Popoldanska obrt: univerzitetni predavatelj

Preden dr. Gregor Moder začne opisovati svoja delovna razmerja, napove, da bo smešno. Lahko mu verjamemo, saj je več let pisal skeče za nekdanjo humoristično televizijsko oddajo Štafeta mladosti in potem soustvaril humoristično oddajo Razred zase. Plačilo za to dobiva kot samozaposlen v kulturi, tako kot za sodelovanje v kolektivu Narobov, ki »raziskuje in ustvarja živo umetnost«.

Tega dela zadnje čase opravlja malo, saj se posveča filozofiji, in tu postane smešno. Moder je za določen čas delno zaposlen na ljubljanski filozofski fakulteti. Zaposlitev ima za čas trajanja raziskovalnih projektov, pri katerih sodeluje. Trenutno sodeluje v treh raziskovalnih skupinah, ena se na primer imenuje »Konec zgodovine: 20 let pozneje« in se bo iztekla leta 2017. Moder skupaj sestavi za trideset- do sedemdesetodstotno zaposlitev, odstotek je vsako leto drugačen.

Na Univerzi v Ljubljani ni samo raziskovalec, ampak tudi predava en predmet. Da bi za to dobival plačilo, si je moral urediti status popoldanskega samostojnega podjetnika. »Rekli so mi, da je to popolnoma legalno. Zato izvajam popoldansko obrt univerzitetnega predavatelja,« se nasmeji. »To je noro.«

Seveda je to komično zgolj kot groteska. Gregor Moder trenutno zasluži več kot tisoč evrov neto na mesec in se nad svojim finančnim stanjem ne pritožuje.

Mnogi drugi v svojem prekarnem stanju ne najdejo ironije.

Modrova prijateljica dr. Varja Balžarlosky Antić na oddelku za primerjalno književnost na filozofski fakulteti predava dva predmeta v zimskem semestru. Tri mesece vsako leto poučuje dvanajst ur na teden in takrat »res trdo delam«, pravi. Ko ne poučuje, si denar služi kot prevajalka. Želi si, da bi jo fakulteta vsaj polovično zaposlila, saj ima zdaj z njo sklenjeno pogodbo kot samozaposlena v kulturi. »Čeprav nas zagotovo potrebujejo, zunanji sodelavci vsako leto trepetamo, ali se bodo odločili, da nas spet rekrutirajo.«

20 odstotkov za izjemne

V slovenskem visokem šolstvu so štirje sloji delavcev, ugotavlja dr. Gorazd Kovačič, sociolog in predsednik visokošolskega sindikata na Univerzi v Ljubljani. Najvišjega smo spoznali marca v obliki nekdanje ministrice za izobraževanje dr. Stanke Setnikar Cankar in drugih, ki so v desetih letih poleg osnovne plače zaslužili avtorske honorarje v šestmestnih zneskih. »Na spodnjem koncu so prekarci, ki v negotovosti in z nizko plačo živijo od semestra do semestra,« je ob razkritjih zaslužkarjev pojasnjeval Kovačič.

Nad prekarci so nižji akademski kadri, ki so sicer zaposleni, a na neustreznih delovnih mestih ali v prenizkih plačnih razredih. »Razlogi, da se naš status ne izboljša, so finančni, temeljijo pa tudi na željah delodajalca in starejših kolegov, da bi ohranjali univerzitetno kadrovsko piramido in tradicionalne cehovske odnose,« piše v peticiji, ki so jo leta 2013 podpisali številni asistenti v želji, da bi se njihov položaj izboljšal.

Zaslužkarjev, kakršna je bila nekdanja ministrica, je malo, a kljub temu je v visokem šolstvu velika neenakost med starejšimi in mlajšimi ter med pedagogi in raziskovalci.

Dr. Karin Cvetko Vah je na primer doktorirala leta 2005 in se zaposlila kot asistentka na Fakulteti za matematiko in fiziko. Na tem mestu je še vedno, čeprav je vmes pridobila naziv docentke in nato izredne profesorice. »Včasih se mi je moj položaj zdelo bolj grozen kot zdaj, ko je vedno več prekarcev, ki jim je veliko slabše,« pove.

