»Platona ne moremo pustiti pred vrati«

Srećko Horvat, Hrvaški filozof, aktivist in ustanovitelj zagrebškega festivala Subversive

17. 7. 2015  |  Mladina 29  |  Komentar

Že leta 1981 je francoski predsednik Valery Giscard d’Estaing, ko je govoril o vstopu Grčije v EU, ugotovil, da »Platona ne moremo pustiti pred vrati«. Tik pred grškim referendumom je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, ki najbolj nasprotuje odpisu dela grškega dolga, dejal, da si »Platon ne zasluži, da bi igral v drugi ligi«.

Da bi bila ironija še večja, ima predsednik evropske komisije psa, ki ga je rešil iz rok nekega nemškega konjederca, prihaja pa z grškega otoka Samosa in mu je ime – uganite, kako – Platon.

Pa poslušajmo, kaj Platon pravi o dolgu.

V prvi knjigi Države gre Sokrat v Pirej, tam pa ga Kefalov sin Polemarh povabi, naj obišče njihovo hišo. Sokrat sprejme povabilo. Kefal, katerega ime je izpeljano iz grške besede ’kephalos’, kar pomeni ’glava’, ne samo v smislu glave družine, ampak tudi v smislu ’kapitala’ (lat. capitalis iz caput, glava), je bogat proizvajalec orožja, ki ima 120 sužnjev. Začne se, kot je v navadi pri Platonovih dialogih, eden od pogovorov, v katerih Sokrat v glavnem utruja sogovornike. Najprej se pogovarjata o starosti in bogastvu. Sokrat ga izziva, češ da starost gotovo laže prenašaš, če si bogat, in sogovornik se nazadnje strinja. Potem ga Sokrat vpraša tudi nekaj, kar je danes spet aktualno zaradi raziskovanja, ki ga je opravil Thomas Piketty, in podatkov, ki jih je zbral o razmerju med kapitalom in dediščino, pozanima se, ali je bogastvo pridobil z dedovanjem ali z delom. Nato se pogovarjata o smislu bogastva, Kefal pa pri tem med drugim reče tudi, da denar zagotavlja svobodo.

Sokrat ga vpraša, kaj meni o pravičnosti – kaj je pravično.

Kefal odvrne: »Pravično je govoriti resnico in vrniti dolg.«

Sledi Platonov nauk, ki je aktualen še danes.

Sokrat navede primer človeka, ki si je od prijatelja izposodil orožje, prijatelju pa se je omračil um in zahteva orožje nazaj. Vsak bi rekel, pravi Sokrat, da mu je treba orožje vrniti, ker je njegovo.

Toda vsak bi se prav tako strinjal, da se orožje temu človeku ne sme vrniti, ker bi z njim lahko ubil tistega, ki mu orožje vrača, ali bi lahko ubil sebe, nič od obojega pa ni pravično. Poanta je v tem, da pravičnosti ne moremo definirati kot izrekanje resnice in vračanje dolga.

Na kratko, v nekaterih razmerah vrnitev dolga ni pravična.

Atenska demokracija je imela dolgo tradicijo odpisovanja dolgov. Solon je recimo absolutno moč aristokracije omejil tako, da je izbrisal dolgove, zaradi katerih so se delavske množice mestnega in vaškega prebivalstva znašle v odvisnosti in celo v »dolžniškem suženjstvu«, od koder tudi izvira ta izraz.

Celo v Svetem pismu je nekaj mest, na katerih je opisan odpis dolgov. Recimo v Nehemijevi knjigi, eni od knjig Stare zaveze. Nehemija, Jud, rojen v Babilonu, kjer vlada družbena kriza, ker kmetje ne morejo odplačevati dolgov, kot edino rešitev uvede »jubilej«, zakon, po katerem so se morali vsakih sedem let izbrisati vsi dolgovi.

