Kaj je Moore snemal v Sloveniji?

»Ali Slovenci res obožujete kečap?Mi bi radi o tem posneli film,« je bilo eno od prvih vprašanj po elektronski pošti. Producentsko ekipo svetovno znanega režiserja Michaela Moora, ki se je pripravljala na prihod v Slovenijo, je zanimalo, ali Slovenci res radi jemo kečap, kot je eden od njihovih raziskovalcev prebral na blogu nekega ameriškega turista. Ta je opazil, da je v Sloveniji kečap serviran vsepovsod, »celo ob pici«. Michael Moore, ki bi rad o kečapu in Sloveniji posnel film, pa je iskal lokalno novinarsko in organizacijsko pomoč, tj. slovenskega »fixerja«, kot se reče v hollywoodskem žargonu. S tem se je začelo naše sodelovanje, ki je nastalo po spletu nenavadnih okoliščin, na podlagi medcelinskih vezi med vzhodnoevropskimi narodi.

Vprašanje kečapa in Slovencev je sicer lahko smešno, po drugi strani pa je, v realpolitičnem smislu, tudi prekleto resno. Moore, oskarjevec, verjetno najpopularnejši ameriški in svetovni dokumentarist, ima zgolj sledilcev na Twitterju toliko, kolikor ima Slovenija prebivalcev. Zato bi znal s kakšnim kiksom hitro spodkopati dolgoleten poosamosvojitveni trud slovenske diplomacije. Malce nepozornosti in Slovenija bi v svetovni javnosti postala dežela, znana po tem, da v njej ljudje jedo kečap, ne pa, denimo, potice. Zaradi tega smo Moorovo prošnjo za pomoč vzeli skrajno resno. Eden izmed prvih ukrepov je bil angažma tete Polone iz Vrhovega Dola pri Mariboru, ki je za Moora spekla tri vrste domače potice iz najboljših biosestavin, domačega mleka in pohorskih jajc.

K sreči se je hitro izkazalo, da je bil pri kečapu v ospredju šaljiv Moorov pristop k stvari in da Moore, kljub nenehnemu poudarjanju svojega veselja ob prihodu na Slovaško (in da je Bratislava najlepše mesto na svetu), zelo dobro pozna razliko med Slovenijo in to drugo državo. Moore je prejšnji mesec tudi uradno naznanil premiero novega dokumentarca z naslovom Where to invade next, ki bo predvajan septembra v Torontu v Kanadi. To bo njegov prvi film po šestih letih, v njem pa bo svoje mesto dobila tudi Slovenija. Zakaj Slovenija? Ideja naj bi v njem tlela že več let. Če morajo ZDA nenehno iskati zunanje sovražnike, biti ves čas vojni – napadati Kuvajt, Irak, Afganistan –, naj »okupirajo« države, ki ponujajo še kaj več od nafte ali geostrateškega položaja. »Pentagon, ustavi se. Tokrat bom jaz napadal namesto tebe,« je dejal Moore o svojem novem projektu. Med različnimi cilji – vzornimi državami – je Moore izbral tudi našo deželo. Zakaj?

Že pred leti je Moore v filmu Sicko o ameriškem zdravstvenem sistemu bolj ali manj naključno naletel na Slovenijo. V tistem dokumentarcu naša država sicer nastopa kot primer entitete iz tretjega sveta, ki je po zdravstvenih statistikah celo boljša od ZDA. V filmu so predvajali prizor iz nadaljevanke Naša mala klinika, v katerem zdravniki nekomu režejo nogo brez anestezije, češ, poglejte, kakšni primitivci prehitevajo nas, najmočnejšo in najrazvitejšo državo na svetu, ZDA. Verjetno zaradi besnih odzivov v Clevelandu živečih Slovencev se je tokrat njegova ekipa malce bolj potrudila. Slovenije so se lotili razmeroma temeljito. Prečesali so splet in ugotovili, da se jo celo splača obiskati. Nekaj mednarodnih statistik je bilo namreč za ameriške pojme precej nenavadnih.

