Biserbrego

Na javni TV Slovenija so prejšnji torek začeli predvajati legendarno otroško lutkovno serijo Biserbrego. Ne zveni znano? Gre za lutkovno serijo Bisergora, sinhronizirano v romščino. So upravičene čestitke javni televiziji, da vendarle opravlja svoje z zakonom določeno poslanstvo? Morda. Morda pa tudi ne.

Za nastanek sploh prve otroške risane serije, sinhronizirane v romščino, si zaslug ne more lastiti prav veliko ljudi. Šlo je za bolj ali manj samostojen projekt avtorice in režiserke serije Eke Vogelnik. Vogelnikova pojasnjuje, da je zamisel za projekt dobila v času »nemirov s Strojanovimi, ko sem se zavedela, da moramo našim predšolskim romsko govorečim otrokom, ki so večinoma deprivilegirani, omogočiti nekaj, kar je najbolj običajno za večinske otroke slovensko govorečih staršev – spremljanje otroških oddaj v maternem jeziku.«

Vogelnikova si je sredstva za projekt izprosila pri direktorju urada za narodnosti Stanetu Baluhu, a tudi potem, kot pravi, »ni šlo niti hitro niti gladko. Z vztrajnostjo mi je v desetih letih le uspelo. Z dobro ekipo romskih in neromskih sodelavcev, pod budnim ušesom lektorice Mirziane nam je projekt uspelo končati.« Vmes se je dogajalo marsikaj. Biserbrego v resnici ni nikogar zanimala, denar, ki ga je urad za narodnosti za ta projekt nakazal TV Slovenija, je bil nenamensko porabljen. Ko je bil projekt končan, pa je Vogelnikova od javne televizije zanj dobila zgolj polovičen honorar in je morala preostanek skorajda iztožiti.

Serija je sinhronizirana v balkansko romščino, čeprav je bil od vsega začetka namen pripraviti jo tudi v dolenjski in prekmurski romščini. A Vogelnikova pojasnjuje, da »kolikor sem razumela, na TVS ne čutijo potrebe, da bi ta program nadaljevali«.