Zlorabljena javna televizija

Ljerka Bizilj je bila odgovorna urednica tretjega programa TV Slovenija od njegove ustanovitve leta 2007 pa do konca leta 2014. To je kanal, ki ga je zahtevala in vpeljala desnica v času prve vlade Janeza Janše, v času frontalnega napada na medije. Tisti teden novembra lani, ko je Biziljeva postala direktorica televizije na RTV Slovenija, so na »njenem« tretjem programu, v rubriki »Politik, to sem jaz«, ponovno predstavili Janeza Janšo. Predstavitev Janeza Janše, dejansko intervju z njim, o težkem položaju, v katerem se je znašel, in podobno, je trajala približno 40 minut. Na tretjem programu je bila večkrat ponovljena.

Štiri mesece prej je Biziljeva na tretjem programu predvajala pogovor z Janezom Janšo, intervju z njim v dolžini 45 minut – o težkem položaju, v katerem se je znašel. Nekaj mesecev pred tem pogovorom, 3. februarja lani, je Biziljeva na tretjem programu objavila »Intervju s predsednikom SDS Janezom Janšo« o njegovih podobnih, aktualnopolitičnih težavah. Nekaj mesecev pred tem, oktobra 2013, spet »Intervju s predsednikom SDS Janezom Janšo«. Nekaj mesecev pred tem, junija 2013, spet »Intervju s predsednikom SDS Janezom Janšo«. Malo pred tem, februarja, spet »Pogovor z Janezom Janšo«. In pred tem spet »Pogovor z Janezom Janšo«.

Od leta 2010, odkar obstaja nov arhiv oddaj RTV Slovenija, je Biziljeva, kot odgovorna urednica tretjega programa, predvajala 12 dolgih pogovorov z Janezom Janšo. Če primerjamo dolžino Janševih nastopov z nastopi drugih politikov, mu ti segajo kvečjemu do kolen. S predsednikom države Borutom Pahorjem so imeli na tretjem programu v tem obdobju zgolj štiri ali pet intervjujev, odvisno od definicije, z drugimi, novejšimi politiki pa iz razumljivih razlogov še manj. S Pahorjem enkrat na leto – z Janšo pa v povprečju na vsake tri, štiri mesece. Na prvem programu TV Slovenija so recimo v tem obdobju opravili le dva intervjuja z Janezom Janšo, in sicer leta 2012, ko je vodil svojo drugo vlado.

To so morda zgolj številke, a Ljerko Bizilj so tudi v vsebinskem smislu Janševi podporniki spoznali za svojo glasnico. Ko je leta 2012 prišlo do vstaj, usmerjenih tudi proti drugi vladi Janeza Janše, sta stranki SDS in NSi želeli razširiti interpretacijo »ubij sla«, češ da so demonstracije zgolj posledica neobjektivnega poročanja novinarjev, predvsem tistih najbolj vplivnih na RTV. Stranki sta zahtevali nujne seje parlamentarnih odborov, na katerih bi razpravljali o delu novinarjev. In seveda so se v tem istem dramatičnem trenutku na klic aktivirali še politično imenovani programski svetniki RTV Slovenija, ki so poskušali neposredno vplivati na poročanje novinarjev.

Svetniki Mitja Štular, sicer redni udeleženec protestov v podporo Janezu Janši, Andrej Aplenc, član SDS, Vinko Levstek, član izvršilnega odbora SDS na Vrhniki, Slavko Kmetič, član SDS in dobitnik strankinega »diamantnega znaka«, Peter Pavel Klasinc, kasnejši govorec na protestih za Janšo, ki so ga v programski svet imenovale parlamentarne stranke, poleg njih pa še Žiga Kušar (DL), Alojz Bogataj (DeSUS) ter »vztrajnik« Janko Kos (Sazu) so vodstvu televizije »priporočali«, naj najbolj gledane termine na TV Slovenija prepustijo Ljerki Bizilj. Po mnenju npr. Kmetiča, sicer upokojenega strojevodje s Slovenskih železnic, naj bi bilo jasno, da so protestniki zavedeni. Zato so od novinarjev in urednikov zahtevali, naj se v najbolj gledanem času začnejo ponavljati intervjuji, ki jih je ali ki naj bi jih opravila – kdo drug kot pa Ljerka Bizilj.

