozi veliko mečavo, odprtino med lobanjskimi kostmi novorojenčka: kar naenkrat bi opazili, da so se pojavile vijuge.

Sama imam celo fotografijo prvih vijug v sinovih možganih. Nekateri imajo fotografijo poroda, nekateri prvega kopanja ali trenutka, ko je bil otrok prvič v avtu, ko je prvič polulal očeta; mi imamo prve možganske vijuge. Nekaj mesecev, dokler se mečava ne zapre, imate lahko TV-prenos razvoja možganov svojega novorojenčka. Seveda pri novorojenčku, ki nima težav, tega TV-kanala ne boste gledali. Raje boste od zunaj dan za dnem opazovali, kaj vse novega zmore. Kako izginjajo refleksi, kako vedno bolj nadzoruje gibanje, kako se prvič odzove na glas, kako počasi fokusira pogled na neko točko, kako vas prvič zagleda, se nasmehne, kako odkrije, da je njegova noga njegova, kako jo prime z roko in si jo da v usta, kako začne izpuščati zvoke in tako naprej, vse do poroke. Temu rečemo zdravi možgani. So sicer različnih velikosti, oblik, zmogljivosti; vsaj kolikor za zdaj vemo in razumemo, so razmeroma predvidljivi in se bodo v nemotenih razmerah razvijali samostojno. Čudež narave. Lahko jih spodbujamo z dražljaji in treniramo z vajo in učenjem, ampak še zmeraj so to zdravi, navadni možgani. Če pa ste med tistimi, ki skozi luknjico v lobanji opazujejo »kravžljanje« možganov svojega novorojenčka, to pomeni, da že veste, da s temi možgani nekaj ni v redu. Da so, na primer, doživeli krvavitev, zaradi česar obstaja velika verjetnost, da bodo nekateri deli poškodovani. Samo tega ne veste, kateri in katere funkcije naj bi ti deli možganov imeli. To bo pokazal čas. Zato je strategija tu malo drugačna. Namesto da bi čakali, da telo samo razvije, kar zmore, ga začnemo učiti vzorcev. Ne čakamo, da bi ugotovili, česa otrok ne more narediti. Še preden bi lahko videli, ali se bodo živčne celice in povezave med njimi, ki nadzorujejo posamezen gib, na za to določenem mestu v možganih (ali na kakšnem drugem mestu, ki prevzame to funkcijo) razvile, začnemo oblikovati vzorce. Z otrokom na primer vadimo, kako se iz ležečega položaja usede ali kako se iz sedečega položaja spusti na vse štiri, in upamo, da bo gib spodbudil možgane, da bodo potem naredili povezavo za »usesti se« ali za »prehod na vse štiri« ali za »hojo«; upamo, da bodo možgani kasneje to povezavo zmožni samostojno uporabiti. Tako ne vadimo samo motorike, ampak tudi komunikacijo, kretnje, zvoke, besede. Otroku ne dovolimo skoraj nobene spontanosti. V strahu, da ne bi naredil napake, zaviramo njegove spontane gibalne vzorce in na različnih fizioterapijah treniramo »normalno« gibanje. In ne tvegamo. Nočemo zamuditi tega kratkega obdobja »plastičnosti« možganov, v katerem so čudeži mogoči. Ker še zmeraj, vsemu razvoju znanosti in tehnologije navkljub, ne vemo, česa vsega so možgani zmožni. Poznamo primere, ko je ena hemisfera prevzela življenjske