Ozadje blaginjskega nacionalizma

»Lahko naredimo več, da bi izboljšali varnost v predoru, vendar se moramo tudi skupaj s francoskimi kolegi lotiti temelja problema,« je britanski zunanji minister Philip Hammond začel svoj odziv na »krizo v Calaisu«. Spodbudno, saj so, kot je prejšnji teden v Mladini poudaril slovenski sindikalist Goran Lukič, sicer politiki še stopnjevali vtis izrednega stanja, vidnega s posnetkov migrantov, ki se skušajo skriti v tovornjake in preplezati žičnate ograje, da bi prišli iz Francije v Britanijo. Hammondov nadrejeni, britanski premier David Cameron, je na primer govoril o »rojih potencialnih priseljencev«, ki da »morajo vedeti, da v Britaniji ne bodo našli varnega zatočišča«.

Lotiti se je torej treba izvora problema. »Zaradi prepada med evropskim in afriškim življenjskim standardom bodo milijoni Afričanov vedno imeli ekonomski motiv, da poskusijo priti v Evropo,« je za britansko televizijo BBC pojasnil Hammond. Po njegovem je problem v zavedanju tujcev, da jih evropske države ne morejo izgnati. »To ni vzdržna situacija, saj Evropa, če mora sprejeti milijone priseljencev iz Afrike, ne more ohraniti svojega življenjskega standarda in svoje socialne strukture.«

Calais je seveda zgolj eden od simptomov problema in tudi rešitve, kakršne zdaj zagovarjajo britanski politiki, v Evropi že dolgo časa niso nič posebnega. Ponujajo jih predvsem skrajne desničarske stranke, ki so verjetno prav zaradi pozivanja, naj se migrantom odrekajo pravice, v zadnjih letih v mnogih državah dosegle velike boljše volilne izide. Tem stališčem se reče blaginjski nacionalizem, saj gre za težnje, da bi imeli od države blaginje koristi le državljani ali pripadniki naroda.

Delo ali sociala

Prvi, ki je trdil, da priseljevanje ni združljivo s socialno državo, je bil Milton Friedman, najbolj znani ameriški neoliberalni ekonomist. »Eno je, če ljudje prihajajo zaradi služb, kot je bilo pred letom 1914, ko socialne države še ni bilo, in nekaj drugega je, če prihajajo zaradi sociale,« je razlagal pred približno tridesetimi leti. Prepričan je bil, da socialni prejemki ljudi polenijo. Neomejeno priseljevanje v času socialnih držav »bi pomenilo, da bi se standard vseh znižal na enako raven«.

Danes taka stališča zagovarjajo madžarski Jobik, avstrijski Svobodnjaki, danska Ljudska stranka, Stranka Fincev, Švedski demokrati, francoska Nacionalna fronta, Neodvisna stranka Združenega kraljestva … Vsi trdijo, da si njihove države ne morejo privoščiti podeljevanja pravic priseljencem, ki te pravice tako ali tako zlorabljajo oziroma jemljejo službe »navadnim ljudem«.

V času, ko se socialna država krči, ponujajo skrajni desničarji rešitev, ki ne ogrozi kapitalističnega sistema oziroma mu celo koristi. Omejevanje priseljevanja ustvarja najbolj prekarne delavce.

Številni akademiki in mednarodne organizacije so v zadnjih letih opravili obsežne raziskave, v katerih dokazujejo nasprotno. Kot odgovor zagovornikom blaginjskega nacionalizma je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj naredila seznam, na kakšne načine priseljenci koristijo nacionalnim gospodarstvom: povečujejo delovno silo v starajočih se državah, so bolj fleksibilna delovna sila in opravljajo dela, ki jih »domačini« nočejo, državi z davki plačajo več, kot od nje dobijo, pridejo z izoblikovanim človeškim kapitalom, prispevajo k tehnološkemu razvoju …

Država, ki se največkrat izpostavi kot primer, je Švedska, saj ima najbolj odprto migrantsko politiko med razvitimi državami in je ena najbolj razvitih socialnih držav na svetu. Tamkajšnji neoliberalni ekonomisti trdijo, da to ni več vzdržno. »Švedska je uvozila cel kup socialnih in ekonomskih problemov,« je za ameriško revijo Foreign Affairs dejal Tino Sanandaji, ki je leta 1989 prišel iz Irana in danes dela za največji neoliberalni raziskovalni inštitut v švedskem glavnem mestu Stockholm.

Na drugi strani so številni resni raziskovalci, ki so dokazali, da za težave priseljencev niso krivi socialni transferji. Na Švedskem so res priseljenci pogosteje brezposelni kot domačini, a zagotovo je to predvsem zaradi socialne izključenosti in diskriminacije.

»Migranti so izbrana manjšina, ki je načeloma bolj podjetna in delavna od večine – samo pustolovci tvegajo selitev in samo najbolj zavzeti so pripravljeni nositi njene stroške,« trdi angleški ekonomist francoskega rodu Phillip Legrain. Leta 2008 je za Švedski globalizacijski svet pripravil študijo, v kateri je Friedmanovo trditev o nezdružljivosti priseljevanja in socialne države označil za »neracionalen strah«. Kljub temu je predlagal: »Čeprav to ne bi bilo idealno, bi bilo za politike smotrno, če bi tujcem podelili pravico do dela, a ne tudi do socialnih prejemkov.«

Argumenti, da priseljenci koristijo gospodarstvu, so neučinkoviti, saj mnogi ljudje upravičeno čutijo, da gospodarstvo ne koristi njim.