Ali ni RTV Slovenija po letih napadov in prepariranja končno postala tisto, kar ji je bilo namenjeno že od začetka? Partijska organizacija, ki bolj ali manj transparentno deluje po političnih merilih? Zadnja velika bitka je na nacionalki potekala ob imenovanju novega generalnega direktorja. Po več neuspešnih poskusih in po tem, ko je SDS uspelo razveljaviti izvolitev Nataše Pirc - Musar, je bil na ponovljenem glasovanju za generalnega direktorja vnovič izvoljen Marko Filli. Zanimiv je način: Filli je bil izvoljen tako, da so svetniki, sicer člani ali simpatizerji SDS, ki so prej za generalno direktorico želeli Biziljevo – to so bili spet Janko Kos, dr. Janez Gril, Andrej Aplenc, Slavko Kmetič in Jernej Letnar Černič, docent na Fakulteti za državne in evropske študije, a tudi podpornik predsedniške kandidature Milana Zvera (SDS) –, podprli Fillija. Ta pa je takoj za tem za direktorico televizije predlagal Ljerko Bizilj, v maniri pravega politika, ki sklepa koalicije.

Od leta 2010 je Biziljeva, kot odgovorna urednica tretjega programa, predvajala 12 dolgih pogovorov z Janezom Janšo. Pahor je v tem času nastopil le štirikrat.

Svet je gotovo kompleksen. In takšno bi moralo tudi biti njegovo ogledalo, TV Slovenija. Ta bi se morala spoprijeti z vsemi kompleksnimi izzivi modernega časa, z vsemi sivinami in niansami. A parlamentarna politika, predvsem desnica, ki je pred desetimi leti napad na nacionalko začela z idejo, da neodvisne civilne družbe ni in da je zato veliko bolje, če stara, »osamosvojiteljska« politika nastopi transparentno, je iz RTV naredila črno-beli svet, parlament v malem, kjer šteje edino partijska etiketa. Novinarji so se začeli deliti na desne in leve, na naše in njihove, postali so bolj predvidljivi in v skladu s staro strategijo »deli in vladaj« tudi bolj podredljivi. Po prihodu Ljerke Bizilj na čelo TV Slovenija so sledili pričakovani premiki, ki bi jih lahko izvedel katerikoli vojščak SDS. Ker zdaj TV Slovenijo vodi SDS, je bilo pač jasno, da bo prvi na udaru Studio City. In pa, recimo, Erik Valenčič, ki mora, čeprav je na mesec od RTV dobival plačilo, nižje od minimalne plače, oditi zaradi »poslovnih razlogov«.

Stranki SDS je že dlje časa šla v nos oddaja Studio City, ki jo vodi novinar Mladine Marcel Štefančič, jr. Kot nam je potrdila prejšnja odgovorna urednica informativnega programa na TV Slovenija, Ksenija Horvat, sta morali z urednico Studia City Alenko Kotnik, v času svojega mandata, programskim svetnikom trikrat posredovati seznam gostov, ki so nastopili v oddaji. Predvsem predsednik programskega sveta Mitja Štular in Andrej Aplenc naj bi pri tem preštevala leve in desne goste v oddaji. Tretji program z inflacijo Janše ju seveda ni motil, tam je bila njihova Ljerka Bizilj, sta pa preštevala, ali je Studio City uravnotežena oddaja. Čeprav ima Studio City podobno, stabilno gledanost kot Odmevi, je novo vodstvo želelo v zadnjem mesecu že dvakrat vodenje oddaje ponuditi nekomu drugemu. Za začetek Ilinki Todorovski ali Horvatovi, ki pa sta ponudbo zavrnili. Ali to koga prepriča, da je razlog za spremembo poslovne narave?

Za odgovorno urednico informativnega programa je bila imenovala Jadranka Rebernik –prepričana, kot je dejala v ključnem trenutku vstaj leta 2013, da je bilo poročilo protikorupcijske komisije »poskus likvidacije« premiera Janše. Za najožjega sodelavca Ljerke Bizilj je bil izbran Bojan Traven. On je sicer on the record za Biziljevo »eden boljših slovenskih raziskovalnih novinarjev«, kar je izjava, ki ne more biti z ničimer podkrepljena. Prej kot novinar je Traven serijski kršitelj kodeksa novinarskega častnega razsodišča (NČR), doslej osemkrat »obsojen« kot urednik in enkrat kot novinar. Za povrh vsega tudi ni »neodvisen« – je bivši kandidat za bohinjskega župana in sedaj svetnik v tamkajšnjem občinskem svetu. A ne gre za to – spet je jasno, da pri njegovem izboru ne gre za novinarstvo ali za neodvisnost, ampak predvsem za grajenje koalicije. Traven je zdaj na nacionalki lahko malo zaradi tega, malo zaradi onega, malo je grafik ali dober organizator – predvsem pa, ker je »naš«.