funkcije in je otrok s samo eno zdravo polovico možganov živel normalno. Od takrat, ko smo začeli uporabljati ultrazvok, pa vemo, da ima otrok že v trebuhu razvite nekatere namerne gibalne vzorce, ne gre za reflekse, ampak za hotene gibe, kot so dajanje roke v usta in sesanje. Da se ne začne vse z rojstvom. Zato poskušamo možgane prelisičiti. Poskušamo jih reprogramirati. S treningom. Te vaje so mukotrpne, ponavljajoče se in počasne. Zavirajo ravno toliko, kolikor spodbujajo. In čeprav verjameš v koristnost takega početja, se sprašuješ, kako je biti v koži tega dojenčka, ki ga, še preden karkoli poskuša, čakajo neke velike roke, da ga obračajo, popravljajo, masirajo, se ga dotikajo, silijo, raztegujejo, zbujajo, podpirajo, nameščajo, spodbujajo in ves čas rinejo vanj. Vztrajamo, ker smo prepričani, da mu tako dajemo najboljše mogoče izhodišče za čim »normalnejše« življenje. Zdaj pa mi razložite, kaj je narobe z nami, da smo starši začeli programirati zdrave otroke? Zakaj fetusom predvajamo glasbo? Poslušala sem celo zelo resno predavanje – na znanstvenem kongresu – o možnostih, etičnih vprašanjih in dosežkih pri razvijanju gledališča za nerojene otroke! Zakaj dojenčke peljemo trikrat na teden k telovadbi? Na jogo za mame in novorojenčke? Na plavanje za dojenčke? Zakaj že v vrtcu forsiramo angleščino, balet, jahanje, plezanje, plesanje, delavnice, kulturne in športne dogodke? Zakaj režiramo rojstne dneve? Razvili smo celo wellnesse za otroke; pet- in šestletnike za sprostitev vodimo na masažo. Ne da je s katerokoli od teh stvari samo po sebi kaj narobe (dobro, masaže mogoče res ne razumem) – za vse skupaj gre. Od kod ta pritisk? To premikanje meja za začetek vsega navzdol? Da o obsedenosti z varnostjo niti ne začenjam. In sočasno vsi nostalgično govorimo o pohajkovanju po bregovih Save, potepanju po naselju, umazaniji, barabijah, prvih »na skrivaj« pokajenih cigaretah, vznemirjenju ob nevarnostih, za katere starši nazadnje niso nikoli izvedeli, košarki do teme na šolskem igrišču, bluzenju in dolgčasu. Zakaj smo tako prepričani, da ta svet ne obstaja več? In zakaj malčkom ves čas, ki ga imajo, strukturiramo in mislimo, da mora biti izkoriščen prav vsak trenutek? Zakaj moramo biti prisotni v vsakem trenutku njihovega življenja? Eden izmed prijateljev pravi, da imamo otroke prepozno. Da toliko kalkuliramo, kdaj in kako jih bomo imeli, da postanejo projekt. In da bi ta projekt čim uspešneje izpeljali, se začnemo vtikati v vse in pri vsem sodelovati, sebe in otroke tako zelo preobremenimo, da nam, potem ko so stari 13 let, zmanjka energije. Ravno takrat, ko nas zelo potrebujejo, čeprav trdijo, vpijejo in grizejo drugače.

Zakaj malčkom ves čas, ki ga imajo, strukturiramo in mislimo, da mora biti izkoriščen prav vsak trenutek? Zakaj moramo biti prisotni v vsakem trenutku njihovega življenja?

