Naša voda korporacijam

Nič ni lažjega kot zvariti pivo. Vsakdo ga lahko. Male, butične pivovarne danes rastejo kot gobe po dežju. A kdor želi res imeti pravo pivovarno in izkoriščati ekonomijo obsega, potrebuje poleg dobre volje še dovolj osnovne sestavine, najpomembnejše, ki daje pivu tudi specifični okus. In to je voda. 95 odstotkov piva je voda. »Ni mogoče dovolj poudariti, kako pomembna je kvalitetna voda,« lahko preberete v vseh navodilih za varjenje piva. Pri čemer ne gre samo za pivo, gre tudi za celoten proizvodni proces. V povprečju pivovarne za liter piva potrošijo skoraj štiri litre vode. Razume se, da to ne more biti klorirana voda iz pipe. Zato so velike in dobre pivovarne zrasle tam, kjer so obilni izviri dobre vode.

Kaj je kupil Heineken?

Multinacionalka Heineken, ki je minuli mesec kupila skupino Laško, seveda ni kupila pivovarn. Teh imajo po svetu, v 70 državah, že 165. Če bi potrebovala še dve pivovarni, bi si ju lahko zgradila. Ne, kupila je predvsem izvire vode, skupaj s koncesijo za njihovo izkoriščanje. Igor Šoltes, nekdanji predsednik računskega sodišča in avtor znanega poročila o stanju voda v Sloveniji iz leta 2013, danes evropski poslanec, tudi pravi, da Heineken ni kupil pivovarn: »Heineken je kupil pivovarno predvsem zaradi vodnih virov, ki so bistvo piva. To vsi dobro vemo. Vse ostalo se da nadomestiti. In to je bistvo zgodbe. Ne bo povečal prodaje Uniona in Laškega in sebi delal konkurence. Ampak bo očitno s to vodo izboljšal kakovost svojega piva,« pravi.

Z nakupom skupine Laško je Heineken dobil veliko vode. Zelo veliko dobre vode. V Ljubljani so to štiri vrtine na področju pivovarne Union, imenovane V-3, V-4, V-6 in V-8, ki jih lahko po novem multinacionalka izkorišča do leta 2035 in iz njih načrpa kar 118 litrov vode na sekundo. Poleg tega lahko do leta 2035 izkorišča še osem vrtin v Laškem. Ne gre za zanemarljive naravne vire. Vse našteto predstavlja skupaj 60 odstotkov slovenske vode, namenjene živilski industriji. Heineken je vrelce dobil zelo poceni. V primerjavi z drugimi državami je cena vode v Sloveniji izjemno ugodna. Cena vode, skupaj z odvajanjem in čiščenjem, je v Sloveniji v povprečju kar za 230 odstotkov nižja kot na Nizozemskem, kjer ima Heineken svoj sedež. Isto velja za koncesije oziroma vodna nadomestila, ki jih v Sloveniji država še do nedavna niti pobirala ni – da ne bi obremenjevala domačih podjetij.

Bivši državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo in okolje Branko Ravnik, ki je nazadnje določal višino koncesnine za pivo, se s tem strinja. Pravi, da so bile te določene v soglasju z gospodarsko zbornico, torej s plačniki, in da so, glede na potrebe po urejanju voda v Sloveniji, prenizke. »Znesek, ki se iz teh koncesnin zdaj nabira, je veliko manjši od tistega, ki bi bil potreben za uresničitev vseh aktivnosti vodne politike.«

