Tour de Macedonia

Avtocesta Bratstva in enotnosti (zdaj Aleksandra Velikega). Odsek Prilep–Skopje. Dolžina etape: 124 km, od tega približno 80 km avtoceste. Trajanje vožnje: 1 ura in 41 minut z motornim vozilom. 15. junij 2015, poldne. Najtoplejši dan te pomladi, 35 stopinj Celzija. Na soncu več kot 40. Odpeljeva se iz Prilepa. S taksijem. Avtobus v Skopje odpelje šele pozno popoldne, ko bo hladneje. Ne bova čakala ves dan na soncu. Stalo me bo skoraj 50 EUR, da naju kdo zapelje. Nekaj časa traja, da najdem taksi s klimo. Taksist, prijatelj prijatelja, je užaljen, ker njegov golf III ni dovolj dober. »S sabo ima majhnega otroka,« mu pove prijatelj. Šele potem pokliče nekoga, ki ima golf IV karavan s klimo. Sedeva vanj. Po otroškem avtosedežu niti ne vprašam. Že tako me gleda, kot da sem razvajena Slovenka. Pripnem Rubna, kolikor ga lahko, moj pas ne deluje. Ruben se uleže in zaspi.

Peljemo se. Prehitimo skupino kolesarjev. »Evo jih, emigranti.« Večinoma so mlajši moški. Fit. Vozijo počasi. Opazim, da nimajo skoraj nobene prtljage. Samo majhne nahrbtnike. Ali nič. Niti kape. Vroče je. Čez nekaj minut nova skupina. Ti počivajo. Kolesa so parkirana ob cesti, ljudje pa se pred žgočim soncem skrivajo v grmovju. Ležijo na kosih oblačil. Žensk in otrok je malo, oni grejo po drugih poteh, peš po železniški progi, ki teče ob Vardarju. Peljemo se mimo zožitve: delo na cesti. Delavci skupini, ki hodi peš, iz svojih kanistrov nalivajo vodo. Ob več kot 100 km dolgi cesti sta dve črpalki, hiše skoraj nobene, nikjer ni ne vode ne vecejev. Hodita oče in sin, fantek ima kakih deset let, vsaj mislim si, da je njegov sin. Še kolesa nimata. Nobene prtljage. Malo naprej ženska nosi otroka. Ne tako majhnega otroka. Ne predstavljam si, kako bi lahko katerega od svojih sinov nosila po avtocesti pri 40 stopinjah. In kako bi se odločila, katerega od njiju naj nosim. In tako tri mesece. Ker moj taksist pravi, da so ti ljudje že tri mesece na poti. Nihče si ne upa ustaviti in jih peljati. Po makedonskih zakonih je prevažanje beguncev prepovedano, kazen je takojšnja zaplemba avta in ovadba za trgovino z ljudmi. Različni so, večinoma Sirci, bi rekla, nekateri so verjetno Somalci. Prehitimo fanta, ki vozi zunaj skupine, temnopolt je in verjetno samo kakšnih 15 let starejši od Rubna. Kolesa jim prodajajo na meji za 200 do 350 EUR. Prosim taksista, naj pri kakšni od naslednjih skupin ustavi, rada bi jim dala denar. Ni ravno navdušen. Rečem mu, da lahko ustavi malo naprej in se pretvarja, da ne vidi, kaj delam. Čez nekaj minut ustavi. Ob cesti je parkirana skupina koles, vidim samo enega moškega, ostali so skriti. Kopljem po torbi in denarnici. Ruben spi v mojem naročju in ne bi ga rada zbudila; ne vem, kako bi mu razložila, kaj se dogaja. Razmišljam, koliko denarja lahko dam in koliko potrebujem za preostanek poti. To traja neskončno. Prvi stopi iz avta taksist, moški se prestraši. Končno izstopim še jaz. Zelo mlad je, skoraj še fant. Ne upam si mu pogledati v oči. Vidim kratke hlače z žepi in superge, take poleti nosi moj Boštjan. V roki držim kup zmečkanega denarja. Sram me je. Njega tudi. Ponudim mu denar. Zmajuje z glavo, govori: »No, no.