Nehemija takole opisuje nezadovoljstvo med ljudmi zaradi dolgov: »Naših sinov, naših hčera in nas je mnogo. Vzemimo si žita, da bomo jedli in ostali pri življenju. Mi smo zastavili svoja polja, svoje vinograde in svoje hiše, da so nam dali žita v času lakote. Za dajatve kralju smo si za ceno svojih polj in svojih vinogradov izposodili denar. Zdaj, naše meso je kakor meso naših bratov, naši sinovi pa so kakor njihovi sinovi. Glejte vendar, svoje sinove in svoje hčere smo oddali v sužnost; nekatere od naših hčera pa so celo tlačanke. Nič ne moremo storiti proti temu, saj so naša polja in naši vinogradi v posesti drugih.«

Zahodne vlade so leta 1991 Poljski odpisale kar 33 odstotkov dolga oziroma 33 milijard dolarjev, da bi ji pomagale pri »prehodu v tržno gospodarstvo« in pri oddaljevanju od komunizma. Težava z Grčijo je seveda v tem, da se želi oddaljiti od tržnega gospodarstva.

Mar podobnega opisa danes ne bi mogli uporabiti za Grčijo, pa tudi za druge države na obrobju Evropske unije – ne le za Španijo, Portugalsko in Italijo, ampak tudi za Hrvaško? Hrvaški zunanji dolg znaša več kot 46 milijard evrov. Samo za primerjavo, Jugoslavija je v času razpada dolgovala vsega skupaj približno devet milijard evrov. Hrvaška se zadnji dve leti zadolžuje s hitrostjo povprečno tri milijone kun na – uro! Vsak dan je vsak državljan te države dolžan približno 18 kun več, štiričlanska družina pa 70 kun več. Na mesec to za štiričlansko družino pomeni več kot 2000 kun, na leto okoli 25 tisoč. Ta denar si država sposoja v našem imenu. Popolnoma netransparentno, brez vsakršnega demokratičnega postopka.

Bivšega premiera Iva Sanaderja so med drugim spoznali za krivega »vojnega dobičkarstva«, ker se je med letoma 1994 in 1995, med vojno torej, v imenu Hrvaške dogovoril za posojila z visoko obrestno mero, pri tem pa dobil petodstotno provizijo, kar je zneslo približno sedem milijonov avstrijskih šilingov.

Z drugimi besedami, to, kar je Sanader počel v devetdesetih letih, je neposredno vplivalo na prihodnost Hrvaške, konkretno na višino sedanjega dolga. Čeprav je bilo sodno dokazano, da je bilo to ravnanje nelegalno.

Zaradi več takšnih dogodkov in dokazov o nelegalnem početju si Grčija danes prizadeva za odpis dela dolga. Grški dolg znaša 323 milijard evrov, kar je približno 177 odstotkov BDP. Od tega je Grčija 60 odstotkov dolžna evroobmočju (oziroma zasebnim bankam), deset odstotkov Mednarodnemu denarnemu skladu in šest odstotkov Evropski centralni banki. Med evropskimi državami je največji posojilodajalec Nemčija, takoj za njo pa Francija in Italija. Po načrtih grške vlade – po nepričakovani 61-odstotni podpori na nedavnem referendumu – naj bi državi odpisali vsaj 30 odstotkov dolga, da bi se lahko spet postavila na noge. Čeprav je Varufakis tudi med dosedanjimi pogajanji omenjal dolžniško vprašanje, se je zdaj prestrukturiranje dolga kot tema prvič znašlo na pogajalski mizi.

Kajti prav v tednu pred referendumom je MDS objavil nepričakovano analizo vzdržnosti grškega dolga, v njej pa ugotovil, da Grčiji dolga ne bi uspelo odplačati vse do leta 2030, tudi če bi imela vrtoglavo štiriodstotno letno gospodarsko rast, in kar je še pomembneje, odkrito je priznal, da sveženj trojkinih ukrepov ne bi rešil vprašanja grškega dolga. Zdaj že davnega leta 2012 je MDS trdil, da je 110 odstotkov BDP zgornja meja dolga, ki ga lahko ima posamezna država. Grčija ima dolg, ki znaša skoraj 180 odstotkov BDP.