Starševstvo ni več spontana stvar. Danes se za otroke odločamo s seznamom za in proti. Iz leta v leto se meja, kdaj se odločimo za prvega otroka, premika navzgor. Kljub očitkom o družbeni pogojenosti t. i. biološke ure medicina še zmeraj vztrajno ponavlja, da so najugodnejša leta za rojevanje med 20. in 28. letom, psihologi opozarjajo, da imajo otroci radi mlade starše, ginekologi pa takoj po 30. letu brez zadržkov začnejo strašiti s tveganji, z zapleti, genetskimi deviacijami in neplodnostjo. Kljub vsemu temu se je povprečna starost mater ob rojstvu prvega otroka v Sloveniji od leta 1995 do 2012 s 25 let zvišala na 28,9 leta. In leta 2013, ob zadnji raziskavi Statističnega urada Republike Slovenije, smo prišli celo do 29 let. Za moške imamo zadnje podatke iz leta 2011, ko je bil oče pri rojstvu otroka poprečno tri leta starejši od matere. Več razlogov je, ki pripeljejo do tega, da se te meje nenehno prestavljajo. Dlje se šolamo. Danes model naših staršev šola-služba-poroka-otroci ne deluje več. Diploma zdaj ni več zagotovilo za službo in dobro življenje. Višja in visoka šola pa celo magisteriji in doktorati so postali samo vstopnica v tekmo za še razpoložljiva delovna mesta. Štejejo izkušnje in iznajdljivost. Za izkušnje pa je potreben čas. Tudi osamosvajamo se kasneje. Zaradi daljšega študija, gospodarske krize in velike brezposelnosti mladih dlje živimo pri starših. Okrog 75 odstotkov mladih, starih od 20 do 24 let, živi z vsaj enim od staršev. Med mladimi, starimi od 25 do 29 let, so tri četrtine delovno aktivne, pri starših pa jih še vedno živi več kot polovica. Tudi občutek za čas se je spremenil. Danes, čeprav ni dokazov za to, živimo v prepričanju, da življenje traja 125 let. V raziskavi Eurobarometer so anketirance v državah EU spraševali, pri katerih letih človek neha biti mlad. Po mnenju vseh anketiranih v EU mladost traja v povprečju skoraj do 42. leta, v Sloveniji pa do 46,6 leta. Saj ni čudno, da za seks simbol velja 53-letni George Clooney, za avto mladosti pa mini morris. Z otroki se nam ne mudi, zanje bo že še čas. Sodobna medicina nam pri tem kalkuliranju celo pomaga. Z razvojem biomedicinske reprodukcije se možnost zanositve realno prestavlja iz dvajsetih let v trideseta in celo štirideseta leta. Tako daleč že gremo, da se spogledujemo z možnostjo preventivnega zamrzovanja jajčec v mlajših letih: shranile jih bomo za poznejša obdobja, ko si bomo družino želele, ko bomo imele partnerja, se vzpostavile v profesionalnem smislu, si ustvarile gmotne možnosti in bile nasploh pripravljene na starševstvo. Tudi sam koncept materinstva se je spremenil, ženske danes ne potrebujemo nujno otroka, da bi se samorealizirale. Potrebujemo pa čas, da izkoristimo vložek v svojo izobrazbo in uveljavimo enake pravice in možnosti. Imamo tudi krajše partnerske zveze, kar lahko pripelje do tega, da takrat, ko smo končno pripravljeni in smo naredili vse domače naloge – šolo, delo, kariero, uživanje v življenju, potovanja in materialno stabilnost ali vsaj osnovne možnosti za življenje –, nimamo nujno tudi partnerja ali partnerke. In če ga ali jo imamo, ni nujno, da si ta partner ali partnerka takoj želi otroke. Pari si po navadi želijo biti nekaj časa dvojina, preden postanejo množina. Ne računamo več na stare starše, ker so se tudi oni, medtem ko smo mi podaljševali obdobje mladosti, postarali in imajo zdaj že zdravstvene težave. Ali pa so vitalni in imajo svoje, še poklicno aktivno življenje. Ali pa končno uživajo v mreži prijateljev, potovanjih in kulturnih dogodkih, ki si jih navsezadnje