Recimo, Moorovo producentsko ekipo je pritegnilo dejstvo, da je Slovenija v svetovnem vrhu glede enakosti med spoloma; pri plačilu za isto delo. Potem so med statistikami Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) izbrskali, da ima Slovenija eno najnižjih stopenj nezaželene nosečnosti med najstnicami. Presenetilo jih je tudi, da slovenski moški po statistiki OECD v primerjavi z drugimi porabijo največ časa za vsakodnevna gospodinjska opravila. Kakšna država je to, so se spraševali. Potem so našli še himno, ki širi duh pacifizma med narodi. Na Youtubu pa predsednika države, ki med delovnim časom odvaža smeti, asfaltira cesto in kosi travo. In sklenili, da je to odlična tarča za invazijo. Moški pomivajo, predsednik kosi travo, Slovenija še opazila ne bo, da je okupirana, so mislili.

Tako so se odločili za napad. Sprva je prišla izvidnica iz New Yorka, hiperaktivna producentka Adriane Giebel, ki je dva dni proučevala Slovenijo. Ko je prižgala zeleno luč, češ, »tukaj je varno«, so izdelali operativne načrte. Slovenije so se lotili zelo premišljeno. Ker je eden od skupaj 12 načrtov vseboval zamisel, da bi se Moore popeljal s filozofinjo dr. Renato Salecl s čolničkom po Blejskem jezeru, je ameriška zavarovalnica poslala v Slovenijo 14 vprašanj o tem čolničku: ime čolnička, kdo ga je zgradil (ime in priimek), kdaj, za kakšne namene je zavarovan, registracija čolnička, širina, ugrez, dolžina, podatki o lastniku itd. V času, ko je slovenska gospodarska zbornica spet poudarila, da imamo v Sloveniji preveč birokratskih ovir, so morale celo kavarne, ki jih je Moore nameraval obiskati, podpisati pogodbe, v skladu z ameriško zakonodajo, o prenosu avtorskih pravic. Če bi snemali v ZDA, so nam kasneje pojasnili Moorovi sodelavci, bi morali za vse te primere skleniti še posebna zavarovanja – lahko bi komu na primer padla kamera na nogo.

Potem je začela prihajati ekipa. Dva tehnika iz ZDA, kamermana s španskim tonskim mojstrom iz Nemčije, oba glavna producenta, Carl Deal in Tia Lessin iz New Yorka, Moore z asistentko iz Flinta in še pomočnica iz Norveške. Skupaj je ekipa pripeljala s seboj za manjši »tovornjak« elektronske opreme, ki je ostala v hotelu. Delo je namreč potekalo vseh 24 ur, medtem ko je en del ekipe spal, je drugi del že montiral posnetke in jih naslednje jutro na trdem disku z DHL-om pošiljal v New York v obdelovanje.

Čeprav bi bila za vsakodnevno snemanje v Ljubljani najprimernejša namestitev v kakšnem ljubljanskem hotelu, si je ekipa za izhodišče izbrala Bled. Poleg dejstva, da sto kilometrov dnevne vožnje s kombiji sem ter tja za ameriške razmere ni posebna razdalja, je bil razlog za to odločitev precej banalen. V času priprav so namreč Američane prav stereotipno očarale slike tega »neokrnjenega bisera«, Blejskega jezera, ki naj bi se po lepoti lahko primerjal s Havaji. Ob pogledu nanj so bili ganjeni kot nekoč španski konkvistadorji. »Zdaj sem v New Yorku, v Brooklynu. Skozi okno gledam na kanal Gowanus, ki je eden od najbolj supertoksično onesnaženih vod na svetu,« je odločitev utemeljeval eden od producentov Solly Granatstein, ki je bil pristojen za Slovenijo. »Za čiščenje tega kanala je zvezna vlada dala že 300 milijonov dolarjev. Ne, mi bomo prišli na Bled,« je napovedal. Za povrh vsega naj bi bila še voda v blejskih Toplicah, v hotelu, domnevno zdravilna za Moorov križ.

