Znanstvenice plačane veliko manj od svojih moških sodelavcev

Po podatkih poročila o zadnjih univerzitetnih plačah znanstvenikov je, kot kaže, danes spol v znanosti še vedno dejavnik, saj so profesorice znanosti plačane tisoče funtov manj od njihovih moških kolegov, čeprav opravljajo podobne dolžnosti, piše Steve Connor za Independent. Moški akademski znanstveniki imajo že od samega začetka veliko več možnosti, da pridejo na vrh svojega poklica. In ko bodo tam, bodo po vsej verjetnosti tudi bolje plačani.

Ženske so za univerzitetne znanstvene poklice v povprečju plačane okrog 5.000 funtov manj od moških, predvsem v nekaterih akademskih institucijah, kot je Bristol University in London School of Economics (LSE) pa razlika v plači znaša vse do 21.000 funtov. Na LSE recimo 50 moških na oddelkih za matematiko, geografijo in ekonomijo zasluži letno povprečno 117.000 funtov, medtem ko 9 žensk na istih oddelkih letno zasluži le okrog 96.000 funtov. 126 moških profesorjev na znanstveni fakulteti Bristol University zasluži povprečno 91.500 funtov, 11 njihovih ženskih sodelavk pa povprečno le 70.300 funtov. Razlika v plači med spoloma pa ni tolikšna na univerzah, kot so Oxford in Cambridge. Čeprav še vedno obstaja razlika med številoma moških in žensk na Oxbridgu – ena ženska na vsakega sedmega moškega.

Profesorica Ula Firth, vodilna ženska znanstvenica in vodja enakopravnosti in raznolikosti na Royal Society, je obsodila spolno diskriminacijo v plačevanju znotraj univerz kot sramotno. “Menim, da pridobljeni podatki prepričljivo kažejo, da spol, kljub še drugim razlikam, je dejavnik. Prav tako kažejo, da so nekatere institucije te sramotne razlike opravile, medtem ko druge niso.”

Kot smo pisali v Mladini, je tudi dr. Mirjana Ule pritrdila, da sta “akademska sfera in znanost močno hierarhični organizaciji, tradicionalni in lahko bi rekli precej diskriminatorni«. Poudarja, da zadnje desetletje ženske na istih položajih v znanosti kot moški zaslužijo od 5 do 10 odstotkov manj. Med doktoricami je celo 45 odstotkov, njihovo delo pa se običajno zaključi na nivoju mladih raziskovalk ali docentk, je poudarila. Pravi, da žensk v znanosti ne manjka, potrebno jim je le omogočiti, da po šolanju nadaljujejo delo.

Rektor Univerze v Ljubljani dr. Ivan Svetlik pa problema žensk v znanosti očitno ne pozna, je za Mladino pisal Klemen Košak. Svetlik je prepričan, da je Univerza prostor legitimne neenakosti, kjer se ljudje diferencirajo samo glede na znanje. Po njegovem znanstvenice ne tako napredujejo, ker »so morda socializirane v svet tako, da imajo manj ambicij,« je izjavil in dodal, da ženske »seveda delijo svoje moči za marsikaj drugega, za to, da to slovensko družino vzdržujejo ali ne vem še kaj«. Dr. Mirjana Ule pa temu v bran pravi, da se znanstvenice ne pritožujejo, da ne bi zmogle usklajevati družinskega in poklicnega življenja. Občutijo pa jasno diskriminacijo na delovnem mestu, če imajo družino. »Moški lobiji in moška znanstvena omrežja so tako močni, da žensk preprosto ne vidijo,” je še poudarila Uletova.

Med številom članov na Slovenski akademiji za znanost in umetnost (Sazu), ki je, kot je pisal Jure Trampuš, “zaprta institucija, elitni krožek, aristokratska ustanova”, je samo pet žensk. “Razmerja v družbi se zrcalijo tudi v akademiji. V Sloveniji je pri vprašanju položaja žensk v znanosti značilna zapoznela modernizacija, počasno prisvajanje modernosti, saj smo v bistvu še vedno patriarhalna družba. Celo v turški akademiji je delež žensk višji kot v slovenski.”

Ženske so, kot kaže, kar poudarja tudi Uletova, v zadnjih letih množično vstopile v znanost in visokošolsko izobraževanje. Na žalost pa si nekateri znanstveniki na visokih položajih še vedno dovolijo skrajno seksističnih izjav, kot je Tim Hunt, nobelov nagrajenec, ki je dejal, da so ženske v znanosti “problematične”, ker pogosto jočejo, ko so kritizirane, ali se vate zaljubijo.