vendarle lahko privoščijo. Saj so bili z nami do 35. leta. Potem je tu še imperativ iskrene in čiste ljubezni do otroka, ki pravi, da ga je treba imeti takrat, ko si »zrel« in ko čutiš »iskreno, nesebično ljubezen« in si torej sposoben z otrokom ustvariti »avtentičen odnos« in mu ponuditi »celega sebe«. Za to pa je treba prebrati še na kupe knjig, od otroške psihologije do različnih vzgojnih metod, in se odločiti za »svoj koncept vzgoje«. Nazadnje pa ne moremo niti mimo tega, da so otroci postali tudi finančni projekt. Čeprav v Sloveniji še imamo nekatere dobre, do družin prijazne mehanizme: plačan starševski dopust, ki ga lahko izkoristita mama in oče, zakonodajo, ki delodajalcu ne dovoljuje diskriminacije, plačane prispevke za polovični delovni čas do tretjega leta prvega in šestega leta drugega otroka, zdravstveno zavarovanje za otroke ne glede na status staršev, dokaj dostopne javne vrtce z vsebinskim programom, ki niso samo odlagališča za otroke, javno nižje, srednje in visoko šolstvo, ki je enako za vse in ima nekatera varovala, ki ta koncept branijo. To so: obvezno osnovno šolanje za vse otroke (tudi priseljene), vpisovanje otrok v šole glede na kraj bivanja, prepoved objavljanja uspešnosti posameznih šol, subvencionirane malice, kulturni in športni dnevi, šole v naravi, šolske knjižnice, dodatna pomoč za otroke s posebnimi potrebami, poenoteni zaključni izpiti, sprejemni izpiti. Vse to so mehanizmi, ki kolikor toliko delujejo in amortizirajo razlike v socialnem statusu otrok in poskušajo prispevati k pravičnejši družbi in povečanju možnosti za vse otroke ne glede na njihovo socialno, kulturno in finančno okolje. Kljub temu imeti otroke stane. Stanejo vrtci in varuške, stanejo dodatne ure glasbe in plesa, torbe in knjige, športne aktivnosti, počitnice in šole v naravi. Stane nov večji avto za večjo družino. Stanejo kvadratni metri stanovanja za otroške sobe. Stanejo posebne potrebe otrok. Posvojitve. V vse daljši gospodarski krizi že osnovne potrebščine za nekatere postajajo velik zalogaj, šola v naravi pa luksuz. Zato se povečuje pritisk okolja, da je odgovorno imeti toliko otrok, koliko si jih partnerja lahko privoščita. Pravzaprav imeti več otrok počasi postaja statusni simbol.

Paradoks je, da je danes na neki bizaren način lažje biti mama ali oče otroka s posebnimi potrebami.

In tako se projekta »otrok« lotevamo že rahlo potolčeni in popraskani od lastnih izkušenj in razočaranj, tako kot vsakega drugega projekta: ocena tveganja, idealne okoliščine, praktične rešitve, načrtovanje rokov, varno in zanesljivo, vedno ažurni, komuniciranje, časovno spremljanje izvajanja projekta, stroškovno spremljanje izvajanja projekta, spremljanje kakovosti izvajanja projekta, motiviranje, čas za počitek in regeneracijo. V času, za katerega pravijo, da je pravzaprav čas največje blaginje, kar jo je civilizacija (no, vsaj zahodna) doživela – življenje je najdaljše, hrane je dovolj, da ne bi bilo treba, da je kdorkoli lačen, tehnološki razvoj je omogočil fizično lažje delo za veliko ljudi, že od španske gripe sem ni bilo pravih epidemij, zadnja res velika vojna se je končala pred natančno 70 leti, kar je dovolj, da se je niti naši starši ne spomnijo več, v veljavi je največ človekovih pravic za najrazličnejše skupine in najbolj razširjena duševna bolezen je depresija. Za otroke si razumljivo želimo boljše in varnejše življenje, kot je bilo naše. V času, v katerem se vse bolj zavedamo razlik med zares revnimi in zares bogatimi. V katerem si še največji ignoranti ne morejo več zatiskati oči