Težimo k temu, da bi ljudje normalno živeli v stanovanjih

Pogovori o številu beguncev, ki smo jih pripravljeni na kakršenkoli način že sprejeti v Sloveniji, nas uvrščajo med države, ki ne slovijo ravno po razumevanju za soljudi. Glede na podatke, koliko smo jih pripravljeni gostiti, se uvrščamo v isto skupino kot Estonija, Slovaška, Latvija, Litva.

»Poglejte podatke,« reče Gianfranco Schiavone, predsednik italijanskega solidarnostnega konzorcija ICS (Consorzio Italiano di Solidarietà – Ufficio Rifugiati Onlus). »Slovenija je neverjetna. V enem letu ste dobili 335 prošenj za azil! Mi jih imamo več samo v Trstu.« V roke vzame razpredelnico s podatki o prosilcih, ki so v državah Evropske unije prvič zaprosili za azil (Eurostat, št. 112/2015, 18. junija 2015) v zadnjih 12 mesecih, do marca 2015, in navede le najbolj izstopajoče: Estonija 175, Hrvaška 310, Latvija 340, Litva 355, Slovaška 220, Slovenija 335, Italija 68.560, Nemčija 212.830, Švedska 74.880.

ICS je zasebno človekoljubno združenje z dolgo tradicijo, ki so ga ustanovili v začetku devetdesetih let, ko so v Italijo začeli prihajati begunci zaradi vojne v nekdanji Jugoslaviji, in vse od takrat so bila redka obdobja, ko ga mesto ne bi potrebovalo. Včasih manj, potem spet bolj, zdaj neskončno. Konec devetdesetih let so prihajali ljudje s Kosova, potem Kurdi, zadnja leta pribežniki iz kar 19 držav, a približno 90 odstotkov je Afganistancev in Pakistancev. Medtem so se učili, širili, predvsem pa izpopolnjevali način nastanitve beguncev.

Konzorcij deluje znotraj državnega sistema. Leta 2001 sta UNHCR in združenje italijanskih občin začela v 63 mestih poskusno izvajati nacionalni program za azil. Projekt je uspel in se razširil v nacionalni sistem za varstvo prosilcev za azil SPRAR (Sistema di protezione per richiedenti asilo e rifugiati). ICS skupaj s Karitasom v Tržaški pokrajini skrbi, da je infrastruktura za sprejem, nastanitev in sploh življenje prosilcev za azil in beguncev civilizirana in človeška. Sistem omogoča, da begunci živijo razpršeno.

»Težimo k temu, da bi ljudje normalno živeli v stanovanjih. Zaposlenih nas je okrog 60, le nekaj jih je samo s krajšim delovnim časom, pomaga nam tudi precej prostovoljcev. Organizirani smo tako, da je en zaposleni na razpolago desetim do 12 beguncem. Mislimo, da je zelo pomembno, da imajo koga, na kogar se lahko vedno obrnejo, zato veliko damo na individualne programe. Zaposleni so dva pravnika, številni socialni delavci in sociologi, prevajalci ... Najpomembneje je, da imajo ljudje možnost začeti novo življenje, se vključiti v družbene in kulturne dejavnosti, pa čeprav nimajo namena pri nas ostati dalj časa. Pripravljamo vzporedne tečaje italijanskega jezika, saj v javnih šolah, kjer bi morali poskrbeti za to, ni več prostora za vse, imamo pa tudi najrazličnejše tečaje za pridobivanje tehničnega znanja, tečaj za iskanje službe na trgu dela ...« razloži Schiavone.

Stanovanja najemajo na nepremičninskem trgu. Junija so jih imeli 42, zdaj jih imajo že več kot 50.

Satar, Šah in Safi živijo v stanovanju v stari meščanski večstanovanjski hiši z občudovanja vredno vežo, obloženo s svetlečim se marmorjem, pač tako, kot se spodobi za tržaški predel Sveti Jakob. Od letošnjega junija jih je pet v stanovanju, velikem mogoče 90 m2.