»Nakupi slovenskih prehrambnih podjetij in podjetij za proizvodnjo pijač se po mojem dogajajo tudi za to, da se pride do dobrih in kvalitetnih vodnih virov – veliki dobički za malo dela in majhne koncesnine – ki jih ponekod niti ni. Slovenija ima veliko vodnih zalog, ki vpijejo po 'koriščenju'. Privatizacija vodnih virov že teče, poteka in se udejanja potihoma, ne da bi vedeli,« ocenjuje dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije. Ne samo nakup skupine Laško, tudi nakup Droge - Kolinske na primer je bil nakup vodnih vrtin. Njen novi lastnik, hrvaški Atlantic group, sedaj lastnik znamke Donat Mg, ima danes v Sloveniji pravico do izkoriščanja štirih vrtin, od G-9/78 do K-2A/86 do leta 2035. In če ob tem upoštevamo še prodano Radensko, je danes od skupaj 29 vrtin v Sloveniji, katerih voda se lahko izkorišča za živilsko industrijo, že več kot polovica, to je 17 največjih in najkakovostnejših, v lasti tujih korporacij.

Voda – nova nafta

Ali nas mora to skrbeti? Ali ni vode dovolj za vse? Po projekcijah Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) naj bi v naslednjih tridesetih letih več kot 40 odstotkov prebivalstva živelo v pomanjkanju vode. Povpraševanje po vodi naj bi naraslo za 55 odstotkov, v proizvodnji celo za 400 odstotkov. Pri čemer je izvirov vse manj. Izsuševanje podtalnice je v zadnjih desetletjih poskočilo za enkrat; vsako leto brez podtalnice ostane novih 280 kvadratnih kilometrov ozemlja, z vsemi posledicami za kmetijstvo. Velika podjetja se zato pripravljajo na skok cen in trdijo, da je voda nova »nafta«. Pred letom dni je predsednik uprave Nestleja Peter Brabeck začel kampanjo, v kateri trdi, da je treba dostop do vode zaščititi in omejiti. Nova teza je, da je za preživetje posameznega človeka potrebnih, v skladu s priporočili OZN, 20 litrov vode na dan. Vse, kar je več, naj ne bi bila več človekova pravica, pravica trga. Mimogrede, v Sloveniji v povprečju porabimo 112 litrov vode na osebo na dan.

Čistilna naprava v Mariboru, ki je v lasti tujih multinacionalk, je imela lani 3,9 milijona evrov dobička. Cena čiščenja komunalnih voda v Mariboru je za 4,6-krat višja kot v Ljubljani.

Ta bitka ni zgolj bitka, ki se bije v Severni Afriki ali Aziji, ta bitka se bije tudi v Evropski uniji. Ki je – za mnoge simptomatično – v času ekonomske krize od držav, ki so se znašle v primežu dolgov, kot so Grčija, Irska, Portugalska in Španija, zahtevala privatizacijo vodovodnih podjetij. Privatizacijo teh podjetij sicer EU zaradi »povečevanja konkurenčnosti« načrtuje že od leta 2004. Leta 2012 sta zato Svet EU in evropski parlament predlagala direktivo o podeljevanju koncesijskih pogodb, ki jo je tedaj podprla tudi Slovenija. V tem predlogu je bila predvidena obvezna objava mednarodnih javnih razpisov podeljevanja koncesijskih pogodb, katerih vrednost je višja od pet milijonov evrov. Kar pomeni tudi natečaje za oskrbo s pitno vodo. Da gre za pritisk kapitala, ne pa za javni interes, naj bi bilo razvidno tudi iz dejstva, da so bili člani strokovnega odbora, ki je svetoval komisiji EU, v večini predstavniki korporacij. Nasprotovanje tej direktivi pa je privedlo do prve evropske državljanske pobude Right2Water.

