Heroj našega časa

Ko je grški premier Aleksis Cipras po referendumu, na katerem so Grki zavrnili trojkine varčevalne ukrepe, Bruslju predložil predlog varčevalnih ukrepov, ki se komaj razlikuje od zahtev »Institucij«, je bilo videti, da se je Grčija popolnoma vdala. Sledila so absurdna pogajanja, kjer so Nemci zahtevali popolno odpravo ekonomske in politične avtonomije Helenske republike, in to nekako tudi dosegli. Stanje si je zaslužilo oznako totalne vojne z ekonomskimi sredstvi. Nekateri levičarji znotraj in zunaj Grčije pri tem niso skoparili s kritiko. Grška vlada naj bi izdala voljo ljudstva, privolila v kolaboracijo, prekršila volilne zaveze, brezpogojno kapitulirala itd. Pa bi Cipras res moral z dvignjeno glavo odkorakati s pogajanj, ki to niti niso bila? Je bila njegova strategija res tako enoznačno naivna, kot trdijo kritični glasovi na levici? Pravzaprav ne, kajti razumeti jo je treba z vidika njenih »stranskih« učinkov, namreč da je vsakemu Evropejcu zalučala v obraz resnično podobo Evropske unije in delovala kot lakmusov papir, ki je nazadnje razkril, da Nemčija, ta trdnjava najortodoksnejše linije neoliberalizma na celini, počasi potiska Grčijo iz evra.

Nemčija hoče na vseevropski ravni vsiliti dve izkrivljeni in nadvse nevarni ideji, ki so ju socialdemokrati in liberalci po vsej Evrope že ponotranjili. Najprej, da lahko edino finančni sektor vodi pravilno ekonomsko politiko, in potem, da varčevalni ukrepi (prekarizacija) prej ali slej vodijo v gospodarsko okrevanje. Ciprasu je v pogajanjih spodletelo, kolikor mu ni uspelo doseči zahtevanega delnega odpisa dolgov in pritegniti nasprotne strani v razmislek o tem, kaj vse je narobe z monetarno unijo. A človek bi moral biti resnično blazen, če bi od evropske strani pričakoval posluh. Levica vedno znova pozablja, da so razmere v Evropi mnogo hujše, kot se kažejo: če z nasprotnikom racionalno debatiraš, te ne bo poslušal in nazadnje zgolj avtomatično ponovil že slišane zahteve; če pa odkorakaš od mize in nameravaš razglasiti izhod iz monetarne unije, je pripravljen aktivno prispevati k dodatni zaostritvi humanitarne katastrofe, ki bi jo takšen izhod neizogibno povzročil. Povedano drugače, levica pozablja, da lahko danes izbira samo med slabim in hujšim, kajti nasprotna stran se zaveda, da ima še vedno absolutno prevlado in nima niti najmanjše namere omehčati svojih stališč. Cipras je pred očmi mednarodne javnosti razgalil avtoritarno in globoko antidemokratično, nemara celo protototalitarno težnjo finančnih in političnih elit. Varčevalni ukrepi niso in ne morejo biti drugega kot golo strateško proizvajanje izrednega stanja in humanitarne katastrofe, ki državo postavi v totalno politično-ekonomsko podrejenost in iz nje napravi laboratorij testiranja absurdnih ekonomskih strategij. To je v Grčiji najbolj očitno, a v enaki meri zadeva vsako drugo krizno državo, tudi Slovenijo, in zadeva jo tem bolj, čim bolj je izpostavljena pozornosti trojke in mednarodnih finančnih trgov.

Grčija stoji sama proti vsem in padec Sirizine vlade bi pomenil dokončno odpravo edine dejansko obstoječe opozicije znotraj EU.

A kljub nemogočemu položaju je Ciprasu nekaj vendarle uspelo. V evropsko politično realnost, konsolidirano okrog Nemčije, mu je uspelo vnesti razcep, negotovost in razširiti nelagodje po vsej celini. Ta dosežek še zdaleč ni zadosten, kajti ta razcep je sedaj treba poglobiti in tako okrepiti nelagodje, da se bo evropsko prebivalstvo odvrnilo od političnih sil, ki trenutno prakticirajo ta neokusni sadizem na vsaki državi, katere prebivalstvo si drzne glasovati proti vsiljenim političnim in ekonomskim strategijam. Namesto da Ciprasu odrekajo podporo, bi si morale evropske levičarske sile še intenzivneje prizadevati za mobiliziranje državljanov in tako poskušati izvajati pritisk na lokalne vlade. Razkol na levici je le še eden v vrsti triumfov aktualne nemške politike. Po evroskeptični železni lady levico disciplinira proevropska železna protestantka. A katera je hujša? Sam bi rekel, da Angela Merkel, saj se poslužuje nečesa, v kar večina Evropejcev in evropskih političnih strank še vedno naivno verjame: mit o združeni Evropi. Cipras je pokazal, da takšne Evrope že dolgo ni več – če je sploh kdaj obstajala.