Rdeča nit scenarija o Sloveniji je postalo visoko šolstvo. In sicer zato, ker je v Sloveniji še vedno zastonj, za Američane pa redna cena programov znaša v povprečju med dva in tri tisoč evri na leto – nič v primerjavi z njihovimi vrtoglavimi cenami, ki v zadnjih letih še rastejo, bolj kot nekoč ameriški nepremičninski balon. »Dala vam bom primer,« je razmere opisala Gieblova, »na Harvardu sem študirala umetnost in imam zato, kljub štipendiji, ki sem jo dobila, kredit za vse življenje. Ti šolski krediti so pri nas posebne vrste. Tudi če greš v osebni stečaj, se jih ne moreš rešiti.« Odločitev za študij zato tudi pomeni, da boš imel dve, tri zaposlitve, in pogosto tudi to, da ne boš imel družine. »Mnogi Američani bi lahko prišli študirat k vam, ne pa da za isto kakovost programov plačujejo na deset tisoče dolarjev,« je dodala.

Snemanja so se lotili tako, da so zbrali glavne ameriške argumente proti brezplačnemu javnemu šolstvu, ki so jih nameravali preiskati v Sloveniji. Od tega, da naj bi bili študentje v takšnem sistemu nemotivirani, da je v tem primeru infrastruktura slaba, da študijski programi niso kakovostni, študentje pa so neuspešni. Zato je Moorova ekipa obiskala 120 milijonov evrov vredne nove prostore Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ter Fakultete za računalništvo in informatiko, pa študentski vrtec v Rožni dolini, ki naj bi dokazoval, da je v Sloveniji mogoče oboje – imeti otroke in doštudirati. »Moora je zanimalo, koliko kredita sva morala najeti za študij. Ko sva povedala, da nič, ga je zanimalo, kdo naju ‘sponzorira’. Ali so to starši, ali imava kreditne kartice, ali sploh imava svoj avto? Zdelo se mu je neverjetno, da po koncu študija ne bova nikomur nič dolžna,« je dejal Matej Žebovec, eden izmed študentov iz doma za družine, ki ga je Moore obiskal.

»Šolnine so v ZDA problem, saj sistem 22-letnike, torej mlade fante in dekleta, postavi pred neznosno težko odločitev, da se zakreditirajo za recimo 100 tisoč dolarjev, s čimer dejansko zapečatijo svojo usodo. Nikoli več ne morejo delati, kar si želijo, ampak tisto, s čimer bodo poplačali ta dolg,« nam je kasneje dejal Moore. Moore, ki fakultete ni končal, je hotel v Sloveniji zaigrati vrnitev na faks. Zato se je tukaj srečal tudi z nekaterimi Američani, ki študirajo v Sloveniji. Ker ima edino ljubljanska Ekonomska fakulteta redne programe v angleškem jeziku, se je »odločil« za študij ekonomije. Obiskal je tudi prvo predavanje. Čast je pripadla profesorju Aleksandru Kešeljeviću, sicer svetovalcu predsednika vlade, ki je Mooru predaval o socialni funkciji kapitala. »Oh shit,« je Moorov glavni producent Carl Deal nato malce nejevoljno komentiral med nočno vožnjo s kombijem nazaj proti Bledu, »Kešeljević je predaval ravno to, kar hočemo mi povedati s tem filmom!«

Zakaj je Moore prišel v Slovenijo? O visokem šolstvu bi lahko šel snemat tudi na francosko Sorbono, a nihče ne pričakuje, je pojasnil, da je celo bivša socialistična republika boljša od ZDA.

