Kako misliti (ne)enakost

Če pustimo ob strani romanco z lady Marianne, je med zgodbami o Robinu Hoodu morda najbolj znana tista o njegovem boju z nottinghamskim šerifom. Ta med ljudmi ni bil osovražen le zaradi krutosti, ampak predvsem zaradi tega, ker je jemal revnim in dajal bogatim. Robin Hood – vsaj tako pravi legenda – je zaradi čezmernega (in neupravičenega) izkoriščanja revnih jemal bogatim in dajal nazaj revnim. Prav zato velja vse do danes za zaščitnika revnih in izkoriščanih, po njem se imenuje tudi tako imenovani indeks Robina Hooda oziroma Hooverjev indeks. Ta velja za enega izmed osnovnih indeksov merjenja neenakosti socialno-ekonomskega statusa. Obstaja pa tudi tako imenovani davek Robina Hooda, s katerim naj bi obdavčili različne finančne transakcije in s katerim naj bi dosegli večji nadzor nad vplivom finančne »industrije«. Kakor je v klasičnem delu Equality poudaril britanski zgodovinar in družbeni kritik Richard H. Tawney, velja tako imenovano načelo Robina Hooda – vzeti bogatim in dati revnim – za eno od osnovnih strategij zagotavljanja enakosti.

Kljub plemenitosti se – vsaj zagovornikom egalitarizma – ob scenariju »vzeti bogatim in dati revnim« postavlja tudi več različnih vprašanj. Kdaj je kdo upravičen do kompenziranja slabšega položaja, v katerem je. So to zgolj in samo tisti, katerih neenakost ter s tem povezana prikrajšanost nista posledici njihovih izbir oziroma dejanj, ali tudi neodgovorni posamezniki, na primer tako imenovani leni surferji? Kdaj od koga lahko (upravičeno) zahtevamo vire ali sredstva, ne da bi pri tem posegali v njegove temeljne pravice in svoboščine? Kolikšen naj bo obseg prerazporeditve? Na primer tolikšen, da so bogati in revni izenačeni, recimo vsi enako revni? Ali naj bo prerazporeditve le toliko, da so tisti, ki so v slabšem položaju, vseeno nad določenim pragom revščine? Ali naj delamo kakšno razliko med tistimi, ki jim pomagamo, naj pomagamo vsem enako ali pa samo tistim, ki so najbolj deprivilegirani?

Ta in številna druga vprašanja potrjujejo, da ostaja problematika družbene (ne)enakosti večidel predmet grobih posploševanj in redukcionističnih poenostavljanj. Vse prepogosto je predmet populistične, sentimentalne ali celo senzacionalistične retorike. Proti njej pravzaprav niso odporni niti njeni kritiki niti zagovorniki. Ne preseneča torej, da je enakost, kakor opozarja ameriški filozof Larry Temkin, »med najobširneje obravnavanimi ideali, a hkrati tudi med najmanj razumljenimi«. Kako sicer razumeti, da predvsem od sedemdesetih let prejšnjega stoletja opazujemo naraščanje razlik med bogatimi in revnimi, vse več ljudi, ki živijo pod pragom revščine, ter vse manjši vpliv načela enakih možnosti na socialno mobilnost in na z njo povezani družbeni status posameznikov v primerjavi s podedovanim bogastvom oziroma privilegiji elit? Kako torej misliti (ne)enakost?

Čeprav je družbena neenakost vir številnih težav, na primer izkoriščanja, zatiranja, diskriminacije, deprivilegiranosti, prikrajšanosti, socialne izključenosti ter revščine nasploh, ostaja zmanjševanje ali nevtraliziranje neenakosti vir različnih nesoglasij. Posamezna pojmovanja enakosti se med seboj razlikujejo predvsem glede na naravo same neenakosti. Tako imamo na eni strani tiste pojavne oblike neenakosti, ki so plod okoliščin in s tem povezanih dejavnikov, na katere posameznik nima vpliva oziroma nad njimi nima nadzora. Na drugi strani pa imamo pojavne oblike neenakosti, ki so del posameznikovih izbir in dejanj in je zanje posameznik upravičeno odgovoren. Teoretični in tudi politični pomen te distinkcije je ključna ločnica v sodobnem pojmovanju pravičnosti.

Pravzaprav je ta distinkcija nekakšna točka prevrata, saj je egalitarni liberalizem svoje pojmovanje enakosti zastavil prav na pojmu izbire in odgovornosti, ki sta tradicionalno veljala za nekakšno anatemo oziroma »arzenal« nasprotnega tabora, kakor je izpostavil britanski politični filozof G.A. Cohen. Na podlagi te distinkcije je artikuliran tako imenovani egalitarni impulz, ki je utemeljen na dveh ločenih predpostavkah. Po prvi posameznik za neenakost, ki je plod »naključja«, ni odgovoren oziroma je odgovoren zgolj in samo za tisto neenakost, ki je plod njegovih izbir. Po drugi pa je treba neenakost posameznikov, ki je nezaslužena, zmanjšati, ublažiti, nevtralizirati ali celo odpraviti.

Problematika družbene (ne)enakosti postaja večidel predmet grobih posploševanj in redukcionističnih poenostavljanj.