Med slojem, ki mu pripada Karin Cvetko Vah, in najvišjim slojem so po Kovačičevi oceni tisti, ki »so zaposleni na učiteljskih delovnih mestih, imajo soliden pavšal, poleg tega še manjše honorarje za kakšne objave ali projekt«. Za te velja socializem, menijo prekarci.

Redni profesorji seveda ne živijo v socializmu, temveč gre za retorično oznako varnosti njihove zaposlitve ter višine njihovih plač z vidika tistih, ki so v slabšem položaju. »Dejstvo je, da smo redno zaposleni profesorji v primerjavi z drugimi zaščiteni kot sloni,« prizna dr. Tom Turk z biotehniške fakultete v Ljubljani.

Ob razkritju šestmestnih zaslužkarjev je Turk za Sobotno prilogo Dela napisal članek z naslovom »Mastni denarji in strmoglavljenje proračuna za znanost in univerze«, v katerem pravzaprav ni pisal o mastnih denarjih. Pisal je o tistih, ki nimajo mastnih zaslužkov, in izhajal iz »dejstva, da smo univerzitetni profesorji za svoje delo premalo plačani (ampak kdo pa ni), da pa imamo druge bonitete, ki so povezane z akademskim statusom in tudi sistemskimi anomalijami«.

Višina plače je seveda relativna. »V primerjavi z vodovodarjem je ura našega dela vrednotena nizko, a po drugi strani dobivamo petkratnik ali šestkratnik minimalne plače,« razlaga. Osnovna plača rednega profesorja se začne pri 3000 evrih bruto, lahko pa se zviša do tri tisoč evrov neto ali več kot 5000 evrov bruto. Plača je v primerjavi s profesorji v drugih državah nizka, v primerjavi z nižjimi akademskimi kadri v Sloveniji pa visoka.

Med anomalijami, s katerimi pridejo do te plače, je Turk v članku najprej omenil, »da lahko naše obremenitve iz pedagoškega naslova ali kombinacije pedagoškega in raziskovalnega dela znašajo 120 odstotkov«.

Visokošolski učitelji se namreč od drugih javnih uslužbencev razlikujejo v tem, da lahko pri enem delodajalcu opravijo za petino več dela, kot je pogoj za njihovo polno oziroma stoodstotno plačo. Pri njih je to mogoče, ker je njihova edina zakonsko določena delovna obveznost šest do osem ur predavanj na teden. Priznanih imajo seveda 40 ur na teden, kar dosežejo z govorilnimi urami, pripravami na predavanja, sodelovanjem pri upravljanju fakultete, raziskovanjem.

Profesorji ne poznajo klasičnih nadur, ampak imajo že omenjeno možnost, da se z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi dogovorijo, da bodo delali več kot 40 ur. Do dvajset odstotkov več, kar tudi prinaša ustrezno povišanje plače. Take »dopolnilne« zaposlitve so možne »izjemoma« in »če so za to zagotovljena sredstva«, piše v zakonu.

Dejansko ne gre za izjemo, je dokazal dr. Jernej Zupanc, ki je leta 2011 doktoriral iz računalništva, nato tri leta raziskoval na ljubljanski univerzi, zdaj pa ima svoje podjetje za svetovanje raziskovalcem.

Zupanc je razvil računalniškega pajka, s katerim je sortiral podatke, ki so na spletni strani Sicris objavljeni za posamezne slovenske visokošolske pedagoge in raziskovalce. Podatke je predstavil v grafu, ki ga je objavil na svojem spletnem blogu, skupaj s citatom iz zakona o »izjemnosti« 120-odstotnih zaposlitev.

Graf kaže, da je v Sloveniji štirinajst fakultet, na katerih je dopolnilno zaposlenih več kot trideset odstotkov pedagogov. Na nekaterih fakultetah je ta odstotek višji od šestdeset.

Le z ljubljanske fakultete za družbene vede so potrdili, da zanjo podatek drži, vse ostale so podatke zavrnile, vendar nobena ni sporočila pravega. Skoraj vse so nam poslale delež dopolnilno zaposlenih med vsemi zaposlenimi, torej so vključile tudi tako imenovano podporno osebje, ki ne more biti 120-odstotno zaposleno.