S Travnom so na nacionalko prišli še nekateri drugi njegovi – »naši« kolegi s Planeta TV. Recimo Igor Jakovac, ki ga je Biziljeva postavila za glavnega producenta informativnega programa, nekateri snemalci in asistenti, pa novinarka Teja Šavor, ki je pred leti kandidirala na listi SDS za občinski svet občine Šmartno pri Litiji, kjer je kot občinska svetnica politično funkcijo opravljala med letoma 2008 in 2010. Poleg tega sta Biziljeva in Rebernikova – vzporedno z odpovedjo pogodb skupaj štirim starim sodelavcem v informativnem programu želeli zaposliti še enega bivšega Travnovega koalicijskega partnerja, Mirka Mayerja, voditelja s Planeta TV.

Zaradi tega se je oglasil aktiv novinarjev informativnega programa na RTV, ki očitno še vedno živi v idealizirani preteklosti, da lahko po vsem tem razformiranju RTV neodvisno novinarstvo še vedno ostane neodvisno samo zaradi hrbtenice in osebne odločitve. Četudi so tvoji programski vizionarji povsem transparentno strojevodje, katerih edina kvalifikacija je strankarska izkaznica. V prvem pismu vodstvu so sporočili, da se njihovo delo diskreditira, da ne razumejo prihoda novih, manj izkušenih ljudi, ko pa se odpuščajo izkušeni stari sodelavci TV Slovenija. V odgovor je seveda novo vodstvo to skupino upornih novinarjev, ki očitno niso bili »njihovi«, začelo razbijati s premeščanjem horizontalno drugam ali vertikalno navzdol. To je rdeča nit zgodba Jelene Aščić, bivše voditeljice TV Dnevnika, Helene Milinković, bivše voditeljice Globusa, ali Špele Kožar, premeščene iz informativnega v kulturni program.

Novo vodstvo TV Slovenija se je v maniri pravega političnega prevzema medijev, kot se ga spomnimo iz leta 2004, novinarjev lotilo arogantno in s frontalnim napadom, kot da gre za sovražnike. Prav simptomatično je pismo Rebernikove podrejenim, ki so se pritoževali nad tem, da bo Traven kot serijski kršitelj novinarskega kodeksa postal urednik TV Dnevnika in s tem njihov šef. Tukaj ne gre zgolj za neprimerno, nevljudno komunikacijo. Rebernikova je v pismu uporne novinarje podučila, da nimajo česa »zahtevati«, lahko se z njo samo »pogovarjajo« ali ji predstavijo »konstruktivne ideje«. Ocenila je, da so vsi povprek leni, da hodijo samo na različna izobraževanja v tujino ali na službene poti, kjer »osebnostno rastejo«. In pa seveda jim je med vrsticami namignila, da v informativnem programu komunizma ne bo več tolerirala.

Eden prvih, že uresničenih ukrepov novega vodstva je oblikovna prenova TV Dnevnika ali Odmevov. Sociolog kulture in medijev dr. Jože Vogrinc s Filozofske fakultete pravi, da t. i. »špica« vedno prikazuje sliko, na kakšen način bi neko vodstvo rado, da bi jih gledalci in gledalke dojeli. »Načeloma mora biti ujeta v ideološke stereotipe, ki morajo povezati napredek, nove tehnologije, ažurnost poročanja in pokrivanje vsega sveta z vesoljem vred s prepoznavnimi ikonami zamišljene skupnosti, ki jo naslavljajo.« Nova špica kar prekipeva od slovenstva in državnosti; kot ob osamosvojitvi, kjer je bila pomembna enotnost proti »okupatorju«, se po novem TV Dnevnik začne z odlomkom himne, večkrat na dan, in gledalce skorajda sili, da vsakič znova vstanejo – in zares po novem tudi voditelji stojijo.

A kljub tej pozi novo vodstvo, povsem v skladu z ideološkimi smernicami svojih političnih botrov, razmišlja drugače. Rebernikova bi TV Slovenijo najraje prodala tujcem, jo privatizirala: »Novinarji, ki smo v svoji karieri preizkusili delo tudi v drugih, zasebnih medijih, še posebej, če so bili v lasti tujih lastnikov, smo se imeli priložnost naučiti veliko ... Marsikomu pri nas bi tak 'izlet' v zasebne medije lahko le koristil, meni zagotovo je,« je sporočila v enem od pisem podrejenim. Tudi Vogrincu se zdi simptomatično, da se tehnično prenavlja studio, ko je program »reakcionaren«, in da se poudarja »državnost v državnem mediju v časih, ko slovenske vlade to državnost podirajo s svojo nesamostojnostjo v finančni, zunanji in obrambni politiki ter z odsotnostjo razvojne perspektive, neobstojem kulturne politike in razgrajevanjem javnega sektorja«.

