Začasne rešitve za trajne učinke

V vsakem, vsaj malo živem mestu nenehno poteka gradnja v kakem njegovem delu. Gradi se lahko kratek čas, nekatere gradnje pa so zelo dolgotrajne. Pogosto se objekt začne uporabljati, še preden se gradnja konča. Ena najbolj znamenitih nedokončanih gradenj je verjetno Sagrada Familia v Barceloni, zasnovana kot cerkev, ki pa je že skoraj stoletje turistična znamenitost. Ideja o mestu kot dograjenem stanju nima prav veliko skupnega z realnostjo.

Z gradbišči smo se v mestih navadili živeti. Večinoma jih niti ne opazimo. Našo pozornost pritegnejo, ko se pojavijo in zmotijo naše ustaljene vzorce delovanja, pozneje pa se jim praviloma prilagodimo. A zadnje čase vendarle opažamo, da je gradbišč zlasti v Ljubljani veliko in da se že leta na mnogih od njih ne dogaja popolnoma nič, še najmanj gradnja.

Mirujoča gradbišča so za mesto izguba

To, da je iz kakršnekoli uporabe za dalj časa izvzet del mestnega prostora, ima za delovanje in razvoj mesta nekaj precej neugodnih posledic. V ekonomskem smislu seveda pomeni čisto izgubo, ne le za lastnika zemljišča, temveč tudi za mesto. Občina ne dobi dajatev od dejavnosti, okoliško lokalno gospodarstvo, kot so trgovine, lokali, frizerji ali kolesarske delavnice, pa nimajo strank. Stroški za vzdrževanje in obratovanje mestne infrastrukture se porazdelijo med manj uporabnikov in so zato višji. Družbeno povezanost otežujejo večje razdalje med dejavnostmi in med prebivalci, kar pogosto onemogoča naključne vsakdanje stike in pomembno zmanjšuje socialni kapital širšega območja. Težava pa je tudi vzdrževanje območja okoli gradbišč, saj so prebivalci in uporabniki prostorov njegovi ključni skrbniki. Pazijo, da stvari delujejo, da je prostor kolikor toliko urejen, da ni smeti, skrbijo za osnovno varnost.

Mirujoča gradbišča so zato za katerokoli mesto težava. A kakšne možnosti ima mesto, da lastnike zemljišč prisili k ukrepanju? Po pravici povedano so pri nas za zdaj možnosti za poseganje v zasebno lastnino precej omejene, pa čeprav ustavna podlaga za take posege načeloma obstaja. Na gradbiščih lahko ukrepajo zgolj inšpekcijske službe, in še to le v primeru nevarnosti. Kakorkoli obračamo, prisilni ukrepi v primeru propadlih investicij praviloma nimajo pravih učinkov, saj jih podjetja v stečaju pogosto niti niso zmožna izvesti.

Začasne rešitve

Kot najbolj obetavna rešitev za mirujoča gradbišča se je tako v zadnjem desetletju ali dveh izkazala začasna uporaba prostora. Pojavi se kot vmesno stanje, dokler se ne vzpostavi predvidena nova raba, in je praviloma časovno omejena, praksa pa kaže, da se lahko začasnost marsikdaj tudi precej zavleče. Pri začasni rabi se interes posameznih skupnosti ali meščanov za uporabo prostora poveže z interesom lastnika zemljišča in mestnih oblasti, da bi se preprečili degradacija prostora in škoda, ki bi z njo nastala.

V zadnjih letih se je začasna raba na mirujočih gradbiščih po Evropi zelo razširila. Zanimiv je primer El Campo de Cebada iz četrti La Latina v Madridu. Tam so leta 2009 v središču mesta porušili lokalni športni kompleks, da bi v sodelovanju z zasebnim kapitalom zgradili sodobnejšega, večnamenskega. Ker sta zasebni in javni denar usahnila, se ni zgodilo nič, zemljišče pa je ostalo ograjeno do leta 2011, ko so ga najprej namenili začasni instalaciji. Iz nje se je nato rodila civilna pobuda, da bi se območje vrnilo v javno rabo, in se v sodelovanju z mestnimi oblastmi razvila v izjemno zanimiv primer od spodaj organiziranega javnega prostora na območju gradbišča.

Podoben primer je Onkraj gradbišča v Ljubljani. Dolgo zaprto gradbišče ob Resljevi cesti so pobudniki iz umetniškega kolektiva Obrat v sodelovanju z okoliškimi prebivalci in drugimi zainteresiranimi spremenili v skupnostni prostor, namenjen vrtovom, druženju, izobraževanju in kulturi. Projekt se je začel avgusta 2010 kot del programa zavoda Bunker. Njegov cilj je bil z nizom dogodkov spodbujati mestno vrtnarjenje in podpirati socialne urbane prostore. Oblika kulturnega festivala je olajšala pot do potrebnih dovoljenj za uporabo zemljišča, ki so jih pobudniki pridobili od lastnice zemljišča Mestne občine Ljubljana, s katero iz leta v leto podaljšujejo pogodbo o začasni brezplačni rabi zemljišča.

Priložnost so mirujoča gradbišča v javni lasti

Oba omenjena primera gradbišč sta na zemljiščih v javni lasti, ki jih pri nas ne manjka. Mnoge javne investicije se odlagajo v nedogled, naj omenim le stavbo za ministrstva pri Bežigrajskem dvoru v Ljubljani, prav tako so se tudi pri nas slabo končala mnoga javno-zasebna partnerstva, v katera so javni partnerji prispevali zemljišča, med njimi denimo Emonika. V teh primerih imajo občinske in državne ustanove mnogo več možnosti za ukrepanje in možno ter smiselno bi bilo večkrat poseči po začasni rabi kot orodju za preprečitev degradacije prostora.

Težava večine gradbišč je seveda zagotavljanje varnosti. A praksa kaže, da je pogosto z majhnimi posegi mogoče zavarovati nevarne dele gradbišč in jih ločiti od uporabnih delov. Na tak način so ne nazadnje urejeni marsikateri zelo znani objekti, med njimi že omenjena Sagrada Familia, pa tudi stadion in dvorana Stožice v Ljubljani. Podobno bi lahko ravnali tudi v prizadevanjih, da bi ublažili negativne posledice mirujočih gradbišč v zasebni lasti. Pogosto zelo začasne ureditve javnega prostora okoli njih bi bilo mogoče narediti prijaznejše do meščanov, zlasti za pešce in kolesarje, gradbiščne ograje pa bi lahko ponekod zamenjali s takšnimi, ki bi vidneje povezale območje gradbišč z javnim prostorom okoli njih.

Naj za konec zasejem še seme dvoma. Ni vsaka začasna raba nujno pridobitev za okolico. Trenutno se v zvezi z mirujočimi gradbišči kaže največji interes, da bi jih preuredili v začasna parkirišča. Čeprav na kratek rok parkirišča res omogočajo nekatere prednosti začasne rabe prostora, kot sta skrb za urejen prostor in zlasti prihodek za lastnika, pa dolgoročno parkirišča okoliški prostor prej osiromašijo, kot obogatijo. Gre za monotono uporabo prostora, ki oddaljuje preostale rabe povsem enako kot gradbišča. Prevelika ponudba parkirišč lahko postane celo ena glavnih težav mestnega prometa, saj gre za ključno spodbudo vožnji z avtomobili. Kam to pelje, je zdaj že dobro znano: mestni prostor izgublja uporabnike, mesta prebivalce, zdravje in zadovoljstvo pa izgubljamo vsi.