Moore je prepričan, da »sistem« napeljuje k zmanjševanju pravic – pravic do univerzalnega zdravstva ali šolstva – in da je zgolj z aktivnim državljanstvom ali protesti mogoče vzdrževati doseženo raven. Zanj je Francija sicer država, ki ima po vseh karakteristikah najbolj solidarno zdravstvo, a hkrati tudi največ protestov. Amerika pa se mu na drugi strani zdi primer pasivne države, v kateri elita z ljudstvom dela, kar si zamisli. In Slovenija? Ker je na ljubljanski Ekonomski fakulteti (EF) naletel na študente, ki so se na njegovo presenečenje zavzemali za uvedbo šolnin, češ da bi bili potem bolj motivirani, se je dan pozneje srečal s člani študentskega društva Iskra oziroma s študenti, ki so leta 2014 organizirali proteste proti uvedbi šolnin. »Zanimala ga je Iskra, kako se organiziramo in upiramo. Zdi se mi, da nas želi ameriškim študentom prikazati kot nekakšne vztrajajoče študente upornike, ki znajo zagovarjati svoje pozicije,« pravi Jaša Lategano iz Iskre, zadovoljen, da mu je uspelo popraviti vtis, ki so ga naredili njegovi kolegi iz EF.

Da slovenski sistem brezplačnega javnega šolstva vendarle proizvaja študente, ki so motivirani in dosegajo dobre rezultate, je Moore spoznal na obisku pri rektorju univerze dr. Ivanu Svetliku. V pogovoru sta ugotovila, da je bil Michael Moore celo v žiriji mednarodnega filmskega tekmovanja Akademije umetnosti in znanosti gibljivih slik (The Academy of Motion Picture Arts and Sciences) v ZDA, ki je lani uvrstila film Katarine Morano, slovenske študentke AGRFT, med finaliste za študentskega oskarja, se je spomnil Svetlik. A kljub temu je še vedno ostalo neodgovorjeno glavno vprašanje: Zakaj Moore ni odšel raje v kakšno skandinavsko državo, kjer je univerzitetni študij res vzorno organiziran? Zakaj si je izmed treh celin, ki jih je med snemanjem filma obiskal, izbral ravno Slovenijo? To pa je režiser razkril na obisku pri predsedniku države Borutu Pahorju, na sicer na neformalnem srečanju za zaprtimi vrati. Pogovor med njima lahko zdaj povzamemo, saj sta v to oba privolila.

Pahorjev kabinet sprva ni bil posebej navdušen nad obiskom, za katerega je prosil Moore. Očitno so bili v dvomih glede resničnega namena, bilo jih je strah, da bi Moore utegnil obisk izkoristil v šaljive ali celo manipulativne namene. Čeprav je bilo zaradi tega načrtovano krajše,vljudnostno srečanje brez snemanja in kamer, pa se je to zavleklo na celo uro, saj sta se Pahor in Moore razgovorila o Moorovem delu, zdravstvu, šolstvu, Obami, Ameriki, Balkanu in spravi. Pokazalo se je, da zna biti Moore tudi resen, razgledan gospod, Pahor pa, da si je s sinom ogledal vse Moorove filme, kar je ameriškega režiserja seveda razveselilo in presenetilo.

»Seveda bi si za snemanje lahko izbral – in to so morda mnogi tudi pričakovali – francosko Sorbono,« je Moore odgovoril Pahorju na njegovo vprašanje, zakaj je prišel o visokem šolstvu snemat prav v Slovenijo. »Ali pa, da bi šel snemat visoko šolstvo na Švedsko. Toda nihče ne pričakuje, da bi šel v Slovenijo. V nekdanjo socialistično državo, ki ima to področje urejeno bolje kot ZDA. To je presenetljivo,« mu je odgovoril Moore in nadaljeval. »Vedno, ko obiščemo kakšno državo, si ogledamo revnejše predele glavnega mesta. Po tem, kako država obravnava svoje najšibkejše, se vidi, kako obravnava svoje prebivalstvo. Mi smo si ogledali Šiško. To je vaš geto?«