« Noče vzeti. Ponosen je. Mogoče nima več dežele, doma, družine, prtljage, ampak tudi berač ni. Na avtocesti, sredi Makedonije, pri 40 stopinjah, sem prizadela njegov ponos. Kdo pa mislim, da sem? Noče mojega usmiljenja, mojega lajšanja slabe vesti. Mojega poceni kupljenega občutka, da sem dobra. On bi rad samo prihodnost. Opazim, da sploh ni neurejen ali neobrit. Mogoče je študiral. Mogoče je že arhitekt, ali zobozdravnik, ali umetnik. On bi rad mesto zase na tem svetu. Pravico do dela. Pravico do življenja, kakršno je moje. Vsaj ta trenutek. Oblast nad svojim življenjem. Rad bi priložnost. Tega mu ne morem dati. Ne vem, v katerem jeziku bi mu kaj rekla. Pomignem z roko, naj pogleda v avto. Omahuje. Kdo ve, kaj se mu v tem trenutku plete po glavi: policija, roparji, trgovci z ljudmi, nora ženska. Še zmeraj si mu ne upam pogledati v oči. Pokažem na zadnji sedež avta in rečem: »My son, he is from Africa.« Zelo na hitro mu stlačim denar v dlan in pobegnem. Ne obrnem se, da bi videla njegovo reakcijo. Nočem si dovoliti, da bi se hranila z njegovo hvaležnostjo. Ta denar zanj ne bo čisto nič spremenil. Mislim, da je razumel, da sem mu zaželela veliko veliko sreče. Ker jo bo potreboval. Res jo bo. Tresem se še dolgo po tem. V avtu je nekaj minut tišina. Ruben zavzdihne, verjetno sanja o dinozavrih. Čez nekaj kilometrov taksist reče: »Ampak ti tukaj, ki potujejo s kolesi, niso tako ubogi, oni imajo denar, po 200 EUR dajejo za kolesa. Ti so bogati.« Da, zato je v redu, da toliko dajo za kolesa, čeprav ta niso vredna niti četrtine tega, pa 20-krat dražje jim zaračunavajo kruh, pa od 60 do 270 EUR za ilegalni prestop makedonsko-srbske meje. Če jih ne oropajo v gozdovih, ko čakajo, da jih organizirano pretihotapijo. V teh gozdovih na makedonsko-srbski meji v bližini vasi Lojane jih že mesece na tak organiziran prehod vsak dan čaka od 100 do 500. Podnevi prihajajo v vas, kjer iščejo hrano, ponoči pa organizirajo prehod. Higienske razmere so nikakršne. Še sreča, da je poletje. Taksist mi razlaga, da je to dober biznis, da je pred leti veliko zaslužil s prevažanjem Šiptarjev s Kosova v Grčijo. Ampak da je zakon, ki kriminalizira pomoč emigrantom, res problem. On bi jih vozil, za denar, samo se boji, da bi mu policija zaplenila avto. Da že več tednov čakajo, da makedonska vlada sprejme urgentni zakon, ki bi emigrantom, ki ne zaprosijo za azil v Makedoniji, omogočil začasni azil za 72 ur in takrat bi lahko legalno prečkali Makedonijo na poti v Srbijo. V tem primeru bi lahko legalno uporabljali javne prevoze in moj taksist bi jih z veseljem peljal kamorkoli. In ker je Srbija začasne azile že uredila, bi emigranti, tisti, ki so preživeli plovbo čez Sredozemsko morje, prehod sirske meje, turško-grške in grško-makedonske meje, če bi imeli denar, razmeroma varno prišli na Madžarsko. »Ne bojimo se, da bi kdo od njih hotel ostati v Makedoniji ali Srbiji, cilj vseh je Evropska unija, tam je delo, tam je denar. Tukaj ni dela, ni prihodnosti,« pravi moj makedonski taksist.

