Tudi tokrat nismo »najboljši«

Slovenija ni evropska prvakinja v kršenju človekovih pravic. Žal, z vidika zagovornikov teze, da je slovensko pravosodje »krivosodje«, in na srečo, z vidika vseh prebivalcev države. Če kje Slovenija svojim državljanom krši človekove in ustavne pravice, je to pri socialnih in delavskih pravicah, ki pa jih evropska konvencija o varstvu človekovih pravic žal ne varuje. Ni pa Slovenije med državami, kjer se več kot izjemoma oziroma simptomatično ali celo sistematično kršijo osnovne človekove pravice, kot recimo pravica do življenja, prepoved mučenja, pravica do svobode in varnosti ali pa svoboda izražanja, svoboda mišljenja, vesti in veroizpovedi …

Težava Slovenije, ki jo je bolj ali manj za vedno zapisala na vrh lestvice držav kršiteljic človekovih pravic glede na prebivalca, je v sodnih zaostankih, ki se v Strasbourgu kažejo kot kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

Slovenija ni Turčija, Rusija ali Madžarska ali katera druga od nemalo držav članic Sveta Evrope, kjer kršitve najbolj osnovnih in tistih za zdravje družbe najbolj pomembnih človekovih pravic niso sporadične, odvisne predvsem od samovolje ali napake posamezne uradne osebe, pač pa pogoste, sistemske, včasih celo sistematične. In to vsi, tudi tisti, ki izpostavljajo statistične podatke evropskega sodišča, ki Sloveniji niso naklonjeni, dobro vedo.

Roderick Liddell, nekdanji direktor skupnih služb, sedanji direktor službe za pravno svetovanje in strokovno pomoč sodnikom na evropskem sodišču, je recimo leta 2010 v intervjuju za Mladino potrdil, da ima Slovenija predvsem težavo s predolgimi sodnimi postopki, a dodal, da gre za problem, ki »smo ga zaznali v številnih državah pogodbenicah, starih in novih. Gre za problem organizacije pravosodnega sistema v demokratični družbi, ki ni posledica tega, da bi sodno odločanje ovirala država. Mislim, da v slovenskih zadevah in njihovi množičnosti ni nič posebnega«. Po besedah Liddlla bi moralo skrbeti tiste države, ki imajo v skupnem številu zadev »veliko kršitev najosnovnejših, bistvenih členov, kot so drugi člen, ki govori o pravici do življenja, tretji člen ali peti člen, ki ureja pravico do svobode in varnosti. Ali pa kršitve desetega člena konvencije, torej pravice do svobode izražanja, ki se kot težava kažejo v kar nekaj državah«. Po njegovem mnenju je prav zaradi anomalij, ki recimo Slovenijo prikažejo kot največjo kršiteljico človekovih pravic, toliko pomembneje, da se statistike analizirajo, da se pogleda, kaj stoji za temi številkami: »Če ima neka država veliko zadev pred sodiščem, vendar se te tičejo tehničnih težav, ki spadajo pod pravico do poštenega sojenja, to preprosto ni isto, kot če bi država imela težave z izginotji ljudi, neutemeljenimi omejitvami svobode gibanja ali zunajsodnimi poboji.«

Podatki o delu sodišča v Strasbourgu niti niso novi. Da je Slovenija v vrhu po obsodbah pred evropskim sodiščem, je znano že vsaj desetletje, ko so na sodišče začele prihajati pritožbe zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Za vznemirjenje deset let pozneje je poskrbel grafično razumljiv prikaz osnovnih statističnih podatkov, ki so ga objavili na spletni strani rightsinfo.org. Pritožbe zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku so v Strasbourg iz Slovenije namreč začele prihajati po letu 2000, sodišče pa je potem leta 2006 obsodilo Slovenijo na plačilo odškodnine v tovrstnih zadevah v 152 primerih, pozneje je bila Slovenija povprečno zaradi kršitve te pravice obsojena manj kot petkrat na leto. Leta 2009 je začel veljati tudi zakon, ki ljudem v dolgih sodnih postopkih omogoča njihovo pospešitev in izplačilo odškodnine, ne da bi se za to morali pritožiti na evropsko sodišče. A omenjeni naval na evropsko sodišče glede na majhno število prebivalstva je Slovenijo malodane za vedno statistično uvrstil med države, ki najpogosteje kršijo človekove pravice. In določenemu delu javnosti in politike dal večni »argument« v prid njihovih tez.

Tehnične težave s počasnim sojenjem niso isto, kot če bi imela država težave z izginotji ljudi, neutemeljenimi omejitvami svobode gibanja ali zunajsodnimi poboji.

A če je kdaj Slovenija namerno, sistematično in v večjem obsegu kršila človekove pravice svojih prebivalcev, je bil to izbris. Še dobro, da tožb ni vložila večina izbrisanih, kot so to storili ljudje, ki se jim pred sodišči vlečejo sodni postopki, ampak zgolj enajst. Oziroma, še dobro, da je evropsko sodišče izbris obravnavalo kot eno zadevo in ne posamično kot v primeru kršitve sojenja v razumnem roku, kjer se pritožba enega državljana v statistiki šteje za eno zadevo, čeprav sodišče povsem rutinsko in skorajda brez vsebinske obravnave obsoja Slovenijo v vseh teh zadevah. Potem pa bi Slovenijo bolj upravičeno lahko imenovali za evropsko prvakinjo v kršenju človekovih pravic.