Zato je povsem smiselno, da si je Siriza od vsega začetka prizadevala demistificirati evro in Evropsko unijo, ne da bi s tem početjem zapadla v enostavni evroskepticizem. Kajti evroskepticizem pomeni v prvi vrsti zavračanje vsake evropske solidarnosti in enotnosti ter poudarjanje nacionalnega interesa kot izključnega vodila politike. Vsak levičar, ki v dani situaciji pridiga spreobrnitev v evroskepticizem, naj raje dvakrat premisli, kajti na tem terenu bo levica prav gotovo pogorela. Vsekakor je večji izziv poskušati dolgoročno uzurpirati evropski združitveni projekt, saj Angela Merkel in njeni politični zavezniki uspešno uveljavljajo nemški nacionalni interes in nemško politično hegemonijo ravno skozi diskurz o proevropskosti. Zato je Ciprasova strategija, kakršenkoli je že njen cilj, kljub vsemu vredna nekoliko resnejšega premisleka, saj sta demistifikacija in levičarska reinvencija evropskega projekta danes več kot potrebni.

Evro ni nikoli deloval kot vezno tkivo in kot osnova ekonomske in politične unije, ampak se je izkazal za najpriročnejše orodje za izkoriščanje ekonomsko šibkejših članic in za izgradnjo Evrope po nemških predstavah o razmerju med politiko in ekonomijo. Ker po prevladujoči doktrini politika ne sme biti nadrejena ekonomiji, je Evropska unija od osemdesetih let postajala postopna institucija neoliberalizma – torej avtoritarnega kapitalizma, ki je v krizi popolnoma odkrito bruhnil na plan. Eden od izrazov tega izbruha je dejstvo, da Evropa odslej temelji izključno na tajni politiki, kjer se odloča o nadaljnjih omejitvah demokratičnega prostora. Svet finančnih ministrov evroskupine je recimo takšen netransparenten neformalni zbor, ki na papirju sploh ne obstaja in zakonsko ni odgovoren nikomur. Trpinčenje Grčije ni zakonsko niti legalno niti prepovedano, zato si ga lahko evroskupina odkrito privošči – tudi v imenu ECB in IMF, kajti ti instituciji tega nedvomno ne moreta tako svobodno početi, ker sta zakonska subjekta. V tem neformalnem kontekstu znotraj EU Nemčija nadvse uspešno uveljavlja svoje interese in delegira svojo hegemonijo na druge finančne ministre, ki situacijo zaostrujejo v njenem imenu in sočasno ustvarjajo videz političnega konsenza. Znotraj EU danes obstaja »koalicija voljnih«, v kateri je – kot vedno, ko gre za nekritično sledništvo – tudi Slovenija. In seveda obstaja tudi »koalicija ustrahovanih«, kjer recimo najdemo krizne države, kot so Francija, Španija in Italija, ki se v paniki, da jih čaka ista usoda kot Grčijo, niti približno niso sposobne postaviti po robu nemški hegemoniji.

Cipras je v dani situaciji seveda potisnjen v kot. Zatekel se je k referendumu, katerega glavna vrednost je bila v tem, da je pripomogel k oblikovanju nečesa takega, kot je evropska politična vest. Slednja je namreč v krizi onemela in otopela: večina evropskega prebivalstva prepušča odločitve za reševanje kriznih situacij tehnokratskim klikam, ki jih sestavljajo korumpirani konservativni in socialdemokratski politiki ter finančni »eksperti«. Voliti konsekventno levico ali glasovati proti varčevalnim ukrepom je v tej situaciji minimalno dejanje poguma, ki ga Grki očitno premorejo kljub nemogočemu položaju. Grška vlada je v celotnem pogajalskem procesu poskušala pozvati k vrnitvi k razumu in vzpostaviti politična zavezništva, ki bi s pritiskom javnosti in medijev na uradno evropsko politiko okrepila njen položaj. Iz tega seveda ni bilo nič, ker evropski propagandni stroj uspešno prevzgaja prebivalce severne in vzhodne Evrope v politično nesolidarnost. Nihče ne pomisli, da bo po padcu Grčije bržkone na vrsti naslednja država, in naslednja, in naslednja. Pri Grčiji je mehanizem resda zaškrtal, ker je prišlo do političnega upora, a evropskemu aparatu ni še nikoli manjkalo strategij, da ga ponovno zaženejo. Grožnja o izključitvi Grčije iz evra je bila samo najbolj ekspliciten izraz tega spopada na vse ali nič, ki ga je forsirala nemška politična in finančna elita.