pred tem, da ni snega, ko bi moral biti, pred žledom, stoletnimi vodami, vrtinčastimi vetrovi, izumiranjem čebel, milijonskimi mesti, v katerih zaradi smoga ne vidijo neba. Otroke uvajamo v svet, ki se tako hitro spreminja, da se še sami nimamo časa prilagoditi spremembam in ponotranjiti novih pravil igre. Pripravljamo jih na to, da bodo konkurenčni po pravilih sveta, kakršnega trenutno poznamo. Učimo jih jezike, za katere pravzaprav ne vemo, ali jim bodo čez 30 let sploh še koristili, privzgajamo jim veščine, za katere se nam zdi, da jim bodo omogočile življenje v enaki ali večji blaginji. Veščin, kako doseči čim boljše življenje zase in ne tistega, v kar smo sami verjeli: v boljšo družbo in svet za vse. Saj smo zares verjeli, kajne? Kljub vsem kazalcem, da srednji sloj izginja in da bo resnično bogastvo mogoče doseči samo, če se boš vanj rodil, stavimo na pridobivanje znanja, kulturnega kapitala, veščin in sposobnosti, upajoč, da bodo vse te reči našim otrokom zagotovile prednost v prihodnosti, ki si je ne znamo niti zamisliti. Treniramo jih in jih pripravljamo na prihodnost, ne da bi bili zmožni vzpostaviti strukture, v katere bi jih lahko vključili. Delovna mesta. Možnost, da bodo koristni in da bodo lahko gnali svet naprej. Da ga bodo lahko prevzeli. Nismo jim zares pripravljeni prepustiti prostora, ki smo si ga sami tako težko izborili. Ne znamo si zamisliti nobenega mehanizma za prerazporeditev dela in denarja. Sistema vrednotenja uspeha drugače kot skozi denar. Oklepamo se kapitalizma in se prepričujemo, da je to tudi za prihodnost resnično en in edini mogoči model. V še kar trajajoči krizi vsega se borimo za ohranjanje privilegijev in pričakujemo, da bo enako veljalo tudi za njihovo generacijo. A pustili jim bomo dolgove. V resnici pa pripravljamo otroke na brezposelnost in na vse bolj krut boj za slabše plačano delo. Vcepljamo jim velike sanje in pričakovanja, da bi jih potem popolnoma razočarali. Navezujemo jih nase in jim ne pustimo, da bi se osamosvojili. Ne dovolimo jim, da nas ne bi potrebovali. Svet jim kažemo, v roke pa jim ga nočemo dati. In tako bodo s starši živeli do 47. leta, verjeli bodo, da mladost traja do 53., njihovih otrok pa ne bomo niti videli, ker nas prej ne bo več.

Svet jim kažemo, v roke pa jim ga nočemo dati. In tako bodo s starši živeli do 47. leta, verjeli bodo, da mladost traja do 53., njihovih otrok pa ne bomo niti videli, ker nas prej ne bo več.

Paradoks je, da je danes na neki bizaren način lažje biti mama ali oče otroka s posebnimi potrebami. Če v roke dobite otroka s posebnimi potrebami, se boste kmalu po tem, ko se soočite s svojo izgubo in neizpolnjenimi pričakovanji, znašli v položaju, ko se boste veselili vsakega najmanjšega napredka, vsakega premika, ki tega otroka približuje nekemu srečnemu koncu in približku t. i. normalnega življenja. Spoprijeti se boste morali tudi z »nevidnostjo« svojega položaja za vse, ki v življenje vstopajo z normalnim otrokom. Najti boste morali način, da duševno, telesno in eksistencialno vzdržite maraton ogromno dela in mikro premikov. Medtem ko boste otroka učili stvari, ki so za druge otroke preproste in naravne, boste odkrili tisto, kar mantrajo new age filozofi, knjige za samopomoč in motivatorji: veselili se boste majhnih dosežkov, opazili boste tudi popolnoma navadne stvari; življenje je lahko lepo, če se ustavimo in opazujemo. Za vse tiste, ki ste v roke dobili »normalnega« otroka, se začenja dolga agonija strahov, da ne boste naredili česa premalo ali celo narobe in mu s tem uničili prihodnosti.