Povsem v maniri strankarskega prevzema novo vodstvo načrtuje tudi globlje, organizacijske spremembe RTV Slovenija, skozi spremembo statuta nacionalke. Ta gre po mnenju vodje sindikata kulturno-umetniških ustvarjalcev na RTV Petra Kosmača v smeri »strukture avtoritete, moči in ukazovanja«, kjer se želi krepiti osebna moč posameznikov. Novo vodstvo želi z organizacijskimi spremembami zgraditi »oblastno strukturo s hierarhično piramido, ki nastaja ob tem«, ta pa po njegovi oceni »pogojuje preveliko in škodno centralizacijo sistema vodenja, odločanja, nadzora in sankcioniranja, namesto da bi javni zavod primerno decentralizirali tako v odločanju kot pri nadzoru izvajanja programskih nalog/projektov«, kot je zapisal v odzivu na predlagane spremembe.

RTV Slovenija je po letih napadov in prepariranja končno postala tisto, kar ji je bilo namenjeno že od začetka: partijska organizacija, ki deluje po političnih merilih.

Čeprav novo vodstvo RTV Slovenija spontani upor novinarjev prejšnji teden – nedavna protestna pisma aktiva novinarjev informativnega programa in opozorila Društva novinarjev Slovenije – ocenjuje za prenagljenega, češ da gre zgolj za nesporazum ali za napako v komunikaciji, je v resnici presenetljivo, kako pozno je prišlo do upora. Novinarji so glas dvignili šele po tem, ko so se začela odpuščanja dolgoletnih sodelavcev televizije, šele po tem, ko je svoje mesto v RTV Slovenija že dobila četica novih »naših«, in po tem, ko je RTV Slovenija za samo eno zgrešeno razvedrilno oddajo Ne se hecat, katere kreativni vodja je bil sin Ljerke Bizilj – Bine Bizilj – potrošila več kot 450.000 evrov.

Ne gre za sindikalna vprašanja, gre za to, da je novinarstvo v TV Slovenija zlomljeno. Ko so leta 2012, v času vstaj, svetniki s članskimi izkaznicami SDS, s strojevodjo Kmetičem vred, od novinarjev in urednikov na RTV zahtevali, da začnejo predvajati intervjuje z Ljerko Bizilj v glavni vlogi, se je sicer aktiv novinarjev informativnega programa TV Slovenija takšnemu vmešavanju uprl s pisno izjavo. A »razvedrilni« program je nekaj dni kasneje že predvajal v živo festival domoljubne pesmi »Mati domovina« v organizaciji Toneta Krkoviča, ki mu je sledil intervju z Janezom Janšo.

Poučna je primerjava s Hrvaško. V približno istem obdobju leta 2011 so tudi hrvaški svetniki javno kritizirali neki prispevek hrvaškega TV Dnevnika o padcu Vukovarja. V odgovor niso dobili zgolj pisnega protesta, ampak prispevek v TV Dnevniku, o njih, o delu svetnikov, ki novinarjem solijo pamet. »Prispevek o padcu Vukovarja bi lahko objavili na dan žena ali praznik dela, a se nam je zdelo logično, da prispevek o padcu Vukovarja objavimo na obletnico padca Vukovarja. To je naša logika. Ki je morda drugačna logike svetnikov,« je zaključil voditelj v njihovi osrednji informativni oddaji.

Kaj takšnega bi bilo v Sloveniji nepredstavljivo. Ne zato, ker je slovenska novinarska hrbtenica kaj bolj prožna od hrvaške, ampak zaradi političnega vdora v RTV Slovenija, do katerega je prišlo leta 2005, s sprejetjem »Grimsovega« zakona o RTV, s katerim so si parlamentarne stranke v najpomembnejšem organu nacionalke, programskem svetu, zagotovile stalna mesta in neposredni dostop do medijskih vsebin. Kar danes gledamo, je posledica načrtne šibitve novinarstva, odpovedi kolektivnih pogodb novinarjev in nižanja socialne varnosti, kar logično vodi v stanje prestrašenosti, v katerem lahko ljudje edino zaščito najdejo pod zaščito večnih političnih strank. Medtem ko pišemo o informacijski revoluciji, v Sloveniji še vedno velja stari režim, do medijev in do javnosti napadalna zakonodaja, ki je nastala iz političnih razlogov v času prve Janševe vlade.

Te se nobena vlada doslej po tem ni hotela lotiti. Niti koaliciji pod vodstom Mira Cerarja se to ne zdi prednostna naloga. Verjetno računajo, da bodo naslednje leto, z zamenjavo dela programskih svetnikov, dobili svoj del pogače. In tako se bo kolesje spet zavrtelo.