Satar je že pozabil, kdaj je iz Afganistana pribežal v Evropo. »Mogoče leta 2007 ali 2008, niti ne vem več.« Največ časa je bil na Danskem, a je državo zapustil brez urejenega statusa in s slabimi spomini. Od takrat se je premikal po državah Evropske unije in februarja 2014 pristal v Trstu.

»Najprej sem bil nekaj mesecev v Silosu na železniški postaji, potem v zbirnem centru, kjer nas je bilo približno 50. Ker še nisem govoril italijansko, sem se lahko kadarkoli obrnil za pomoč na koga iz ICS. Želim ostati v Trstu, tu sem si našel dekle. Namen imam zaslužiti toliko denarja, da bi si lahko plačal šolnino, končal študij elektrotehnike in delal na barkah.« Sorodniki so našli zatočišče v Iranu.

»V Iranu?« vprašam. »Mar ni tam grozno za ...« Želim nadaljevati za Afganistance.

Satar me brez nepotrebne vljudnosti prekine sredi pripovedovanja, kaj vse sem slišala od drugih afganistanskih in pakistanskih prebežnikov: »Grozno je boljše kot umreti.«

Safija, 45-letnega Afganistanca, prosim, naj mi pokaže ženino fotografijo. Začudeno me pogleda: »Fotografija bi bila črna. Še oči ne bi videli. Lahko pa pokažem fotografije otrok.« Šest jih ima. Najstarejši je star 20 let, najmlajša devet. Zapustil jih je pred devetimi leti.

»Petintrideset let sem gledal vojno, umiranje. Nisem mogel več. A verjemite, vsak od nas bi bil raje doma.«

Osem let si je poskušal v Birminghamu ustvariti človeka vredno življenje, delal je vsemogoče, največ časa v mesni industriji, a mu ni uspelo urediti papirjev. Lanskega septembra se je odločil, da bo pribežal na ’celino’, mastno plačal za pot in se v tovornjaku pritihotapil v francosko pristaniško mesto Calais. O smrtonosni poti ne govori: »Saj je vseeno, vse potrpim, samo da bi v Evropo lahko pripeljal družino ...«

Italija je za Šaha, Pakistanca, prva evropska država, kjer si je poiskal zatočišče. Safijeve izkušnje ga ne odvrnejo od misli, da bi mogoče vseeno še sam preizkusil svojo moč, vzdržljivost in še najbolj srečo v Veliki Britaniji.

»Mogoče bom šel v Veliko Britanijo. Bojim se, da v Italiji ni dela zame. Angleščina mi gre, italijanščina pač ne.« O sebi ne govori, zamolči tudi najbolj skope podatke. Preveč mu je hudo.

»Oče je bil premožen trgovec, a v trenutku so izgubili vse,« zapolnita tišino sostanovalca. Končal je srednjo šolo, potem ga je družina samega poslala na dolgo pot v Evropo.

»Najhuje je bilo v Bolgariji,« vseeno doda. »Evropa ja, samo ne po tej poti,« zmajuje z glavo, ko ga sprašujem, kaj bi svetoval prijateljem v domovini.

V stanovanju niso prepuščeni sami sebi. Skoraj vsak dan jih obišče socialna delavka Atena Tomassini, ki je dve leti zaposlena pri ISC. Za 13 ljudi, ki živijo v treh stanovanjih, je dosegljiva tako rekoč vedno.

»Poskrbeti moramo, da njihovo vsakdanje življenje teče čim bolj normalno, da si uredijo papirje in da se počasi integrirajo v italijansko družbo. Prav to je najtežji del mojega dela.«

Spomnim se posnetkov afganistanske begunke Bilkvis in članov njene družine, ki jih je prijatelj spoznal na turški obali in potem spremljal vse do Madžarske. Bilkvis se je z možem in triletnim sinom že nekaj mesecev tihotapila iz Afganistana proti Evropi. Otrok je bil videti čisto srečen. »Doma je ure in ure igral igro GTA Vice City. Zdaj smo v Vice Cityju, sva mu rekla, ko smo šli na pot. Še vedno nama verjame.«

»Vsi smo že nori,« je dejala prijatelju in pokazala na druge begunce v pristanišču. »Ko je sin lačen, žejen, utrujen, mu pokaževa pametni telefon in rečeva: ’Zdaj se vendar igramo, nimamo časa za hrano in pijačo.’ Najbrž je tudi on že nor.«

Mislim, da razumem, o čem je govorila Atena Tomassini. Da bodo spet normalno zadihali, potrebujejo več kot le streho nad glavo.