Vodja Pahorjevega kabineta dr. Alja Brglez se z Moorom ni strinjala. Menila je, da je ameriški šolski sistem vendarle boljši – a jo je Pahor prekinil. Dejal je, da je tudi sam želel na študij v ZDA, da Ameriko ceni, da je bil celo prvi evropski politik, ki je javno podprl kasnejšega predsednika Baracka Obamo, »a teh ameriških rešitev ne podpiram«, je zaključil. »V Sloveniji poleg tega nimamo nafte. Edino, na kar lahko računamo, je talent. In edini način, da ta talent kar najbolj izkoristimo, je javno šolstvo, ki revnih ne izključuje,« je dejal slovenski predsednik in začel naštevati, kako lahko sam, kljub majhnim pristojnostim, krepi socialno državo. »Ampak zakaj mislite, da je šolstvo zdaj takšen problem v ZDA?« je nato vprašal Moora.

Potem se je Moore razgovoril. Dejal je, da je prepričan, da bodo v ZDA zaradi šolnin izbruhnili veliki nemiri, češ da je problem šolstva veliko resnejši in večji od problemov v ameriškem zdravstvu ali celo od nepremičninskega balona. Pahor mu je ugovarjal, češ da zaradi zdravstva v ZDA ni revolucije in tudi gibanje Zavzemimo Wall Street, s katerim so protestniki opozarjali na veliko razslojenost v ameriški družbi, ni imelo širših učinkov. »Gibanje Zavzemimo Wall Street ni imelo širokega protestnega potenciala,« mu je odgovoril Moore, »ker v ZDA še vedno mnogi mislijo, mogoče bom pa jaz tisti, ki bo obogatel in bom nekega dne v tem enem odstotku. Na področju zdravstva so mnogi Američani spet brezbrižni, češ, zakaj pa bi jaz solidarnostno plačeval za bolezen koga drugega. Nekaj drugega pa je šolstvo. Vsak ima otroka v šoli. In ko se bo zalomilo pri študentskih kreditih, bodo učinki veliko hujši od zadnje krize,« je povedal.

Končala sta pri spravi in vojnah. V nasprotju z bivšim ameriškim veleposlanikom v Sloveniji Josephom Mussomelijem je bil Moore prepričan, da Slovenija zelo dobro nosi breme zgodovine. »Pri nas, v ZDA,« je dejal Moore, »je takšna točka državljanska vojna med Severom in Jugom. Ta čas ni tako daleč. Tedaj je bil rojen moj dedek. A kljub temu se v naših šolah o tem ne učijo. Tudi o Indijancih se ne učimo. Nič se ne učimo, napadamo pa druge države.« Pahor je vljudnostno pripomnil, da je sprava ena od njegovih temeljnih nalog, ki da je problem v Sloveniji, Moore pa je dodal: »Slovenija je med drugo svetovno vojno izgubila skoraj sedem odstotkov prebivalstva. Poglejte, kaj je Amerika naredila, ko je bilo 11. septembra ubitih 3000 njenih ljudi. Ne znam si predstavljati, kako bi naša družba prenesla smrt 20 milijonov,« je ugotavljal Moore.

Po štirih dneh v Sloveniji se je njegova ekipa odpravila naprej, v naslednjo državo, Nemčijo. Čeprav je Janez Janša vmes tvitnil, da bo morda naslednji na avdienci pri predsedniku države »vodja ISIS«, je Moorova ekipa še našla nekaj časa, da je obiskala tudi njega. Inkognito se je ustavila pri protestnikih pred vrhovnim sodiščem, ki so tedaj skandirali proti »krivosodju« in za Janševo izpustitev. Tik pred odhodom pa je bilo treba okupacijo Slovenije še uradno zaznamovati. In sicer z zasaditvijo ameriške zastave. Načrtovali so, da bi Moore to naredil na travniku Študentskih domov v Rožni dolini, a so bili tam proti takšni provokaciji. Zato je Moore razglasil zmago šele na Brniku: »Prišel sem v Slovenijo, da od vas vzamem nekaj, kar mi kot Američani potrebujemo,« je dejal in zapičil ameriško zastavo v slovensko zemljo. S tem je bila okupacija tudi uradno končana.