Spet lahko opozorimo na enega od kroničnih problemov levice, ki hoče včasih imeti revolucijo preprosto čez noč in pozablja, da revolucija ni dogodek, ki pade z neba, ampak dolgotrajen in mučen proces, v katerem se je treba vedno znova boriti proti reakcionarnim silam na eni strani in tveganjem lastnega neuspeha na drugi. No, nemara ti levi kritiki, ki sami zase verjamejo, da bi z Evropo veliko bolje opravili, nevede delajo največjo uslugo prav Sirizinim političnim nasprotnikom v Grčiji, Nemčiji in EU. Kajti moč trojke postaja tem bolj absolutna, čim bolj se na levici obnavljajo notranji prepiri in rušijo že tako krhke koalicije. Seveda so evropski politiki zelo dobro vedeli, da se bo levica razklala najkasneje takrat, ko bo grška vlada pripravljena privoliti v takšno ali drugačno različico varčevalnih ukrepov. Cilj »Institucij« je bil vsakomour na dlani: strmoglaviti grško vlado in prisiliti Grčijo v »prostovoljni« izstop iz evroobmočja. S tem bi bil videz demokratičnosti evropskih institucij ohranjen in njihova moralna avtoriteta neomadeževana, vsaj v očeh večine prebivalstva. Siriza ima seveda prav, da v teh razmerah uporablja vsa razpoložljiva sredstva (in teh ni veliko), ki testirajo dejanske namere v bruseljskih pogajalskih krogih in ki bi sprožila vsaj minimum neenotnosti na evropski pogajalski strani.

Edino, kar lahko trenutno potegne Grčijo iz absolutnega brezna krizne situacije, je neenotna EU. Enotnost, ki trenutno prevladuje, je krizo v resnici zaostrila.

S tem nikakor nočem reči, da bi morali levičarji ubrati pragmatično usmeritev, ampak samo, da ne smejo podcenjevati dejstva, da so evropski politiki in finančniki pripravljeni nadaljevati totalno ekonomsko vojno, ki je levica nikakor ne bo preživela. Zato trmarjenje o tem, da bi moral Cipras odkrito vztrajati v radikalizmu in da se je izneveril načelom levice, ne pripomore k ničemur. Sploh pa je za takšne sklepe veliko prezgodaj. Siriza zdaj bolj kot karkoli drugega potrebuje pozive k vztrajanju v enotnosti in politično solidarnost v drugih državah – ne abstraktno, deklarirano solidarnost iz naslanjača, ampak konkretni družbenopolitični angažma proti kolaboraciji posameznih držav članic evroobmočja pri ohranjanju nemške hegemonije. Od Nemčije takšnega inputa najverjetneje ne gre pričakovati, saj njeno prebivalstvo večinoma slepo verjame, da politiki sprejemajo pravilne odločitve, medtem ko številni drugi zgolj nemočno opazujejo obstoječi spektakel. Nemci se od devetnajstega stoletja niso spremenili – in ravno v politična razmerja tistega časa Nemčija žene Evropo, kot so opazili že nekateri drugi komentatorji (recimo nobelovec Paul Krugman).

Grčija skratka trenutno stoji sama proti vsem in padec Sirizine vlade – ki v trenutku, ko pišem te vrstice, dejansko lebdi v zraku kot nadvse realni razvoj dogodkov – bi pomenil dokončno odpravo edine dejansko obstoječe opozicije znotraj EU in ponovno razpršenost levice, tudi v mednarodnem okviru, kjer so mnogi vezali svojo politično motivacijo na uspeh Sirize. Vrnitev koruptivnih konservativnih in psevdosocialističnih sil, ki bi voljno sodelovale v projektu in usodi, ki jo je za Grčijo skicirala nemška politika, bi bila dokončanje državnega udara, ki se je začel najkasneje zadnjo nedeljo na pogajanjih evroskupine. Kar se tiče Ciprasove dosedanje toboganske politične strategije, lahko samo upamo, da ji je vendarle uspelo zasejati dovolj nestabilnosti v monolitnost evropske politike in motivirati vsaj romanski trikotnik (Francijo, Italijo, Španijo) znotraj evroskupine, da se začne dokončno odvračati od Nemčije. Edino, kar lahko trenutno potegne Grčijo iz absolutnega brezna krizne situacije, je neenotna EU, kajti enotnost, ki trenutno prevladuje, je krizo dejansko zaostrila in jo še naprej zaostruje. EU je pozabila, da niti približno ni bila ustanovljena za ponovno okrepitev Nemčije, a trenutno služi izključno temu cilju.