Pred kratkim je tudi Juan Pablo Bohoslavski, neodvisni strokovnjak ZN za zunanji dolg, dejal, da Grčija ne bo prenesla dodatnih varčevalnih ukrepov in da bo novo zadolževanje vodilo v samo še večjo krizo.

Nekaj dni pozneje je bil v nemškem Die Zeitu objavljen obsežen intervju s sicer zadržanim francoskim ekonomistom Thomasom Pikettyjem, ki pa je bil tokrat zelo oster in je s tem spodbudil številne odzive. (Objavljen v Mladini, št. 28)

Povedal je, da je nemški Wirtschaftswunder (gospodarski čudež) utemeljen na istem mehanizmu odpisa dolga, ki ga zdaj odrekajo Grčiji. Nemški dolg po drugi svetovni vojni je znašal neverjetnih 200 odstotkov BDP. Deset let pozneje je bil dolg nižji od 20 odstotkov BDP. Tako je bilo zaradi londonske konference o dolgu leta 1953, na kateri so odpisali kar 60 odstotkov nemškega zunanjega dolga, notranje dolgove pa so prestrukturirali. Piketty je – pri tem nikakor ni prvi, saj je nekaj podobnega na začetku mandata predlagal že Cipras – predlagal, naj se skliče konferenca o dolgu po zgledu tiste po drugi svetovni vojni, in to ne le za prestrukturiranje grških dolgov, ampak tudi dolgov drugih držav. Na vprašanje, kaj predlaga kanclerki Merklovi, je Piketty odgovoril nenavadno ostro: »Vsi, ki zdaj podijo Grčijo iz evrskega območja, bodo končali na smetišču zgodovine.«

Ne pozabimo niti, da so zahodne vlade, t. i. pariški klub, leta 1991 Poljski odpisale kar 33 odstotkov dolga oziroma 33 milijard dolarjev, da bi ji pomagale pri »prehodu v tržno gospodarstvo« in pri oddaljevanju od komunizma. Težava z Grčijo je seveda v tem, da se želi oddaljiti od tržnega gospodarstva.

Evroskupina torej nikakor noče popustiti Grčiji, hkrati pa je Ukrajina vse bliže odpisu dela dolga, in to ob pomoči MDS. Iz istega razloga kot Poljska – da bi se usmerila na evropski prosti trg, ne na ruskega.

Da bi preverili ne le vzdržnost, ampak tudi legalnost dolga, je predsednica grškega parlamenta Zoi Konstantopulu aprila 2015 imenovala poseben odbor za grški dolg, katerega naloga je preiskati, kako je javni dolg nastal in kateri njegovi deli so sporni. Odbor sestavljajo strokovnjaki za mednarodno in ustavno pravo, makroekonomijo, človekove pravice itd.

Pred kratkim, tik pred referendumom in novimi pogajanji, je odbor objavil predhodno poročilo, v katerem je prikazal, kako je grški javni dolg naraščal od osemdesetih let do danes. Nekateri sklepi iz tega poročila so:

– dolg ni naraščal zaradi ekscesne javne porabe, ampak zaradi plačevanja visokih obresti posojilodajalcem,

– zaradi ekscesnega in neupravičenega vlaganja v vojsko,

– zaradi neplačevanja davkov in t. i. bega kapitala,

– zaradi državne rekapitalizacije zasebnih bank,

– zaradi uvedbe evra, zaradi česar se je v Grčiji zelo povečal zasebni dolg.