Navkljub intuitivni privlačnosti tega impulza so kritiki opozorili na dve nerešeni vprašanji: kaj kompenzirati in kako neenakost zmanjšati, ublažiti, nevtralizirati ali celo odpraviti. Prvo vprašanje odpira problematiko same narave neenakosti, drugo odpira problematiko distributivnih scenarijev spoprijemanja z družbeno neenakostjo. Tudi zaradi tega je bil egalitarizem deležen številnih ugovorov in očitkov, saj naj bi bila »moralna vrednost enakosti«, kakor je v enem od esejev opozoril Harry G. Frankfurt – sicer avtor akademskega bestsellerja On Bullshit – »iluzija«, egalitarizem pa »lažni ideal«.

Med ključnimi ugovori velja opozoriti na »ugovor o zmanjševanju«. Egalitarizem – tako trdijo kritiki – lahko zagotovi enakost zgolj in samo z zmanjševanjem blaginje tistih, ki so na boljšem. S tem absolutne blaginje tistih, ki so na slabšem, sicer ne izboljša, saj zmanjša le razliko med bogatimi in revnimi. Kakor so prepričani zagovorniki libertarne politične teorije in ideologije neoliberalizma, naj bi bilo zagotavljanje enakosti premosorazmerno povezano z zmanjševanjem posameznikove svobode. Prav zaradi protislovnih ali celo potencialno negativnih učinkov egalitarnih redistributivnih politik sta prišla v ospredje alternativna scenarija, ki naj bi problematiko družbene neenakosti ustrezneje rešila.

Nekateri avtorji kot drugo možnost ponujajo scenarij, kjer je treba na prvo mesto postaviti tiste, ki so najbolj deprivilegirani. Tako ni več pomembno, ali je kdo na boljšem oziroma koliko posameznikov je na boljšem, temveč koliko na slabšem so tisti, ki so najbolj deprivilegirani. Bistvo egalitarnega ideala – kakor opozarjajo številni zagovorniki tega alternativnega scenarija – je povečanje blaginje tistih, ki so na slabšem v absolutnem smislu in ne v relativnem smislu, torej v primerjavi z drugimi. Najboljši primer tega scenarija je odpis dolga najrevnejšim.

Spet drugi poudarjajo, da je osnovni motivacijski impulz spoprijemanja z neenakostjo povečanje blaginje vseh posameznikov do določenega praga, na primer nad prag revščine. Kljub temu velja poudariti, da se ta distributivni scenarij in neenakost medsebojno ne izključujeta. Njegov osnovni namen namreč ni izenačevanje posameznikov in zmanjševanje razlik med tistimi, ki imajo, ter tistimi, ki nimajo, temveč zagotavljanje dostojnega življenja nad določenim pragom vsem, ki so deprivilegirani.

V razpravah o družbeni (ne)enakosti glavni problem ni to, kako zagotavljanje enakosti uresničiti, temveč to, kako ga pravzaprav utemeljiti.

Razlika med posameznimi distributivnimi scenariji torej ni zgolj ali izključno v samem načinu prerazporejanja, temveč predvsem v tem, katera razsežnost družbene neenakosti je pomembna. Prav zaradi tega je v okviru razprav o enakosti zelo pomembno, kakor poudarja Temkin, »da smo jasni o pomenu, kako uporabljamo ta izraz«. Za egalitarizem je osrednje vprašanje v pojmovanju izbire oziroma posledicah izbire ter odgovornosti posameznika, da nosi »stroške« svojih izbir in odločitev. Njegov glavni cilj tako ni povezan z zagotavljanjem enakosti, temveč z odpravo neenakosti, ki je plod tako imenovanega (ne)srečnega naključja. Za zagovornike egalitarizma vsi posamezniki štejejo enako, za zagovornike scenarija, kjer imajo najbolj deprivilegirani prednost, pa je teža posameznikove neenakosti obratno sorazmerna z obsegom njegove prikrajšanosti. Za tretji scenarij je osrednji problem določitev praga, nad katerim naj bi vsi posamezniki imeli zadosti in bi tako lahko živeli dostojno.

Na podlagi teh sprememb so tudi razprave o (ne)enakosti v vzgoji in izobraževanju usmerjene v iskanje različnih drugih možnosti. Nedavni pozivi k spremembi tega, kako se lotevamo zagotavljanja pravičnosti, so poudarili, da se namesto načela izobraževalne enakosti vpelje načelo izobraževalne zadostnosti. Zagovorniki ga utemeljujejo na predpostavki, da je izobraževalna enakost kot ideal preobsežna in da je torej zagotavljanje enakosti nepotrebno, saj naj bi bilo načelo izobraževalne zadostnosti dovolj pravično. To seveda zagovornikom libertarne politične teorije in ideologije neoliberalizma pušča ogromno manevrskega prostora. Tudi zato problematike družbene neenakosti ne smemo razumeti kot antagonizma med zagovorom enakosti in nasprotovanju tej. Če se sprijaznimo s takšno redukcionistično dihotomijo – kakor opozarja Nobelov nagrajenec za ekonomijo Amartya Sen –, v sami razpravi spregledamo njeno bistvo. V razpravah o družbeni (ne)enakosti glavni problem namreč ni to, kako zagotavljanje enakosti uresničiti, temveč to, kako ga pravzaprav utemeljiti.