Dopolnila k plačam profesorjev so predvsem posledica nagrade, ki jim jo je dala vlada leta 1999.

Vsekakor možnost, ki je po zakonu izjema, to v resnici ni in predstavniki fakultet ponujajo zelo različna pojasnila za obstoj visokih odstotkov dopolnilno zaposlenih. Skoraj vsi pa so poudarili, da je dopolnilna zaposlitev za pedagoge možna le, če izvajajo raziskovalno dejavnost, za katero so denar pridobili na razpisih.

»Profesorji so pridobili projekte na različnih razpisih in na trgu, za kar je že v fazi pridobivanja projektov potrebnega veliko dela. Iz tega sklepamo, da zmorejo opraviti 120 odstotkov dela,« se glasi pojasnilo, ki sta ga popolnoma enakega poslala dekan fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Matjaž Krajnc ter Miha Bejek s fakultete za računalništvo in informatiko v Ljubljani.

Tudi drugi trdijo, da je delež dopolnilno zaposlenih odvisen od sposobnosti. »To je povezano z odličnostjo fakultete, ki je sposobna pridobiti relativno več projektov in posledično več raziskovalnih ur kot druge visokošolske institucije,« je na primer razložila Majda Klobasa, tajnica dekana ljubljanske farmacevtske fakultete dr. Boruta Božiča.

Nagrada iz leta 1999

Zupancu se ob tem postavlja novo vprašanje: »Je dejansko na nekaterih fakultetah tako visok odstotek izjemnih ali pa so z dodatnimi dvajsetimi odstotki nagrajeni tisti, ki so bili v devetdesetih pri koritu?«

Za svoje grobo stališče ima pripravljeno utemeljitev. Res je namreč, da skoraj vsi pedagogi »nadzaposlitev« sestavijo s plačilom za raziskovalno delo, vendar ni nujno, da si to plačilo zagotavljajo v napornem tekmovanju za sredstva.

Agencija za raziskovalno dejavnost namreč financira dve različni vrsti raziskovalnih skupin: projektne in programske. Glavna razlika med njima je, da projekti trajajo tri leta, programi pa nimajo omejitve roka trajanja.

Raziskovalni programi obstajajo od leta 1999, ko je takratna vlada na predlog fakultet in drugih javnih raziskovalnih organizacij v programe preoblikovala 334 raziskovalnih projektov. S tem so želeli v sistem raziskovanja po zgledu drugih držav uvesti stabilnost. To jim je tudi uspelo.

Programi, ki so bili začeti leta 1999, se večinoma še vedno izvajajo, tisti, ki se ne več, pa so bili ukinjeni zato, ker so se tako odločili tisti, ki so jih izvajali. Vsak program se sicer vsakih nekaj let »podaljša« in mora za to skozi evalvacijski postopek, v katerem dva tuja recenzenta ocenita prošnjo za podaljšanje ter poročilo o preteklem delu. Vendar agencija za raziskovanje odobri vse prošnje za podaljšanje.

Poleg denarja za programe agencija deli tudi denar za časovno omejene raziskovalne projekte, pri katerih je uspeh na razpisu daleč od zagotovljenega. V zadnjih štirih letih so raziskovalci prijavili 4219 projektov, sprejetih pa je bilo le 624.

Da gre za drugačna svetova, morda najbolj jedrnato pokaže podatek, da je žensk med nosilci programov 22 odstotkov, med nosilci projektov pa 38 odstotkov.

Iz načina, kako se v Sloveniji financirajo programi, izhajajo problematični medosebni odnosi, opozarja Gorazd Kovačič. Razi-

skovalni programi so financirani izdatneje kot projekti. Profesor, ki vodi programsko skupino, tega denarja skoraj nikoli ne zadrži le zase in za fakulteto, temveč z njim priskrbi delo in plačo drugim sodelavcem, praviloma mlajšim. Vendar s tem postane »gospodar njihovih služb« in ta neenakost pogosto pomeni izkoriščanje.