V Sloveniji je zaradi tega Brane Golubović, bivši poslanec Zavezništva Alenke Bratušek (ZAAB), že lani dal pobudo za spremembo ustave, po kateri bi se vodni viri, namenjeni oskrbi prebivalstva s pitno vodo, lahko po novem izkoriščali zgolj v obliki neprofitne javne službe. »Slovenija ima nekaj, kar bo v bližnji prihodnosti najbolj dobičkonosen posel,« pravi, »… ni treba najemati dragih finančnih analitikov za ugotovitev, da bo v prihodnosti voda tista dobrina, ki bo ljudem omogočala preživetje in razvoj, a hkrati tisti proizvod, ki bo korporacijam omogočal delovanje v bližnji in daljni prihodnosti.« Golubović bi šel še korak dlje. Prepovedal bi tudi podeljevanje novih koncesij za stekleničenje pitne vode in bi to pravico prenesel na državo, obstoječe koncesije pa bi veljale do preteka in se ne bi podaljšale. Vodo v Sloveniji primerja z nafto: »Poglejte, kaj je Norveška naredila iz svoje nafte za blaginjo ljudi in države!« opozarja.

Privatizirani vodovodi

Njegovo zahtevo po prepovedi privatizacije »vodovodov« danes po vsebini podpirajo vse koalicijske stranke skupaj z Združeno levico. Pobuda ni zgolj varovalka pred potencialno grožnjo, saj je v Sloveniji že skoraj tretjina podjetij, ki so oskrbo prebivalstva s pitno vodo spremenile v profitno dejavnost. Zgodbe, kot jih poznamo iz tujine – recimo 300-odstotni skok cen vode v Grčiji, potem ko je korporacija Suez odkupila del solunskega vodovoda. Pa podvojitev cen vode v Parizu, kjer so oskrbo s pitno vode zaupali podjetjema Suez in Veolia. Pa slabe izkušnje s privatizacijo oskrbe z vodo v Berlinu po letu 1999 ali v Londonu, kjer je avstralska finančna skupina Macquarie Group leta 1989 kupila Thames Water, ga vpela v nepregledno mrežo podjetij, ki se končajo na Kajmanskih otokih. V Londonu se je po tem cena oskrbe s pitno vodo dvignila za tretjino, družba je odpustila dve tretjini zaposlenih in povečala zadolženost podjetja za 100 odstotkov – vse našteto lahko v manjšem merilu zasledimo že tudi v Sloveniji.

Občane v Kamniku recimo s pitno vodo oskrbuje delniška družba, popolnoma zasebno podjetje KPK Kamnik, katerega največji družbenik je družina Cvirn. Podjetje izplačuje dividende – po zadnjih dosegljivih podatkih okrog 90 tisoč evrov na leto – direktor podjetja pa na mesec zasluži za tretjino več kot predsednik države, to je 7500 evrov bruto. Prebivalci Kamnika za izvajanje te javne službe plačujejo 0,71 evra na kubični meter vode. V primerljivih občinah – to sta po oceni ministrstva za okolje občini Celje ali Murska Sobota, s približno enako gostoto prebivalstva – plačujejo občani za storitev oskrbe s pitno vodo enkrat manj. In sicer 0,31 oziroma 0,35 evra na kubični meter vode. Zakaj so tam cenejši? Očitno zato, ker v Celju in v Murski Soboti lokalna komunalna podjetja storitev ponujata neprofitno.

Kamniški primer ni osamljen. V Krškem recimo prebivalstvo s pitno vodo oskrbuje podjetje Kostak, d. d. V njem krška občina nima večine, največji posamezni lastniki podjetja so Jernej Žarn, Dušan Arh in Agim Krasniqi. Podjetje izplačuje dividende – po zadnjih podatkih za leto 2013 jih je bilo za 174 tisoč evrov – direktor podjetja Miljenko Muha pa mesečna izplačila, ki znašajo v povprečju 11 tisoč evrov bruto. Seveda tudi v Krškem dobava pitne vode ni najcenejša. Prebivalci za kubični meter plačujejo 0,78 evra, kar je 30 odstotkov več kot na Ptuju, ki je po poselitvi primerljiv in kjer občani plačujejo za dobavo vode »zgolj« 0,55 evra na kubični meter. Še več takšnih primerov bi lahko našli. V Ormožu, Središču ob Dravi, v Svetem Tomažu ali Križevcih prebivalce s pitno vodo oskrbuje Komunala Ormož, katere največja lastnica je direktorica Pavla Majcen. Podjetje je imelo leta 2013 več kot pol milijona evrov bilančnega dobička, prebivalci pa so za oskrbo s pitno vodo plačevali 0,85 evra za kubični meter vode. V bližnjem in primerljivem Ljutomeru, kjer za oskrbo skrbi javno podjetje Prlekija, prebivalci plačujejo skoraj enkrat manj, 0,52 evra.