Emigranti iz Iraka, Sirije, Afganistana, Malija, Pakistana in Somalije po kopenskih in morskih poteh prihajajo v Turčijo in Grčijo, od tam pa gredo prek Makedonije in Srbije peš naprej v Evropsko unijo: to se imenuje »Balkanska pot«. Eni se peljejo s kolesi ali hodijo po čim bolj stranskih cestah. Drugi pa gredo v strahu, da jih ne bi prijela policija, celo po progi. Konec aprila je ekspresni vlak Solun–Beograd na odseku Veles–Skopje naletel na večjo skupino ilegalnih emigrantov in naenkrat jih je umrlo 14, večinoma iz Sirije in Somalije, starih okrog 20 let. Žrtev na makedonskih progah je bilo doslej že več kot 40. Na delu proge ob Vardarju je »gluha cona«, vlaka, ki prihaja, ni mogoče slišati pravočasno in ni kam pobegniti. Voznik vlaka pa pešce opazi prepozno, da bi ustavil. Makedonski časopisi pišejo, da vozniki vlaka celo zavračajo opravljanje dela, v strahu, da bi koga ubili. In medtem ko se države nikakor ne morejo dogovoriti, kako naj ustavijo, uredijo, omejijo ali sprejmejo ta val emigrantov, črni trg z ljudmi cveti. Na tej poti jim ponujajo vse, od različnih manj ali bolj legalnih prevoznih sredstev, vode, hrane, prečkanja mej in urejanja papirjev do najema prenočišča. Govori se, da emigranti vse to plačujejo v denarju in v čistem heroinu. Britanska novinarka Ramita Navai je na televiziji Channel 4 v začetku junija objavila zgodbo o tem, kako kriminalna združba v vasi Vaksince zadržuje skupno več kot 120 emigrantov, jih pretepa, muči in od njih zahteva od 500 do 1000 evrov odkupnine, da bi jih izpustila. Makedonska policija je 11. junija izvedla obsežno akcijo, aretirala štiri ljudi in osvobodila 128 emigrantov iz Sirije, Iraka in drugih držav Bližnjega vzhoda. Prej niso mogli ukrepati, saj ni nihče uradno prijavil ugrabitve. Hiša iz prispevka na Channel 4 je bila takrat že prazna. Ljudi so našli skrite na petih lokacijah v vasi. Štirje aretirani makedonski državljani, lastniki hiš, v katerih so našli emigrante, pravijo, da so hiše oddali nekomu, ki se predstavlja kot »Ali Baba«, po 1500 EUR za vsako. Osvobojene emigrante so iz vasi Vaksince prepeljali v azilni center Gazi Baba v bližini Skopja, ki sprejme okrog sto ljudi, tam pa jih živi več kot petkrat toliko. Oblast je trdila, da so svobodni in da bodo pridržani samo tako dolgo, da dajo izjave. Pred nekaj dnevi je nevladna organizacija LEGIS objavila posnetke azilantov, ki so še vedno zaprti za ograjami, stegujejo roke in v angleščini vpijejo: »Želimo si svobode, nočemo ostati tukaj.«

Leta 1999, ko je moj makedonski taksist služil s prevažanjem Albancev z obleganega Kosova v Grčijo, me je neki drug taksist aprila peljal iz Novega Sada na srbsko-madžarsko mejo. NATO je takrat bombardiral Srbijo, jaz pa sem s 30 markami v žepu ugotovila, da kmalu ne bom imela kaj jesti. In da je 30 mark dovolj, da pridem do meje in počakam očeta iz Slovenije, da pride pome. Iz Novega Sada sva šla zgodaj zjutraj, ker se je hotel taksist vrniti pred nočjo. Takrat smo že vsi vedeli, da Natova nevidna letala letijo in bombardirajo samo ponoči. Mejo sem prečkala peš. Srečna, da sem ženska, moškim je bil zaradi vojnega stanja prepovedan izhod iz države. Prišla sem na Madžarsko, se usedla na zid ob pločniku in čakala. Od tu naj bi se odpeljala v Budimpešto, kjer naj bi mi na slovenskem konzulatu uredili vizum za vstop v Slovenijo. Pekla me je vest, ker sem šla in rešila svojo rit. Celo mamo sem pustila v Beogradu. Na konzulat sva prišla okrog šestih zjutraj in niti približno nisva bila prva. Ob visoki kovinski ograji je že bila vrsta. Nekateri so imeli s sabo pručke, bili so že izkušeni v čakanju ob ograjah. Ob njej smo stali in čakali ure in ure: da se konzulat odpre, da drugi uredijo svoje, da mine odmor za kosilo, da nekdo pokliče nekoga, ki bo jamčil zame, da se me usmilijo. Po veliko urah sem prišla na vrsto in stopila k okencu na zunanji strani stavbe, niti noter me niso pustili. Končno sem stala na cilju in se gledala v ogledalo. Dobesedno. Steklo med mano in referentom je bilo prelepljeno z zrcalno folijo. Pogovarjala sem se sama s sabo. Na srečo je bil tisti nekdo, ki je klical, dovolj pomemben. Dobila sem trimesečni begunski vizum.