»Od njega je odvisna njihova osebna eksistenca,« pravi Kovačič. »Lahko se zgodi, da morajo zanj marsikaj storiti.« Po njegovih besedah sistem namreč narekuje, da se točke, ki naj bi odražale znanstvenikovo odličnost, kopičijo pri enem od članov raziskovalne skupine.

»Sodelavci večkrat odstopijo vodilno avtorstvo člankov nosilcu skupine. Pogosto to naredijo povsem prostovoljno in racionalno,« pojasnjuje Kovačič. Če vodja skupine pri sebi koncentrira točke, ki izhajajo iz uspehov skupine, potem skupina lažje dobi raziskovalni denar na naslednjem razpisu. Tako so starejši profesorji v boljšem položaju tudi pri pridobivanju raziskovalnih projektov. S tem se neenakost še poglablja.

Dr. Urša Opara Krašovec na primer trdi, da je bila nekoč članica neke programske skupine, a so jo iz nje izločili, ker je opozarjala na sporno pripisovanje avtorstev. »Dosegla nisem nič, razen da sem imela še več težav,« pravi.

Trenutno se sprašuje, kaj bo z njo po septembru 2016, ko se bo iztekel njen evropski projekt, v katerem se ukvarja z razvojem sodobne zasteklitve, odzivne na sončno svetlobo. Ker je na fakulteti za elektrotehniko zaposlena le kot raziskovalka, ima pogodbo zgolj za določen čas. Tako je že zadnjih dvanajst let. »Zdi se mi absurdno, da je to, kar nam pomeni golo preživetje, za nekoga drugega zgolj dodatek,« pove.

Ohranjanje statusa quo

Neenakosti v akademskem svetu niso posledica moralne pokvarjenosti tistih, ki imajo večjo moč. Gre za sistemske pomanjkljivosti. Mladim se je možnost za zaposlitev zmanjšala tudi zaradi bolonjske reforme, opozarja Tom Turk. Pred leti je na primer poučeval predmet mikrobna biokemija, za katerega so mu priznali 90 pedagoških ur ali polovico letnega normativa za profesorje. Po reformi so predmet razdelili na dva. Vsak ima zdaj svojega nosilca, ki ima za to priznanih 40 pedagoških ur. »Zdaj moram predavati šest predmetov, da dosežem normativ,« opisuje Turk.

Drugi dvomijo, da je imela bolonjska reforma tak vpliv. Ne nazadnje so prekarci in asistenti, ki opravljajo delo profesorjev, odraz tega, da na fakultetah delo je, le plačano ni ustrezno.

Pomembno je varčevanje, ki je fakultetam prineslo dodatne finančne težave ter omejitev novega zaposlovanja. Odzivajo se tako, da nove sodelavce zaposlujejo honorarno, in tako, da zaposlenim profesorjem naložijo dodatne pedagoške obremenitve.

Vendar varčevanje nima neposredne povezave s 120-odstotnimi zaposlitvami, ki so pač posledica tega, da nekateri redno zaposleni pedagogi dobivajo tudi raziskovalni denar. Leta 2013 je takratni direktor agencije za raziskovalno dejavnost dr. Franci Demšar dejal, da se polovica denarja, ki ga država nameni za plače raziskovalcev, porabi za plačilo sicer že stoodstotno zaposlenih posameznikov. Fizik in filozof dr. Sašo Dolenc je iz tega izračunal, da bi samo z denarjem, ki gre za dopolnilne zaposlitve, lahko odprli petsto novih raziskovalnih delovnih mest.

Dolenc že dlje časa zagovarja predlog, da se plača, ki jo visokošolski pedagog dobi iz proračuna, omeji na sto odstotkov. Enako rešitev je predlagal Turk in tudi on svetuje, naj se privarčevani denar porabi za zaposlovanje mladih. Če bi neki profesor rad veliko raziskoval, bi potem pač manj predaval.

Ta možnost obstaja že zdaj in glavni razlog, da se ne uporablja pogosteje, je nestalnost raziskovalnih zaposlitev, poudarja Kovačič. Tisti del zaposlitve, ki je vezan na raziskovalni projekt, je namreč lahko financiran le za omejen, torej za določen čas.