Čistilne naprave – super biznis

Klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj pravi, da je v Sloveniji kakovost vode dobra. In da seveda te razlike v cenah ne morejo nastati zaradi boljših ali slabših storitev ali dobavljene vode. A pri tem zgodbe še ni konec. Poleg tega da smo v državi že privatizirali najpomembnejše izvire, celoma celo oskrbo s pitno vodo, smo sprivatizirali tudi odvajanje in čiščenje vode. Najbolj znan je mariborski primer. Leta 1998 je v Mariboru podjetje Aquasystems, katerega najpomembnejši deležniki so francoske in avstrijske multinacionalke, med njimi že omenjena Suez, zgradilo čistilno napravo. Šlo je za prvi projekt javno-zasebnega partnerstva v državi. Rezultat tega projekta je na dlani. Podjetje je lansko leto končalo z rekordnim dobičkom v višini 3,9 milijona evrov, cena čiščenja komunalnih voda v Mariboru pa je za 4,6-krat višja kot v Ljubljani. Zakaj? Podjetje plač vodilnih ne objavlja, je pa računsko sodišče leta 2007 ugotovilo, da so iz čistilne naprave francoski multinacionalki Suez neupravičeno nakazovali 340 tisoč evrov na leto – poleg dobička, se razume.

Po mariborskem primeru, iz katerega se očitno nihče ni veliko naučil, smo v vmesnem času tudi v mnogih drugih občinah dobili nove čistilne naprave, ki ravno tako delujejo po principu dobička. Danes čistilne naprave v Kranjski Gori, na Bledu upravlja podjetje WTE Wassertechnik, ki storitve ponuja še v Čisti Dolini in Šentjerneju. Gre za podjetje, ki je del multinacionalke EVN s sedežem v Avstriji in katere največji delničar je nemška dežela Baden - Württemberg. Ali mislite, da bi prek meje, v Celovcu, Holding slovenskih elektrarn (HSE) lahko zgradil in upravljal centralno čistilno napravo? Po istem vzorcu, opisanem v prejšnjih dveh odstavkih, se zgodba ponovi tudi v tem primeru. Na Bledu, na primer, WTE za čiščenje odpadnih komunalnih voda zaračunava 0,78 evra za kubični meter. Takšne, srednje velike čistilne naprave imajo po podatkih ministrstva za okolje v povprečju v Sloveniji 25 odstotkov nižje cene. Seveda je WTE-jeva čistilna naprava na Bledu leto 2013 končala s 410 tisoči evrov dobička iz poslovanja, v Baden - Württembergu so gotovo zadovoljni, da je okoljsko zavedanje na tem področju na tako visoki ravni.

Pred letom in pol je računsko sodišče pri reviziji izvajanja zakona o vodah ugotovilo, da država z vodnimi viri ne ravna smotrno. Zgolj zaradi nezaračunavanja plačil za rabo vode v obdobju od leta 2005 do 2011 naj bi izgubila najmanj 25 milijonov evrov. Niti Radenska ali Laško koncesnine nista plačevali. »Šlo je za sprego politike in določenih podjetij, kjer so določenim podjetjem pogledali skozi prste,« pravi Šoltes. »Dejstvo je, da bi morali vodne vire veliko bolj zaščititi, predvsem pa jih zaščititi pred vsakršnimi privatizacijskimi poskusi, če je potrebno, tudi z ustavno določbo, sicer bomo res počasi, s tihim soglasjem lokalne skupnosti, našo vodo privatizirali,« dodaja. To se, tako ali drugače, nezadržno dogaja.