Razpršenost prosilcev za azil in beguncev je za Gianfranca Schiavoneja zakon. V deželi Furlaniji–Julijski krajini so uradniki naredili simulacijo, koliko beguncev bi lahko sprejela vsaka izmed 216 občin po modelu razpršenosti, ki ga poskušajo udejanjiti v Trstu.

»Izračunali so, da bi občina Devin-Nabrežina lahko gostila 40 ljudi, Tržič, kjer jih je zdaj 15, pa 130. V nekaterih občinah presegajo te številke, drugje, recimo v občini Milje, kjer bi lahko nastanili 50 beguncev, nimajo nobenega,« pove Schiavone.

Prav v Miljah so ga nedavno na srečanju, ki so ga pripravili člani skupine Cittadini liberi uguali di Muggia, zaradi te simulacije, torej predvidene nastanitve 50 beguncev – ko je navzoče skušal opozoriti, da je v preteklosti podobno odklanjanje istrskih ezulov povzročilo hudo trpljenje ljudi, katerih življenja so bila že tako zaznamovana –, prekinjali s sovražnimi vzkliki.

»Morate vedeti, da njihov odziv ni reprezentativen,« stopi v bran lokalnemu prebivalstvu. »Je pa odmeven. Vprašanje, kako pripraviti skupnost na prihod ljudi, je zanimivo. Če za medije rečete, da boste na nekem območju, v nekem kraju odprli center za begunce, ustvarjate s tem strah, domišljija začne delovati. Potem pa strah samo narašča in narašča. Če še naprej govorite o centru, recimo, kako velik bo, koliko ljudi bo sprejel, kdo bo prišel, si ljudje ustvarijo predstavo, ki ni resnična. To lahko marsikdo izkoristi. Naše izkušnje so: preprosto nič ne sprašuj. Begunci so tu. Poiščemo prostor in potem se nič ne zgodi. Vse je stvar percepcije. Tudi v Miljah. Če bi ljudje prihajali počasi korak za korakom, deset, 20, celo 30, nihče ne bi nič rekel. Zakaj? Ker je to normalno življenje. Če začnemo razpravo, se sproži v ljudeh neki čuden mehanizem. Zelo lahko je najti sovražnika. Potem to izkoriščajo še različne politične stranke. Če pa se nekega jutra zbudite, odprete vrata in ugotovite, da nasproti vas stanuje begunec, rečete dober dan in življenje gre naprej. Pomembno je le, kako organiziramo sistem. Tudi zato nasprotujemo množičnim centrom, saj samo spodbujajo domišljijo, slabo domišljijo …«

V Italiji je prosilcev za azil 0,12 odstotka celotnega prebivalstva, v Tržaški pokrajini 0,32 odstotka. Na Fernetičih, ki spadajo pod občino Repentabor, je število prebivalcev tega malega naselja dejansko izenačeno s številom gostov. Približno 30 jih živi v penzionu ob meji, podobno velika skupina v kampu. Župan Marko Pisani je za nastanitev izvedel, ko je bila odredba že sprejeta: »To ni bilo najkorektneje od prefekture. O tem niso nič vedele niti sile javnega reda, torej policija in karabinjerji. Prefektura namesti begunce ob pomoči človekoljubnih organizacij, tu pri nas je to ICS. Oni so tisti, ki sklenejo pogodbe z zasebniki, in pri tem občina nima nič. Ampak pred tem ne moremo zatiskati oči. Zdaj je tak trenutek, ko je nujna angažiranost vseh komponent. Ne moremo se skrivati, ne moremo reči, to ni moj problem. To je problem Evrope, je problem, pri katerem bomo potrebovali dolgoročno strategijo, pri kateri bosta pomembni dve stvari: kako reševati težave ta hip in kako ustaviti val beguncev. Evropa bi morala imeti izdelano strategijo, ne vedno klecniti pred Ameriko.«