Predhodno poročilo odbora za grški dolg hkrati prikazuje razvoj grškega dolga od leta 2010 do 2015 in ugotavlja, da je bil prvi sporazum oziroma posojilo iz leta 2010 primarno namenjeno za reševanje grških in evropskih zasebnih bank, ne realnega gospodarstva. Na kratko, odbor za grški dolg je z uporabo prava in ekonomije dokazal, da je večji del grškega dolga ne le nevzdržen, ampak tudi nelegalen.

Solon je recimo absolutno moč aristokracije omejil tako, da je izbrisal dolgove, zaradi katerih so se delavske množice mestnega in vaškega prebivalstva znašle v odvisnosti in celo v »dolžniškem suženjstvu«, od koder tudi izvira ta izraz.

Ko sem se pozanimal, kako to, da se vprašanje dolga doslej ni znašlo na pogajalski mizi, je Leonidas Vatikiotis, grški ekonomist, ki je doktoriral iz vzrokov gospodarske krize v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in je član odbora za grški dolg, odgovoril: »Kot vidimo iz zadnjega predloga grške vlade za 53,5 milijarde evrov novega posojila, grška vlada vse do zdaj ni zahtevala odpisa dela dolga. Grški premier ni izrekel najskrajnejše zahteve grškega gibanja.«

Na vprašanje, ali je prestrukturiranje dolga ena od glavnih zahtev na novih pogajanjih, je odgovoril, da je grška vlada v resnici zahtevala, da se prestrukturiranje dolga vključi v novi sporazum, ni pa zahtevala, naj prestrukturiranje zajema tudi odpis dolga.

Vatikiotis je oster do grške vlade: »V tem pogledu je bila celo nedavna analiza MDS o vzdržnosti dolga radikalnejša, saj je zahtevala, da se del dolga, okoli 50 milijard evrov, odpiše.«

Bodo ti dokumenti MDS pomagali pri prizadevanjih za odpis dolga?

»Nedavna analiza MDS je lahko v pomoč, ker dokazuje, da grški dolg ni bil nikoli vzdržen. S tem dokumentom je MDS celo prišel v nasprotje s svojo prejšnjo analizo, v kateri je še trdil, da je grški dolg vzdržen. V tem smislu je to dokaz več v prizadevanjih za odpis dolga.«

Erica Toussainta, ki je nekajkrat obiskal Zagreb in je sodeloval tudi z Združenjem Frank, so leta 2007 povabili v Ekvador, kjer je predsednik Rafael Correa ustanovil odbor za odpis dolga. Ekvador je uspešno dopisal del svojega dolga. Toussaint je bil v Paragvaju in Venezueli svetovalec v zvezi z istim vprašanjem. Prav zato ga je Zoi Konstantinopulu povabila, naj vodi odbor za grški dolg.

Na vprašanje, česa se Grčija lahko nauči iz teh izkušenj, je Toussaint odgovoril, da ji je Ekvador dejansko lahko za zgled, čeprav je izkušnja te države neponovljiva. Kot drugi primer je navedel Islandijo. Ta se je leta 2008/09 odločila, da ne bo vrnila dolga Veliki Britaniji in Nizozemski, zato je danes v veliko boljšem položaju kakor Grčija. Vatikiotis je dodal: »Grčija se mora učiti od Argentine, Ekvadorja in Islandije, navsezadnje tudi od Rusije, in to tako, da unilateralno razglasi ustavitev plačevanja posojilodajalcem. Vse naštete države so si hitro opomogle od krize. Grčija pa doživlja že šesto leto depresije prav zaradi zadolževanja.«

Zdi se, da je Platonov nauk aktualnejši kot kdaj prej. Morda bi Junckerja prav njegov pes lahko spomnil, da vračanje dolgov ni vedno niti legalno niti legitimno. Posebej še, če bi nas tisti, od katerega smo si sposodili meč, potem ko bi mu ga vrnili, lahko ubil. Z novimi varčevalnimi ukrepi in še večjim zadolževanjem, ki je – kot dokazujejo MDS, ZN in ekonomisti, kakršna sta Piketty in Stiglitz – nevzdržno.