Občani Laškega za storitev oskrbe s pitno vodo korporaciji Heineken plačujejo okrog 30 odstotkov več kot v sosednjem Celju. Za čiščenje pa korporaciji WTE 2,8-krat več kot občani Ljubljane.

Občina Heineken - Wassertechnik

S prodajo skupine Laško je tudi izvajanje oskrbe s pitno vodo v Laškem prešlo na Heineken, ki zdaj skrbi za lokalni vodovod. Že ob prodaji je bila koncesijska pogodba prekršena. V skladu s pogodbo bi namreč pivovarna morala občino obveščati o predvidenih lastniških spremembah: »Doslej ni bilo nobenega sporočila v skladu s pogodbo s strani Pivovarne Laško o tem, kdaj se bo začela prodaja in kaj mislita prodajalec in kupec z vodo storiti… interes občine pri prodaji ni bil zaščiten v smislu zadostne skrbnosti, saj bi morala biti občina obveščena o interesih potencialnih kupcev. Prodajalci pa so kot kriterij za prodajo izbirali zgolj ceno delnice in niso ščitili interese koncedenta – o tem vsaj ni nobenega nam znanega dokumenta. Zaradi izostanka obveščanja in neskrbnega ravnanja pivovarne lahko občina koncesijsko pogodbo razdre,« pravi župan občine Laško Franc Zdolšek.

A to še ni vse. V mestu, kjer občane s pitno vodo oskrbuje Heineken, so poleg tega občani priključeni tudi na privatizirano čistilno napravo. To upravlja zgoraj omenjena nemška korporacija WTE Wassertechnik, ki je pridobila koncesijo do leta 2036. Tudi odnosi s to korporacijo danes niso najboljši. WTE sedaj toži občino za pet milijonov evrov. Problem je koncesijska pogodba, v kateri je WTE določila fiksno količino odpadnih voda in si s tem zagotovila dolgoročne, fiksne prejemke. A količina odpadnih voda je zaradi različnih razlogov v občini zdaj za polovico nižja. Kar pa korporacije seveda danes ne zanima. Koncesijska pogodba je napisana celo tako, da občina nikoli ne bo postala lastnica objekta.

Zaradi točno tega razloga je morala mariborska mestna občina, kjer je čiščenje odpadnih voda izjemno drago, leta 2006 avstrijsko-francoskim multinacionalkam še dodatno plačati šest milijonov evrov. Morda se celo sliši prepričljivo, da konkurenca znižuje cene in da je še boljša mednarodna konkurenca, kar zdaj tudi na področju oskrbe z vodo želi uvesti evropska komisija. Ali kot nam je povedal bivši komisar dr. Janez Potočnik: »Evropska direktiva, za katero se je govorilo, da namerava privatizirati vodo, nikoli ni imela tega namena, govor je bil le o poenotenju in večji transparentnosti koncesij na različnih področjih, med njimi tudi na področju vode …« A v praksi stvar ne deluje.

Ekonomist dr. Jan Žan Oplotnik, ki je leta 2006 mariborski občini pomagal reševati zaplet z upravljavcem čistilne naprave, opozarja na inflacijo novih koncesij za čistilne naprave, dobavo vode, odvoz smeti, vzdrževanje lokalnih cest, gradnjo javnih objektov, parkirišč, tržnic … V teoriji je vse v redu, a »pri 212 občinah je ogromno kadrovske podhranjenosti in premalo znanja, da bi lahko vsi enakovredno parirali zasebnim korporacijam«.

Občani Laškega danes za storitev oskrbe s pitno vodo korporaciji Heineken, prej pa Pivovarni Laško, plačujejo okrog 30 odstotkov več kot v sosednjem Celju. Za čiščenje vode pa korporaciji WTE 2,8-krat več kot občani Ljubljane.