Marko Pisani zagovarja razpršitev: »Ne samo v deželi, ne samo v nacionalnem prostoru, ampak v evropskem. V nekaterih deželah, tudi v Venetu, ljudje zahtevajo, naj župani posadijo begunce na avtobus in jih pošljejo proč. Proč kam? Ne vem, ali je to kaka politika, da jih damo na čolne in jih pošljemo na sredino Sredozemskega morja ali na ocean? Vedno pravim, da ne smemo pozabiti, da smo v Evropi, in če se čutimo Evropejce, nas to mora zavezovati, imamo moralno in etično dolžnost, da poskrbimo za te ljudi.«

»Težava je, da smo popolnoma nepripravljeni. Razmere so kritične, če ne načrtujemo prihodnosti. Bodimo tudi odkriti. V Italiji je to postalo posel: marsikateri hotelir, marsikateri turistični delavec je s tem rešil svojo dejavnost. In tudi to ovira iskanje dolgoročne rešitve,« meni župan.

Gianfranco Schiavone sicer poudarja, da so nastanitve na Fernetičih zgolj začasna rešitev, a vendar se je zaradi velike koncentracije priseljencev življenje krajanov, kar zadeva nekatere navade, spremenilo. Prej so avtobusi pogosto vozili prazni, zdaj je lahko drugače: »Malo nerodno je, ko se 16-letno dekle, ki se vrača s treninga ob osmih zvečer, sama znajde na avtobusu s 25 priseljenci.« Župan razume negodovanje staršev, krajanov, a je prepričan, da lahko z nekaterimi projekti težave omilijo.

Šahagna, Rahimi in Omat so vključeni v projektno skupino, ki vzdržuje zelenice in čisti okolico. Prostovoljno, večkrat poudari župan Pisani. »Da jim izkažemo spoštovanje, neko človeško pozornost in da tudi pokažemo, da nekaj vračajo občini, v kateri so nastanjeni, smo pripravili projekt, ki traja štiri mesece in ga financira dežela. Ob pomoči ICS smo med prosilci za azil izbrali 15 prostovoljcev. Opravili so tečaj varstva pri delu in zdaj opravljajo vsa tista dela, ki jih drugače sami ne bi zmogli. Ne jemljejo dela našim občanom.« Po njegovem je nujno, da težave ločujemo: eno je brezposelnost občanov, drugo je, če nas zadenejo naravne katastrofe, kot je recimo potres: »In ta hip smo v takem položaju.«

Šahagna, Rahimi in Omat so se spoznali v Angliji, kjer so živeli nekaj let, ne da bi jim uspelo legalizirati bivanje. Po enaki nečloveški poti, po kakršni so se bili pritihotapili v Anglijo, so se s tovornjakom iz nje tudi odpeljali. Šeststo funtov je plačal vsak za to, a jim zares ni preostalo drugega. Čakala jih je deportacija v Afganistan ali Pakistan in tam zelo mogoča smrt.

»Prijatelja so dali na letalo in ga poslali domov v Afganistan. Dva meseca je preživel. Nihče ne ve, kje je njegovo truplo,« pove Rahimi.

Vas 20-letnega Omata leži na območju gorovja Tora Bora, kjer je bilo nekoč oporišče Osame bin Ladna. Ko je imel 13 let, so ga starši samega poslali v Evropo in tako je ostal živ. Drugače ne bi.

»Če bi bilo doma vse v redu, ne bi nikoli prišli sem. Študirali bi, delali, tako pa smo zapravili toliko let …« trdijo vsi. Zares tudi v Evropi niso stali križem rok, saj so ves čas služili denar in izkoristili vsako priložnost za dodatno izobraževanje. Župan opozori, da ne smemo pozabiti, da je veliko beguncev visoko izobraženih.