Profesorji bi se lahko odpovedali nekaterim predavanjem in več raziskovali, a se bojijo, da bi po koncu raziskovalnega projekta ostali z manj kot stoodstotno zaposlitvijo. Nekdo bi jim moral torej zagotoviti, da bodo imeli v vsakem primeru polno plačo, ne glede na to, ali bi količina njihovega dela nihala.

Takšni negotovosti se v nasprotju s profesorji ne morejo izogniti tisti, ki so zaposleni zgolj kot raziskovalci. Urša Opara Krašovec zato predlaga, da se tudi raziskovalci zaposlijo za nedoločen čas. »Ključno prispevamo k znanstveni odličnosti institucij in v institucije pripeljemo dovolj denarja,« pojasnjuje.

Socialni psiholog in redni profesor dr. Vlado Miheljak izpostavlja, da so redni profesorji v precej boljšem položaju kot druge skupine, predvsem prekarci. »Sam si sploh ne predstavljam, kakšno je tako življenje,« pravi, a opozarja, da ne gre za medgeneracijski problem. Problem je v tem, da država želi čim cenejše ter čim bolj k gospodarstvu usmerjeno visoko šolstvo.

»Solidarnost ne bi pomagala,« je prepričan. Obstaja namreč nevarnost, da bi se bolje plačani odpovedali delu plač, a bi država to sprejela zgolj kot potuho za nadaljevanje varčevanja. Torej bi bil visokošolski sistem še na slabšem.

Spremembe zagotovo ne bodo preproste, tudi če bi obstajala volja zanje. Potrebna bi bila poglobljena razprava, ki je zdaj vsaj na najvišjih ravneh ni. Nujna je demokratizacija odločanja na visokošolskih institucijah.

Namesto tega gredo predlogi sprememb, ki prihajajo z vrha, v nasprotno smer. Predlog koncepta visokošolskega zakona, ki ga je v začetku leta pripravila takratna ministrica Stanka Setnikar Cankar, teži k zmanjšanju demokracije v institucijah in k izstopu visokega šolstva iz sistema javnih uslužbencev. »Vsi razen rednih profesorjev bi postali prekarci. Plače bi bile individualno fleksibilne, obseg dela pa tudi,« je marca komentiral sindikalist Gorazd Kovačič.

Zdaj, tri mesece pozneje, pove, da o zakonu zaradi menjave ministric ni mogoče reči nič. Ob tem poudarja, da ljubljanska univerza spreminja svoj statut, ki bo očitno bistveno izboljšal položaj nižjih slojev delavcev. »Na vidiku je napredek, če ga seveda ne bo zminirala kakšna dobro organizirana skupina senatorjev znotraj univerze.«

Vzpostavlja se prelom med ljudmi, ki po naključju trenutno imajo redno zaposlitev, in drugimi, ki je po naključju nimajo.

Drugačna hierarhija

»Akademski svet je bil vedno zelo hierarhičen,« priznava Gregor Moder, a dodaja, da je kljub temu danes zelo drugače kot nekoč.

Tom Turk ve, o čem govorijo prekarci, čeprav je doktoriral leta 1994 in še vsaj desetletje po tem prekarnosti na univerzi sploh niso poznali. »Nekomu, ki je prišel na mesto asistenta, so bile možnosti za napredovanje odprte. Lahko si napredoval,« se spominja, »danes je problem že z začetkom, že z zaposlitvijo za nedoločen čas.«

Moder poudarja, da redni profesorji sami po sebi niso niti nasprotnik prekarcev niti izvor njihovih težav. »Težava je sistem tržnega kapitalizma, ki je prinesel bolonjsko reformo in znanost dojema kot tržno blago,« pravi. Bi pa pomagalo, če bi se vsi zavedeli težav, zaradi katerih trpijo nekateri. Zaradi razlik med standardi različnih skupin ljudi se namreč »vzpostavlja prelom med ljudmi, ki po naključju trenutno imajo redno zaposlitev, in drugimi, ki je po naključju nimajo«.

To v enaki meri velja tudi za družbo nasploh. In v tem je tudi tistim s še s tako razvitim smislom za humor težko najti kaj smešnega.