Grčija: Stiglitz in Krugman bi obkrožila »ne«

Grčija je postala prva razvita država, ki je zgrešila obrok plačila Mednarodnemu denarnemu skladu, referendum o varčevalnih ukrepih posojilodajalcev 5. julija letos pa bi državo lahko kmalu pripeljal zelo blizu do točke, kjer bo izstop iz evroobmočja morda nujen. Med Grčijo in voditelji ostalih držav evroobmočja, med katere (žal) spada tudi Slovenija, vlada tako globok prepad, da ga ne bo mogoče premostiti v kratkem času. To dokazuje tudi dejstvo, da je po presenetljivi odločitvi, da Grke pozove na referendum, grški predsednik vlade Aleksis Cipras posojilodajalcem poslal pismo, v katerem je pristal na skoraj vse njihove pogoje (razen odprave 30% popusta na davke na grških nerazvitih otokih in še nekaj manjših sprememb) in s tem odprl možnost za suspenz referenduma, vendar je takoj zatem dobil »košarico« Angele Merkel in drugih evropskih voditeljev, ki so odgovorili, da predlogi niso sprejemljivi in da se bodo o njih pogovarjali – šele po grškem referendumu.

Priprave na referendum v Grčiji so zato v polnem teku. Dilem je veliko – zapleteni dokumenti, o katerih naj bi odločali ljudje, sploh še niso bili prevedeni v grščino, nejasnosti so tudi glede vprašanja, toda kljub temu ni verjetno, da bo referendum preklican. Grška vlada je prepričana, da bo po referendumu imela boljšo pogajalsko pozicijo, njeni nasprotniki pa upajo, da bodo vrste besnih upokojencev pred zaprtimi bankami v Grčiji dovolj, da bodo ljudje že samo zato glasovali »za« ukrepe »trojke« kot za »manjše zlo«. Kar bi seveda privedlo do padca sedanje vlade, kar si v ostalih članicah EU menda zelo želijo. Število tistih, ki so »za« predloge posojilodajalcev, je v zadnjih dnevih zaradi finančnega viharja v Grčiji res naraslo, tako da je razvoj dogodkov postal popolnoma nepredvidljiv.

Kljub temu so nekateri vodilni ekonomisti že izrazili svoje mnenje o tem, kaj bi morali narediti predvsem Grki. Nobelov nagrajenec za gospodarstvo Joseph Stiglitz je dejal, da so z svojim vmešavanjem v odločitev Grčije in pritiski »evropski voditelji končno pričeli kazati pravo naravo razprave o dolgu, odgovor pa ni lep: veliko več gre za moč in demokracijo, ne pa za denar in politiko.« Glede depresije, v katero je bila potisnjena Grčija s strani institucij, pravi, da se ne spomni nobenega primera iz ekonomske zgodovine, ki bi bila tako »namerna in katastrofalna«. Po njegovem mnenju je problem v tem, ker predstavlja grška vlada težavo za legitimnost v evroobmočju, »ki nikoli ni bila zelo demokratičen projekt«, saj večina vlad ni zahtevala pristanek ljudi na prenos monetarne politike na Bruselj. Tam, kjer pa so to naredili, na primer na Švedskem, so ljudje zavrnili uvedbo evra. Zakaj? »Zato, ker so vedeli, da se bo nezaposlenost dvignila, če bo monetarna politika države določena s strani centralne banke, ki se je skoncentrirala samo na inflacijo (in da istočasno ne bo pozorna na finančno stabilnost). Gospodarstvo bi trpelo, kajti ekonomski model, ki je temelj evroobmočja ima svoje korenine v razmerjih moči, ki so delavce potisnile v podrejen položaj.«

»Težko je svetovati Grkom, kako naj glasujejo 5. julija. Nobena alternativa – potrditev ali zavrnitev pogojev trojke – ne bo lahka in vse nosi veliko tveganje. Glas za pomeni depresijo skoraj brez konca. Morda bi izropana dežela, takšna, ki je prodala vse svoje vire, katere pametni mladi ljudje so emigrirali – končno dobila odpustek glede dolgov; morda bi potem, ko bi zdrsnila na raven povprečnega gospodarstva dobila pomoč Svetovne banke. In vse to bi se zgodilo v naslednjem desetletju ali desetletju zatem. V primerjavi s tem bi zavrnitev predlogov vsaj odprla možnost, da Grčija, z močno demokratično tradicijo, vzame svojo usodo v lastne roke. Grki bi dobili možnost, da si oblikujejo prihodnost, ki morda ne bo tako uspešna kot preteklost, toda prinaša veliko več upanja, kot pa nesprejemljivo mučenje sedanjosti,« ocenjuje Joseph Stiglitz in pravi, da ve, kako bi glasoval on. S tem se strinja tudi drugi Nobelov nagrajenec za gospodarstvo, Paul Krugman, ki pravi, da bi »glasoval za 'ne', iz dveh razlogov.« Prvič zato, ker bi bilo za Grčijo zapustitev območja evra boljša kot nadaljevanje istega programa, ki se je v Grčiji izvajal zadnjih 5 let in drugič zato, ker bi glasovanje za predloge trojke v praksi pomenilo glasovanje proti grški vladi. Vodilni svetovni ekonomisti so torej na strani grške vlade, ampak voditeljev evroobmočja in uradnike »trojke« to očitno ne moti; oni so prepričani, da vedo bolje in še naprej vztrajajo pri programu, ki se je v petih letih izkazal za popolno polomijo.