Rahimijevo menjavanje bivališč nam konkretno prikaže sistem sprejemanja prosilcev za azil v Tržaški pokrajini: »Pet mesecev sem bil v zbirnem centru v Trstu, kjer nas je bilo 81, potem en mesec na Fernetičih, sostanovalcev je bilo 31; zdaj sem na Proseku, kjer nas je deset.«

Večnamensko središče Sklada Mitje Čuka na Opčinah pri Trstu gosti ta hip 40 beguncev, seveda v okviru združenja ICS. Koordinator Gianluca Nigro že 15 let dela v človekoljubnih organizacijah, do zdaj predvsem na jugu Italije: »Tam so ogromni centri, tudi taki za tisoč ljudi. Zato domačini pribežnike z lahkoto izkoriščajo, recimo za delo na črno v kmetijstvu in podobno.«

Iz kuhinje omamno diši. Tahir je bil v Pakistanu chef de cuisine v hotelu s petimi zvezdicami, povedo sostanovalci. Čeprav več kot očitno znajo poskrbeti zase, je poleg koordinatorja v centru zaposlenih še devet ljudi: šest jih dela podnevi in trije ponoči. Aljoša Kalc skoraj dobesedno ponovi besede kolegice Atene Tomassini. Njihova naloga je pač, da je vsakdanje življenje gostov čim bolj normalno in da se počasi vključijo v italijansko družbo. To pa je težko delo. Krajevni prebivalci jih pri tem ne ovirajo, ampak beguncev tudi ne sprejemajo. Živijo drug mimo drugega …

Toda končajmo na začetku. Pri prihodu beguncev v mesto. V Silosu. Z Marianno Martelazzo, socialno delavko pri ICS, se pogovarjava, medtem ko s sodelavci, begunci in nekaterimi prostovoljci čisti opuščene neskončno dolge dvorane nekdanjega silosa pri tržaški železniški postaji. »Silos ni kraj, kjer bi begunci lahko živeli. Res je, da ga zdaj čistimo, ampak ni prav, da Tržačani mislijo, da je normalno, da živijo tukaj. Zdaj jih je v Silosu približno 190. To so ljudje, ki so imeli urejene domove.«

Prve dni septembra so na srečanju na tržaški prefekturi, ki so se ga udeležili prefektinja Francesca Adelaide Garufi, načelnik kabineta Enrico Roccatagliate, tržaški župan Roberto Cosolini in predsednik ICS Gianfranco Schiavone, odločili, da bodo begunce v nekaj tednih premestili. Schiavone je potrdil, da so izbrali enega ali več objektov, ki bi ga v najkrajšem času lahko usposobili za sprejem več ljudi. Ni pa povedal, kje je ta objekt. Za Primorski dnevnik je dejal, da ne govori o kraju predvsem zaradi bojazni, da bi kaki »bedaki«, kot jih je imenoval, to izkoristili za netenje nestrpnosti.

Gianfranco Schiavone se zaveda pomanjkljivosti sistema: »Lokalni problem je, da nimamo velikega prostora za prvo nastanitev. Zgradili smo odličen, inovativen sistem za normalno nastanitev. Tisti hip, ko pride skupina 20, 30 ljudi, in to je vse pogosteje, pa ne vemo, kam z njimi. To leto je položaj res težak. Zdaj resnično vladajo izredne razmere.«

ICS pomaga pri organizaciji programa razpršenosti tudi v Furlaniji: v Krminu, ki je majhno mestece, so že našli stanovanje, v Sovodnjah ob Soči so najeli staro kasarno: »Ne, nismo se odpovedali zamisli o razpršenosti, zanimiva je struktura kasarne, saj je stavba popolnoma obnovljena, razdeljena v tri stanovanja in obdana z vrtom. Zelo normalno bivališče. Zdaj poskušamo še v drugih manjših krajih. Želimo deliti izkušnje, ki smo si jih pridobili v Trstu. Korak za korakom!«