Zdaj sedim v taksiju s klimo in štiriletni otrok, rojen v Afriki, spi v mojem naročju. Razmišljam o geopolitični sreči, o tem, kako je šel moj praded v začetku 20. stoletja »s trebuhom za kruhom« z ladjo iz Bosne v Ameriko, moj ded pa po drugi svetovni vojni s tako imenovanim enosmernim vlakom iz Bosanske Krajine v Vojvodino, kjer so bile prazne hiše folksdojčerjev, ki so pobegnili iz Srbije. Njegov brat je takrat odšel Sarajevo in v devetdesetih letih je tam umrl med srbskim obleganjem. Moj oče se je po razpadu Jugoslavije odločil za Slovenijo, jaz sem po Natovem bombardiranju prišla kar v Evropsko unijo. Razmišljam o tem, kako iluzorno je misliti, da vemo, kaj nas čaka, o hrepenenju po dolgotrajnem miru, varnosti in zahodnjaškem življenju. O tem, da ni prvič, da se peljem mimo kolone beguncev. Avgusta 1995 sem se vozila iz Slovenije v Beograd, ko se je kolona od 150.000 do 250.000 ljudi (odvisno, katerim virom verjamemo) valila iz Hrvaške v Srbijo. Večinoma so bili na traktorjih. Spomnim se, da so bili tiho in so gledali v tla. Ta avgustovski dan je bil najtoplejši tisto poletje in število ljudi, ki so se hladili na beograjskem rečnem jezeru Ada Ciganlija je bilo rekordno, bilo jih je skoraj pol milijona. Tudi Srbi so takrat pokazali podjetnost in jim prodajali radensko za pet mark. Razmišljam o tem, kako mi je prijatelj iz Makedonije po izgredih z Albanci v Kumanovu prejšnji mesec napisal: »Želim si samo risanke in voziti kolo z otroki.« Voziva se. Klima dela. Božam sina po laseh in ga stiskam v napadu panike. Odpre oči, me pogleda s še zlepljenimi trepalnicam in reče: »Mami, pusti me, to me boli!«

Medtem ko pišem ta tekst, je makedonska vlada 16. junija končno sprejela zakon o urejanju začasnega statusa beguncev za 72 ur. Naslednji dan, 17. junija, je madžarski zunanji minister napovedal gradnjo 4 metre visokega in 175 km dolgega zidu na meji s Srbijo, s katerim želi preprečiti nezakonito priseljevanje. Grčija pritiska na preostale članice EU in pravi, da bo, če se druge države ne vključijo aktivneje v reševanje krize, vsem beguncem uredila potrebne dokumente za neomejeno potovanje po Evropski uniji. Italijanski premier Matteo Renzi grozi Evropi s planom B, ki ga še noče razkriti, zagotavlja pa, da bo močno prizadel Evropo, če ne bo pripravljena sodelovati. Med tem Slovenija in preostale države Evropske unije že dneve razpravljajo o kvotah za sprejem beguncev.

Govorimo o sprejemanju 24.000 beguncev, na poti pa je že milijon ljudi.