Večina držav danes ravna natanko tako, saj dovoljujejo vstop le tistim, ki dokažejo, da so politični pribežniki, in tistim, ki jih pripelje domači delodajalec. V prvih letih delavski migranti niso upravičeni do socialnih transferjev, in če izgubijo službo, nimajo možnosti, da bi kdaj dobili pravico do stalnega prebivališča. Niti Švedska novim priseljencem ne omogoča socialnih pravic v enakih zneskih kot domačinom.

Globalni delavski razred

Koncept socialne države mnogi upravičeno vidijo kot višek medčloveške solidarnosti, saj pomeni, da v njej ljudje pomagajo tistim, ki jih nikoli ne bodo osebno spoznali. To ne izključuje dejstva, da je socialna država tudi nacionalističen koncept, opozarjata švicarski politolog Patrick Emmenegger in njegova romunska kolegica Romana Careja.

»Od leta 1500 so vsi zakoni predpisovali, da mora vsaka skupnost nahraniti svoje revne, ne pa tudi drugih,« sta zapisala v članku »Politike vključevanja in izključevanja«. Nacionalnost je postala pomembna z razvojem sodobnih socialnih držav v devetnajstem stoletju. Njihovi ustanovitelji so s podeljevanjem socialnih pravic želeli »oslabiti revolucionarno delavsko gibanje in okrepiti zvestobo posameznika do države«.

Socialne pravice niso kot politične ali državljanske, trdita politologa. Politične in državljanske pravice so nedeljive, neprenosljive in so podeljene avtomatično, socialne pravice pa so redistributivne ter odvisne od proračunske zmožnosti države in politične moči določenih skupin. Pri socialnih pravicah je vedno mogoča razprava o tem, kdo je do njih upravičen oziroma kdo si jih zasluži.

Več raziskovalcev je ugotovilo, da ljudje med vsemi skupinami izberejo priseljence kot najmanj upravičene do davkoplačevalskega denarja. Patrick Emmenegger in Romana Careja zato trdita, da politiki z omejevanjem socialnih pravic priseljencev zadovoljujejo latentno željo volivcev, ki menijo, da si priseljenci pravic tako ali tako ne zaslužijo.

Sedanje stanje, ko revni tujci prihajajo, a jim ne podelijo enakih pravic kot domačinom, naj bi torej bilo nekakšno ravnotežje med humanizmom razsvetljenih elit ter neracionalnimi čustvi volivcev. Vendar morda potrebujemo boljšo razlago, če vemo, da odrekanje pravic migrantom poleg zadovoljevanja nezavednih čustev služi tudi interesom delodajalcev.

Milton Friedman, ki je tako lepo govoril o odsotnosti socialne države izpred stotih let, je bil povsem zadovoljen tudi s tem, kako države blaginje ravnajo s priseljenci. Kot primer je navedel selitve Mehičanov v ZDA. »Njihovo nezakonito priseljevanje je dobro tako zanje kot za Američane,« je dejal, »vendar je dobro, le dokler je nezakonito.« Če so priseljenci nezakoniti, namreč niso upravičeni do socialnih pravic, je nadaljeval, zato opravljajo službe, ki jih nočejo državljani, in ti so srečni, ker želijo, da so ta dela opravljena.

Verjetno drži, da so, tudi če imajo malo več kot nič pravic, priseljenci v bogatejših državah pripravljeni delati v razmerah, ki jih domačini zavračajo. Bolj vprašljivo je, ali so zaradi tega res vsi srečni.

Vsi ne delijo neoliberalnega prepričanja, da kapitalizem ljudi onesrečuje le, če ga je premalo. Ne priznavajo konflikta med delavci in delodajalci, ta konflikt pa je za marksiste ključen. Po njihovem želijo delodajalci čim večje dobičke in zato izkoriščajo delavce, ti pa lahko izkoriščanje zmanjšajo, če imajo dovolj moči.

Za izvajanje pritiska na delavce jih mora biti več, kot jih želijo delodajalci zaposliti, je trdil Karl Marx. Obstajati mora tudi rezervna armada delovne sile, torej nezaposleni in podzaposleni, ki zaposlene tiho opominjajo na njihovo zamenljivost.

Čeprav je rodnost v bogatih državah nizka, se je na svetu število ljudi, ki morajo za preživetje prodajati svojo delovno silo, v zadnjih tridesetih letih podvojilo na tri milijarde, je v svoji analizi migrantskega dela poudaril marksistični politolog David

McNally. Ta trend je hitrejši od skupne rasti prebivalstva in k njemu najpomembneje prispeva, da so ljudje prisiljeni zapustiti svojo zemljo – zaradi vojn in potez multinacionalk, ki si v revnejših državah prisvajajo zemljo za svoje podjetje.

V bogatejših državah, kjer se več domačinov upokojuje, kot se jih rodi, priseljenci kapitalistom zagotavljajo delovno silo, ki je dovolj velika in poleg tega še skrajno fleksibilna. »Priseljenski delavci so idealna prekarna delovna sila,« trdi McNally.

Rasizem je v tej situaciji pomemben, saj preprečuje ukrepe proti zmanjšanju potreb ljudi, da odidejo iz revnih držav, in hkrati zagotavlja, da imajo ljudje v bogatejših državah toliko manjše pravice kot domači delavci, da so prisiljeni sprejeti najzahtevnejša in najslabše plačana dela. »Rasizem služi kot ideološka legitimacija za sistem globalnega apartheida.«

Domačina, ki tudi sam opravlja delo, za katero čuti, da je pretežko in premalo plačano, bodo težko prepričali argumenti, s katerimi najpogosteje odgovarjajo zagovornikom blaginjskega nacionalizma. Kot pravi britanski sindikalist Ian Allison: »Dokazovanje, da priseljenci koristijo gospodarstvu, zelo malo pomeni tistim, ki upravičeno čutijo, da gospodarstvo ne koristi njim.«